Pravijo, da naj bi človek v življenju počel tisto, kar ga veseli, saj potem dela ne bo jemal kot prisilo, posledično pa ga bo dobro in kvalitetno opravljal. Pravijo tudi, da kar te veseli v otroštvu, dokaj realno kaže na to, kaj te bo zanimalo kasneje v življenju. Sama tem ljudskim modrostim nisem sledila. Nasprotno, na nek način sem se jim skušala zoperstaviti.
Moje otroštvo je bilo čudovito. Polno, brezskrbno in svobodno. Verjela sem, da je vse mogoče. Kaj verjela! V to sem bila popolnoma prepričana. Zdelo se mi je, da bom večno živela in da sem zmožna karkoli doseči. Bila sem igriva, dobrovoljna, kreativna, učeča, čuječa in odprta za vse, kar življenje ponuja. Imela sem številne konjičke. Vsak dan je bil novo odkritje. Informacije sem vpijala kot goba in nenehno hlastala za novimi. Življenje je bilo točno takšno, kot sem si ga predstavljala. Težava tega idealiziranega otroštva je bila ta, da je bilo tako popolno, da se mu kasneje nisem več uspela približati. Dejstvo, da v tistem obdobju nisem imela nobenih problemov in težjih življenjskih preizkušenj, je botrovalo temu, da si kasneje nisem bila zmožna začrtati lastnega cilja, h kateremu bi sledila. In sem dopustila, da me je življenje začelo brezciljno premetavati naokrog.
Prodala sem se marketinško zapakiranemu oglasu. Za 20 let.
Verjetno se je to nakazovalo že z načinom izbire srednje šole, ko sem vse hobije, srčna zanimanja in lastne interese kar naenkrat obesila na klin. Razlog za izbor je ležal v marketinško zapakiranem radijskem oglasu. Ta izbor nikakor ni bil usoden. Usoden korak je sledil z izborom fakultete, ko sem ponovno padla na propagandni govor dekana pravne fakultete. Jaz z lastno voljo, a v praksi – padalka na besede.
~ ~ ~
Študij mi že od začetka ni bil povšeči, zato sem se v lastno škodo prelevila v upornico brez razloga. Nikakor nisem želela sprejeti sistema, ki se mi je zdel nečloveški in nelogičen. Kljub boju same s sabo sem se zaradi prirojene trme nato čez študij le pregrizla. (In vmes za hobi končala še enega.) Takrat sem ponovno postajala aktivna in začela početi stvari, ki me vesele. Zdelo se je, da se počasi vračam sama k sebi. Le o službi, tisti ta resni in ta pravi, nisem (dovolj resno) razmišljala.
~ ~ ~
Pa se je spet zapletlo z besedami. Tokrat ne s takimi, ovitimi v celofan. Kar resnimi in vprašujočimi. Prišle so iz ust bivšega fanta. Zvenele so malce zgroženo in se nanašale na to, da sem pa zdaj res dovolj stara, da grem delat. Ker je čas in ker se spodobi. Debata je bila precej žolčna in na koncu me je tako vznemiril, da sva kar na licu mesta stopila v akcijo, pregledala obstoječe zaposlitvene oglase, in ko je videl, da zaposluje tudi sodišče, jaz pa sem končala pravo, ni pomišljal: »To! Tu se moraš prijaviti.« Še rahlo frapirana nad njegovim posredovanjem in pod vtisom sem iz tiste iste trme, ki me je gnala k vztrajanju pri študiju, v smislu »ti bom že pokazala«, podala prijavo, šla na testiranje in bila izbrana.
Ziher služba je le ziher. Tudi če me naderejo. Je pač kriza, ne?
