Zagotovo ste že imeli priložnost opazovati nekoga, ki ga je zelo prizadela manjša poškodba njegovega avtomobila. Kako si razložiti, da človeka popolnoma iztiri že manjša praska? Popolnoma nepomembna. Ali pa ste opazovali najstnika, ki je izgubil ali poškodoval svoj pametni telefon. Čista histerija. OK, morda gre tudi za finančni vidik, a s tem se ne da pojasniti celotne zgodbe. Prav tako ste bili verjetno priča hudi jezi ali potrtosti nekoga, ki je v šoli, službi ali doma slišal kritike (morda upravičene) »na svoj račun«. Nenazadnje vidimo pravo poplavo spletnega besa in celo nasilja, ker ljudje iz drugih narodov »ogrožajo« kulturo, tradicijo in identiteto posameznikov, skupin ali kar celotnih narodov. Imajo ti na videz zelo različni primeri skupni imenovalec? Je vse to mogoče povezati z navezanostjo?
Navezanost kot pobeg iz lastne praznine
»Zakaj smo torej navezani? Navezan sem na svojo državo, ker z identifikacijo z njo postanem nekdo. Identificiram se s svojim delom in delo postane pomembno, jaz sem moja družina, jaz sem moja lastnina; navezan sem na vse to. Predmet navezanosti mi ponuja sredstvo za pobeg iz lastne praznine. Navezanost je pobeg in pobeg krepi pogojevanje. Če sem navezan na vas, je to zato, ker ste postali sredstvo za pobeg od samega sebe; zato ste zame zelo pomembni in jaz vas moram posedovati.«
Te besede o navezanosti je zapisal Jiddu Krišnamurti (1895 – 1986), indijski filozof, pisec in predavatelj. Če nas področje navezanosti zanima, potem je Krišnamurti več kot primeren avtor. Čeprav so ga mnogi že v mladih letih skorajda častili kot vodjo številčnega duhovnega gibanja Red Zvezde, pa je leta 1929 to vlogo javno zavrnil in ob tem dejal: »Resnica je dežela brez poti in ne morete se ji približati po nobeni poti, z nobeno religijo ali sekto. … Ker je Resnica brezmejna, nepogojena, nedostopna po kateri koli poti, je ni mogoče organizirati; in prav tako ne bi smeli oblikovati kakršne koli organizacije, ki bi ljudi vodila ali silila na katero koli določno pot. … Moja edina skrb je ta, da vzpostavim absolutno, nepogojeno svobodo človeštva.«
Vezi črpajo našo energijo
Jaz, moj, moja, moje, mi, naši, naše… so označevalci navezanosti. Razumevanje navezanosti je izjemno pomembno, saj nas dobesedno veže oziroma priklepa na objekt navezanosti. Navezanost je torej nasprotje svobode, je priklenjenost na materialni svet, pomeni pa tudi veliko porabo energije. Ker danes vemo, da je vse okoli nas energija, je vsaka (na)vez(anost) tudi energijska vez, ki nas izčrpava. Zato smo danes sredi materialnega obilja in z »obilico« prijateljstev pogosto izčrpani, počutimo se ujete, priklenjene. Zato občudujemo majhne otroke in še redke ljudi, ki živijo skromno, preprosto, a so hkrati srečni in svobodni. Vse bi naredili, da bi bili tudi mi takšni, a nam nikakor ne uspeva.
Problem človeka je, da mora (pre)živeti v materialnem svetu, a se mora hkrati osvoboditi njegovih spon oziroma navezanosti. Živeti v materialnem svetu in biti hkrati nanj nenavezan, to je umetnost življenja. O nenavezanosti lahko razmišljamo kot »procesu, pri katerem se človek preneha istovetiti s telesom (materialnim vidikom), z umom (miselnim vidikom), in duhom (energijskim ali vidikom moči). Tako spozna in postane svoj resnični Jaz.«. (Maitrejev nauk).
Navežemo se lahko na različne stvari, kot so zunanji materialni predmeti in osebe, pa tudi na verovanja, tradicije, ideologije. Prav tako se navežemo na svoje dosežke, prepričanja, na izobrazbo, družbeni položaj, poklic itd. Seveda potrebujemo hrano, vodo, oblačila, stanovanja, v modernem času tudi računalnike, avtomobile in potrebujemo druge ljudi, ki nas vzgajajo, učijo, ki nam nudijo oporo ali prijateljstvo in tako naprej. Vse to potrebujemo, vendar je navezanost nekaj drugega.
