srž za.me vodi.me

Le z drugimi ljudmi ustvarjamo Dobro

avtor Rok Kralj 17. aprila, 2022

»Razlagati ljudi pomeni, vstopati z njimi v tesne stike, pomeni pa tudi poglabljati se vanje: v njihov način življenja, v njihove življenjske prakse, v njihove filozofije.« (Dušan Rutar, Srečanja)

Morda je tole, česar se lotevam, nekaj nemogočega. Pisati o človeku, kot je dr. Dušan Rutar, v mejah enega članka, je zame velik podvig, ki se ga lotevam iz občudovanja in hvaležnosti. Občudovanja do Dušanovega dela in hvaležnosti za vse, kar sem se od njega naučil ter nenazadnje, da sem dobil »priložnost za ustvarjanje novega«. “O sebi bi rekel le to, da skušam biti vse svoje življenje skromen in ponižen pred tem, kar me presega. Moje poslanstvo na tem svetu je zavezana ideji dobrega, ki ga razumem kot humanizem. Dobrega pa ne morem ustvarjati brez drugih ljudi, za katere sem hvaležen. Delo z njimi me osrečuje,” pravi dr. Dušan Rutar. (op. ur. objavljamo na velikonočno nedeljo kot našo posebno Navdihni me poslanico)

Tale zapis je neke vrste pogovor. Pogovarjam se z Dušanovimi besedami in zapisi. Torej pogovor zunaj časa in prostora. Kajti besede in zapisi odzvanjajo v večnosti. Če so dobre. In Dušanove so.

Srečanje

»Srečanje med dvema človekoma je srečanje dveh možnih svetov, je množica možnih odnosov med njima, je priložnost za ustvarjanje novega. To je priložnost za oba, zato je tako izjemno pomembno razumeti etičnost kot skrb za drugega.« (Srečanje dveh ljudi)

Z Dušanom sva se prvič srečala leta 1999. Takrat sem kot učitelj prišel v CIRIUS, tedanji ZUIM. Dušan je psiholog, z doktoratom. Spomnim se prvega srečanja, ko je dijakom predaval o filmu Trumanov show. Predavanje je bilo izkušnja, doživetje, srečanje z nečim novim, drugačnim. Takšnih predavanj, diskusij, debat je bilo še mnogo. In Dušanu sem resnično hvaležen zanje.

»A včasih se zgodi, da človek sreča drugega človeka in je srečanje tako silovito, tako nenavadno in tako dramatično, da se vendarle zgodijo tektonski premiki. Zgodi se to, kar imenujemo v žargonu subjektivacija. Človek se dobesedno premakne v drugo simbolno vesolje, v druge prostore, v katerih preprosto ne verjame več, kar je verjel prej, morda vse življenje.« (Srečevanja)

Narava hendikepa

Filozofija, psihologija, psihoanaliza, sociologija, politika, ekonomija, nevroznanost, prehrana, vzgoja, šola, film, glasba, fotografija … Dušan resnega poslušalca popelje v številna »simbolna vesolja« in ga ne pusti ravnodušnega. Na nekem predavanju, ki smo ga imeli v okviru projekta Odprta šola, je poudaril, da se človeško bitje ravna po načelu »kot da«. Na primer, če malo poenostavim, navkljub znanstvenim spoznanjem o podnebni krizi, se obnašamo, kot da je vse v najlepšem redu in zatorej lahko živimo še naprej, kot smo doslej. Navkljub podatkom, da stotine milijonov trpi zaradi lakote, smo se zmožni obnašati, kot da je to pač njihov problem. Ta koncept, kot da, je v meni sprožil »tektonski premik«. Želel sem kaj storiti, kaj narediti, delovati. Ne morem vendar še naprej živeti kot da. Resnično, srečanje z drugim človekom je lahko silovito.

