Kdo je Maja? Vprašanje, ki si ga zadnjih 10 let intenzivno zastavljam, odgovor na katerega pa še iščem. Četudi se to pri mojih 52 letih sliši morda malo čudno. Vedno sem se počutila nekako prikrajšano, ker nisem vedela, kaj naj bi v življenju počela. Že od mladosti naprej ne. Nič me ni posebej zanimalo, v ničemer nisem bila izstopajoče dobra. Otrok z malce nadpovprečnimi potenciali po psiholoških testih, ki smo jih opravili v osnovni šoli. Odlična vseh 8 let osnovnega izobraževanja, prav tako srednja šola zaključena z odliko. Kar od mene ni zahtevalo ne vem koliko truda v primerjavi z mojimi sošolci. Občutek je, da sem z osnovno in srednjo šolo opravila z levo roko. Kar se je kasneje pokazalo na fakulteti, kjer je morala delno pomagati tudi desnica. V glavnem »priden« otrok. Hitro sem se navadila brati ljudi, kaj jih razveseli, kako se vesti, da bom pohvaljena, da bom opažena. Otrok je opažen na dva načina, z uporom in s pridnostjo, jaz sem izbrala slednjega. Kar je zagotovo definiralo moje kasnejše življenje – ugajati, ustrezati, »ne« je bil redko izrečen. Povzročil je (in še vedno povzroča) notranjo stisko, ki je privedla do tega, da je moj »ne« komuniciran trdo, konfliktno, s pozicije obrambe.
Druga stvar, ki je definirala mojo pot, je bila pridružitev mažoretkam v 12 letu strarosti. To je bil zagotovo eden ključnih momentov, eno tistih križišč, ki usmerijo tok življenja v novo strugo. Menim, da jih v življenju posameznika ni veliko. Teh res odločilnih, ki imajo moč spremembe. Zakaj ta točka? Ker fizično nisem bila aktiven in spreten otrok. Tekanje, plezanje po drevesih, razne otroške igre, ki so zahtevale fizične spretnosti, niso bile zame. Še zdaj je živ spomin na strah pred poletjem, ko sem vedela, da prihaja čas potolčenih kolen in dlani, arnike z vrta in hipermangana, tiste čudne vijolične stvari, s katero so me namazali po rani, da se je hitreje zacelila. Ne, zame so bile igre sedečega tipa in knjige, ki sem jih oboževala in požirala.
Prvi nastop mažoretk v Kočevju leta leta 1984 ali 85. Maja 4 v srednji vrsti
Prav tako nisem imela kaj dosti posluha in popolnoma nič občutka za ritem. Ples? Ne, hvala prosim. Pa sem se kljub vsemu temu vpisala k mažoretkam. Saj veste, mažoretke so dekleta, ki vrtijo in mečejo v zrak kovinske palice, medtem ko korakajo ali plešejo v paradi pred »pleh muziko«. Da ne omenim, da nosijo kratka krilca in oprijete kostume, v katerem se jaz kot okroglo odraščajoče dekle absolutno nisem videla. Prvo leto, ko je bil krožek predstavljen v šoli, nisem niti pomislila, da bi se pridružila. No, pomislila že, ampak jaz??? Ne ne ne, to je za vsa tista druga, tista lepa, plešoča in pojoča samozavestna bitja, ne zame. Kako da sem tam vseeno pristala? Leto kasneje sta me prijateljici toliko časa nagovarjali in mi težili, da sem klonila in se vpisala. In…..odprl se mi je nov svet. Hmmm? No, ne ravno in zagotovo ne takoj. Najprej se mi je odprl svet muk – ježevih, švicanja, telovadbe, strogosti naše Ivice, bivše prima balerine, ki nas je gnala kot bič božji, težke palice, ki je opletala v mojih rokah popolnoma neodvisno od moje volje in navodil mojih možganov, se mi rogala v brk in – namesto da bi letela skozi zrak elegantno kot poezija – se je beštija raje zaletavala v vse možne dele mojega telesa, mi padala po tleh in se vedla absolutno nekooperativno. Vstopila sem v svet glasbe, ki je nisem slišala, niti čutila, niti razumela. Korakati po ritmu je bilo zame neznano vesolje. Kar naprej sem se zgubljala in morala gledati sotrpinko pred mano, da sem lahko lovila korak in ob pravem času dvigovala pravo nogo. In nisem razumela, kako lahko ostale vedo, kdaj morajo začeti korakati po uvodnih taktih koračnice. Vsaka, prav vsaka koračnica jih ima in za nekoga, ki ritem »sliši« so tako nezgrešljivi, da je res težko nekomu s posluhom razumeti onega na drugem polu. Ki ne šteka. Frustracija naše Ivice nad nami »netalentiranimi« osebki v skupini je bila neskončna. Nikoli pa kruta ali nepravična. Zelo je pazila, da je nas še posebej pohvalila, ko nam je nekaj ratalo, ali ko smo pokazale napredek, pa čeprav minimalnega.
