srž za.me

Shizofrenija – prekletstvo ujete duše

avtor Natalie Cvikl Postružnik 28. avgusta, 2020

Maje Klemenčič osebno ne poznam. Me je pa pritegnila njena umetnost na enem od družbenih medijev, še bolj pa njena razmišljanja o tabuizirani bolezni sodobnega časa – shizofreniji. Ko sem spoznala, da s to stigmatizirano boleznijo živi že od najstniških let, sem jo povabila, da izkušnje, razmišljanja in doživetja deli z nami. Preživlja se s slikanjem, ko pa tega še ni znala in imela, je beračila. 30-letnica z uvidi ujete razsvetljene duše.

Kako si sprejela svojo bolezen?

Stara sem bila 22 let, ko sem zvedela, kaj sploh imam. Diagnozo so mi postavili v Polju in je bila zame velik šok. Vedela sem, da bo postavljena diagnoza s seboj prinesla negativen prizvok v odnosu do vseh ljudi. O bolezni shizofrenija takrat še nisem vedela kaj prida; le nekje v ozadju mi je odzvanjalo, da mora biti nekaj zelo narobe. Neozdravljivo narobe.

Težko sem sprejela to bolezen. Soočala sem se s težavami zaradi samosprejemanja bolezn; pa zaradi stigmatizacije vsega, kar je povezano s shizofrenijo. A tudi s posledicami, ki jih bolezen prinaša – od brezposelnosti do revščine … Še danes mi je težko.

Prepričana sem bila, da me zasleduje mafija

Kako ste vedeli, da se z vami nekaj dogaja?

Mislim, da se mi je bolezen začela že v srednji šoli: opuščala sem obveznosti, nisem se znala organizirati, nisem se znala učiti … stisko sem utapljala v žuriranju, alokoholu … zapirala sem se vase, ure in ure sem preživela v temi v sobi. Moji starši niso ugotovili, da je bilo to narobe, ampak so to stanje pripisali puberteti.

Nato pa se je zgodil – hm, recimo temu – zanimiv pripetljaj. Pri 22ih letih sem bila prepričana, da me lovi mafija. Bilo je nekaj fantov, ki sem jim bila všeč in so me nekajkrat fotografirali. V mojih predstavah so postali mafija, ki me je lovila in želela ubiti. Mislila sem, da je v moji sobi kamera, zato sem se preobračila kar v kopalnici. Tako hudo je bilo z mano, da sem želela narediti samomor – mislila sem si, da če me že hočejo ubiti, je bolje, da se sama.

V zadnjem trenutku sem šla na policijo. Povedala sem jim, da me zasledujejo, hočejo ubiti … bila sem prestrašena, utrujena, jokala sem. Policaj je takrat reagiral zelo razumno. Vedel je, da ne bi šla v Polje, če bi me to vprašal, zato je rekel: A bi vi šli nekam, kjer so zaščitene priče. In sem se takoj strinjala. Prišel je rešilec. Nisem imela pojma, kaj se dogaja, čeprav je bil rešilec seveda tam, vsem nam očeh. Kljub temu da sem ga videla, nisem vedela, kaj to pomeni. Usedla sem se vanj, odpeljal me je v Polje in tam sem se ozavestila. Če me vprašate, ali sem se zavedala dogajanja, odgovarjam z DA; če sem razumela? Ne. Človek s to boleznijo žal zgubi stisk z realnostjo.

Shizofrenije ne rešiš s pilatesom

Kako poteka proces zdravljenja?
Pri shizofreniji so pomembna zdravila, jemati jih moraš ves čas. Samo to pa ne zadostuje. Videti se moraš s svojim psihiatrom, se redno sestajati, se z njim pogovarjati. S psihiatrom je res nujno vzpostaviti dober odnos. Biti mora tvoj dober zaupnik. On namreč spremlja potek bolezni skozi vso tvoje življenje. Ta bolezen ni samo fiziološka, ampak je povezana z osebnostjo. Žal to ni bolezen, kjer bi rekel, pojdi na sprehod, v naravo in se vpiši v pilates. Pri tej bolezni zaenkrat ne pomaga nič drugega, kot kemija v zdravilih; ter terapija (pogovori …) s psihiatrom.

Mi nismo psihopati

S kakšnimi ovirami se srečujete?

Največja ovira je ovira do samostojnosti. Ogromno shizofrenikov – od 80 do 90 odstotkov – zboli v zgodnji odrasli dobi, ne konćajo šole in niso zmožni dela. To je velik problem, saj posledično ostanemo na plečih staršev. Dejstvo je, da s(m)o shizofreniki tretirani kot najrevnejši del populacije. Mi, ki zgodaj zbolimo, namreč nimamo izobrazbe, nimamo delovne dobe, nimamo pogojev za lasten vir zaslužka … kaj šele pokojnine.

To je zelo hudo. Druga ovira, s katero se srečujemo, pa je nepoznavanje bolezni in posledično veliko stigmatizacije. Največja stigmatizacija, s katero se srečujem, je: ti si malo nora, ti si trčena. Ena gospa, visoko izobražena, me je pred kratkim označila za psihopatko, bodočega Metoda Trobca. Ljudje imajo žal pomešane pojme. Saj jih razumem, ker je to bolezen, ki se ne kaže kot zlomljena noga, ampak je nepredvidljiva. Shizofreniki smo redko nasilni, seveda če jemljemo zdravila in hodimo na terapije. V tem primeru je to povsem obvladljiva bolezen.

