Moj oče, dirigent, me je že v otroštvu zaznamoval s posebnim odnosom do glasbe, s svojo močno vizijo uresničevanja poustvarjalne umetnosti, seveda s poudarkom na velikanu glasbene renesanse, skladatelju Jakobu Gallusu in slovenski ljudski pesmi. Ker ni imel varstva, me je bil primoran vzeti s seboj na vaje in mi tako nehote in morda tudi nevede vdahnil v dušo glasbenega duha. Dvajset let, do njegovega dokončnega slovesa s tega sveta, sem bil organizacijski steber njegovega dirigentstva. Zazevala je petnajstletna praznina. – September 2021: telefonski klic, kratka predstavitev po elektronski pošti, prošnja za podporo, srečanje pri Dveh petelinih v Ribnem, več kot dvourni spoznavni pogovor, ki je v meni prebudil otroški spomin, vzpodbudil managersko strast po ponovnem sodelovanju v skupinski dinamiki. Sodelovanje je bilo sklenjeno, kot bi se poznala že desetletja.
Sinergija pod obokom pandemije
Medsebojni intervju spoznavanja, ki sva ga začela ob zahajanju pozno poletnega sonca, je kmalu razkril, da lahko dva projekta, njegovega in mojega, ki sta se zdela v razmerah in pogojih pandemije skoraj neizvedljiva, poveževa in uresničiva. Strast in pogum, mladost in izkušnje, znanje in modrost. Tilnova želja po ustvarjanju Brahmsove četrte simfonije z njegovim orkestrom Amadeo je na široko odprla vrata možnostim izbranim mladim Gallusovim solistom, da vendarle nastopijo z orkestrom.
Pod obokom pandemije je začel nastajati Gallusov Oder izbranih 2021, s katerim je Ustanova Gallus prvič začela podpirati orkestrskega dirigenta, meni pa se je začela napolnjevati praznina, ki je nastala ob odhodu mojega očeta. Slutnja, da bo sinergija obeh projektov in obeh protagonistov pomagala uresničiti skupen cilj, se je začela uresničevati in se v manj kot treh mesecih uspešno udejanjila.
Gallusov Oder izbranih 2021: iz enega – trije
Dolg aplavz ustvarjalcem Gallusovega Odra izbranih 2021 (z leve) Tilen Draksler, Rok Zaletel Černoš, Zala Eva Kocijančič, Zala in Val Kravos, Timotej Willewaldt, Moeko Sugiura, Nejc Kuhar in Tomaž Bole
Jesenski dnevi so minevali skoraj sanjsko, v pravem pomenu besede … Bili so trenutki more, ko so se križali termini glasbenikov, ki so želeli sodelovati s termini njihovih neodložljivih obveznosti, bila so velika pričakovanja za manjše finančne podpore, brez katerih bi oder ostal prazen. In nato so prišla veselja in zadovoljstva, ko so glasbeni valovi napolnili duše mladih glasbenikov na vajah.
In končno, z rahlim strahom v srcih, smo se odločili, da Gallusov Oder izbranih, ki je bil sicer načrtovan samo za en koncert, še dvakrat ponovimo. Bili smo nagrajeni; kljub omejitvam pri obisku zaradi zdravstvenih razmer, so obiskovalci zapolnili skoraj vse razpoložljive sedeže. Vzdušje, tako v Slovenski filharmoniji, kakor tudi v dvorani Kulturnega doma v Kropi, pa je bilo izjemno toplo in izpolnjujoče.
Verjeti in zaupati
Človek se vpraša, kako je mogoče, da se v današnjih časih krize vrednot sploh lahko zgodi še kaj takega, da si medsebojno brezmejno zaupaš in verjameš v skupni uspeh. In vendar je mogoče. Zato je pravzaprav vseeno, če bi Tilnu že ob najinem prvem srečanju Pri dveh petelinih zastavil vprašanja, s katerimi bi se mi podrobneje predstavil, ali pa to storim zdaj, ko ga lahko skupaj spoznamo, in vas povabim, da mu morda stopite ob stran in ga podprete v njegovih mednarodnih umetniških prizadevanjih.
Najin retro-intervju ob koncu začetka
Tomaž: Kakšne vzgoje si bil deležen v otroštvu, tudi glasbene, profil staršev, njihov vpliv na odločitve? Zakaj je bil prva izbira klavir – postati pianist?
Tilen: Sprva je bil celjski kulturni okoliš tisti, ki me je oblikoval in navdihoval. Že kot otrok sem redno prisostvoval na vajah projektov svojih staršev, ki so združevali glasbo, ples, poezijo in tudi gledališče. Tako mi je bila kulturna interdisciplinarnost in nenazadnje tudi interkontekstualnost tista, ki mi je bila blizu že od malih nog in me bogati še danes.