Navezanost je ponotranjenost zunanjih stvari
Navezanost pomeni, da se z nečim identificiramo, da dobesedno postane del naše osebnosti. Lahko bi rekli, da ponotranjimo zunanje stvari. Našo notranjo »praznino« zapolnimo z avtomobili, hišami, partnerji, otroki, bogastvom, izobrazbo, modnimi oblačili, nakitom, poklicem, potovanji, športnimi dosežki, narodnostjo, ideologijo, kulturo itd. Morda zveni nenavadno, a mi smo avto, izobrazba, partner, družina, narod in tako naprej. Če je nekdo zelo navezan na svoj avto, je praska na njegovi površini dejansko njegova »osebna poškodba«.
Namesto da se oklepamo stvari, jih delimo z drugimi; namesto, da si lastimo osebe, jim pustimo dihati; namesto, da kopičimo svoje bogastvo, slavo in družbeni ugled, postanimo skromnejši in preprostejši, pozorni, razumevajoči in altruistični.
Ideja vs. ideologija
V jedru vseh velikih religij, gibanj in revolucij; filozofskih, ekonomskih in političnih smeri so ideje, ki jih svetu »posredujejo« veliki ljudje – Krišna, Buda, Kristus, Mohamed; Gandi, Martin Luther in Martin Luther King; Voltaire, Marx in številni drugi. Te ideje so nekakšni dinamični vrtinci energije, ki postopno preoblikujejo svet. Ideje ljubezni, nesebičnosti, nenasilja, demokracije, pravičnosti, svobode, miru itd. so in bodo še naprej preoblikovale svet. Vendar te ideje niso statične oziroma »večno nespremenljive«, prilagojene so času, razumevanju in razvojni stopnji človeštva ob določenem času.
Kristusovo sporočilo ljubezni je bilo pred 2000 leti namenjeno takratnemu človeštvu. To pomeni, da ga danes ni treba razumeti dobesedno (večina takratnega prebivalstva je bilo nepismenega, zelo malo so vedeli o svetu, v katerem so živeli), čeprav je ideja ljubezni še kako živa in aktualna.
Če pa se posameznik ali skupina naveže na idejo, jo začne častiti, zagovarjati in braniti za vsako ceno, ter preganjati drugače misleče, se oblikuje ideologija. Ideologija postane edina »resnica« in druge ideologije (ki prav tako izvirajo iz dobre ideje) postanejo njen »smrtni sovražnik«. Ideologija je statična struktura (navzven se oblikuje kot hierarhična organizacija) in postane slab nadomestek dinamične ideje.
Nacionalizem – navezanost na narod
Krišnamurti je med drugim dejal tudi: »Če se imenujete Indijec ali musliman, kristjan ali Evropejec ali kakorkoli drugače, ste nasilni. Ali veste, zakaj je to nasilno? Ker se ločite od preostalega človeštva. Če se ločite zaradi prepričanja, nacionalnosti, tradicije, povzročate nasilje. Človek, ki hoče razumeti nasilje, torej ne pripada nobeni državi, nobeni religiji, nobeni stranki ali delnemu sistemu. Zanima ga popolno razumevanje človeštva.«
Navezanost na narod »rojeva« nacionalizem, ki je prav tako oblika ideologije, ki ločuje ljudi med seboj in povzroča sovraštvo ter v končni fazi nasilje in vojne.
V osnovi ni nič narobe, če se čutite pripadnika nekega naroda, religije, tradicije ali prepričanja. Nenazadnje je narod res skupina ljudi, ki jo povezujejo skupne značilnosti – jezik, običaji, geografsko okolje itd. Vendar podobno kot pri ideologijah tudi narod ni neka statična in nespremenljiva tvorba. Pripadnost narodu v 19. stoletju ni enaka razumevanju naroda v 21. stoletju. Danes živimo v kompleksnem in zelo soodvisnem globalnem okolju.
Komercializacija – navezanost na stvari in (lastno) vrednost
Verjetno najnevarnejša ideologija današnje družbe je komercializacija. Komercializacija (commercium je latinska beseda za trgovino, kupčijo), temelji na predpostavki, da je za razvoj družbe najbolj koristno, če se sleherna dobrina in sleherna družbena dejavnost podredi trgovski oziroma komercialni logiki in postane blago, s katerim se trguje. Za trgovino pa velja, da deluje po načelih tekmovalnosti, sebičnosti, pohlepa, »zvitosti«, ki izključujejo sočutje, solidarnost in razumevanje za potrebe drugega. Eden ključnih vidikov komercializacije je potrošništvo, ki človeka, njegovo čustvovanje, aspiracije in aktivnosti usmerja k posedovanju in »uživanju« stvari, oseb, uspeha itd.
