ni me.je

Odlična lekcija o strpnosti

avtor Urška Henigman 13. decembra, 2017 1 comment

Ahmeda Pašića, dr. socialne antropologije, je širša Slovenija spoznala pred štirimi leti po pobudi “Ejga – za lepše Jesenice”, s katero je organiziral več kot 60 družbeno koristnih akcij, s svojim zgledom pritegnil več tisoč podpornikov in si prislužil nominacijo za Delovo osebnost leta ter posebno priznanje v akciji Naj prostovoljec leta 2013. Takrat je dokazal, da solidarnost, vrlina, ki jo velikokrat izpostavlja tudi v svojih kolumnah, premika meje. Tokrat pa sva se pogovarjala še o eni vrlini, ki ne pozna meja. O ljubezni, ki je Ahmeda pred desetimi leti iz Jesenic odpeljala v Singapur. In o mejah v glavah, ki jih briše življenje v drugačnem okolju.

Že deseto leto živiš v Singapurju, v popolnoma drugačnem okolju, kot je bilo rodno mestece v deželi pod Alpami. Je bilo težko preklopiti?

Na začetku je bilo šokov kar nekaj.  Študije dokazujejo, da se ob selitvi v tujino v prvem valu običajno najprej navdušimo nad novostmi in se nam vse zdi nekako lepše. Kasneje pa sledi obdobje šoka in nestrpnosti do novega okolja. Takrat te začne motiti veliko stvari in hitro se lahko zlomiš. Tudi pri meni ni bilo nič drugače. Zelo moraš biti potrpežljiv in trdo moraš delati, da se čim bolj integriraš v drugačno okolje.

Kaj te je najbolj motilo?

Nisem mogel verjeti, kako vlažno in vroče je podnebje v Singapurju. Navajen svežega alpskega zraka sem imel težave s tropsko klimo, najbolj pred spanjem. V resnici jih imam še danes (smeh). Potem je tu vseprisotna gneča. Kamor koli greš, vidiš vrste ljudi, množico in to človeka lahko hitro povleče v stanje tesnobe. Na začetku sem zelo pogrešal tudi meni znano hrano, saj tukaj prevladuje predvsem riž na 1001 način. Zato sem globoko hvaležen Haslindi (op. ženi), ki se je sama s pomočjo video posnetkov na You Tube-u naučila pripraviti številne jedi, med njimi tudi meni najljubšo, pito s krompirjem.

Kaj pa te je v tej nenavadni državici navdušilo?

Navdušen sem nad pragmatičnostjo in učinkovitostjo ljudi. Če zaznajo, da je ideja dobra, se takoj lotijo realizacije in rezultat hitro sledi. O ideji ne razpravljajo v nedogled in strogo se izogibajo debat, ki nimajo pomena ali dodane vrednosti.

Slovenec in Malezijka. Ne čisto običajna kombinacija. Prav tako neobičajno se je začela tudi vajina zgodba, kajne?

Res je. S Haslindo sva se spoznala na internetu, takrat so bili priljubljeni še t.i. IRC kanali. Začela sva se pogovarjati in kmalu sva se pogovarjala vsak dan po nekaj ur. Izmenjala sva si fotografije in preskočila je iskrica. Najino IRC-anje je trajalo nekaj mesecev, potem pa sva se želela srečati. Ona me je omenila svojim staršem, ki pa so bili nad mano najprej skeptični zaradi geografske razdalje, potem pa so me postavili pred test.

~ ~ ~

»Novo okolje zagotovo vpliva na človeka, ampak to je dolgotrajen proces. Je kot tiha voda, ki počasi, a zanesljivo spodjeda breg. Niti ne zavedaš se, kako se spreminjaš, dokler ne začutiš da si drugačen.«

~ ~ ~

Kakšen test?

Preizkus moje resnosti. Takrat so namreč družinsko pripravljali za manjše romanje v Meko in so rekli, da se lahko srečava tam. Neverjetno težko je bilo dobiti isti aranžma, saj sem agencijo za tovrstne storitve našel šele na Dunaju. Ampak uspelo mi je in končno sva se srečala še v živo. Prvič v prisotnosti njenih staršev, v Medini. Ko je bilo romanja konec, sva si želela ustvariti resen odnos, za to pa sem moral priti v Singapur in si najti službo.

Nov stres?

Ja, najti delo je bilo zelo naporno. Iz internet caffeja, kjer je ura interneta takrat stala 10 evrov, sem pošiljal prošnje na vse mogoče oglase. Poslal sem prek 500 prošenj, se moral zaradi izteka vizuma dvakrat vrniti v Evropo in potem spet poleteti za Singapur. Na koncu mi je uspelo, dobil sem službo v ameriškem podjetju Cartus Corporation, kjer delam še danes in prvega septembra 2007 sva se s Haslindo poročila. Zdaj imava deseto obletnico poroke, dva čudovita otroka in smo srečni.

