ni me.je

Nikola Tesla in »električni« Maribor

by Andrej Ivanuša 20. oktobra, 2022

Skrivnostni prebivalec Maribora

Mnogi Mariborčani vedo, da je bil Nikola Tesla nekaj časa meščan mesta Maribor (oktober 1878 – marec 1879). Slišali so, da je tukaj samo igral biljard, kartal in popival. Po letu dni pa so ga orožniki kot potepuha izgnali iz mesta. Ja, nič kaj lepa predstavitev enega največjih izumiteljev in genijev, ki je skoraj v celoti izoblikoval sodoben svet. A vse to je »pravljica za lahkoverne« in zelo daleč od resnice o njem. V nadaljevanju bom prikazal, da je bil Maribor začetek njegove izumiteljske poti in svetovne slave. Prispevek objavljamo na praznik Mestne občine Maribor, 20. oktobra, in se s tem poklonimo spominu velikana – in našega drugega največjega mesta.

MLADI LIČANIN – ILEGALEC

Nikola Tesla –  srbsko-ameriški elektroinženir, izumitelj, fizik, strojnik, kemik in matematik *10. julij 1856, Smiljan pri Gospiću, Lika, Avstrijsko cesarstvo – danes Hrvaška; †7. januar 1943, New York, država New York, ZDA. (Vir: Wikipedija, fotografija Napoleona Saronyja, 1890.)

Marsikateri vir in tudi Nikola Tesla sam v svojem avtobiografskem delu MOJI IZUMI trdi, da se je rodil 28. junija 1856 (po starem koledarju, po novem 10. julij 1856) točno opolnoči med nevihto s številnimi bliski in neskončnim grmenjem v Smiljanu pri Gospiču, Lika. Bil je sin Milutina Tesle, srbskega pravoslavnega duhovnika in Georgine – Đuke Mandić iz znane liške družine v nekdanji Vojni krajini. Verjetno je svojo nadarjenost podedoval po materi, ki sicer ni obiskovala nobene šole ter tako ni znala brati in ne pisati, a imela je izreden spomin ter izumiteljski dar pri izdelavi priročnih priprav v gospodinjstvu in na polju.

V Smiljanu je obiskoval štiriletno osnovno šolo in v Gospiću triletno nižjo realko. Družina se je leta 1862 preselila v Gospić. Na koncu tretjega razreda nižje realke leta 1870 je težko zbolel. Jeseni je odšel v Rakovac pri Karlovcu kjer je obiskoval triletno višjo realko. Maturiral je 24. julija 1873 v skupini samo sedmih dijakov.

Po končani srednji šoli oz. višji realki v Karlovcu se je Tesla vrnil v rojstno Liko in že prve dni takoj zbolel za kolero, ki je že pred tem pričela razsajati v Gospiću. Bolezen ga je za dolgih devet mesecev položila v posteljo in večkrat se je znašel v kritičnem stanju. Temu je botrovalo duševno trpljenje, ker je oče vztrajal, da se mora odločiti za duhovniški poklic. Ob tem ga je čakala še 3-letna vojaška obveznost v cesarski vojski Avstro-Ogrske monarhije, kar je še slabšalo njegovo duševno stanje. A Tesla je želel študirati naravoslovne in tehnične znanosti ter si pridobiti inženirski poklic. Ko je oče spoznal, da bo vse to ugonobilo njegovega sina, je popustil in mu obljubil študij na najboljši visoki tehnični šoli v Evropi.

Po očetovi privolitvi si je spomladi leta 1874 opomogel in želel jeseni pričeti s študijem. Žal pa je prej zanj prispel vojaški poziv. Ker oče ni želel prelomiti obljube, ga je z izgovorom, da mora sin okrevati, poslal k sorodniku Tomi Mandiću v Tomingaj pri Gračacu. Tesla se je pričel skrivati z lovsko opremo in s knjigami. V ilegali je preživel v naravi več kot leto dni. Oče je medtem uspel, po dolgotrajnem postopku in preko svojih sorodnikov v vojski, sina odtegniti od nabora in kazni, češ da je krhkega zdravja.

