ni me.je

Matejev Mali princ skozi fotografske oči

avtor Rok Kralj 8. februarja, 2020

Z Matejem Peljhanom sva sodelavca. On je klinični psiholog, jaz učitelj na srednji šoli. Ker živimo v »zaposlenih« časih, so najina srečevanja običajno bežna, bolj službene, uradne narave. A za človeka, kot je Matej, se splača za trenutek ustaviti – Matejeva zgodba je resnično izjemna, navdihujoča, impresivna. Zgodba se plete od bombe, ki mu je kot desetletniku odnesla roko in poškodovala vid, do nedonočenčkov dvojčkov z redko genetsko boleznijo, do oblikovanja življenja po svoji meri: skozi fotografsko optiko in s triatlonsko vztrajnostjo, pa do Malega princa. Pa ne mislim tistega Saint-Exuperyjevega …

Svoj hendikep izkoristi za pomoč drugim

Gola, New York, ZDA, 2018, Matej Peljhan za Navdihni me by Insights d.o.o.

Matej prihaja iz Cola nad Vipavo. Ko mu je bilo deset let, mu je med igro s prijateljem v roki razneslo ročno bombo iz 2. svetovne vojne. Posledice so bile hude: desno roko mu je odtrgalo pod komolcem, oslepel je na levo oko, imel je še številne druge hude poškodbe. Kar leto dni je trajalo njegovo zdravljenje in rehabilitacija. Marsikoga bi takšna nesreča zaznamovala in ga »označila« za vse življenje, a Matej se ni (v)dal. Osnovno šolo je dokončal na Colu, srednjo šolo v Idriji ter diplomiral psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, potem pa opravil še specializacijo klinične psihologije.

»Vsekakor nam telo postavlja meje in ovire, ki jih ne moremo preseči, vendar mislim, da ovire v naših glavah vseeno bolj odločilno vplivajo na naše življenje.«

Namesto da bi se drugi ukvarjali z njegovim hendikepom, je Matej stvari »postavil na glavo« in se sam začel ukvarjati s problemi drugih. Sprva kot psiholog v Soči in kasneje kot klinični psiholog v CIRIUS Kamnik, kjer dela z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami. Življenje pa mu kar ni nehalo postavljati ovir. Leta 2002 sta se mu v zakonu rodila enojajčna dvojčka, nedonošenčka z izjemno redko genetsko napako, Aljaž in Domen. Leto kasneje se jima je pridružila sestrica Eva, zdrava. A navkljub vsemu Peljhanovi v Ljubljani živijo čisto običajno družinsko življenje.

Triatlonec, vztrajnost in trma

Pastir, Pariz, Francija, 2019, Matej Peljhan za Navdihni me by Insights d.o.o.

Matej torej več kot dobro ve, kaj pomeni hendikep, a se življenja loteva »z veliko žlico«, brez kategoriziranja, »predalčkanja«. Ko se je začel ukvarjati s športom, ni poiskal invalidske kategorije, temveč je »šel na polno«. Tako se je nekaj časa ukvarjal z maratonom, potem pa šel še dlje in uspešno preplaval/prekolesaril/pretekel dva klasična »ironman« triatlona, leta 2007 v Zürichu in leto pozneje v Celovcu. Nastopil je seveda v absolutni kategoriji, med »zdravimi«, in to z le nekaj manjšimi prilagoditvami na kolesu. Čeprav se s športom še vedno ukvarja, pa se je leta 2009 znova »zaljubil« – v fotografijo. In tudi tega področja se je Matej lotil z »ironmansko« voljo ter z inovativnim in ustvarjalnim pristopom.

Pravi, da je bil v življenju postavljen pred številne izgube in težke dogodke, za katere bi, če bi lahko izbiral, raje videl, da jih ne bi doživel. Že zaradi svoje invalidnosti se je soočal in se še sooča z neštetimi majhnimi in velikimi problemi, s katerimi se običajni ljudje ne srečujejo. »Ne morem zanikati, da mi je bilo velikokrat težko, vendar danes lahko rečem, da sem se ob tem tudi veliko naučil. Najprej to, da ne pomaga, če samo objokujem svojo usodo in se počutim kot žrtev. Potem pa tudi to, da se moram pri reševanju težav od njih primerno distancirati in nanje pogledati tudi iz druge perspektive. Z drugega zornega kota se večkrat pokažejo nove in včasih celo odlične rešitve,« iskreno spregovori o svojih izkušnjah in učni poti sprejemanja drugačnosti.