Da sem lahko zbrala denar za platna in barvo, sem beračila

Kako se znajdeš na delovnem mestu, kot zaposlena? Od česa živiš?

Skozi priložnostna dela sem ugotovila, da enostavno ne zmorem delati osem ur, da mi manjkajo socialne veščine in zaradi tega sem imela težave v timih. Prihajalo je do situacij, ki jih nisem zmogla predelati, zame so se občutile kot mobing. Odpovedi sem dajala kot po tekočem traku.

Pred časom sem želela delati kot prostovoljka. A ne morem. Če želiš delati kot prostovoljka_ec preko Slovenske filantropije, moraš podpisati izjavo, da nisi bil a) kaznovan in v zaporu (ok, to še razumem), in b) se nisi zdravil v Polju. Torej če si duševni bolnik, tudi kot prostovoljec_ka ne moreš delati. Res hudo.

Moj oče pa je bil zelo strog. Odločil se je, da mi denarja ne bo dajal – naj grem delat ali se znajdem, kakor se hočem. Takrat sem si končno zagotovila socialno podoro, ki pa je bila nizka … Dajala sem denar za material (platno) in za barve za slike … in tako sem se odločila, da bom beračila. Kar sem lahko »sfehtala«, sem. Čeprav nisem bila nikoli brez strehe nad glavo, sem kar šest let beračila.

Ne razumejo nas družine, za državo smo strošek

Kako pa vas sprejema družina, okolica, država?

Podpore družine nimam. Moji starši mislijo, da sem lena in se mi ne da. Ne razumejo, da ne (z)morem. Partnerja nimam. Moje življenje je šlo po eni taki turbulentni poti, zato resnejšega partnerskega odnosa nisem zmogla. Sedaj živim v hiši svojih staršev, plačujem stroške in razvijam svojo umetnost.

Shizofreniki so blazno revni. Država poskrbi za nas vsaj v toliko, da nas dajo v bivalne enote, če nimamo svojega lastnega prostora pod soncem oz. nimamo kam iti. Tisti, ki nimajo nič, dobijo 30 ali 40 eur na mesec. Imajo hrano in streho nad glavo, ampak to je vse, kar jim življenje nudi. Mizerno, kajne?

Spremeniti pogled države na kronične bolnike

Kaj bi bila vaša glavna sporočila o tej bolezni?

Vem, da je težko živeti s človekom, ki ima psihoze in epizode. Vse to razumem. Ljudje, če že ne razumejo, in se ne želijo ali zmorejo pozanimati o shizofreniji, naj vsaj ne obsojajo. To je najmanj. Za vse ostalo se sami borimo. Glede države pa … ko si enkrat resno bolan, za državo nisi več koristen. Vsi kronično bolni nimamo več vrednosti in nič kaj dosti od življenja. Ta pogled države na kronične bolnike bi morali spremeniti!

Kljub vsemu pa je moje sporočilo: Ne obupajte. Življenje je še vedno lepo. Vsem shizofrenikom, ki zelo trpijo, bi položila na srce, da niso sami nič krivi in naj se ne grizejo in sekirajo.

Tudi mediji so prislonili svoj piskrček k stigmatizaciji

Zakaj je shizofrenija tako stigmatizirana?

Psihiatrija in psihologija sta zelo komplicirani. Težko ju je študirati, težko razumeti … poznati je potrebno psihologijo, nevrologijo … psihiatrija je še zdaj najmanj raziskana veja medicine. Še 20 let nazaj smo uporabljali elektrošoke za zdravljenje. Na Hrvaškem so še vedno dovoljeni.

Mediji s svojimi prikazi bolnikov shizofrenikov nam bolnikom niso naredili nobene usluge. Paciente namreč prikazujejo kot psihopate, morilce in pa razcepljene osebnosti. Kar sploh ne drži. Razcepljena osebnost ni shizofrenija. Lahko si pogledamo primer filma Joker … spet so udarili po psiholoških bolnikih in jih prikazali izjemno negativno. Tako da …  izobraževati o tem, poučevati o tem … znanje je moč.

Želim živeti od prodaje svojih slik

Kdaj ste začeli slikati?

V Polju. Tam sem v procesu zdravljenja naslikala prvo sončnico in tako se je moja umetnost začela …V prihodnosti želim še naprej razvijati to svojo umetniško plat. Sem slikarka (moje izdelke si lahko ogledate na Facebooku majaklemenčičart). Želim si, da bi v tem uspela in od tega živela. To je, vem, zelo težko. Ampak to je moj cilj.

Če bi imeli čarobno paličico …

Uf, o tem ne razmišljam. Če bi zadela milijon evrov, bi bilo to zame grozno in katastrofa. Ne bi znala živeti s tem, saj se sedaj dnevno borim za preživetje. Bi si pa zaželela več empatije, sočutja glede bolezni v svetu.

Kaj je vaš navdih?

Moj navdih je življenje. Vse, kar se v življenju dogaja. Jutro, ko se zbudim, ptice, kava, ki jo spijem, moja sestra, ki mi pove kakšno lepo novico … Rada se smejem. Rada živim in ostajam pozitivka!

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv Maje Klemenčič