»Taka srečanje so izjemno dragocena, v njih so ljudje drug drugemu najdragocenejši. Obenem se izostri zaznavanje sveta in ljudi, tega, kar bi lahko imeli med seboj.« (Srečevanja)

Učitelj, vzgojitelj

Dr. Dušan Rutar je, verjeli ali ne, doslej (kot avtor ali soavtor) napisal 67 knjig. Da o njegovih številnih predavanjih niti ne govorimo. A saj ne gre za količino, temveč za vsebino in številna področja, ki se jih v njih loteva. V tem smislu se Dušan približuje antičnim in srednjeveškim mislecem, ki niso bili zamejeni na posamezna področja. Lotevali so se številnih področij človeške družbe in duha. Danes pa vidimo, kako ozko specializirani strokovnjaki – ekonomisti, politologi, zdravniki, inženirji, učitelji, vzgojitelji itd. – oblikujejo svet oziroma soljudi »po svoji podobi«. Enostranski pogled, nobene širine in celovitosti, pogosto ob odsotnosti kakršnekoli etičnosti. Vsak dela na »svojem« področju. OK, saj ni lahko biti »povsod doma«. A vsaj malo dialoškosti, interdisciplinarnosti, odprtosti, širine.

»Dialoška šola je kraj, v katerem nastajajo nove oblike vednosti, pri čemer učitelji in učenci poudarjajo interdisciplinarnost, ne pa medsebojno ločevanje snovi po posameznih predmetih, ki se v tradicionalnih šolah ne smejo srečevati med seboj in se celo prepletati ter kritično analizirati.« (Učitelj kot intelektualec)

Knjiga Učitelj kot intelektualec je sploh ena mojih najljubših knjig iz Dušanove bogate publicistične zbirke. Je nekakšna učiteljska biblija. Vsaj zame. Učitelju ni dovolj samo obvladati »svojega« predmeta, temveč biti predvsem intelektualec in vzgojitelj. Ne samo pripravljati mlade ljudi za poklic, ampak jih »vzgajati« za univerzalne, brezčasne vrednote in modrost.

»Začudenje in silovitost sta zato dve koordinati, skozi kateri želim pristopati k mladim ljudem in jih vzgajati. Ne za jutrišnji dan, ampak za večnost in um.« (Srednješolska vzgoja)

Psiholog, psihoanalitik

»Če bi kdo vprašal, kako definirati psihoanalizo z enim samim stavkom, bi bil odgovor tale: psihoanaliza je odpiranje simbolnih prostorov in vztrajanje v odprtosti sveta. Prav zaradi tega je teorija in praksa srečevanj, je nomadsko srečevanje človeških bitij v vsakem mogočem odprtem duhovnem, simbolnem prostoru.« (Kaj je psihoanaliza)

Dr. Dušan Rutar že od leta 1988 v CIRIUS-u dela kot psiholog oziroma šolski svetovalni delavec. Od psihologov običajno pričakujemo instant rešitve, reševanje vsakodnevnih problemov; popravljati, ko »nekaj ne štima«. Kot popravimo stroj. In potem bo vse teklo naprej. Kot namazano; kot normalnost, pa čeprav patološka, grozna.

»Ne, psihoanalizo, ki je razmišljanje v strogem pomenu besede, je treba kreirati vsakič znova; taka je Freudova dediščina, tak je njegov mandat. Ne »kritizirati«, »popravljati« ali potiskati stran, temveč kreirati – med obema načinoma delovanja je velika razlika.« (Kaj je psihoanaliza).

Torej: vztrajati v odprtosti sveta in kreirati, razmišljati. To vsekakor ni enostaven in hiter proces. Seveda je marsikdo razočaran, če mu psiholog ne ponudi takojšnje rešitve. Saj smo vendar v kapitalizmu. Kjer se vselej najdejo hitre rešitve in zadovoljitve. Kjer smo učinkoviti. Četudi za visoko ceno.