MARLJIV ŠTUDENT V GRADCU

Jeseni 1875 ga je oče končno in na Nikolovo veliko veselje vpisal na Avstrijsko tehniško visoko šolo v Gradcu. Oče se je odločil tako, ker je bil Gradec najbližji domu, v mestu pa je takrat študiralo tudi precej rojakov ter Bosancev, Črnogorcev in Hrvatov.

Brez sprejemnih izpitov se je vpisal v 1. letnik Kemijsko tehnološke fakultete Visoke tehniške šole v Gradcu. Študij je goreče pričakoval, bil je motiviran, odločen, da se dokaže pred starši. Z odličnimi rezultati je hotel izraziti hvaležnost očetu, da mu je omogočil študij tehnike. Takoj je poprijel za delo in se študiju posvečal dnevno po 20 ur in brez predaha. Obiskoval je vsa predavanja. Iz pisma dekana fakultete Teslovem očetu Milutinu, polnem pohval na račun sina, je razbrati, da je bil Nikola briljanten študent, saj je že takrat govoril in pisal štiri jezike, blestel v matematiki in laboratorijskih vajah ter bil zelo razgledan. Imel je odlično predznanje. Kmalu se je pokazalo, da je postal daleč najboljši študent v generaciji (profesorji so ga dajali za vzgled ostalim študentom), 1. letnik pa je zaključil s celo enajstimi opravljenimi preizkusi znanja pri devetih različnih profesorjih, vse z najboljšo oceno. Za takšen obseg opravljenih izpitov bi bili potrebni vsaj dve leti.

Medtem ko je Tesla pridno študiral, so njegovi kolegi študentje precej prostega časa raje posvečali zabavi. Med študenti je bilo takrat najbolj priljubljeno posedanje in popivanje po kavarnah, kvartanje (igri imenovani »Preferans« in »Ajnc«), igranje šaha, domin in tudi biljarda »karambol« ter seveda preganjanje deklet. Tesla je bil iz vsega tega v prvem letu graškega študija povsem izvzet.

Po briljantno zaključenem letu se je Tesla zmagoslavno vrnil domov in pričakoval veselje, ponos in pohvale očeta oz. preostale družine. Naletel pa je na hladen odziv in na videz ravnodušen odnos očeta, zaradi česar je bil močno razočaran in užaljen. Očetova reakcija je v njem skoraj zatrla ambicije za nadaljnji študij.

Drugi letnik študija je Tesla nadaljeval na Fakulteti za mehaniko, ki je bila v sestavu iste Visoke tehniške šole, posvetiti pa se je želel študiju fizike, matematike in mehanike. Prijavil je svojo prisotnost pri 11-ih predmetih. Ves prosti čas je preživljal v knjižnici fakultete. V zimskem semestru je šola iz Pariza prejela leta 1871 izumljeni enosmerni Grammejev dinamoelektrični stroj. Vendar je zaradi iskrenja ščetk neredno deloval. Tesla je pripomnil, da bi bilo moč zgraditi motor brez ščetk, ki so bile izvor toliko motnjam. Profesor Pöschl, predstojnik oddelka za teoretično in eksperimentalno fiziko, je bil ob tem prizadet, saj je menil, da jajce na more vedeti več od kure. Teslovo zamisel je odločno in pred vsemi študenti arogantno zavrnil, rekoč:

»Gospod Tesla lahko doseže velike stvari, vendar jih gotovo nikoli ne bo. To bi bilo enako pretvorbi mirujoče potisne sile, kot je težnost, v nekaj vrtečega.« Tesla se je moral »strinjati« s profesorjem, saj bi tvegal, da ga izključijo iz šole. Vendar mu njegova zamisel ni dala miru. Prav ta spor s profesorjem je kasneje pripeljal do njegovega izuma večfaznega motorja, ki je zavladal svetu (1882).

VAM ŽE POKAŽEM, VSEM!