Za glasbeno pot se nisem nikoli zavestno odločil, bila je del mene, del notranjega vzgiba vse od mojih začetkov na klavirju. Zelo sta me zanimala tudi slikarstvo in glasbena kompozicija, a s klavirjem sem imel direktno pot do srečanja z zvočnimi prostori abstraktnosti in z mojstrovinami glasbene literature. Klavir me je tako spremljal vse do Akademije za glasbo v Ljubljani in Akademije za glasbo Franza Liszta v Budimpešti, ter mi je še dandanes v veliko oporo pri analizi partitur in vajah s solisti.
Tomaž: Kdaj si začutil potrebo po glasbenem izražanju kot dirigent?
Poseben izziv za dirigenta je poustvariti delo skladatelja, ki je tudi sam solist v izvedbi. Kitarist in skladatelj Nejc Kuhar, tudi Gallusov varovanec, in dirigent Tilen Draksler sta našla skupni jezik in navdušila občinstvo (Gallusov Oder izbranih 2021)
Tilen: Z dirigiranjem sem se prvič srečal po naključju, še kot pianist v zadnjem letniku podiplomskega študija v Budimpešti. Z orkestrom sem nastopil kot solist, a ker je dirigent zbolel, me je orkester prosil, da zadnjo vajo vodim jaz. Še sedaj se spominjam vsakega detajla vaje, kreativnost pri vodenju pa me je napolnila s tolikšno energijo, da tisto noč nisem uspel zatisniti očesa. Zazrtost in osredotočenost v pianizem sta mi takrat onemogočila, da bi spoznal, do česa je takrat zares prišlo.
Postopoma pa se je v meni izoblikovala zavestna želja, po ne samo interakciji z absolutnostjo glasbene umetnosti, temveč tudi po izmenjavi idej z različnimi glasbeniki. Kot pianist si lahko zelo osamljen, kot dirigent deluješ proti istemu cilju, a vendarle so tvoj inštrument ljudje, glasbeniki. Z dirigiranjem sem se tako začel resno ukvarjati šele dve leti kasneje, ko me je začel vedno bolj prevzemati simfonični zvok in z njim velika simfonična dela.
Tomaž: Kako se vidiš v prihodnosti kot dirigent, kje vidiš možnosti in poti do svoje uresničitve?
Tilen: Veliko pomembnejše vprašanje, kot »kaj?, s kom?, kje?«, je zame vprašanje »kako?«. Ponujene priložnosti so del nepredvidljivosti in navadno jih na začetku poti ni v izobilju. Velikokrat jih je potrebno ustvariti. Priložnosti se v glasbenem svetu velikokrat sprožijo po principu »domino efekt«, zato verjamem, da sta potrpežljivost in maksimalna angažiranost hkrati, ki sta podprti z znanjem, kvaliteto in pripravljenostjo na nove priložnosti, edina prava pot.
Tomaž: Kateri dirigent je tvoj vzornik, zakaj, kaj vidiš v njegovi interpretaciji?
Tilen: Carlos Kleiber – izjemen nivo stilnega okusa, fraziranja, psihološkosti geste, perfekcionizma. Poet v glasbenem, slikar v dirigentskem smislu.
Tomaž: Tvoj pogled na odnos med solistom in dirigentom pri interpretaciji solističnega koncerta?
Tilen: Moj cilj je, da solist prikaže in pride na koncertu v stik s čim več svojimi kvalitetami, torej da uspe ustvarjati z močjo in navdihom lastne kreativne ideje, z njo, če je smiselna, bo tudi orkester igral bolje. Dirigent v tem primeru preide v vlogo veznega člena med solistom in orkestrom. Ko so solisti mlajši ali manj izkušeni, v korist boljšega končnega rezultata, pobudo subtilno prevzamem sam.
Tomaž: Zakaj imaš svoj orkester Amadeo?
Na krilih glasbenih valov…
Tilen: Ob vsakodnevnem vadenju ima navadno glasbenik ob sebi svoj instrument ali s seboj »nosi« svoj glas. Kot dirigent uspem vaditi zgolj z orkestrom, ki ustvarja v moji glavi in ki je ves čas perfektno skupaj, je uglašen in neverjetno agilen, a kot takšen žal ne uspe imeti poslušalcev.
Dirigentski poklic je edini, ki združuje glasbeno izraženo ustvarjalnost in vodstvene sposobnosti. Prva se nanaša na splošno glasbeno znanje, poznavanje partiture, poznavanja tehnik vzbujanja posameznih instrumentov itd. Vodstvene sposobnosti pa povzemajo kvaliteto psihološke geste v rokah, telesno govorico, obrazno mimiko, pogled in verbalno vodenje vaje oz. komunikacijo do glasbenikov v glasbenem in neglasbenem smislu, iskanje njihovih kvalitet. V vsem omenjenem se kot dirigent uspeš izpopolnjevati zgolj skozi stik z realnim orkestrom in glasbeniki. Imaginarni ti zgolj pomaga pri raziskovanju glasbene tvarine in pri razmisleku o psihološkem.
