V pravljicah velikokrat nastopajo majhna pravljična ljudstva (latinsko: paulum fabellas populum), torej palčki, škrati, gnomi, enci, smrkci, itn. Morda o katerem od teh ljudstev sploh še niste nikoli ničesar slišali ali prebrali. Vsekakor pa so pomembna, saj pravljica je pripoved, ki govori »prav« (PRAV-ljica), torej resnico.
V slovenski Wikipediji sta pojma palček (latinsko: nanum) in škrat (latinsko: pumilion) izenačena. Tudi sicer mnogi Slovenci ti dve ljudstvi enačita. O ostalih vrstah malih pravljičnih ljudstev pa ni nobenih resnih omemb. Roko na srce, tudi v drugih jezikovnih verzijah niso kaj preveč natančni. Sicer na tem področju vlada dokaj velika zmeda in slabo poznavanje tematike. Tako skuša ta zapis to vsaj malo popraviti.
OPISI IN DOMNEVE
Žal zapisov izpred časov Rimskega imperija ni na voljo in je težko ugotoviti izvor teh ljudstev. Tako se moramo opreti na razne sage, epske pesnitve, visoke pesmi, pravljice in podobno. Te so se zapisale nekje v zgodnjem srednjem veku. Pred tem pa so se prenašala s pripovedovanjem ob večernih ognjih. Zaradi ustnega prenosa izročila, so se lahko besedila popačila in postala tudi zelo nezanesljiva.
Vsekakor je najprej potrebno povedati, da kljub temu, da hodijo po dveh okončinah, da imajo par rok in glavo, torej sestavo podobno ljudem, ne sodijo v ljudski rod (latinsko: homo). To niso pomanjšani ljudje, spački ali kaj podobnega. To je poseben rod, ki ga poimenujemo gnomi (latinsko: gnomes). Zelo so povezani tudi z vilinci (latinsko: dryadales) in z elementali (latinsko: elementales). Obstaja velika verjetnost, da imajo vsi skupnega prednika.
V vsakem pogledu so otroci matere Narave, ne glede na to kako jo imenujemo: Mokoš, Noreja, Izida, Pachamama, Čomolugma, Tlazolteotl, Atabey, Ninsun, Ašerah, Cybela, Juno, Dano, Umai, ali še kako drugače. Njihovo delovanje je povezano z določenimi naravnimi pojavi tako na nebu, kot na zemlji ali pod njo. Na Zemlji bivajo od pradavnine, verjetno so starejši od ljudskega rodu.
ŠKRATJE (LATINSKO: PUMILIONES)
Tipičen škrat (nemško: elf, angleško: dwarf, nizozemsko: kabouter) je moškemu podobno majhno bitje, ki je močnejše postave in ima brado. Njegovo srce je relativno veliko, koronarne žile so široke in odlične kakovosti, količina krožeče krvi in prostornina možganov so večje kot pri človeku, pljuča so velika in globoka, vezno tkivo je skrajno suho in trdo, lasje zgoraj posivijo, žolčnih kamnov ne pozna, konice prstov so občutljive kakor pri slepem človeku, zenica je zelo prožna in njegov bobnič v ušesu je vedno čist in mu omogoča neverjetno oster sluh.
Škratje (Vir: Wikipedija)
Nosijo koničaste kape, srajce, hlače z naramnicami, usnjen pas, na nogah imajo obute polstene škornje, čevlje iz brezove skorje ali lesene cokle. Vsak odrasel škrat ima gosto brado, rahlo privihan nos in rdeča lička. Poleg škratov obstajajo tudi škratinje, škratice, škratke, ki pa so redke, nekako v sorazmerju 10 škratov na eno škratinjo. Morda je to sorazmerje celo večje.
Včasih so bili škratje v vsej Evropi, predvsem v Rusiji in v Sibiriji, splošno priznani člani človeške družbe. Ljudje so ta bitja mraka in noči redno videvali. Škratje pa so ljudi nagrajevali ali kaznovali, jim pomagali ali jih ovirali, kar je bilo odvisno od odnosa ljudi do teh »naravnih« sil. Spadajo med demonska, htonska, podzemna bitja.
