ni me.je

Cvetka Vereš: Pomagajmo odprtih src

avtor Cvetka Vereš 1. marca, 2019

Lahko bi rekla, da sem do leta 2016 živela ter delala v »anonimnosti«. Nihče ni kaj dosti vedel o dejavnostih društva Pomagajmo odprtih src, čeprav smo že v tistem času pomagali številčnim družinam pri opremi doma, z oblačili, hrano, šolskimi potrebščinami ter različnimi obdarovanji. V letu 2017 sem prejela priznanje župana Mestne občine Murska Sobota. A že leta 2015 se je s prejemom priznanja s strani predsednika Boruta Pahorja za naj prostovoljko leta moje življenje zagotovo spremenilo. Pa ne na boljše, kot bi človek pričakoval. Da, naredila sem napako, ampak a je klevetanje res potrebno? Neoziraje se na to z delom nadaljujemo: v marcu začenjamo projekt Obdarimo 100 slovenskih žena.

Kaj ima večjo težo: pomoč 10 tisoč ljudem ali ena napaka?

Ko sem postala prejemnica priznanj, so se začeli ljudje spotikati v naše delo; tudi z anonimkami. V meni zato kljujejo vprašanja – Zakaj? Da bi pozornost preusmerili s sebe? Ali gre zgolj in le za zlobo? Nevoščljivost? Morda celo privoščljivost? Zakaj mediji pograbijo slabe zgodbe in manj pišejo o dobrih, srčnih zgodbah? Ker se slabe novice bolj berejo? Tako bi lahko novinarji o našem društvu zapisali:

• da smo družini s 16-mesečno punčko pomagali pri obnovi hiše v vrednosti 20.740,50 EUR,
• da smo s pomočjo akcije PODARI ZVEZEK s šolskimi potrebščinami oskrbeli 151 otrok,
• da smo ob svojem rednem programu obiskov še dodatno obiskali 115 romskih družin ter jim pomagali z bonom v vrednosti 50 EUR,
• da smo obdarili 2300 otrok,
• da smo s paketi hrane in oblačil ter obutvijo razveselili čez 200 družin,
• da smo brezplačno nudili inštrukcije 58 otrokom,
• da smo obdarili 100 slovenskih žena,
• da smo obiskovali starejše v domovih za starejše ter po bolnišnicah,
• da smo izpeljali različne delavnice po naseljih,
• da smo organizirali Otroški tabor, na katerega pridejo otroci brez ustreznih zavarovanj in trepetamo

pet dni, da se nikomur nič ne pripeti,

• da si člani društva za vse poti, ki jih opravimo, sami plačamo stroške goriva,
• da velikokrat sami poravnamo plačilo gostujočim (Čarodej, gostje na taboru…), saj nimamo za to namenskih sredstev,
• da smo nekatere otroke prvič peljali na morje.

a prostor v medijih smo našli zaradi moje napake. Vredne 753 evrov.

Pomagamo zato, ker nas ljudje potrebujejo – in to vsak dan!

Zakaj pa sploh pomagam ljudem? Zato, da si polnim ego? Zagotovo ne. Temu pritrjuje dejstvo, da marsikdo leto ali dve sploh ni vedel, kdo obdaruje in pripravlja darila za otroke v vasi. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem najrajši v ozadju.

Morda za samopromocijo? Ni potrebe, zanjo poskrbijo drugi.

Vse to delam/o zato, ker nas družine potrebujejo. Ker skorajda ne mine dan, da ne bi kdo za nekaj prosil: higienske potrebščine, hrano, plenice za otroke, mleko za otroka, inštrukcije, šolske potrebščine, denar za plačilo položnic, denar za poplačilo dolgov… Velikokrat pridem k družini, kjer me pričaka objokana mama z otroki in praznim hladilnikom. In takrat vem, da me prav tisti trenutek ta mama potrebuje in da je srečna, da me/nas ima, da ji bomo pomagali… to delam/o zato, ker vem, da na nas čakajo starejši ljudje, ki so potrebni pomoči. Ljudje, ki si želijo pozornosti, družbe, tiste majhne pozornosti, ki mnogim nič ne pomeni.

Ker vem, da nas potrebujejo ljudje, ki so veseli, če jim uspe napeljati nit v šivanko in je to za njih bistveni cilj in so tega uspeha veseli nekaj ur ali celo dni. To delamo zato, ker nas potrebujejo otroci, ki še nikoli niso videli morja, ker nas potrebujejo otroci, da jih razveselimo za Božička in dedka Mraza. To delamo zato, ker nekje živi nekdo, ki nas potrebuje. Vsako družino obiščem osebno in se po najboljših močeh potrudim, da ji pomagam.