Po nekaj mesecih tega mučenja, nova preizkušnja – prvi nastop za Dedka Mraza. Takrat je bil ta bolj popularen kot današnji Božiček. In joj prejoj z njim tudi prva uniforma – ozka kratka oblekica, pod katero smo morale stlačiti še kup majic, pulijev, dvojnih žab in kar se je dalo, da bi se med nastopom grele. Povorka Dedka mraza je bila seveda zunaj. V paradi smo po -5 stopinjah prehodile cca 2-3 km, kolikor je bila tura. Okretna ljubka mažoreta, ki spretno vrti palico po zraku in se smehlja publiki? Mhm….bolj natančno mali tank, ki se trudi korakati v ritmu in z otrplimi prsti obdržati palico v svojih rokah, da ta ne bi zletela iz rok in treščila najbližjemu, nič hudega slutečemu, opazovalcu naravnost v obraz.
In to je trajalo kar nekaj dolgih let. Kljub vsemu napisanemu, mučenju ob treningu, sramu, občutku neadekvatnosti, zavidanju bolj talentiranim dekletom … sem vztrajala. Sem si rekla: »Maja, tako boš enkrat ti, samo vztrajaj« ? Ne, nič tega ni bilo v meni. Absolutno nisem imela zastavljenega cilja ali ideje, da bi lahko bila nekoč boljša. V moji glavi in percepciji je bil to nivo, ki je bil zame dosegljiv in sem bila celo nekako hvaležna, da sem lahko hodila. Da me niso vrgli iz skupine. Kaj me je gnalo, da sem vseeno vztrajala, še dandanes ne vem natanko. Starši niso bili tisti. Najverjetneje občutek pripadnosti, skupnosti, ki se je razvila med nami dekleti, različnih doživetij in občutkov, celo evforije po zaključenih nastopih. Zdaj tudi razumem, da je bil občutek pripadnosti še toliko pomembnejši, ker sta se v tistem času začela starša razhajati.
Motorizirana enota – Maja z bratom Gregorjem v domači ulici
In potem se je po več letih zgodil preklop. Moje telo se je naučilo, moja ušesa so kar naenkrat zaslišala glasbo, moje noge so ujele korak. Kar naenkrat sem bila izbrana kot solistka. Kar naenkrat sem dobila svojo skupino v učenje. Kar naenkrat je veliko talentiranih deklet prenehalo, se naveličalo, jaz sem bila pa še vedno tam, postajala iz leta v leto boljša, samozavestnejša, iz leta v leto bolj uživala. Sčasoma sem postala del ekipe, ki je vodila mažorete v Kočevju, sodnica v nacionalni zvezi in kasneje mednarodna sodnica Evropske twirl in mažoretne zveze. Organizirala in so-kreirala sem nastope, dogodke, tekmovanja, kreativno ustvarjala vsebino večjih prireditev in dogodkov. Ko zdaj gledam nazaj na to obdobje, vidim, kako me je kreativni proces ustvarjanja zgodb izpolnjeval. Celo neprimerno bolj, kot nastopanje na odru. Za vedno se mi je vtisnil v spomin in srce trenutek z nastopa ob 25-letnici delovanja kočevskih mažoret. Scenarij prireditve je bil v večini moje delo, prireditev se je odvila pred nabito polno veliko športno dvorano v Kočevju. Stala sem v prostoru s tehnikom za mešalno mizo za ton in osvetljavo, visoko nad samim prizoriščem. Prireditev se je začela, točke so si dramaturško sledile po programu. V nekem momentu med dokaj impozantno (za takratne čase) točko, se je energija v prostoru spremenila. Kot bi dogajanje na podiju posrkalo in priklenilo nase vso publiko, ki se ni več ukvarjala z ostalimi stvarmi, ampak je vso pozornost usmerila na točko. Kot bi dvorana za hip zadržala dih. To so začutila tudi nastopajoča dekleta, zgodila se je povezava, tok med publiko in nastopajočimi je stekel. Ta občutek je bil nezemeljski. Stala sem kot začarana, se držala za ograjo in vsrkavala vase to enost….dokler me ni tehnik butnil s komolcem: »eeeeej Majaaaaa luči, kaj pride zdaj???«
V tistem trenutku sem vedela, da bo predstava uspela, kot je bilo zamišljeno. In tudi je.