Med najstarejše zapise sodijo severnjaške ali nordijske sage Vikingov (Norsev, Varjagov, Rosov), ki govorijo o tem, da obstajata dve vrsti škratov. To so škratje svetlobe imenovani Álfar in škratje teme imenovani Nidavelir. Prvi živijo v eni izmed nebesnih dežel Ljosalfar (Ljósálfarheimr), drugi pa v podzemeljski deželi Svartal (Svartálheimr). Opozoriti moram, da škrate svetlobe v legendah istovetijo z vilinci! Med vsemi so najbolj znani škratje iz filma in iz knjige J.R.R.Tolkiena z naslovom Hobit. Pisatelj je navdih za njih jemal prav iz teh starih nordijskih sag.
Slovenska beseda škrat (tudi škratelj, škratec) izvira iz staroindijskega jezika sanskrt, kjer so ga imenovali »skrat«, pomeni pa »gozdni demon«.
Na Goriškem so ga včasih imenovali kapič zaradi koničaste kape, v Terski dolini škarifič, škrat ali fantič v Nadiški dolini, Valvasor omenja berkmandeljce v idrijskem rudniku, kar prihaja iz nemške besed »bergmann«, torej »rudar«. Ponekod so mu zaradi sive barve las rekli dimek. Če je bil drevesni škrat, so ga imenovali lesnik. Na Dolenjskem verjamejo, da se škrat ziba (guglje) na drevesu in so mu rekli gugljaj. Hišnemu škratu ponekod pravijo gospodarček ali šetek. Pri nas pogosto škrate zamenjujejo s palčki. Je pa med njimi bistvena razlika v rasti in še v drugih lastnostih.
Načeloma smo ljudje vedno sodelovali s škrati. V kolikor pa smo si bili nasprotniki, pa je potrebno vedeti, da ga je potrebno ubiti z enim udarcem, kajti z naslednjim spet oživi! Včasih je veljalo, da se škratje prikazujejo povsod – v gorah, gozdovih, rudnikih, močvirjih, celo ob domačem ognjišču. V tistih časih skorajda ni bilo človeka, ki ne bi srečal vsaj enega škrata, nekateri pa naj bi jih celo udomačili in jih napravili za svoje pomočnike. Nekateri so jim po pripovedovanjih pomagali celo obogateti. Sicer pa slovanski narodi poznamo veliko različnih vrst škratov.
Gozdni škrati (Pumiliones silvisae) čuvajo gozdove, drevesa, divjad in gozdne zaklade. Planinski škrati (Pumiliones montibus) velikokrat prestrašijo in presenetijo pastirje, ki pasejo živino v gorah. Ti škratje so tudi odlični poznavalci zdravilnih rastlin. Med nje sodijo gorski pritlikavci (Pumiliones montibus paulum), ki jim pravijo tudi berkmandeljci ali perkmandeljni (Idrija). V Rožu in na Koroškem pa jim pravijo škuberli. Škrati te vrste so odlični rudarji in poznavalci rovov ter gorskih zakladov. Ljudem občasno celo pokažejo pot do njih. Če so bili rudarji nesramni, so jih škratje kaznovali tako, da jim niso hoteli pokazati nobene rudne žile več. To pa je vodilo v zaprtje rudnika.
Hišni škrati (Pumiliones domumae) ali hišni duhovi veljajo za dobre duhove domačega ognjišča. Med njimi je najbolj znan kanih, ki živi v bližini človeških domačij. Je majhen možic, velik kot šestletni deček, kar pa le prikriva njegovo resnično moč. Ta naj bi človeka napeljeval k dobremu, vendar pa je tiste, ki so ga razdražili ali se norčevali iz njega, kaznoval.
Škratje so poznani po tem, da človeku nagajajo in ga strašijo, še posebej v starih gradovih, odmaknjenih gozdovih ali v gorskih votlinah. V Nadiški dolini so znane pripovedi o škratih, ki so prikazani kot zlobna bitja, ki človeku povzročajo le škodo ali se iz njega norčujejo. So pričevanja, ki pravijo, da se včasih škrati obnašajo kot divji možje. Vendar ne delajo samo slabih stvari, temveč so ljudi naučili tudi marsikaj koristnega, kot so na primer veščine kovaštva, obdelave kovin in dragih kamnov, zdravilstva, peke in podobno. Nekateri so celo prinašali denar in materialne dobrine.
