ni me.je

Čudeži se dogajajo … v mestnem kinu

by Anja Zamuda 18. aprila, 2018

Matej Patljak je filmski poznavalec, umetniški vodja Kina Slovenska Bistrica, strokovni sodelavec kino verige RADI IMAMO KINO, novinar, voditelj, filmski kritik, moderator, organizator filmskih premier in še bi lahko naštevala. Na vprašanje, kaj v resnici dela, z zadovoljnim nasmeškom na obrazu odvrne, da »gleda filme«. Povprečno si ogleda več kot en film na dan. V času največjih filmskih festivalov (Cannes, Benetke, Berlin), ki se jih v zadnjih letih kot eden redkih slovenskih akreditiranih novinarjev redno udeležuje, pa si ogleda tudi tri, štiri filme dnevno. Vedno si želi početi nekaj v povezavi s filmom, morda posneti še kak film in zanj prejeti kakšno nagrado. V svojem poslu neizmerno uživa, s trdno voljo uspešno premaguje bolezen in želi s širjenjem svoje kreativne energije prispevati k boljšemu svetu.  

Teče četrto leto, odkar je ponovno zaživel kino v Slovenski Bistrici. Kako ti ga je uspelo obuditi?

Bistriški kino je ponovno zaživel, ker si kraj velikosti Slovenske Bistrice zasluži svoj mestni kino, saj je ta del duše nekega mesta. Ker je zaradi interneta, DVD-jev, televizije in slabega upravljanja obisk zelo upadel, je kino v našem kraju nehal obratovati leta 2005. Sam sem kino oboževal že kot otrok, ljubezen pa je skozi leta postajala še intenzivnejša. Morda je bilo naključje, morda pa malenkost filmske magije in čar(ovnija) starega mestnega kinematografa, da sva se našla in moči združila z gospodom Tobijo Medvedom, podjetnikom, ki je takrat že uspešno upravljal ogromen in lep kino v Rogaški Slatini.

Poigraval se je z idejo obuditi še en kino v katerem izmed bližnjih mest. Tako je leta 2014, po skoraj desetih letih premora, ponovno zaživel Kino Slovenska Bistrica. Zdaj naša kino veriga RADI IMAMO KINO (sLOVEnian CINEMA chain) združuje štiri kina, poleg že omenjenih Bistrice in Rogaške še Kino Brežice in Kino Sevnica. Na naša platna pridejo filmi istočasno, kot v velike kinocentre, predvajamo pa tudi filme, ki jih v velikih kinih ne boste našli. Kvaliteta predvajanja je na zelo visoki ravni, trudimo se pripravljati zanimiv spremljevalni program. Ljudje se zato vse raje vračajo v lokalne kinematografe.

~ ~ ~

Spored Kina Slovenska Bistrica je na voljo na spletni strani Gremo v kino, razširjeni napovednik filmov in ostalega dogajanja v Kinu Slovenska Bistrica pa na Facebook profilu Kino Slovenska Bistrica. Matejevo delo, tudi poročanje v živo s filmskih festivalov lahko spremljate na  Filmstart. in Matej o filmu; tako in drugače ter se naročite na Matejev YouTube kanal.

~ ~ ~

Praviš, da si že kot otrok izredno rad zahajal v kino. Od kod tvoja ljubezen do filma?

Kot otroka sta me prijatelja gledališki režiser Sebastijan Horvat in scenografinja Petra Veber zelo spodbujala k pripovedovanju zgodb – najprej sem jih pripovedoval ustno, potem sem jih zapisoval, kasneje pa sta mi za rojstni dan kupila kamero in od takrat naprej so bili vsi prijatelji in sorodniki hote ali nehote igralci in statisti. V srednji šoli sem se pridružil video krožku, kjer smo snemali kratke filmčke in zanje prejeli več nagrad. Potem sem postal urednik portala Filmske novice in pri 17-ih so me k sodelovanju pri oddaji Veliko platno povabili na RTS. To je bilo krasno obdobje. Štiri leta smo ustvarjali oddajo v čisto pravem studiu, na voljo smo imeli vso opremo. Delal sem kot novinar, voditelj in moderator filmskih premier … pridobil sem veliko izkušenj.