Velik del hvaležnosti gre temu obdobju – prijateljicama, ki sta vztrajali, zdaj že pokojni gospe Ivici Knavs, ki ni obupala nad nami, in gospodu Slavku Rančigaju, takratnemu kapelniku Kočevske delavske godbe na pihala, ki je mažorete pripeljal v Kočevje in ki nam je bil vsem kot drugi oče. In zakaj toliko izpostavljam to obdobje? Ker sem se naučila, da talent sam po sebi ne pomeni nič in da je vse možno. Vztrajnost pripelje do rezultatov. So lažji in težji načini, vendar če človek dovolj dolgo vztraja v nečem, bo to pripeljalo do rezultatov. In to zavedanje mi je pomagalo prebroditi marsikatero dilemo, ko sem trčila ob kakšen problem.
Moja poslovna pot je šla, vsaj na zečetku, v popolnoma drugo smer. Po študiju novinarstva in tržnega komuniciranja sem se zaposlila v marketinškem oddelku izdajatelja plačilnih kartic in od tam odšla na eno večjih oglaševalskih agencij pri nas. Kot vodja projektov in kasneje direktorica projektov sem koordinirala in finančno vodila delo za različne slovenske in mednarodne naročnike vse od prehrambene industrije, avtomobilske industrije, bančništva in retaila. Ker sem imela projekte izjemno dobro finančno postavljene, se je moje delo nekako preusmerilo v finance v podjetju. Najprej sem coachala ostale vodje projektov in jih podpirala v finančni postavitvi projekta ter analizirala finančno uspešnost projektov za vodstvo, nato pa se je moje delo s projektnih financ razširilo na finance podjetja. V tem času sem že bila na svojem v smislu zaposlitve. Sčasoma sem postala vodja finančnega oddelka, kasneje finančna direktorica skupine podjetij, ki so bila lastniško povezana med sabo, na koncu tudi četrtinski partner v podjetju. V podjetju sem ostala 20 let in ko pogledam to prehojeno pot, se mi vedno porodi misel, kot da sem po nesreči naredila kariero v marketingu in na koncu v financah. Izdelane karierne poti ali celo želje, kaj želim početi, nikoli prav zares nisem imela in prav zares vedela, kaj bi sama s sabo. Vse se je nekako zgodilo, enostavno sem sledila toku. To obdobje je v moje življene prineslo eno pomembnejših oseb. V službo me je vzela direktorica Mojca Randl, s katero sva zgradili več kot prijateljstvo. Ona je oseba, ki je s svojo persono, načinom vodenja podjetja, iskrenostjo in odnosom do ljudi naredila velik vtis name. Podprla me je praktično v vseh stvareh in mi stala ob strani pri mojih odločitvah. Dala mi je eno najbolj koristnih lekcij – ko sem se vrnila iz enega začetnih izobraževanj s področja financ podjetja, bilanc in letnih poročil in sem bila dokaj obupana, češ jaz nič ne štekam, tam so sami strokovnjaki, jaz pa še izrazov ne razumem, mi je rekla: »Maja ali si se naučila eno novo stvar, ki jo boš lahko uporabila ali jo bolje razumeš, pri tem kar delaš tu v firmi? Samo eno?« In sem rekla, da, eno pa že, tudi tri, ma kaj bom z eno. In je rekla:« To je več kot dovolj. Naslednjič bo spet ena nova, in naslednjič bodo tri in tako boš prišla do vseh 50, o katerih govoriš zdaj, da o njih nimaš pojma.« In tako je bilo.