Fotograf »out of the box« in Mali princ

Mislec (iz serije Metamorfoze), 2017, Matej Peljhan za Navdihni.me by Insights d.o.o.

Tudi na tem področju je Matej hotel in moral stopiti iz »škatle«, »out of the box«. »Fotografija je prišla v moje življenje relativno pozno, čeprav sem že od nekdaj čutil, da bi to lahko bila dejavnost, ki mi je pisana na kožo. Kot otrok sem bil likovno precej nadarjen, rad sem risal in slikal, vendar nisem te veščine nikoli razvil do te mere, da bi se lahko izražal, kakor bi si želel. Glede fotografiranja sem dolgo časa mislil, da s fotoaparatom, zaradi tega ker sem brez desne roke, ne bom mogel rokovati,« razlaga, kako se je posvetil novemu hobiju. Razloži, da imajo prav vse znamke in vsi modeli sprožilec na desni strani, kar je za človeka brez desne roke na prvi pogled nepremostljiva ovira. »Dolgo časa sem premišljeval, kako rešiti ta problem, dokler nisem prišel na idejo, da če obrnem fotoaparat za 180 stopinj, se sprožilec »prestavi« na spodnjo levo stran, to je ravno tam, kjer ga lahko doseže moj levi palec. Ko sem se pred približno 10-imi leti končno opogumil in kupil svoj prvi zrcalno refleksni fotoaparat, se mi je zdelo, kot da se mi je odprl nov svet,« navdušeno pripoveduje.

Njegov fotografski opus je resnično impresiven, doslej je imel 18 samostojnih razstav. Leta 2013 je s fotografsko serijo Mali princ ganil domačo in svetovno javnost in bil deležen izjemnega odziva ter prejel številna povabila za predavanja in razstavljanje. Med drugim je predaval tudi na prireditvi TEDx v angleškem Warwicku. Leto kasneje pa je kot scenarist in režiser posnel še istoimenski kratki film, ki je bil na Festivalu slovenskega filma 2015 deležen velike pozornosti in je prejel Vesno za posebne dosežke.

Foto Matej Peljhan Avtoportret (iz serije Samorazkritja), 2015 za Navdihni.me by Insights d.o.o.

Število ogledov serije Mali princ sega v več milijonov, serija je bila umeščena celo na seznam najbolj ganljivih fotografij, ki so bile kadarkoli posnete. »Prejel sem na tisoče sporočil in več vabil k sodelovanju in pomoči pri podobnih projektih. Med drugim sem potoval tudi na Japonsko, kjer sem bil del velike humanitarne akcije, ki jo organizira ena največjih njihovih televizijskih hiš. Posebno priznanje je tudi, da sem bil pri Fotografski zvezi Slovenije izvoljen za predsednika Umetniškega sveta,« predstavlja svoje dosežke. A v isti sapi dodaja, da je precej »kritičen do vsakega javnega govorjenja in izpostavljanja lastnih dosežkov. Prozorna samohvalisanja namreč srečujem skoraj na vsakem koraku in jih ne cenim preveč.«

Iz hobija se razvije poslovni model – fototerapija

»Osvojil  sem tehnične vidike fotografije, veliko sem študiral kompozicijo, predvsem pa sem veliko fotografiral in pri tem neskončno užival. Dodatno spodbudo pa sem doživel nekoliko kasneje, ko sem s strani drugih naletel na pozitivne reakcije,« z besedami slika svojo pot odkrivanja fotografskega sveta. »Predvsem me je presenetilo to, da so gledalci znali “brati” ideje in zgodbe, ki sem jih s pomočjo podob sam pripovedoval,« še zdaj ne more povsem verjeti svojemu fotografskemu uspehu.

