ni za od.me.t

Pismo iz zaprašenega arhiva

avtor Andrej Ivanuša 10. junija, 2021

Na svetu obstaja več kot pol milijona različnih znamk. Vendar so vsi očarani nad dvema znamkama otoške državice Mavricijus – oranžna, vredna 1 peni,  in modra, vredna 2 penija, ter z napisom POST OFFICE, ki sta nalepljeni na pismo. Zelo neugledni znamki! A zanju so zbiralci plačali neverjetne vsote denarja. Zadnji nakup obeh znamk skupaj na pisemskem ovitku je prodajalcu prinesel več kot 3 milijone evrov! Le kaj je tako privlačnega, da so zanju pripravljeni plačati tako pravljično vsoto dolarjev? A glavno vlogo pri pri izvedbi in odkritju pisma imata raztreseni graver in dijak Jean iz Bordoja v Franciji. Seveda, ne smem pozabiti še na guvernerjevo ženo.

SIN JE DOMOV PRINESEL STAR PAPIR IZ ARHIVA

Mati Marie Legrand je bila nad svojim šestnajstletnim sinom Jeanom zelo zaskrbljena. Počasi je mešala krompirjevo omako na štedilniku. Razmišljala je in roka ji je zastala.

»Upam, da je bil danes v šoli. Vse od Adrienove smrti se počasi izgublja. Eh, moj …« Razžalostila se je, ko je pomislila na svojega pokojnega moža. Ni ji bilo lahko. Sedaj pa še Jean, ki zanemarja šolo. Potepa se po Bordeauxu in domov prinaša star papir iz arhivov različnih podjetij.

Oranžni (1p) in modri (2p) mavricijus – POST OFFICE

»Čudno! Le kaj ima od tega?« se je spraševala. Počasi in zamišljeno je postavila dva krožnika na mizo. Na sredino je postavila podstavek za lonec, ob krožnik pa je priložila žlico.

Čez čas, ko je bila omaka že skuhana in je postavila lonec na podstavek, je zaslišala tresk vhodnih vrat in nato je v kuhinjo privihral Jean.

»Mama, poglej! Vse to sem našel!« je začel navdušeno. V naročju je nosil pisma in poslovno korespondenco različnih podjetij.

»Kaj si našel!« je rekla.

»Pisma z znamkami!« je sijal od navdušenja Jean.

»Odloži in priti jest!« je tiho, a odločno rekla Marie.

»Ampak, mama …!« je ugovarjal.

Še enkrat je odločno ponovila:

»Pridi jest! Sedi za mizo in pojej kosilo!«

Ubogal jo je. Ko je pojedel in je pričela pomivati posodo, je znova pograbil kup pisem in jih začel pregledovati. Vprašala ga je:

»Kaj ti bodo ta stara in zaprašena pisma? To je star papir brez vrednosti!«

»Iščem pisma iz Mavricija,« je rekel in še naprej skrbno pregledoval kup, ki ga je prinesel iz tokratne zbiralske akcije.

Pričelo jo je zanimati:

»Zakaj pa prav iz Mavricija. Za to mesto v Franciji še nisem slišala.« Jean se je zasmejal:

»Mavricij je otok na vzhodni obali Afrike.«

»Ampak, kaj ti bodo pisma? V sobi in v predsobi jih je že vse polno. Samo se prašijo in potem ne morem nič očistiti. Že tako čistim gospodom pisarne in tam je vedno dovolj papirja. Zakaj bi morala delati to še doma? Sicer pa … V šolo ne hodiš več. A tudi, če ne boš prenehal vlačiti ta papir, te bom morala postaviti pred vrata. Potem si kar najdi stanovanje in službo! In si kar tam sam nalagaj vso to papirovje!«

Jean je odložil pisma:

»Mama, jaz … Veš, pred nekaj tedni sem prebral …«

Umolknil je, skočil na noge in stekel v sobo. Čez nekaj časa se je vrnil in pomolil mami pod nos časopisni članek.

»Vidiš, tu piše …,« je navdušeno začel.

»Ne morem, pomivam posodo,« je suho odgovorila. Jean je nadaljeval:

»No, naj ti preberem … Naslov je: Dražba pisem z Mavricijusa je uspela.

Madam Borchard, soproga pokojnega veletrgovca Borcharda iz našega mesta, ki je imel močne trgovske stike z Mavricijusom, se je odločila, da na včerajšnji dražbi ponudi štiri pisma iz svojega osebnega arhiva, ki ga je shranila po pokojnem možu, in so bila poslana s tega otoka. Ta pisma imajo nalepljene znamenite znamke z oznako POST OFFICE, ki so prava poslastica za filateliste in zbiralce poslovne korespondence. Vsa štiri pisma je odkupil filatelistični trgovec Theodore Lemar iz Pariza. Za vsako od njih je plačal neverjetnih 5.000 frankov…«

Mama je na glas zavzdihnila:

»Toliko jaz dobim za mesečno plačilo kot čistilka pisarn.«

Jean se ni pustil motiti in je bral naprej:

»To so bili najdragocenejši predmeti na včerajšnji dražbi. Vendar je zelo verjetno, da se v arhivih podjetij v našem mestu nahajajo še dragocenejši primerki. Bordeaux je imel in še ima bogate in pogoste trgovske stike s tem eksotičnim otokom ob vzhodni afriški obali … Vidiš, mami. Zato zdaj iščem pisma v arhivih podjetij. Veš, zagotovo bom našel še kakšno pismo,« je navdušeno rekel.