Bilo je že globoko v času gospodarske krize in s službami je v našem mestu kazalo še slabše kot poprej. Zato sem bila hvaležna, četudi za nestrokovno delovno mesto, po principu, da je bolje imeti nekaj, kot sedeti doma oz. da moraš nekje začeti, pa boš potem že še napredoval. Na tak način sem tudi sama začenjala službo v hiši pravice. Pravzaprav se na samem začetku z delovnim mestom nisem kaj preveč obremenjevala. Na dan je prodrla moja prizadevnost, in v delo sem se vrgla kot mravljica. Dokaj hitro pa sem začela zaznavati sistemske napake. Sam sistem delovanja ni bil poenoten, vladala je huda hierarhija in komunikacija je bila obupna. Za navrh sem bila dodeljena sodnici, s katero nisva bili energijsko kompatibilni. Karkoli sem storila, je bilo napak, nikdar dovolj dobro, zmeraj prepočasno. To se mi je zdelo krivično, saj sem si res prizadevala, da bi bila hitra in učinkovita. Opravljala sem tudi dela, ki niso bila v opisu mojih del in nalog; ostajala po službi, da se delovni proces na kateri izmed točk ne bi ustavil. In bolj sem se trudila, slabše je bilo. Na začetku sem vpitje in negodovanje stoično prenašala, celo z dobro voljo in nasmeškom na ustih, saj moram ja ostati profesionalna in stvari ne jemati osebno, ker nikoli ne veš, čemu človek reagira kot reagira. Zelo hitro pa je zastala tudi (slaba) komunikacija in naenkrat sva se nehali sporazumevati. Zadeva je bila občutno absurdna. A ker sem vzdržljiva, nezlomljiva in trmasta, sem to še kar naprej prenašala.
Jamranje … še več jamranja … do izgorelosti. Zaj pa konec!
Ves čas sem seveda negodovala, stokala in se pritoževala, a storila nisem nič. Obtičala sem na točki, s katere se nisem znala premakniti. Zaradi trajnega delovnega razmerja sem se pričela bati, da bom na njej naslednjih 40 let tudi obstala. Nenehno sem se prijavljala na boljša (strokovna) delovna mesta. Vsakič sem šla čez isti proces testiranja in ustnega zagovora. In nikoli se ni nič zgodilo. Po preteku nekaj let sem bila od vsega skupaj že precej utrujena. Vedno večja muka mi je bila zjutraj vstati in oditi v službo; zdelo se mi je, da sem v napačnem filmu, kjer se isti dan ponavlja v neskončnost.
Spet so me ves čas reševali hobiji. Skušala sem biti čimbolj aktivna in v prostem času početi reči, v katerih uživam. Sicer sem bila časovno omejena na popoldneve in vikende, a urnik sem si vedno do potankosti ‘zabasala’. S tem sem nekako kompenzirala svoje nezadovoljstvo, da življenje ne bi popolnoma izgubilo smisla.
~ ~ ~
Trajalo je skoraj šest let, da sem se začela aktivirati in prestopila stadij pasivnega ‘jamranja’. Pričela sem iskati drugo službo. Ugotovila sem, da dejansko prvič v življenju to načrtno počnem, ter da svojega življenja sploh nimam trdno v rokah, zato me le-to posledično premetava sem ter tja, in se stvari kar zgodijo.
~ ~ ~
Nekje v tem času pa se je v meni zgodil preobrat. Kriva je bila verjetno malodušnost, ki se me je lotevala, ter dejstvo, da sem naenkrat pristala v bolniški z znaki izgorelosti. Takrat sem videla, da vso to silno nezadovoljstvo nikamor ne vodi, saj se hočeš nočeš širi tudi v ostale pore življenja in ga človek nehote prenaša naprej. Poleg tega sem bila sita nezadovoljstva. Dovolj mi je bilo nenehnega pritoževanja. Mislim, da sem se takrat podzavestno odločila, da tam več dolgo ne bom ostala. A čas za odhod še ni bil pravi.
Should I stay or should I go?
Ko sem že čisto »obupala« in pustila stvari, da gredo svojo pot, v smislu »kar bo, pa bo«, so se zvezde postavile v pravo smer. Ker sem vedno počela še neke dodatne stvari, je naneslo, da sem prosotovoljsko pomagala pri prijavi nekega projekta. Nanj sem vmes že pozabila, potem pa dobila obvestilo o uspešnem izboru in možnosti zaposlitve. Nekaj ljudi, s katerimi sem do tedaj že sodelovala, me je priporočilo, in posledično sem dobila službo, ki sem si jo ustvarila sama.
Zaradi slabih izkušenj sem bila od prejete informacije o uspešnosti projekta do odpovedi delovnega razmerja precej previdna in nisem gojila prevelikih upov. Z bodočim delodajalcem sem opravila razgovor, podučila sem se o možnostih skrajšanega odpovednega roka in obveznostih pred preklicem. Pred odpovedjo sem želela podpisati tudi novo pogodbo, a se je podpis slednje zamikal. Prišel je poslednji dan, ko bi lahko oddala prošnjo, podpisane pogodbe o zaposlitvi za novo delovno mesto pa še nisem imela v rokah.
Prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja sem predhodno že spisala in sem jo tistega ključnega dne daljši čas pogledovala. Nikdar ne bom pozabila prevevajočega občutka. Zrla sem vanjo, si že skoraj premislila; češ, kaj sem ob pamet, puščati grem službo za nedoločen čas v javnem sektorju, kjer te praktično ne morejo odpustiti, kjer je plača redna, in sploh še nimam nove pogodbe, pa četudi bi jo imela, je le-ta le za 15 mesecev, kaj pa potem?! Nato pa sem si dejala: »Zdaj ali nikoli!« Če bi popustila, bi obtičala tam. Zagotovo. Toliko let sem želela stran, pa si nisem upala storiti prvega koraka. Zdaj imam možnost. Zdaj ali nikoli.
Osvobojena!
Prošnjo sem oddala v kadrovski službi in ne boste verjeli, vsi so bili hudo veseli. Vsi! Nihče ni rekel, zakaj grem ali naj ostanem. Govorili so, da je to »ful dobro«. Da moram poskusiti še kaj drugega. Pa ja »valda« ne bom celo življenje tukaj. Dobila sem občutek, da bi tudi oni šli. Če bi lahko. In da občudujejo moj pogum.
~ ~ ~
Meni pa se je v tistem trenutku s hrbta zvalila gromozanska skala, ki me je tiščala k tlom. Naenkrat sem postala lahkotnejša in prožnejša, samozavestnejša in (skoraj) srečna. To je to. Večkrat bo treba napraviti rez. Vsake toliko ga moraš narediti.
~ ~ ~
Sedaj sem v novi službi. Končno (formalno) počnem nekaj, kar me radosti in v kar verjamem. Profesionalizirala se bom v enem izmed svojih hobijev. Ne rečem, da je to moj glavni življenjski cilj in da v popolnosti sledim svojim sanjam. Se jim pa zagotovo približujem. Končno. Vštevši leta študija, sem bila v krču skoraj 20 let.
Moči pritiska, pod katerim sem bila, se nisem zavedala. Kaže se ob mojem takojšnjem pričakovanju rezultatov, da me morajo sodelavci včasih prav držati nazaj in mi dopovedati, da so določene stvari proces, ki traja.
Pogum v roke in spremembo v življenje!
Nihče več me ne preganja ali ošteva, kar je zlata vredno. Lahko se samoorganiziram, podam svoje mnenje, izražam samoiniciativnost, in če karkoli naredim, me celo pohvalijo. Takšne stvari cenim. In to mi je pri delovnih pogojih pomembnejše od plače in drugih bonitet. Korekten odnos, možnost biti slišan in upoštevan ter prosto razpolagati s časom in izbranimi delovnimi metodami.
Zagotovo pa (prosto po Murphyju) drži to, da je problematičen prvi korak. Že po oddaji prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja sem imela dva klica. Za morebitno službo. In v dobrem mesecu, odkar sem drugje, so mi ponudili še nekaj služb. Človek se ob tem vpraša: »Pa kje ste bili ves ta čas?!«
Vem, da nisem zapisala nič novega. A če ste v podobni situaciji, apeliram na vas, opogumite se in vzemite življenje v svoje roke. Meni so tudi nekateri govorili, da naj grem drugam. Leta. A do te točke sem morala priti sama. Do točke za spremembo. Verjamem, da boste začutili, kje je vaša. In ja, pojma nimam, kje bom po 15 mesecih. Mogoče tu ali pa kje drugje. Vem pa, da bom. Kjerkoli že. Bom.
Barbara Izlakar je rojena Mariborčanka in že od nekdaj zaljubljena v lastno mesto. Med študijem prava je za hobi vpisala še študij na višji turistični šoli, ter na koncu diplomirala z obeh smeri. Po službi na Okrožnem sodišču, ki jo je zapustila, kot lahko preberete tudi v zgornjem članku, se je zaposlila v okviru projekta »Maribor is the Future!«, ki ga je tudi pomagala pisati. Poleg tega je lokalna turistična vodnica in vodnica interpretatorka pri Interpret Europe, ljubiteljica dobre hrane in pijače ter občasna udeleženka vinskih tečajev. Umetnost prav tako predstavlja njeno veliko ljubezen, pri čemer jo najbolj navdušujejo glasba, literatura in arhitektura. Že več kot desetletje poje v pevskem zboru Glasbena matica Maribor, kjer je tudi solistka.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.
Foto: arhiv avtorice
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.