Filozof (proti kapitalizmu)

»Globalni kapitalizem lahko preživi samo v neskončnem svetu vedno novih razlik in drugačnih potreb. Tega procesa ni mogoče ustaviti, zato je naivno verjeti, da bo kapitalizem omejil samega sebe in začel skrbeti za socialno blagostanje ljudi, za njihove pravice. (Freudovi duhovi, filozof proti kapitalizmu)

Razumeti svet, v katerem živimo, pomeni razumeti mehanizme, ki delujejo v ozadju. Ko govorimo o kapitalizmu, ni dovolj poznati samo njegovega ekonomskega vidika, temveč tudi politične, družbene, okoljske in druge razsežnosti te danes prevladujoče ideologije. A če te »zunanje« razsežnosti kapitalizma še nekako (u)vidimo, so »notranje« skorajda nevidne, saj ne moremo uzreti nečesa, kar nas v temelju določa. Razen če se potrudimo, uporabimo um in za začetek preberemo kakšno dobro knjigo. Na primer knjigo dr. Dušana Rutarja.

»Kapitalizem hoče, da ima vsak človek ego in da je osebnost. Ego in osebnost je namreč mogoče ustvarjati, preoblikovati, izdelovati. In prodajati. Na primer na svobodnih trgih.« (Komunizem)

»Potrošnik je bitje krivde. Je moralni subjekt, ki je kriv. Objektivno. Je potrošnik in je utrujen. Ujet je v to, kar je prodal in odtujil od sebe.« (Freudovi duhovi, filozof proti kapitalizmu 3)

Ves čas garamo, se trudimo, se izboljšujemo, tekmujemo za bogastvo, uspeh. Pretirano trošimo dobrine, a trošimo tudi sebe in druge. Pri tem občutimo krivdo. Se sesuvamo. Iščemo psihologe in instant guruje, da nas »popravijo«. Hočemo nekaj posebnega, drugačne izdelke, storitve, počitnice – a smo si v tem hlastanju neverjetno podobni. In nesrečni. Ločeni med sabo. Morda pa bi lahko začeli s solidarnostjo.

»Pogoj družbenosti ni tekmovalnost vseh proti vsem, ampak nekaj drugega. Tekmovalnost je morda produktivna na kratki rok, ne pa na dolgega. Na dolgi rok zaleže samo solidarnost.« (Freudovi duhovi, filozof proti kapitalizmu 3)

Mož, ki bere filme …

»Danes se vse simulira. Namesto da bi se ljudje pogovarjali, komunicirajo. Namesto da bi se ljubili, ohranjajo stike. Srečujejo se na hitro, saj se jim vselej nekam mudi. Kreativnost je zamenjala odvisnost od dela.

Beseda je lahko zdravilo.

Obstajajo govoreče podobe, pravi francoski filozof Jacques Rancière, ki so v celoti narejene iz besed.« (Mož, ki bere filme)

Danes nas velika večina filme gleda za zabavo in sprostitev. Pravzaprav jih konzumiramo, kot vse ostale izdelke in storitve, osebe in odnose. Hitro in površno. V resnici pa so filmi, še zlasti kultni, lahko izjemna umetniška dela, ki jih dobesedno beremo. In dr. Dušan Rutar je »mož, ki bere filme«.

»Filmi niso dobri le za gledanje, ampak so dobri tudi za razmišljanje. In razmišljanje je dobro v strogem filozofskem pomenu. Za vsakega človeka, ki je zmožen razmišljati. In razmišljati je zmožen vsakdo.« (100 kultnih filmov)

Človek

Bistvena lastnost človeka je raba uma, razmišljanje. In ravno to je tisto, kar vselej najdem v Dušanovi literaturi. Danes smo postali potrošniki, površni konzumenti sveta, zato je še posebej pomembno, da beremo knjige, filme. Resno, ne za sprostitev in zabavo. Kot ljudje smo zmožni razmišljati. Dušanu sem hvaležen, da mi je pomagal razmišljati o svetu, o mehanizmih, ki ga vodijo, o ideologijah; razmišljati o filmih itd.

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.

Fotografije: dr. Dušan Rutar*

*Dušan je tudi fotograf. Tudi tega področja se loteva temeljito, z obilico znanja in teorije. Kajti dobra fotografija je vselej zgodba, pripoved, sporočilo.