Tomaž: Kaj ti pomeni sodelovanje z dirigentom Georgeom Pehlivanianom?
Tilen: Je oseba z izjemno vizijo, izkušnjami in pogumom. Preko študija z njim v Madridu sem prejel ogromno znanja, vedno uporabnega. Nivo zahtevane izvrstnosti in pripravljenosti, ki je bila med študijem z njegove strani pričakovana, mi je spremenila vpogled pri lastni predpripravi in dela z orkestrom. Vzgajal nas je v dirigentskem in psihološkem smislu, v Madridu smo bili skoraj kot družina.
Trenutno mu, kot njegov asistent, pomagam pri ustvarjanju projektov, pri kreiranju Operne Akademije Pehlivanian na Bledu, in izpopolnjujem svoje izkušnje z njegovimi, ko ustvarja z različnimi orkestri.
Tomaž: Kakšen bi bil tvoj nasvet dirigenta managmentu, kako naj harmonizira sodelavce?
Tilen: Poslušati in voditi (vice versa). Skupino. Sebe.
Orkester v dirigentovem objemu …
Cilj vodje kakršnega koli projekta/skupine naj bi bila kvaliteta končnega produkta na najvišji ravni. Za to je potrebno homogeno in stimulativno okolje za vse sodelujoče.
Samoanalitičnost je ključna, saj bo zgolj razumevanje lastnega širilo obzorja razumevanju skupine sodelavcev. Poleg nadpovprečnega poznavanja stroke, ki je skoraj del samoumevnosti, smatram pripravo na stik s sodelavci kot najbolj ključni element za uspešnost projektov. Vodenje sestankov, druženj in komunikacija, preko izkušenj in samoanalitičnosti, so za vsakega vodjo del vseživljenjskega izpopolnjevanja. Kako ustvariti kreativno okolje za sodelujoče, čim večjo produktivnost, idealno časovno razdelitev projekta, ravnotežje med avtoritativnostjo in kolegialnostjo, idealno izbiro besed, jasnost navodil, ravnotežje med ustvarjanjem in komentiranjem itd. Razmislek in priprava na vse našteto morata biti vodji poleg dela s projektom samim, v največji izziv in užitek hkrati.Tomaž: Tvoji letošnji načrti?
Tilen: V letošnjem letu dirigiram na projektih Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV, upam, da kmalu tudi v obeh opernih hišah. Z orkestrom Amadeo bomo nastopili na festivalih v Sloveniji in v tujini, soustvarjali bomo projekte z Ustanovo Gallus in Gallusovim Odrom izbranih. Poleti z maestrom Pehlivanianom snujeva koncertno turnejo 15-ih koncertov z opero Carmen (G. Bizeta), ki združuje na odru skoraj sto glasbenikov, sledi Festival Amadeo, ki že peto leto zapored snuje glasbene seminarje in koncerte. Sodeloval bom tudi z orkestrom Ensemble Dissonance, Camerato Puštal, Ansamblom Abeceda in drugimi priložnostnimi sestavi na koncertih in snemanjih.
Tvoja vizija?
Samo življenje smo – vsak sam v sebi se použivajoč … kot sveča. To najbrž ni sreča in tudi ni lahko, da smo, kar smo. A tako je prav. Smo, kar nismo bili nikoli, smo, kar ne bomo nikoli več … samoprevara, vem … a v tej veri vsak trenutek je neskončen in naša kratka večnost traja v njem. Ko pa si bomo morali priznati, da smo, kar smo že včeraj bili, da smo, kar tudi jutri bomo ostali … usmiljenje z nami. Prihodnosti ni … je samo Danes, v katerem se borimo za prihodnost in v katerem imamo vedno nekaj, česar nimamo … in vedno življenje beži mimo. Le kako bežati z njim, ne da bi bežanje zakrivalo bežanje lastno, skozi oči lastne percepcije.
Vzeti življenje kakršno je, vzeti osebo kakršna je … brez dodatkov, brez lastnih iluzij, brez pričakovanj … biti čevljar, učitelj, pravnik, filozof, mesar … vsi smo »goli« – in ko se uspemo tako počutiti, smo dosegli svoj nič … in le z njim lahko resnično ljubimo in smo kreativni ter občutimo svobodo.
****
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: arhiv Ustanove Gallus in Tomaža Boleta
1 komentar
Vpišite vaš komentarZelo zelo zanimivo. Bravo………