Kako pa vajino različno kulturno ozadje usklajujeta z ženo?

Najin odnos zahteva nenehno prilagajanje in veliko poslušanja. Paziva, da ohranjava svojo originalnost, po drugi strani pa spoštujeva korenine drugega. Podoben pristop imava tudi pri vzgoji otrok, zlasti pri jeziku, kar je zame kar velik izziv. Otroka živita v angleškem oceanu, jaz pa želim, da se naučita tudi slovenščine in bosanskega jezika. Zato se s hčerkico dvakrat tedensko učiva oba jezika in upam, da ji bo to dolgoročno pomagalo ohraniti jezikovno identiteto.

Ko ravno omenjaš identiteto. Rojen si v Sloveniji, staršema, ki sta se na Jesenice preselila iz Bosne, sam si se poročil z Malezijko in živiš v Aziji. Kako bi pa opredelil svojo identiteto?

Mislim, da imamo vsi ljudje več identitet, ki se stalno spreminjajo, saj nismo imuni na spremembe v življenju in okolju. Kar se tega tiče, se strinjam z antropologi, ki pravijo, da je vsak človek podoben čebuli in da vsak list predstavlja eno identiteto. Ko jo olupimo, na koncu vedno pridemo do srčike, ki predstavlja človeškost.

Velike spremembe, kot je denimo selitev na drug konec sveta, takšno lupljenje čebule zagotovo pospešijo. Kako je Singapur »olupil« (beri, spremenil) tebe?

Novo okolje zagotovo vpliva na človeka, ampak to je dolgotrajen proces. Je kot tiha voda, ki počasi, a zanesljivo spodjeda breg. Niti ne zavedaš se, kako se spreminjaš, dokler ne začutiš da si drugačen. In ker ti je všeč, »dodaš plin« in pospešiš proces. Meni je Singapur dal odlično lekcijo o strpnosti med različnimi skupinami na majhnem otoku, ki sobivajo brez večjih težav. Prav tako mi je nezavedno pod kožo zlezla njihova čistost in urejenost, kar sem ugotovil šele, ko sem prišel v Slovenijo in so me začele motiti zanemarjene stvari.

~ ~ ~

»Verjamem, da je večina ljudi dobrih. Zato v svojem pisanju in tudi načinu življenja poudarjam solidarnost, ki se mi v današnjih časih zdi izjemno pomembna.«

~ ~ ~

Recimo košarkarsko igrišče na Jesenicah?

Ja, ko sem med sprehodom v naši ulici videl zanemarjen koš, sem šel sem v trgovino in se vrnil z materialom ter orodjem. V dveh urah je bil koš kot nov. Za 14 evrov. To sem objavil na Facebooku in tako se je v bistvu zgodila prva akcija skupine »Ejga – za lepše Jesenice«.

S to akcijo si pokazal, da je veliko stvari možno premakniti samo z dobro voljo.

Res je. Sebi in drugim smo dokazali, da je marsikaj možno naredi tudi brez (večjih) denarnih vložkov. Vse smo delali brez kakršnega koli proračuna, so nam pa v vsaki akciji na pomoč priskočili prostovoljci, donatorji in sponzorji. Kreativnost ni imela meja in za nas ni bilo nikakršnih ovir. Česar smo se lotili, smo vedno izpeljali do konca. Začeli smo z malimi projekti, potem pa se je pobuda širila in rasla, tudi s pomočjo medijev.

Kljub medijsko odmevni akciji pa v tistem času nisi uspel dobiti službe in si se moral posloviti od sanj, da z družino zaživite v Slovenji. Ti je bilo kdaj žal, da si se tega podviga sploh lotil?

Seveda mi ni bilo žal. To je bilo najlepše obdobje mojega življenja. Želel sem si delati v Sloveniji, biti bližje svoji družini, prijateljem in znancem. Želel sem uživati v prelepi naravi in živeti drugačno življenje od tistega v mestnem mravljišču. V Singapurju sva oba z ženo pustila dobro službo in bila prepričana, da nam bo s prihranki uspelo preživeti, dokler ne dobiva dela. Bila sva zelo optimistična. Ko nama dve leti službe ni uspelo najti, prihranki pa so skopneli, sva si morala priznati neuspeh in sva se vrnila v Singapur. Vseeno sem vesel, da sva imela toliko poguma, da sva vsaj poskusila izpolniti svoje sanje in sem hvaležen za  izkušnjo.

Odlična lekcija o strpnosti

Fotografije: Ahmed Pašić, slovenski aktivist, antropolog, družbenopolitični delavec, politolog, kolumnist.