Naj omenim na kratko še nekaj bolj znanih domačih škratov. Škrat Bolfenk je znan predvsem prebivalcem Pohorja. Je znana tečnoba in škrato-, ljudo-, vsega-mrzneš, ob tem pa znan po svojem neposrednem in brezsramnem govorjenju. Malik je tisti škrat, ki ukrade odmev. Podlegaj je škrat, ki človeka spotakne ali mu skoči na hrbet. Tiskarski škrat novinarjem večkrat zameša besedila ali v revijah strani.
Ena najbolj znanih zgodb o sedmih škratih, ki so napačno poimenovani palčki, je Sneguljčica in sedem palčkov (torej škratov).
Najbolj znani »risankasti« škratje so iz Disneyeve risanke Sneguljčica in sedem palčkov (škratov) – (Vir: www.pngegg.com – free images)
V zgodbi je škratov sedem zato, ker so včasih poznali sedem mineralov. Tako je bil vsak izmed škratov zadolžen za svojo rudo. Ob tem so poznali še sedem nebesnih teles. Tako so kovine in nebesna telesa povezali med seboj. Sonce je bilo povezano z zlatom, Luna s srebrom, Merkur je povezan z živim srebrom, Venera z bakrom, Mars z železom, Jupiter s kositrom in Saturn s svincem.
V originalni zgodbi, ki sta jo zapisala brata Grimm, škratje nimajo imen. Prvič so jih poimenovali v eni izmed Broadwayskih veseloiger v oktobru leta 1912 (Blick, Flick, Glick, Plick, Quee, Snick, Whick) in nato v Disneyevi risanki iz leta 1937 (Doc, Grumpy, Happy, Sleepy, Bashful, Sneezy, Dopey). Sledilo je še nekaj njihovih različnih poimenovanj v več kakor dvajsetih filmih, šovih, knjigah, itn. Tudi v slovenskem jeziku imamo več poimenovanj: Nosko, Vseznalček, Hihitavček, Jecljavček, Godrnjavček, Sramežljivček, Zaspanček ali Tonček, Tinček, Lonček, Linček, Bonček, Binček, Benjaminček ali Glavko, Srečko, Kihec, Pikec, Godrnjavko, Tepko in Zaspanko, itn.
Iz svetovne literature so znani še vilinski škrati, v angleškem govornem področju jim pravijo tudi goblini. Najbolj znani so Gringoti iz filmov o Harryju Potterju, ki so prikazani kot bankirji čarovniškega sveta.
Naj ta del zaključim še s pesmico Romane Krajnčan – Enkrat.
Enkrat, enkrat, enkrat je bil en majhen škrat.
Enkrat, enkrat, enkrat je bil en škrat.
Imel je dolgo bradico, vsa siva je bila.
Na hrbtu nosil krošnjico, v njej polno je zlata.
Pomagal rad je vsem ljudem, ki dobri so bili.
Hudobneže preziral je, za njih ni imel oči.
Ti praviš, da ga ni bilo, dokazov res še ni.
V pravljici pa živel bo, zato zapojmo vsi:
Enkrat, enkrat, enkrat je bil en majhen škrat.
Enkrat, enkrat, enkrat je bil en škrat.
PALČKI (LATINSKO: NANUMES)
Irski palček ali leprechaun (Vir: Clipart World – free clips)
Palčki (nemško: zwerg, angleško: elf, norveško: dverg) so manjši od škratov in so izredni samotarji. Večinoma so prijazni do ljudi in jim mnogokrat pomagajo iz težav. So bližnji sorodniki škratov in jih zato mogoče tudi enačijo.