Človek se pod pritiskom komercializacije močno naveže na materialni svet in se z njim identificira. »Jaz sem to, kar posedujem oziroma si lastim,« je glavna zapoved današnjega časa. Ne gre samo za posedovanje vidnih materialnih stvari, temveč tudi nevidnih, kot so status, izobrazba, poklic, uspeh, slava (danes se pogosto izraža kot število všečkov ali sledilcev na družbenih omrežjih).
Človek tako postane slep za lepoto sveta, potrebe drugega in za resnični razvoj, ki lahko poteka samo izven »objema« materialnega sveta. Čeprav materialni svet potrebujemo za zadovoljevanje naših potreb oziroma preživetje in v širšem smislu za blaginjo, pa ni končni namen našega bivanja.
Ljubosumje – navezanost na osebo
Tudi drugi ljudje niso naša last, temveč sopotniki na poti življenja, ki nam pomagajo in ki jim pomagamo ter se pri tem učimo iz »učbenika« življenja. Navezanost na druge ljudi je oblika posedovanja. Navezanost na drugega človeka ni isto kot ljubezen. Če rečemo, da imamo nekoga radi, a mu hkrati »ne damo dihati«, to pač ni ljubezen.
Seveda potrebujemo druge ljudi in ne samo da jih potrebujemo, človek je človek šele v odnosu do drugih ljudi. Ljubezen do drugega je univerzalna in ni enaka odnosu navezanosti. Ničesar ne rešimo, če na »potrošniški« način menjamo partnerje in prijatelje. Prav bi bilo, da živimo drug poleg drugega v medsebojnem zaupanju, spoštovanju in vztrajamo navkljub hudim preizkušnjam. Šele takrat lahko začnemo govoriti o ljubezni. Še zlasti se navezanost na drugega izraža kot ljubosumje, ki je izjemno razdiralno čustvo. Morda komu zveni nenavadno, a ljubezen ima več skupnega z razumom kot pa s čustvi.
Nenavezanost, osvoboditev iz spon materije
Opisali smo nekaj primerov, kako se izraža navezanost na materialni svet, na druge ljudi in na ideje. Vendar obstaja tudi nasprotna pot, ki se ji enostavno reče – nenavezanost. Nenavezanost ne pomeni, da prekinemo vse vezi – se odrečemo materialnim stvarem in prekinemo odnose z drugimi ljudmi, se odrečemo religiji, narodu itd. – in odidemo na primer v samostan, na samoten kraj, v puščavo.
Nenavezanost pomeni, da še vedno živimo v vsakdanjem svetu, a si ga ne lastimo. Stvari, ljudje in ideje so tukaj, ker jih potrebujemo. Zato je dostop pomembnejši od lastništva stvari za vsako ceno in zato je ekonomski pristop prihodnosti medsebojna delitev dobrin, ki je odraz naše nenavezanosti na materialni svet.
Če smo nenavezani, avto postane samo prevozno sredstvo, stanovanje prostor za bivanje, oblačilo zaščita telesa (kar ne izključuje, da je lepo), hrana »gorivo« telesa. Religija postane pot samospoznanja. Narod postane skupina ljudi, s katero si delimo nekatere skupne značilnost in hkrati spoštujemo vse druge ljudi in narode. Denar postane pripomoček za mojo blaginjo, blaginjo moje družine in vseh drugih ljudi. Drugi ljudje pa postanejo naši sopotniki, partnerji in prijatelji. Nenavezanost pomeni, da smo še zmeraj tukaj, a osvobojeni vezi materialnega sveta. Takrat lahko živimo bolj preprosto življenje, smo srečnejši, imamo več energije in spoznamo moč ljubezni.
Nenavezanost je pot ljubezni.
O avtorju
Rok Kralj je po izobrazbi ekonomist, po poklicu pa učitelj na srednji šoli CIRIUS Kamnik, kjer se izobražujejo mladostniki z različnimi oblikami oviranosti. Že več kot petnajst let piše (npr. blog Medsebojna delitev dobrin) in predava o ekonomiji delitve, kot alternativi današnjemu destruktivnemu ekonomskemu sistemu. Je ustanovitelj društva Svet za vse, ki prav tako deluje v smeri ozaveščanja javnosti o novih ekonomskih pristopih, ki temeljijo na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Z družino živi v Kamniku.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.
Foto: Gorazd Kavčič, times.si
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.