Naslednji dogodek pa je naredil preobrat v njegovem življenju. Eden izmed nemških meščanskih in zavistnih študentov, Werner Lundgren ga je obtožil prilizovanja profesorjem, ter izjavil, da za kaj drugega kot za guljenje knjig ni sposoben. Nikola se je odločil, da bo vsem kolegom dokazal, da je lahko boljši tudi v izven-študijskih dejavnostih. Pridružil se je kolegom v gostilni »Botanični vrt«. Zaradi svojih umskih sposobnosti in fotografskega spomina je kmalu blestel v šahu, dominah, predvsem pa v kartanju in biljardu. V slednjem je postal dobesedno nepremagljiv in njegove senzacionalne nastope je zmeraj spremljala množica študentov. Hitro je spoznal, da mu kartanje in biljard predstavljata veliko strast in užitek. A priigrani denar je, zaradi svoje dobrodušnosti, pogosto vračal poražencem. Tesla je predavanja vse bolj opuščal in jih zamenjeval z igrami na srečo. Kolegi so pričali, da je Tesla malo pil, saj se je zavedal posledic prekomernega pitja alkohola, žensk pa se je izogibal kot ognja. Oboje je kompenziral z do 48-urnim neprekinjenim kartanjem in biljardom. Takšno življenje je pospešeno vodilo v pomanjkanje denarja. Znanci so Teslo spoznal z mariborskim krojačem Murkom, ki je imel v Gradcu krojaško delavnico in je slovel kot oderuh, t. i. »zelenaš«, ki je posojal denar mnogim študentom. Po njihovem pričevanju je bil Tesla kasneje pri njem bolj zadolžen kot ostali študentje.

S podporo od doma in s štipendijo Carsko-kraljevske general-komande, s katero so pomagali siromašnim, je lahko študiral v tujini. Ko so se dolgovi povečali in je tudi štipendija pošla, je septembra 1878, ob začetku naslednjega študijskega leta, prekinil študij in izginil iz Gradca.

Po nenadnem izginotju Tesle iz Gradca so njegovi kolegi sprožili iskalno akcijo in o tem prav tako obvestili Teslove starše v Liki. Oče je za iskalno akcijo zadolžil Nikolovega sorodnika Đura Banjanina, takratnega študenta prava v Gradcu, vendar Tesle tudi po nekajmesečnem iskanju niso uspeli najti. Ker je bil pred izginotjem videti precej potrt, so domnevali, da je nesrečnež storil samomor tako, da se je vrgel v reko Muro.

MARIBORSKI SKRIVAČ IN ŠAMPION V KARAMBOLU

A v resnici je na skrivaj odpotoval v Maribor.

Glede na opisane velike denarne težave v Gradcu, je najbolj verjetno, da mu je selitev v Maribor predlagal nekdo izmed študentov, ki so prišli iz Maribora.  Vsekakor se je ob svojem prihodu v starosti 23 let, oktobra 1878, v takratnem Marburgu znašel v gospodarsko precej razcvetelem mestu, kjer so prevladovale številne obrti, mariborsko podeželje in vinorodni okoliš pa je bil vzrok intenzivnemu kmetijstvu in sadjarski, vinski ter posledično tudi sodarski industriji. Nič čudnega torej ni, da je v obdobju Teslovega bivanja mesto imelo celo 111 gostiln, 11 kavarn, 17 žganjetočev ter 2 veliki pivovarni (Götz in Tscheligi).

Človek bi dejal, da se je potencialni pijanček lahko počutil v mestu kot v raju. Očitno je zato takšna domneva pripisana tudi Tesli in njegovemu preživljanju prostega časa v mariborskih gostilnah. Kaj je torej Teslo v Mariboru gnalo v gostilne in kavarne? Pijača in ženska družba prav gotovo ne! Edini in pravi vzrok je bila njegova takratna strast do igranja kart in biljarda karambola ter morebitni zaslužek, ki bi mu vsekakor prišel prav, saj je moral vračati dolgove. Tako ne preseneča, da so Teslo pogosto videvali v gostilni »Gasthaus Südbanhof« (Južni kolodvor), ki jo je leta 1920 novi lastnik, Ljudevit Vlahovič, preimenoval v »Gostilno Veseli kmet«. Ta je bila na križišču Mlinske (Mühlgasse) in Meljske (Mellinger Strasse) ulice ter Partizanske ceste (Tegetthoff Strasse), danes je na tem mestu nova avtobusna postaja. Seveda so ga videvali tam, saj je prebival v eni od sob za goste v tej gostilni!