Fotografska terapija (fototerapija) je relativno nova, vendar glede na sodobne trende in tehnološki razvoj zelo perspektivna metoda pri delu z ranljivimi skupinami. Predstavlja uporabo fotografije kot ustvarjalne tehnike v procesu svetovalnega dela, kjer cilj ni dovršena umetniška stvaritev, temveč osebnostna integracija in samoraziskovanje. Izhaja iz postopkov umetnostne terapije, kjer zdravljenje oziroma pomoč poteka skozi proces doživljanja, izražanja in ustvarjanja z umetnostnimi izraznimi sredstvi, ki posamezniku pomagajo pri posredovanju osebnih občutkov, čustev in misli drugim ljudem.

Nova generacija, Ljubljana, 2011, Matej Peljhan za Navdihni me by Insights d.o.o.

Kot klinični psiholog, ki dela z gibalno oviranimi otroci in mladostniki, je spoznal, da lahko svoje izkušnje in znanje učinkovito poveže tako, da fotografiranje in fotografijo uporabi kot terapevtsko in rehabilitacijsko metodo. »Povezal sem se z ljudmi, ki jih to področje zanima, ustanovil Zavod za fotografsko terapijo in se dodatno izobraževal. Predvsem skozi prakso še danes odkrivam nove in nove možnosti, ki jih ta dejavnost ponuja. Moja prizadevanja in dosežki mladih ljudi s posebnimi potrebami so prišli na uho celo predsedniku države, ki je osebno prišel pogledat, kako poteka naše delo,« ponosno osvetli ta svoj vidik življenja.

Matej je na tem področju v slovenskem in tudi v svetovnem merilu »oral ledino«. Z njegovo pomočjo so številni invalidi z največjimi fizičnimi in komunikacijskimi oviranostmi zaživeli ustvarjalno življenje. Številni Matejevi »varovanci« so že razstavljali in prejeli številne fotografske nagrade.

Motivira me odkrivanje lastnih meja

Lačni, Siena, Italija, 2017, Matej Peljhan za Navdihni me by Insights d.o.o.

»Kot psiholog vem, da je človek bitje odnosov in ustvarjalnosti, zato se na obeh področjih poskušam uresničiti in najti pravo ravnovesje. Verjamem v načelo »eno v vsem in vse v enem«, zato se trudim biti odprt do vseh ljudi in vseh dejavnosti. Poleg poklica se ukvarjam še s precej drugimi aktivnostmi. Te kot začimba poskrbijo, da je moje življenje bolj raznoliko in zanimivo,« pravi. Kljub zrelim letom, v katerih je, ohranja v sebi otroško radovednost, raziskovalnost, predvsem pa ustvarjalnost, ki »ni povezana zgolj z mojimi poklicnimi obveznostmi, ampak je plod moje svobodne izbire in notranjih potreb,« dodaja.

»Zame je že sama možnost, da se lahko izobražujem, da se lahko ukvarjam s športom, kulturo, umetnostjo, izjemno velik privilegij, ki na tej zemeljski obli še zdaleč ni dana vsakemu. Zelo sem hvaležen za to možnost, hkrati pa jo jemljem tudi kot obveznost, ki si jo postavljam predvsem sam do sebe.«

Zato ga bolj kot denar ali dokazovanje pred drugimi »motivira raziskovanje različnih vidikov življenja, spoznavanje samega sebe in odkrivanje lastnih meja,« nadaljuje. Včasih pozabljamo, da je človek celostno bitje, ki mora biti neprestano aktivno na vseh življenjskih področjih; fizičnem, intelektualnem, socialnem kot tudi duhovnem.

Želim, da v meni vedno tli ustvarjalna iskra

Komandant, Ptuj, 2013, Matej Peljhan za Navdihni me by Insights d.o.o.

Čeprav zna biti zelo zahteven do samega sebe, si ne postavlja zelo konkretnih ciljev, ki jih bi moral doseči. Bolj kot to si želi, da hodi po poti, za katero čuti, da je njegova, »da ostanem zvest samemu sebi, da svojih načel ne prodam v zameno za materialne dobrine in udobje,« srčno pojasnjuje. »Želim, da v meni ne bi nikoli usahnila ustvarjalna iskra in da bi ostal na različnih področjih še naprej aktiven,« dodaja. Želim si še, da nikoli ne izgubim zanimanja za druge ljudi in da ohrani prepričanje v to, da se v vsakem človeku skrivajo pozitivni potenciali.

Matejev Mali princ skozi fotografske oči

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv Mateja Peljhana