Zdi se, da se je v tistem času vse zelo hitro odvijalo. Kaj je upočasnilo ta pospešeni ritem?

Nekje na vrhuncu, ko sem delal na TV in so mi bila kot voditelju in moderatorju premier vrata vseh največjih kinocentrov na široko odprta, je prišla bipolarna motnja ali manična depresija, ki bi jo  najlažje opisal kot ekstremno nihanje razpoloženja. Medtem ko v depresivnem obdobju npr. ne vidiš prihodnosti, zate ne obstaja jutri, nimaš nobene energije, v sebi dejansko preživljaš neznosne bolečine, pa v maničnem obdobju »zapustiš tla«, načrtuješ za nešteto prihodnosti, živiš sila nezdrav življenjski slog in nisi nič kaj prizanesljiv do ljudi okoli sebe. Sam sem imel (naj)več depresivnih faz. Ljudje depresijo avtomatsko povežejo z žalostjo, ki je naravno in normalno čustvo, sestavni del življenja, povezan z izgubo in žalovanjem. Vendar o depresiji govorimo, ko gre dejansko vse po načrtih in ni razloga za bolečino in žalost, pa vseeno ne najdeš veselja v ničemer, nobenega razloga za niti nekajsekundni nasmešek, smisla za življenje. Moje razpoloženje se je tako drastično spreminjalo, dokler ni vse skupaj pripeljalo do dveh poskusov samomora.

»Ko prispemo na ta planet je magija povsod okrog nas. Dojenček, ki prvič odkrije metulja, ali pa prvič v življenju začofota v banji … pa vendar z leti postane vse težje odkriti te preproste trenutke magije. Miti, pravljice in legende gredo v pozabo, Božičkova skrivnost je razkrita, razkrinkani triki s kartami izgubijo fascinacijo … čudežev tako rekoč ni več. Pa vendar jih lahko vsak dan najdem v kinu. Piratske ladje, vesoljska plovila, leteča kolesa, angeli, ki si prislužijo svoja krila, čudovite princese in princi, skrite želje in sanje, ki se uresničijo … ter solze, ki so izgubijo v dežju.«

Kako si se rešil iz stiske?

Po dolgih treh letih sem se naučil živeti s svojo boleznijo in pri tem mi je najbolj pomagala podpora odprtih ljudi – družine in dveh prijateljev. Žiga in Ana sta ena redkih prijateljev, ki nista zbežala, se ustrašila, temveč sta mi ves čas stala ob strani. Z njuno pomočjo in s pomočjo družine sem se sprejel takšnega kot sem – nepopolnega, in ne takšnega kot bi moral biti, da bi bil normalen po kriterijih in normativih družbe. Če sem za nekatere nor, ker sem skupaj skoraj eno leto preživel v psihiatrični bolnišnici, potem sem nor. In ne, ni me sram tega povedati in o tem govoriti. Sem Matej Patljak in živim z duševno boleznijo.

Kako danes gledaš na to obdobje svojega življenja?

Ne obremenjujem se s preteklostjo – seveda ne bom pozabil, vzel bom kot izkušnjo, ampak ne želim se s tem obremenjevati. Prav tako se ne želim obremenjevati s prihodnostjo, saj ne vem, kaj bo. Vsak dan, ki mi je dan, želim izkoristiti tako, da sem »najboljši jaz«. Svojo zgodbo delim predvsem zato, ker bi rad, da bo nekoč duševna bolezen prepoznana, obravnavana in predvsem sprejeta kot katerakoli druga bolezen. Prvi korak k rešitvi določene težave je v tem, da jo prepoznamo.

Kaj lahko naredimo kot posamezniki, kako lahko prispevamo k destigmatizaciji duševnih bolezni in preprečevanju samomora?