Pri nas poznamo različna imena zanj, kot so palček, palečnjak, ninek, nendljek, na Pohorju pa mu pravijo tudi rabas. Palčki se od škratov ločijo predvsem po prijaznejšem značaju in pa po tem, da radi pomagajo ljudem v stiski in pri delu. Sem spadajo predvsem dela kot so šivanje oblek ali čevljev. Pomagajo pa jim tudi pri iskanju in obdelovanju dragih kamnov in kovin.
Med svetovno najbolj znane palčke sodijo irski palčki ali leprechauni (irsko: leipreachán). Prikazujejo jih kot majhne bradate možičke, oblečene v zelen plašč in na glavi nosijo cilindru podoben klobuk. Radi sodelujejo pri raznih potegavščinah, sicer pa se preživljajo z izdelovanjem in popravljanjem čevljev. Težko prislužene zlatnike spravljajo v lonce in jih zakopljejo pod stik mavrice s tlemi. Če človek kakšnega ujame, mu v zameno za prostost izpolnijo tri želje. Pri tem moramo biti zelo previdni, saj želje izpolnijo »dobesedno«. Kakor Irske vile in vilinci, so tudi leprechauni prvič omenjeni v starem irskem epu Tuatha Dé Danann in jih v njihovih pravljicah ne najdemo.
Filmski hišni palček Trapets (Vir: Wikimedia.commons)
Najbolj znan filmski hišni palček je Trapets iz Harryja Potterja.
Smrkci (Vir: freepngimg.com)
A nedaleč od njega so po TV slovesu še Smrkci (hrvaško: Štrumpfovi, francosko: les Schtroumpfs, angleško: the Smurfs). Imajo kožo modre barve in živijo v gobjih hišah. Imajo vodjo Atasmrka in le eno samičko plavolaso Smrketo.
HIŠNI DUHOVI
Hišni duh ali domovoj (vir: Wikipedija)
Teh je nekaj različnih vrst. Toda med njimi je najbolje opisan domovoj, hišni duh. Največkrat so ga ljudje izdelali v obliki goloba narejenega iz majhnih lesenih deščic. Obesili so ga nad mizo in z vrvico povezali z vrati, da je nihal gor in dol, ko so se vrata odpirala in zapirala. Ob prihodu krščanstva so ga poistovetili s sv.Duhom.
Ostali Slovani so se iz vraževernosti izogibali njegovemu imenu in so ga klicali “stari oče”, “gospodar hiše” ali celo “on”. Prikazoval naj bi se v podobi drobnega starca z dolgo brado in poraščenega po vsem telesu z mehkimi dlakami. Včasih je imel rogove ali rep, ponekod se je prikazoval celo v podobi domače živali ali kopice sena. Le težko ga je bilo videti, zato pa je bil njegov glas prisoten in zaznaven, predvsem kot stokanje in dušeče ječanje. To je bilo zato, ker je domovoj tako ljubil hišo v kateri je bival, da je nasprotoval selitvi.
Prebivalce hiše je vedno posvaril pred težavami, ki jih bodo doletele. Pred smrtjo katerega izmed članov družine je jokal, ženo je povlekel za lase, da bi jo opozoril pred moževim nasilnim obnašanjem, itn.
ENCI (LATINSKO: UNAMCOMPAGNEM)
Tipični angleški enc (gremlin) (Vir: seekpng.com – free images)
Enci (angleško: gremlins) so gnomi iz človeških bivališč. Znani so predvsem iz slovenske mitologije. Opisujejo ga kot svetlega duha, škrata ali palčka, ki se prikazuje predvsem ponoči in se zadržuje v človeških bivališčih. Od opisane malih ljudstev so najbolj skrivnostni in najbolj neopazni. Zato je o njih zelo malo opisanega v razpoložljivi literaturi. Znani so predvsem po tem, da radi nagajajo ljudem. Na primer! Ko z roko porinemo polno skodelico vroče kave do roba mize, nam jo enc nagajivo še malo premakne in tako skodelica razbita konča na tleh.
Za konec pa še otroška izštevanka, ki govori o encih:
Enci benci na kamenci
štiri miši, v uh me piši,
vija vaja ven.
Škratje. Vir: Pixabay.com-free licence
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.
Vir fotografij: kot navedeno pri posameznih fotografijah.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.