»Café Tegetthoff«, ki ne obstaja več. Danes je tu glavna avtobusna postaja.
(Vir: Kulturno-medijski center Slovenije)

A še mnogo dalj časa se je zadrževal v mondeni kavarni Central, ki je bila v samem centru mesta na vogalu Gosposke ulice (Herrengasse) in Ulice 10. oktobra (Schulgasse). Tam so imeli mize za karambol! Mnogi so tudi v Mariboru občudovali njegovo neverjetno igranje s kroglami na zeleni mizi, bil je pravi šampion v tej igri. Vendar ni samo igral! Ves čas je soigralcem in drugim gostom predstavljal svoje električne vizije, predvsem o pomembnosti in moči izmenične elektrike.

»Café Central« leta 1910, ko je bil njen lastnik Julius Rupprich.
(Vir: Kulturno-medijski center Slovenije)

To potrjuje v svojih spominih tudi Mariborčan Rudolf Golouh, ki je kasneje obiskoval kavarno »Central« ter se v njej večkrat pogovarjal s starejšim gospodom. Ta je Golouhu pripovedoval o tem, da se je pred več leti, v isti kavarni, srečal z Nikolo Teslo, ki je tam kvartal, a je ob tem zraven sedečim ljudem rad govoril tudi o svojih elektrotehniških načrtih.

ELEKTRIČNI MARIBOR

Med navdušenimi soigralci in poslušalci je bil nedvomno tudi Gustav Scherbaum, najmlajši sin mariborskega industrialca, lastnika mlina, ki je bil na današnjem Grajskem trgu. Gustav je bil tri leta starejši od Nikole in tudi sam dober igralec v karambolu. Nad idejo o »elektriki in razsvetljavi« je bil izredno navdušen. Po pričevanju Rudolfa Golouha, naj bi starejši gospod trdil, da je Gustav Scherbaum tudi plačal Nikoli igralske dolgove.

Na te razgovore je Gustav skoraj pozabil. Toda ko je leta 1881, dve leti po odhodu Tesle iz Maribora, izvedel, da je neki Thomas Edison z električnimi žarnicami razsvetlil New York v daljni Ameriki, je to začel pripovedovati svojemu štiri leta starejšemu bratu Karlu. Tudi ta se je navdušil nad idejo in skupaj sta prepričala očeta Karla Scherbauma starejšega, da jima je dovolil nabaviti parni generator. Mlin je takrat deloval na paro in je proizvajal celo viške, s katerimi sta pognala svoj novi stroj za proizvodnjo enosmerne elektrike. Leto in pol potem, ko so v New Yorku prižgali prvo žarnico, je zasvetila žarnica tudi v Mariboru, v Scherbaumovem mlinu! To je bilo 4. aprila 1883 in v nekaj dneh so prižgali v prostorih mlina 36 žarnic. Tako je postal Maribor »električno mesto« daleč pred vsemi v vsej južni in jugovzhodni Evropi!

A nista se ustavila. Leta 1888 je Maribor obiskal prestolonaslednik Rudolf I. Habsburško-Lotarinški. Brata sta ponosno prižgala dve žarnici na javnem prostoru, današnjem Grajskem trgu. Visokemu gostu sta prikazala, kako je lahko noč svetla kakor dan.

Rudolf je bil edini sin cesarja Franca Jožefa I., s tem pa od rojstva tudi prestolonaslednik Avstro-Ogrske. Vendar je bil nesrečno zaljubljen. Leta 1889, leto dni po obisku v Mariboru, je storil samomor v lovskem dvorcu Mayerling skupaj s svojo ljubico Marie Vetsera. Ta škandal je odmeval tudi v tujini.

Gustav je ves čas spremljal najnovejše izume na področju elektrike. Tako sta skupaj z bratom spremljala tudi izume Nikole Tesle in se navduševala nad elektrarno na Niagarskih slapovih v ZDA, kjer so proizvajali izmenični tok. Takoj ko se je pojavila priložnost izgradnje podobne elektrarne v Avstro-Ogrski, sta se prijavila na državni razpis. Gospodarsko ministrstvo je konec septembra leta 1911 poslalo odločbo podjetju Albert Buss v Gradcu v lasti Karla Scherbauma mlajšega in tovarne strojev v Leobersdorfu pri Dunaju. Gustav je postal tudi direktor gradbenega odbora. A ga je prehitela smrt in ni več mogel videti začetka gradnje elektrarne Fala na Dravi leta 1913. Gradnja elektrarne je zastala zaradi prve svetovne vojne in je bila dograjena leta 1918. A kljub temu je to bila prva elektrarna za izmenični tok v jugovzhodnem delu Evrope.