Rusalka
V tistem času sem z eno mojih mažoretnih učenk odprla plesno šolo v Kočevju, danes uspešen center, ki združuje različne gibalne in somatske aktivnosti za vse generacije – Center gibanja Rusalka, ter salon za striženje psov Pasji princ. V obeh primerih je šlo bolj za pomoč meni ljubima osebama uresničiti svoje sanje, kot pa za moje lastne ambicije.
Kljub temu da je bila poslovna pot uspešna, odnosi so bili super, imela sem podporo, pa je v meni ves čas tlel nek manjko – najti in odkriti nekaj, kar bo moje. Kar izhaja iz mene same. Kdo je Maja? Kaj je njeno?
Metodo Feldenkrais sem odkrila … zdaj se mi je hotelo zapisati »po naključju«, ampak bolj kot gledam na vse odločitve in razvoj dogodkov, bolj je jasno, da me je vesolje vodilo v neko točno določeno smer. Z metodo sem se prvič srečala leta 2011 na konferenci plesne medicine. Predstavitev je sicer odpadla, vendar me je opis metode toliko zaintrigiral, da sem se prijavila na delavnico, ki je bila takoj naslednji vikend. Delavnico je vodila Nuša Romih, ena prvih certificiranih izvajalk metode pri nas. Na delavnico sem prišla s prepričanjem, da jaz pa res, po toliko letih gibanja, nekaj vem o svojem telesu….in z nje odšla ponižna in pretresena, kako mi nič ni jasno. Seveda nisem imela pojma o sami metodi, takrat tudi še ni bilo toliko govora o somatiki, o ozaveščanju, pozornosti, introspekciji in te minimalni gibi, usmerjena pozornost, način izvajanja in na koncu efekt v telesu – popolno presenečenje. Še dandanes se živo spominjam, kako sem med odmorom za kosilo sedla v avto in se obrnila v sedežu nazaj, da bom zapeljala vzvratno. Moj avto takrat ni imel kamere in če nisi dobro obvladal vzvratne vožnje s pomočjo ogledal, si pač izvajal vse možne raztege, obrate in manevre, da si videl nazaj. In ta obrat v avtu je bil po dnevu in pol izvajanja metode tako neopisljivo drugačen, lahek, svoboden, brez zategovanja, da sem bila v šoku. Sedela sem v avtu, se vrtela v eno in drugo smer in se čudila. Prisežem, če bi me takrat opazoval kak naključni mimoidoči, bi si verjetno mislil: »No, tale se je pa nekje zataknila. Sigurno je zjutraj pozabila vzeti predpisano tabletko..«
In seveda sem se tam in takrat vpisala na 4-letni študij metode na Dunaj. Brez vprašanj, brez kaj in kako bom 2x letno po en mesec odsotna iz službe, brez kaj to finančno pomeni….nič. Samo vedela sem, jaz tja moram. In niti enkrat samkrat se nisem na Dunaju vprašala, v kaj sem se zdaj podala ali podvomila. Morda se takšne (vsaj na prvi pogled) iracionalne odločitve zdijo neustrezne, takrat prav zares tudi nisem znala razložiti ljudem okoli sebe, zakaj sem se zdaj kar naenkrat odločila za to, vendar spet – ko gledam nazaj na svoje življenje, so bile točno takšne odločitve zame najboljše.
Po štirih letih sem diplomirala in postala certificirana učiteljica metode Feldenkrais. In potem sem potrebovala še celih 5 let, da sem se v celoti pognala proč od prejšnje poti in stopila na pot, na kateri sem sedaj. Spomladi 2019 sem se šla za mesec in pol pomenit sama s sabo na Vis, v mir, tišino, samoto. Nato sem prodala delež v podjetju in odšla iz oglaševalskih vod in si splanirala enoletno potovanje. 3 mesece Kalifornije, 3 mesece Kanade, 3 mesece Nove Zelandije. Tudi v povezavi z Feldenkraisom. Imela plačane avionske karte, rezervirano prvo bivanje … in nato se je zgodil Covid. Svet se je ustavil, ustavila sem se jaz. In presneto dobro je bilo, ker nisem vedela, kako utrujena sem bila in prepotrebna počitka.
