inspire.me

Drznite si poskusiti nekaj novega

avtor David Koprivšek 7. januarja, 2020

»Je ta tekst začetek prijateljevanja s pisanjem ali gre le za muho enodnevnico, ki 24 ur neutrudljivo in evforično leta vsevprek, zvečer pa tragično pade po tleh?«

Nekako tako se je zaključil moj prvi spletni zapis davnega 2011, preden sem ga objavil, pa sem bil izjemno nervozen.  Preblisk, da bi na medmrežje obešal svoja razmišljanja, se na ta način povezal s somišljeniki ter tako lažje urejal svoj “notranji svet”, se mi je sicer že dolgo pred tem zdel mikaven, a da bo njegova realizacija tak izziv, si nisem predstavljal.

Zvijalo me je v želodcu, ko sem premleval o tem, kako ga bodo bralci sprejeli, ali jim bo zanj sploh kaj mar in kaj si bodo ob njegovem prebiranju mislili o meni.

Na »repeat-u« sem imel:

»Bodo menili, da sem beden, skupaj z mojo sanjarijo, da bi pisal in objavljal? Bo sploh komu všeč? Mah, saj verjetno je res brez veze, da se to grem!«

Na smrt strah me je bilo, da bo objava zapisa slabo sprejeta in da bodo na njen račun z vseh možnih bregov padale grde kritike. Ob vsem tem ne rabim poudarjati, kako neskončno sem se bal tega, da bi se v njem pojavila kakšna slovnična napaka.

Da do tega ne bi prišlo, sem ga dal v lektorske roke kolegici. Dvakrat!

Od ideje, da bom skvačkal nekaj stavkov in jih obesil na svoj novonastali spletni dnevnik, je minilo precej dolgih, nervoznih in mučnih dni.

Nočna mora

Mučnih pravim zato, ker šele sedaj vidim, kaj sem si s svojim nespodbudnim notranjim prigovarjanjem tisti čas počel. Koliko škode sem naredil počutju svojega telesa in duha.
V hipu sem bil ves v krču, vročičen in demotiviran, lahkotnost dnevnega sanjarjenja v zvezi s pisanjem spletnega dnevnika se je prelevila v nočno moro.

Kar je najhuje, pa je to, da je malo manjkalo in bi celotno idejo v zvezi s pisateljskim hobijem kompletno uničil, jo zavrgel in potlačil nekam globoko v sebi, kamor svetloba manifestiranja nikoli več ne doseže.

Kakšna škoda, saj bi se po zavračanju (še ene) ideje spet spraševal, kaj neki mi manjka, da se ne počutim tako, kot bi si želel; da po svetu hodim »prazen«; da nisem navdušen, ko imam za to vse pogoje; da obsojam vsak razplet, ki ni po mojih merilih; da sem tolikokrat malodušen in brez prave volje do življenja; da sem kot zombi.

O, kako jih okrivi!

Zaupanje v prave stezice. Foto: Pixaby.com

Vse to se namreč človeku dogaja, ko v nedogled zavrača ideje, ki dolgo trkajo po njegovi (za)vesti, in si ne (za)upa dovolj, da bi jih začel uresničevati.
Ker si človek ne dovoli soočiti s strahom in z dvomi o tem, da je nekaj želenega enostavno zmožen speljati, postane zagrenjen, otopel in za svojo neizpolnjenost ter nedoseganje napredka okrivi druge. O, kako jih okrivi!

A kaj, ko je tako težko premagati notranji odpor, se odpovedati neskončnemu odlašanju in si prisluhniti – zares prisluhniti. Tako preklemansko zastrašujoče si je reči: »Šel bom v to, pa naj se zgodi karkoli!« in narediti konkreten pobeg iz lastne cone udobja, o kateri dan danes že ptiči prepevajo in imajo o njej marsikaj povedati.

Ujet v prepovedanem prostoru

Visok pulz, potne dlani in omahovanje pri sestavljanju ter objavljanju tistega prvega zapisa so bili znak, da sem se znašel ravno tam – izven cone udobja. Čisto zares in brez pretvarjanja sem se ujel v »prepovedanem« prostoru, čigar glavni in edini namen je rast. Rast, ki je pogojena s premagovanjem strahu pred neznanim. Rast, zaradi katere smo nenazadnje tu, a jo z odlašanjem nenehno postavljamo na stranski tir in se ob tem ignorantsko obnašamo, kot da bomo tu večno.

Pa ne bomo, kar ni noben štos in nikakršna skrivnost! Zato je dobro vedeti, da večina strahov nima nikakršne konkretne podlage, ampak predstavlja zgolj lažen dokaz, ki se tako zavzeto izdaja za resničnega.
To, da nas zaradi uresničevanja svojih zamisli peščica ljudi zavrne ali spljuva, ni nič v primerjavi s tem, da tekom življenja zavračamo in na koncu zavržemo naše srčne želje ter zamisli.

Drznost in odločitev mi prineseta veliko lepega

Vsak se mora sam pri sebi odločiti, katero pot bo izbral. Možnost izbire obstaja in (vsaj po tihem) vsi vemo, katera je prava.

Ko to pišem, ugotavljam, da je od kvačkanja in objavljanja mojega prvega spletnega zapisa minilo že precejšnje število pisateljskih dni, ki pa so vsi po vrsti – razen seveda tistih uvodnih – mojemu vsakdanu prispevali dodatno živost in smisel ter mi že samo s tem prinesli veliko lepega.

… Kaj pa vaša neuhojena stezica skriva za vas?

Ko se odločimo, da bomo šli na pot uresničevanja svojih zamisli in želja, nam trnovo grmičevje, globoka mlaka in podrto drevo na uvodnih neuhojenih predelih, ne sme zastreti pogleda in nam vzeti volje za nadaljevanje. Kaj se nam na njej navdušujočega skriva, bomo izvedeli le, če bomo na naši neuhojeni stezici kljub uvodnim preizkušnjam, vztrajali.

Nikoli si ne bi mislil – na moji se je skrivala knjiga, ki sedaj nestrpno čaka, da jo spišem in izdam. 2020 bo pravo leto za to! Kaj pa vaša? Če še niste, pohodite tisto grmičevje pred sabo, ki ne bode, čeprav tako zgleda, in preverite čim prej! 🙂

O avtorju

David je po izobrazbi ekonomist, po srcu športnik, po duši pa sanjač, ki verjame v čase, ko bo vsem ljudem postalo jasno, da tekmovalnost ni prava stvar in da krasen občutek napredka lahko ustvari le najdragocenejša človeška lastnost – velikodušnost. Ves čas je na preži za svežimi življenjskimi izkušnjami, kar mu pomaga, da se šele v poznih tridesetih začenja zavedati, kako malo mu je zares jasnega in kako zelo misteriozen je ta svet. Opravljal je vrsto poklicev tako doma kot v tujini, trenutno pa je knjigovodja, ki se za sprostitev od vodenja knjig rad umakne k njihovemu pisanju. Je ponosni očka leto in pol staremu Benjaminu.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv in Pixaby.com