Še eno dejstvo moram zapisati. Mati Gustava in Karla je bila Francisca Kokoschinegg (1824 – 1914) in je sorodnica Hermana Potočnika Noordunga. To je še en znameniti prebivalec Maribora. Je prvi na svetu, ki si je zamislil stacionarno vesoljsko postajo. Ta je rotirala in ustvarjala umetno gravitacijo, za svoje delovanje pa bi uporabljala električne sončne celice. Ob tem je prvi izračunal potrebne hitrosti, da se raketa utiri v Zemljino krožnico, da se odtrga njeni gravitaciji in da lahko ubeži iz našega Osončja.

TEHNIČNI RISAR IN TESLIN PRVI »IZUM«

V vsej biografski literaturi o velikem izumitelju, se kot prva zaposlitev Nikole Tesle omenja predvsem delo tehničnega risarja v centralnem telegrafskem uradu v madžarski Budimpešti, kjer se je zaposlil januarja 1881 in imel obupno nizko plačo. Vendar to dejstvo morda ni čisto točno.

Verjetno je delal v strojni delavnici inženirja Carla Arledterja kot tehnični risar. Namreč, že takoj po prihodu se je Nikola zaposlil pri njem. V literaturi se marsikje omenja, da je menda delal pri nekem mojstru Drušku in je to zavedlo mnoge raziskovalce Nikolinega življenja, da so zaman iskali tega obrtnika v Mariboru. Saj, ker je bil le delovodja v podjetju Carla Arledterja in je Nikola kot tehnični risar sodil k njemu. Delavnice so bile na lokaciji današnjih stavb na Žolgarjevi ulici (Magdalensko predmestje, Feldgasse 2 – 6).

A najbolj zanimivo je še eno dejstvo. Carl Arledter se je ukvarjal z izdelavo poljedelskih orodij. Svoje izdelke je redno razstavljal in prodajal na vsakoletnem kmetijskem sejmu v Budimpešti. Leta 1879 (Teslino leto bivanja v Mariboru) je na sejmu predstavil inovativno stiskalnico za seno. Prvič in nikoli več ni podal kakršnegakoli izuma ali inovacije. Poudarjam, to je naredil samo tisto leto!

Ker v takratni Avstro-Ogrski ni obstajal Zakon o patentih, Arledter ni mogel patentirati izuma. Tako je na dve ministrstvi podal zahtevo za zaščito pravic pri prodaji stiskalnice. Avstrijsko Ministrstvo za trgovino in madžarsko Ministrstvo za kmetijstvo, trgovino in industrijo sta inženirju in lastniku nepremičnin v Mariboru, gospodu Carlu Arledter-ju, za svojevrstno stiskalnico za seno dodelila »izključni privilegij za obdobje enega leta«. Iz takratne časopisne novice je razumeti, da gre za ekskluzivno pravico pri prodaji predmetne neobičajne, nekoliko posebne stiskalnice za seno (eigentümliche »Heupresse«).

Iz tega lahko sklepamo, da je prav tehnični risar Nikola Tesla predlagal in izrisal tehnično inovacijo. Tako je to njegov prvi izum in je zato Maribor začetek njegove izumiteljske poti!

MARIBORSKA ŽANDARMERIJA IZŽENE »KLOŠARJA«

V Gradcu je imel Nikola za sostanovalca sonarodnjaka Kosto Kulišića. Po nenavadnem naključju je ta v graškem časopisu Tagespost zasledil oglas, v katerem so v Marburgu na nižji trgovski šoli iskali profesorja zgodovine in italijanščine. Tedanji ravnatelj in lastnik šole, Peter Resch, ga je po prijavi povabil na razgovor in mu plačal povratno karto za vlak do Marburga. Vendar se nista dogovorila. Kulišić je razočarano odtaval do železniške postaje in pred odhodom zavil še na pijačo v »kavarno Tegetthoff«. Tam je v kotu zagledal Teslo ob kartanju igre »Piket«.