Mama ni nič odgovorila. Jean je nadaljeval s posebnim žarom v glasu:

»Bogata bova, boš videla. Samo eno pismo najdem in potem ne boš več delala kot čistilka.«

»Mogoče!« je rekla. »A če se to ne bo kmalu nehalo, te bom res nagnala na cesto. Saj tako ne moreva živeti. Med vsemi temi kupi starega, zaprašenega, pajčevinastega papirja!«

A Jean se ni pustil pregnati:

»Videla boš! Zagotovo kaj najdem!«

Bordojsko pismo z eno oranžno in eno modro znamko je edino tovrstno na vsem svetu in je v lasti nizozemskega poštnega muzeja, zanj so plačali 3,2 milijona evrov

A še nekaj časa ni našel ničesar v starih arhivih. Ko je že skoraj obupal in mu je mati znova grozila, da ga bo izselila iz stanovanja, če ne bo prenehal s to neumnostjo, je odkril pismo z modrim mavricijusom za 2 penija. Pismo je ponudil filatelističnemu trgovcu Theodoru Lemarju iz Pariza, ki je bil omenjen v časopisnem članku. Pisal mu je in trgovec je nemudoma sedel na vlak do Bordeauxa. Ko je prispel tja, mu je Jean zmagoslavno pokazal še drugo pismo, ki ga je odkril dan pred njegovim prihodom. Na njem sta bili nalepljeni dve znamki, ena oranžna in ena modra. Trgovec je takoj odkupil obe pismi za 60.000 frankov. Vsota, ki jo je Jean prejel, je leta 1902 veljala celoletno materino mezdo pisarniške čistilke. S tem je bil bogato poplačan za svoj trud.

Francoski dijak Jean Legrand ni slutil, da je drugo pismo najlepši in najdragocenejši primerek pisem z znamkami POST OFFICE. Je edino pismo, ki ima nalepljeni obe znamki z napako, oranžno za 1 peni in modro za 2 penija. Prav tako je eno izmed dveh, ki jih ni napisala lady Gomm, temveč tesen družinski prijatelj Edward Francis.

RAZTRESENI GRAVER

Otok Mavricijus, rajski otok v Indijskem oceanu, je dolg le 65 km in širok 48 km. Leži 800 km vzhodno od večjega otoka Madagaskarja na vzhodni strani Afrike in 20° južno od ekvatorja. Ima 160 km prekrasnih peščenih plaž in je v notranjosti posejan z nepreglednimi plantažami sladkornega trsa ter banan.

Otok so v 16. stoletju odkrili Portugalci (kapitan Pedro Mascarenha leta 1505) in je bil najprej njihova kolonija. Od leta 1598 do 1713 je bil v lasti Nizozemcev, ki so imeli v tem obdobju močno pomorsko državo. Leta 1715 so ga prevzeli Francozi. Ti so se zapletli v vojno z Veliko Britanijo in bili poraženi. Po “pariškem miru” so ga leta 1814 dobili Angleži. Vojaško so ga zasedli sicer že leta 1810 in je mirovna pogodba le potrdila dejansko stanje.

Joseph Osmond Barnard (1816-1865) in njegova prva bakrena plošča (POST OFFICE)

Guverner otoka je postal sir William Maynard Gomm, ki je bil na tem položaju od leta 1842 do 1849. Ko je nastopil službo, je sklenil otoško poštno upravo reorganizirati in modernizirati.

… in njegova prva bakrena plošča (POST OFFICE)

Zaprosil je edinega graverja na otoku Josepha Osmonda Barnarda, da pripravi osnutke znamk in predračun stroškov za njihovo izdelavo. Josepha je naročilo zelo navdušilo in z veliko vnemo se je lotil izdelave znamk. Ob tem se ni posvetoval z nikomer in v nekaj dneh izdelal osnovno tiskarsko ploščo in se lotil tiska znamk.

Vse je naredil prav, le na levi rob je vgraviral POST OFFICE (=poštni urad), kar se je kasneje izkazalo, da je napačno. Napisati bi moral besedi POST PAID (=poštnina plačana).