Gre za bolezen. Resnično bolezen. Problem je torej, da je večina še vedno ne obravnava kot le-to in jim je o tej temi težko govoriti. Ljudem se je sila neprijetno pogovarjati o samomoru in duševnih boleznih. In tu tiči največja težava. Še vedno stigmatiziramo, govorimo celo o norcih in norišnicah. Prizadeti se tako bojijo stigme, posmeha, obsojanja in zaradi sramu tiho trpijo v sebi, namesto, da bi poiskali pomoč … in to se lahko tudi slabo konča. Zato prosim, ne zatiskajte si oči, naj ne bo preprečevanje samomora zgolj inventura 10. septembra (ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora), temveč imejte oči za soljudi odprte skozi celo leto. Podpirajte in spodbujajte vse s takšno ali drugačno »nevidno bolečino«, četudi je sami morda ne boste nikoli popolnoma razumeli. Predvsem pa prisluhnite ljudem v svoji okolici in njihovega trpljenja nikoli ne podcenjujte. Vsi, ki trpite zaradi duševne bolezni pa se ne bojte prositi za pomoč – ker pomaga. Nič ni narobe s tem, če kdaj v življenju potrebujemo pomoč. Niste šibki, ampak ste bolni. Kot je vse ostale bolezni, se tudi duševne bolezni (po)zdravijo.

Lahko tudi film pomaga pri spreminjanju miselnosti ljudi? Kakšna je njegova vloga?

Klub vsemu skupaj film ni nikoli zapustil mojega življenja. Še več. Ljubezen do njega se je skozi mojo stisko še poglobila. Film je namreč univerzalen. Film je lahko sprostitev, zabava, prijatelj, učitelj in še marsikaj. Kot je rekel veliki filmski kritik Roger Ebert, je film umetnost, ki iz nas prikliče največ empatije. S pomočjo filma lahko za nekaj časa zapustimo »svoje čevlje« in vstopimo v ljudi druge rase, starosti, spola, verskega prepričanja, gospodarskega razreda, državljanstva, fizičnih sposobnosti … med ogledom filma imamo izventelesno izkušnjo. Če film deluje, prevzamemo vlogo protagonista na velikem platnu. Za dve uri pozabimo na čas, vso svojo lastnino, skrbi in obveznosti, celo na najbolj splošne informacije o sebi. In slednje nas naredi v boljše, bolj odprto, bolj razumevajoče živo bitje. Torej, če citiram Eberta: »Iskreno verjamem, da je ogled dobrih filmov, in ogled pomembnih filmov, ena izmed najglobljih in najbolj civiliziranih človeških izkušenj, ki jo lahko imamo kot ljudje.«

~ ~ ~

Matej priporoča … vredno ogleda

Matej nam je pripravil seznam filmov, ki jih priporoča. Oblikovanje takih seznamov je sicer zanj zelo težko, saj pravi, da »obstaja nepopisno veliko število kvalitetnih in ogleda vrednih filmov najrazličnejših žanrov in kotičkov sveta in bi najraje naštel kar vse«. Ker pa to seveda ne gre, je svoje favorite tokrat kategoriziral v sedem kategorij (glede na to, da je film sedma veja umetnosti):

1. Kar se tiče ljubezni so me prevzeli trilogija Pred/Before trilogy … (1995–2013, Richard Linklater) in Prava stvar (1993, Tony Scott).
2. Za od smeha solzne oči vedno znova poskrbita Zbogom, Lenin! (2003, Wolfgang Becker) in Noč neumnih mrtvecev (2004, Edgar Wright).
3. Odraščanje sta najboljše razumela in prikazala Sobotni klub (1985, John Hughes) ter Jaz pa tebi mamo (2001, Alfonso Cuarón).
4. Med klasikami so največji pečat pustili Sedmi pečat (1957, Ingmar Bergman), Let nad kukavičjim gnezdom (1975, Miloš Forman) in Stalker (1979, Andrej Arsenjevič Tarkovski).
5. Med obvezne slovenske filme definitivno sodijo Outsider (1997, Andrej Košak), Razredni sovražnik (2013, Rok Biček) in Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo (2015, Miha Knific).
6. Trije najboljši filmi, ki sem jih videl v zadnjih 365-ih dneh so Trije plakati pred mestom (2017, Martin McDonagh), mati! (2017, Darren Aronofsky) in Kvadrat (2017, Ruben Östlund).
7. Med svoje najljubše filme vseh časov pa štejem Harold in Maude (1971, Hal Ashby), Vagabond (1985, Agnès Varda), Izgubljena cesta (1997, David Lynch), Favnov labirint (2006, Guillermo del Toro) in Best Worst Movie (2009, Michael Stephenson).

~ ~ ~

Čudeži se dogajajo … v mestnem kinu

Fotografije: osebni arhiv.