Po povratku v Gradec je takoj sporočil staršem v Gospić veselo novico o tem, da je Nikola živ in zdrav. Zaskrbljen, razočaran in jezen oče Milutin, se je z željo, da bi našel »izgubljenega« sina, kmalu podal na pot in iz Like prispel v Maribor v prvih dneh meseca marca 1879. leta.

Razočaranje nad »problematičnim« sinom je bilo kar veliko. Najprej ni želel postati duhovnik. Ko mu je uresničil željo in ga poslal na študij tehnike, pa se je ta »udrl« v zemljo. Kot da to ni bilo dovolj, ga je nepredvidljivi sin jezil še s tem, da se je prepuščal igram na srečo, ki jih je sam močno preziral, posebej kartanje. Oče Milutin je bil trdno odločen, da pripelje sina domov in ga odvrne od »nemoralnega« življenja.

Osebno se je v Mariboru precej presenečen prepričal, da njegov sin le ni v celoti zblojen in da ni nikakršen potepuh, pijanček ali kvartopirec. Še več, v mestu je spoznal Teslinega delodajalca, od katerega je izvedel, da je s sinovim delom zelo zadovoljen in da ima od njega tudi koristi. Tesla je trmasto vztrajal, da bo ostal, saj ima zaposlitev in je dobro preskrbljen.

Oče je s sklonjeno glavo odšel iz Veselega kmeta. Vendar ni šel takoj na železniško postajo, temveč je najprej zavil na žandarmerijo in prijavil svojega sina. Bil je odločen, da na kakršenkoli način pripelje sina domov! Le kakšen dan kasneje, točneje 8. marca 1879, je Nikolo aretirala mestna žandarmerija.

Kot rečeno, bi se naj to zgodilo v prostorih njegovega prebivališča, kjer so ga našli brez dovoljenja za bivanje. Tesla namreč v Mariboru ni naredil uradne prijave začasnega ali stalnega bivališča, saj se je skrival. Ker so ga aretirali v njegovem prebivališču, ga niso smatrali za brezdomca. A storil je prekršek, ko bivališča ni prijavil. Tako je razlog njegove deportacije jasno razumljiv tudi iz vpisa v poslovni zapisnik, kjer je navedeno, da »je brez sredstev za preživljanje«, ter da se deportira v Gospić, s ciljem napotitve na delo! Torej tudi ni prijavil svoje zaposlitve, saj ni želel, da bi lahko kdorkoli iz prijave za delo ugotovil, da se skriva v Mariboru.

Teslo so tako iz Maribora sramotno deportirali v spremstvu dveh žandarjev, 17. marca 1879 pa je sodnik iz Gospića upravi v Marburgu pisno potrdil njegov prihod na cilj. Naveden zapis o tem policijskem predmetu predstavlja edini pisni dokument, ki potrjuje Teslovo bivanje v Mariboru.

TESLINA CIVILIZACIJA

Precej znano je dejstvo, da Tesla o svoji mariborski življenjski epizodi ni nikoli želel govoriti. Precej pogosto mnenje je (še posebej to velja za mariborske govorice), da razlog tiči v dejstvu, da je Tesla v Mariboru imel precej razvratno življenje, da je bil potepuh, pijanec, ženskar, da je bil brez sredstev za preživljanje (kot so tudi uradno zapisali v zapisnik), ki se je preživljal zgolj z igrami na srečo in priložnostnimi deli, česar se je sramoval in tega zato ni želel več nikoli omenjati.

A ne glede na vse skupaj, je njegovo bivanje v Mariboru zelo pomembno. Tukaj je naredil svoj prvi izum – neobičajno stiskalnico za seno. V razgovorih s someščani je razvil svoje prvotne ideje o izmenični elektriki. Vplival je na razvoj »električnega Maribora«.

Na koncu svoje življenjske poti, ko je kot ostareli in obubožani izumitelj zvečer zrl skozi okno svojo hotelske sobe visoko zgoraj v hotelu Astoria v New Yorku, je, do koder je segel njegov pogled, videl rezultate svojega dela.

Celotna današnja civilizacija z elektriko, radijem, TV, daljinskim vodenjem, računalniško tehnologijo, itn. temelji na njegovih idejah in izumih! Sedaj živimo v »Teslini« civilizacijski dobi.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: kot zapisano pri fotografijah