Maja med izvajanjem individualne Feldenkrais lekcije (foto Matej Vidmar)
Po Covidu se je zame začelo novo obdobje tako poslovno kot osebno. Izstopila sem tudi iz Rusalke, ta je odrasla in postala samostojna dama, jaz pa sem se posvetila Feldenkraisu. Ta čudovita metoda deluje na človeka kot celoto. Gib uporablja samo kot sredstvo, preko katerega človek lažje začuti dogajanje in spremembe v telesu. Ne posveča pa se mišicam, ali fizični kondiciji, metoda se ukvarja z možgani in živčnim sistemom. Gre za učno metodo, s pomočjo katere se zavemo in spoznamo svoie vzorce delovanja, ter neustrezne zamenjamo z novimi, za nas bolj optimalnimi. Utemeljitelj Moshe Feldenkrais je bil namreč eden od začetnikov somatskega področja, sicer doktor znanosti. Gravitacija, fizika, strojna mehanika so bila njegova področja, bil je mojster borilnih veščin, razumel je biomehaniko človeka, razumel je psihologijo človeka. Razumel je delovanje človeka v okviru svojih navad in vzorcev, razumel je nevroplastičnost možganov, razumel je, da sta fizično telo in psiha eno. Metodo je postavil na temelju vseh teh znanj, razvoju metode je posvetil praktično več kot polovico svojega življenja. Kar mene osebno najbolj fascinira pri metodi, je to, da resnično deluje izključno po principu manj je več. Z redukcijo truda, napora, hitrosti in z redukcijo usmerjenosti v cilj, dosežemo prave rezultate. Takrat se zgodi čarovnija. In to je tudi nekaj najtežjega – v svetu dajmo bolje, dajmo več, dajmo zdržat, potisnimo še malo, gremo čez sebe, gremo preko meja … v tem svetu več več več, ne poznamo več »manj«. Ne vemo in ne čutimo več, kje so naše meje. Mi mislimo, da vemo, da razumemo. Vendar mi vsaka nova stranka vsakokrat nehote potrdi nasprotno. Brez izjeme. Nič nam ni jasno. Ker je princip »več je več« tako globoko in nezavedno vsajen v nas, da nam je zavedanje o tem izven dosega. Feldenkrais metoda nam to pokaže, če ji le damo priložnost in smo sposobni opustiti idejo, da vemo. Da itak vemo, saj je pa ja jasno, kaj je malo in počasi. Fascinira me dejstvo, kako je metoda živa in mi ponuja vedno znova nova polja razumevanja, nova odkritja, nova polja učenja, odstira nove in nove tančice, plasti, globine. Ker metoda ni recept in se je ne naučiš po receptu. Prvi dve leti študija se učiš zaznati, opazovati, začutiti. Predvsem sebe. Naslednji dve leti drugega.
Feldenkrais je zadnjih par let moj fokus. Metodo prakticiram v svoji praksi, od ustanovitve dalje sem aktivna v slovenskem Društvu učiteljev metode in hkrati sem del ekipe, ki je leta 2023 pripeljala študij metode v Slovenijo. Prva generacija študentov je ravno uspešno zaključila drugo leto študija.
Kdo je Maja osebno? Zase bi rekla, da sem čista kombinacija mojih staršev. Karakterno so navzven izražene očetove lastnosti. Užitkar, velik estet, srce vsake zabave, »spotlight on me« tip človeka, na trenutke postavljačka. Pozitivka, verbalno izjemno sposobna, izjemno razumevajoča z izjemno sposobnostjo obvadovanja stresnih in konfliktnih situacij. Po drugi strani pa so v meni, četudi prikrite, pa vseeno močno prisotne, mamine lastnosti. Skromnost, potreba po samoti, izogibanje konfliktnim situacijam, zaprtost, včasih celo čustvena nedostopnost in prikrita nestrpnost do ljudi. Če k temu dodamo še dejstvo, da sem tehtnica po horoskopu, no ja, dokaj shizofrena situacija. Ta dvojnost me spremlja že celo življenje, se jo zavedam in jo zdaj ob študiju psihologije tudi bolje razumem. Da, pri teh letih sem ponovno študentka. In tako nekako, kot so me čudno gledali pri odločitvi za Feldenkrais, je bil odziv bližnjih tudi tokrat podoben. Sicer pozitivno in seveda bravo in dobra si in vse te opogumljajoče fraze, ki jim je navadno sledilo nekaj takega kot – a pa ti je res še tega treba? Ali – pa pri teh letih? Pa zakaj pa? Zakaj pa. In moj odgovor, v bistvu ne vem čisto natančno. Vem pa nekaj, študirati sedaj z vso življenjsko potjo za sabo, je drug svet. Dejansko pri večini snovi potegnem vzporednice z različnimi življenjskimi situacijami, in kar je še pomembneje, potegnem vzporednice s Feldenkrais metodo, v katero je Moshe dejansko vpletel ogromno znanja psihologije.