Prejmem priznanje in sprožijo se anonimke

Po prejetju priznanj v 2015 in potem 2017 so sledile anonimne prijave na vse možne inštitucije v zvezi z delovanjem društva ter tudi prijave, ki se nanašajo na moje osebno življenje. Kar je najbolj žalostno, je, da so to prijave s strani sovaščanov, ki so se celo podpisovali kot zaskrbljeni sovaščani. Da so to prijave s strani oseb, s katerimi se vsakodnevno srečujemo in si pogledamo v oči.

Kot pika na i pa je v začetku letošnjega leta sledila še anonimna prijava v medije. Gre za zgodbo, staro eno leto, ko sem morala kot predsednica društva vrniti javna sredstva v občinski proračun – 753,00 EUR. Kljub članku in kljub vsem, še tako žaljivim, komentarjem, lahko še vedno hodim z dvignjeno glavo. Denar smo seveda vrnili, a projekt smo kljub temu izpeljali, kar je za nas in vse, ki so v projektu sodelovali, najbolj pomembno.

Napaka me je drago stala, a me je veliko naučila

Res je, naredila sem napako. Drago me je stala. Ne v finančnem smislu, čeprav tudi ta znesek ni majhen za nekoga, ki ima minimalno plačo. Bolj so me prizadeli anonimni komentarji ob objavi, še najbolj takrat, ko vpletajo v zgodbo moje starše, otroka, brata, ki nimajo s tem popolnoma ničesar. Ampak ja, na žalost je to naša kultura, ki se odraža tudi tako, da lahko blatimo drug drugega. Da lahko pod anonimnimi vzdevki žalimo človeka, kolikor hočemo in želimo ter ga s tem poskušamo popolnoma diskreditirati.

Priznanje ni le papir, ki sem ga prejela na javni prireditvi. Priznanje so vse zgodbe, s katerimi smo osrečili družine, otroke … Med komentarjih so se pojavila tudi vprašanja, če bom vrnila omenjeni priznanji. Tudi če – gre zgolj za papir, ki ne vzame vseh storjenih dejanj, vseh zahvaljujočih pogledov, solzic sreče v očeh, pričakovanj v otroških očeh, sreče, ko odprejo darila in prejmejo šolske potrebščine, besed zahvale, ko popravijo ocene … tega mi, nam v društvu, ne more nihče vzeti.

»Vzela« pa sem lekcijo. Naučila sem se, da nikoli več ne bom prijave za projekt prekopirala v poročilo in da bom vsako poročilo izpolnila dosledno. Naučila sem se, da za vsako uporabo javnega prostora, prosim za pogodbo, tudi če je najem brezplačen. Naučila sem se, da za vsak dogodek izpolnim listo prisotnosti ter prosim dovoljenje za fotografiranje, pa čeprav bo šlo za čisto običajno sejo društva.

Motivacija za naprej ste vsi, ki nam pomagate pri našem poslanstvu

Vem, da sama/sami ne bi zmogli. Zagotovo je pri tovrstni pomoči potrebno sodelovanje ljudi dobrega srca, ki podarijo svoja oblačila, pripravijo darila za otroke, kupijo šolske potrebščine. Pri našem delu je pomembno sodelovanje s podjetji, saj nas velikokrat rešijo s svojimi izdelki ter sredstvi, ki jih potem podarimo naprej otrokom ali družinam.

Hvala vsem, ki nas podpirate. Upam, da bodo še naprej ljudje, ki nam bodo pomagali pri naših projektih. Trenutno izvajamo projekt Obdarimo 100 slovenskih žena, s katerim bomo v mesecu marcu obdarili starejše, mamice otrok s posebnimi potrebami ter osebe s posebnimi potrebami. Želimo obdariti žene, ki živijo same in le redko prejmejo darila. Tudi za te osebe smo tukaj, da jih osrečimo, da jim polepšamo dan z majhnim darilom.

Zahvala teh ljudi, pomoč in podpora ljudi dobrega srca ter zavzeti prostovoljci in prostovoljke v društvu so moja motivacija za naprej.

~ ~ ~

Kdo je Cvetka Vereš?

Je prostovoljka od osnovnošolskih dni do danes. Leta 2003 je bila ena izmed ustanoviteljic Dobrodelnega društva Pomagajmo odprtih src. Društvo je bilo in je še vedno ustanovljeno z enim samim ciljem: pomagati tistim, ki so pomoči potrebni. Vsa leta je tudi predsednica društva ter aktivna prostovoljka, lahko bi rekli, da je motor društva. Članstvo se iz leta v leto menjuje, a ona vztraja od samega začetka. Delujejo na področju celotne Slovenije ter tudi tujine. Prav tako je ustanoviteljica in predsednica Večetničnega, kulturnega, izobraževalnega, turističnega in športnega društva ter predsednica Zveze kulturnih društev Prekmurja. Je aktivna prostovoljka tudi v drugih društvih ter vedno pripravljena na pomoč sočloveku.

~ ~ ~

Cvetka Vereš: Pomagajmo odprtih src

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.

Foto: osebni arhiv avtorice