A v zgodbi nastopa še guvernerjeva žena. Namreč, guverner je v tem času sprejel odredbo, da je edini uradni jezik na otoku angleški. To je pripeljalo do nemirov in demonstracij med francoskimi naseljenci otoka. Nemiri so se stopnjevali, tako je guverner ukazal poseg vojske in policije, ki sta s silo razbili demonstracije. Guverner je po svoji krivdi in po trmastem vztrajanju izgubil pomemben vpliv in ugled med francoskimi naseljenci. Na vztrajno prigovarjanje svoje žene, je sporno uredbo umaknil in se strinjal, da priredita veliki spravni bal v guvernerski palači, na katerega bodo povabljeni vsi otoški pomembneži ne glede na pripadnost narodu.

Oranžni mavricijus – druga izdaja – POST PAID

Modri mavricijus – druga izdaja – POST PAID

Prav takrat je graver prinesel v guvernerjevo palačo znamke in lady Gomm je takoj izkoristila priliko in je znamke, veliko modno novost, uporabila pri pošiljanju vabil gostom. Nekaj znamk so na pisma nalepili njeni prijatelji in znanci.  Sam ples je bil zelo uspešen in duhovi na otoku so se pomirili.

Po končanih slovesnostih je guverner le našel čas, da si je ogledal nove znamke. Opazil je napako in znamke umaknil iz prometa. Graver pa je moral narediti nove osnutke in natisniti nove znamke. Tokrat se ni zmotil, znamke so bile pravilno oblikovane.

KAJ JE NAPISANO V PISMU?

Pismo, ki ga je Jean tako odlično prodal pariškemu filatelističnemu trgovcu, je v Bordeaux poslal Edward Francis, ki je bil najpomembnejši trgovec na otoku Mavricijusu. V njem se zahvaljuje za poslano pošiljko kvalitetnega francoskega vina. To vino je lady Gomm postregla na otoškem pomiritvenem balu. V pismu se z izbranimi besedami priporoča za nadaljnje sodelovanje. Ob tem pa je upal na ustrezen popust na količino in na bodoča naročila.

Pariški filatelistični trgovec Lemar je pismi prodal z dobičkom v Anglijo za 80.000 frankov. Potem je dragoceno pismo prehajalo iz rok v roke, njegova cena pa je pri vsaki prodaji naraščala. Pismo je v letih od 1917 do 1963 šestkrat zamenjalo lastnika. Oktobra 1963 je bilo pismo na dražbi podjetja Robson Lowe Ltd. Za 28.000 funtov ga je kupil ameriški filatelistični trgovec Raymond Weill iz New Orleansa. Potrpežljivo je čakal z njegovo prodajo in spremljal, kako narašča cena drugim pismom in znamkam.

Leta 1988 ga je za izklicno ceno 250.000 dolarjev ponudil na dražbi Burrus v Londonu. Zanj so se potegovali kupci z vsega sveta. Pri ceni 700.000 dolarjev so se vsi umaknili, ostala sta le dva. Na koncu je zadnji dražitelj ponudil neverjetno vsoto 1 milijon dolarjev. Hrup udeležencev dražbe je presegel odločne udarce z dražbenim kladivom, ko je bila ponujena in sprejeta sanjska vsota za filatelistično pismo.

Pismo je bilo ponovno na dražbi švicarske filatelistične dražbene hiše Davida Feldmana leta 1993 v Zürichu, ko je zanj nizozemski Poštni muzej plačal 3,2 milijona evrov.

Bordojsko pismo je bilo razstavljeno na svetovni filatelistični razstavi WIPA 2000 na Dunaju, kjer sem imel priložnost, da si ga tudi sam ogledam. Na razstavišču je bila posebna montažna, močno zastražena stavba. Znotraj je bilo posebno, večkrat zaščiteno stojalo. Pismo je bilo pod neprebojnim steklom in ob stojalu sta stala dva varnostnika. Obiskovalci smo se pomikali mimo stojala v vrsti in vsak je imel na voljo le nekaj sekund, da je videl neverjetno dragoceno »navadno pismo« z dvema znamkama eksotične otoške državice z graversko napako.

Viri:

• N. und M.Williams, Seltene Briefmarken – Ariel Verlag GmbH, Frankurt a/M und Parkland Verlag GmbH, Stuttgart, Nemčija, 1967
• Znamkar, filatelistični bilten, številke 1, 2 in 4, leto 1 – Filatelistično in numizmatično društvo Tabor, Maribor, 1988
• Andrej Ivanuša, Čar filatelije – Založba Rotis, Maribor, 1994
• WIPA 2000 Katalog, Dunajska mednarodna razstava poštnih vrednotnic, strani 54 – 57; WIPA, Dunaj, Avstrija, 2000
• WIPA Expres, Sejemski časopis štev. 4, stran 24; WIPA, Dunaj, Avstrija, 31. marec 2000
• Spletne strani države Mavricijus;
• Spletne strani različnih zbiralcev, dražbenih hiš in filatelističnih navdušencev.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: Katalog znamk Michel, Schaubek Verlag, Leipzig, 2020