Kaj bi rekla, da je moje poslanstvo, pojma nimam. In morda je tako čisto ok. Morda je moje poslanstvo točno v življenju, kot ga živim. Je brezciljno? V smislu, postavljanja konkretnih ciljev, čez tri leta bom to in to, zagotovo. Je to v redu? Ne vem. Življenje živim nekako takole – kar mi prinese na pot, zagrabim, če mi zadiši. Včasih tudi kaj, kar mi v resnici ne diši. In sledi lekcija. Je to posledica premišljene odločitve? Nikakor ne. Oni dan mi je bilo izjemno zanimivo prebrati post osebe, ki je življenje imela začrtano zelo natančno. Cilj, pot do cilja, disciplina, volja. Tokrat je bil post drugačen – v osnovi, prepustimo se toku in poglejmo kaj življenje prinese. Opa, glej glej.
Otrok nimam, imam nečaka in nečakinjo. Kot mali me je nečak nekoč po igri pogledal direktno v oči in mi smrtno resno rekel: »Teta Maja, veš, meni se zdi, da si ti en tak velik otrok v telesu odraslega«. Star je bil 5 ali 6 let. Uauuu, sem uspela zadržati otroško navihanost in igrivost ali samo nisem nikoli zares odrasla? Prestopila tiste ključne meje, ki za žensko predstavlja materinstvo. Kot Pika Nogavička, ki je pojedla kroglice pregelk. Morda. Pravijo, da se v ženski porodi želja po gnezdu, družini, otroku. V meni se ni. Prav tako se ni pojavila nuja po otroku, ko se je začel bližati konec moje reproduktivne poti in prav tako ne občutim obžalovanja, zdaj, ko je ta čas mimo. Enostavno se mi zdi tako, kot je, čisto prav.
Za zadnjih nekaj stopinj obrata mojega življenja je poskrbelo novo partnerstvo. Kot mlada sem bila 15 let v partnerski zvezi, nato 15 let samska. In potem je prišel on, princ na belem konju. No, vse prej kot to, je bil pa pravi, da me je iz svoje samozadovljne samskosti zbezal na plano. In da zgodba malce meji na pocukran dr. Roman, da, spoznala sva se tisti mesec na Visu. Po naključju. Jaz bi morala biti že doma, on bi moral biti na jadranju. Pa je »naključje« hotelo, da sem zadnji vikend potegnila in da je njemu in prijatelju jadranje odpadlo. Pa sta prišla na Vis. Samsko življenje je zamenjala dvojina z vso lepoto biti v dvoje in z vsemi težavami biti v dvoje.
Prva generacija študentov Ljubljana FIT – Ljubljana Feldenkrais International Training
Kaj na za konec še zapišem? Si bom sposodila stavek mojega očeta – življenje je dobro. In to je dovolj. Kaj bo prineslo, bomo videli. Feldenkrais in študij psihologije mi odpirata nove poti in včasih imam občutek, kot bi bila na začetku. Kot bi mi bila v življenju ponujena druga možnost. Poiskati sebe, si slediti in najti tisto nekaj res moje.
Nekaj kontaktov
https://www.feldenkrais.si/
https://ljubljana.fit/
https://www.cg-rusalka.si/
O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.
Vse najboljše za sedmi rojstni dan Navdihni me by Insights d.o.o., 2024
Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.
Spletni portal Navdihni.me in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: osebni arhiv sogovornice in Matej Vidmar
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.