V 21. leto 21. stoletja z 21 dnevi posta, eno miško in črno bundo

V 21. leto 21. stoletja z 21 dnevi posta, eno miško in črno bundo

V 21. leto 21. stoletja z 21 dnevi posta, eno miško in črno bundo

avtor 4. januarja, 2021

Lahko bi rekla, da je bilo leto 2020 prav luštno. Umirjeno, z veliko sprehodi in preživljanjem časa s svojimi najljubšimi. Komot bi lahko tako rekla. Kljub omejevanju osebne svobode, nekaj strahu na začetku tega cirkusa in kljub temu da v tem letu kovidovem tudi na počitnice nisem šla.

Ampak …ej, ob tej nekajmesečni celotni družbeni psihozi tudi najbolj odporni optimisti klonemo. Priznam, v oktobru so mi moči popuščale in tisto, kar mi je pred nekaj meseci še zvenelo kot prijateljski klepet, je bilo sedaj eno samo jamranje, tisto, kar so bili prej veseli pasji sprehodi, je postalo enourno zmrzovanje in prekladanje po blatnih travnikih, da ne omenjam slastnih doma pečenih piškotov, ki so bili spomladi nekaj sladkega za ob kavici, potem pa samo še nekaj, kar se lepi na moja stegna in pas hitreje od žensk na Plestenjaka.

In predstavljajte si, da v takšnem jesensko melanholično, skorajda depresivnem, stanju, nekega dne poslušam kolegico, ki se je odločila za post. Ne, ne, kakšno shujševalno dieto, pravi post, kjer pravzaprav stradaš in ne ješ praktično ničesar. Pa klistir pa takšni štosi. Po treh tednih lakote je kolegico razmetavalo od dobre volje in energije, zato je v hipu padla odločitev, da “takšna okna imel bom tudi jaz” (slavna izjava Kokšarova iz ene stare reklame).

Mal’ guglanja, potem pa eno hitro spontano sporočilo gospe Bilki, ki je preko postenja popeljala tisto mojo kolegico, in, kot mi je povedal internet, o postenju napisala knjigo ter preko lačnih dni varno popeljala že marsikatero bitje.

Če je treba izbirati med pravljičnimi števili

Koliko dni bi se postila? 10, 21, 25, več? Hmmm, 21 je moja številka, zato sem prepričano pokimala in se odločila za 3-tedensko polno postenje v prepričanju, da bo ta projekt zagotovo lažji od mojih 21 ožuljenih kilometrov Ljubljanskega maratona ali 17 let dela pri podjetju s to magično številko v imenu. Sploh če pomislim, da bom po 21 dneh vsa zdrava vstopila v prekrasno 21. leto 21. stoletja. Seveda bi bilo že kičasto pravljično, če bi mi uspelo znebiti se magičnih 21 kilogramov.

Počitnice brez kopalk, smučk, kofetkanja in brez letalskega poleta

Priprave so bile skorajda hujše od samega postenja. Spisek bio zelenjave, ki jo moram nabaviti, pa sokovnik, pa takšni in drugačni čaji, ščetke za ta in oni del telesa. Potem pa knjižnica in nabava knjig za moje tritedensko “počitnikovanje”. Ahja, seveda, med pripravo je štelo tudi obveščanje vseh prijateljev, da “grem na dopust” … ne bo me … ja, ja, vem, da so meje zaprte in še med občinami ne morem vijugati. Ne, ne grem na Havaje! Saj tokrat ne potrebujem posebnega dovoljenja, na dopust grem v zgornje nadstropje naše hiše. Iz skupne spalnice se selim v sinovo … ok, ok, resda že nekaj let ne živi več v njej, a mi jo bomo najbrž večno imenovali “od tamalga soba”. Tam ni ne radia, ne televizije, prinesla si bom knjige, risalne liste, barvice … najprej pospravila staro kramo iz omar, potem pa uživala v svojih posebnih počitnicah. Vsaj načrt je bil tak.

S polic sem umaknila vse kremice in šminkice, si izbrisala lak za nohte in če bi imela laske, bi jih v teh dneh pustila siveti.

Še aplikacij družbenega omrežja sem se rešila. Umaknila sem jih s prve strani telefona in jih zaprla v posebno omaro z oznako NEDOTAKLJIVO.

Lepše se sliši, če rečeš, da se postiš zaradi detoxa.

Pričakovanja? Ah, kaj vem, pravzaprav sem v to uletela precej spontano. Čeprav pravijo, naj post ne bo izgovor za hujšanje, sem si na tiho želela predvsem izgube nekaj odvečnih kilogramov. Pravzaprav sem potrebovala tisto brco v rit, ki mi bo dala zalet za boljše prehranjevalne navade.

Pa refluks, ja refluks in preveč kisline sta težavici, ki sta me pripeljali že do vztrajnega papcanja nekih pilul, ki pa sem se jih srčno želela znebiti.

Mimogrede pa je nekje med postenjem padla še ideja, da bi se rada znebila belih oblog na jeziku, ki so kot sneg sredi Antarktike, vztrajno že nekaj let prekrivale celotno površino mojega jezika.

In če se rešim še nekega asimetričnega rdečega fleka na mojem dekolteju, za katerega je pred nekaj meseci dermatolog izjavil, da je “vreden opazovanja”, bom … bom … ne vem, pač postala goreča zagovornica postenja.

“Bravo, bejba! Sem že mimo n-tega dneva!”

Vraga sem zagrabila za roge in nekega novembrskega ponedeljka pričela.

Borila sem se z vsakim dnem posebej. Vsak dan je bil nov izziv, nov korak in vsak večer sem si glasno čestitala za uspešen preboj.

Bili so dnevi, ko je sijalo sonce, in takšni, ko je lilo kot iz škafa. Bili so dnevi polni upanja in takšni, ko bi vrgla puško v koruzo in se najedla vanilijevega sladoleda.

Dan za lakoto

Dan številka 1. Zjutraj 3 dcl tople vode in nekaj kapljic limone, zatem pa gledanje na uro … tik tak, tik tak … in končnoooo, ajde, “gremo na zajtrk” – en deci sveže sočenega zelenjavnega soka. Pfuj pfej zjutraj korenje, popoldne rdeča pesa! Ravno ti dve meni najbolj osovraženi zelenjavi (rdečenjavi in oranženjavi). Kasneje čaj in za kosilo poln krožnik bistre zelenjavne juhe. Tople skodelice sem se oklepala kot pijanec zadnje steklenice vina in juho srebala prav počasi. Pravzaprav sem jo jedla z žlico kot najboljše kosilo. Ob večernem čaju mi je že pošteno krulilo in resno sem se spraševala, če se bom enaindvajsetega dne lahko uprla skušnjavi, da zagrizem kar v samo prazno leseno žlico.

Dan za zmedenost

Tisti rdeči “flek”

Natisnila sem si napotke, ki mi jih je napisala moja vodnica skozi postenje. Ena kopija seznama v kopalnici, druga v dnevni in tretja na kuhinjskem pultu.

1 – Zjutraj slikam jezik, da vidim obloge.

2 – Po jeziku podrgnem s strgalom.

3 – s krtačo si zdrgnem celo telo.

4 – naoljim se s sezamovim oljem. Potem grem kuhat čaj. Splaknem usta …

Zdaj znam seveda vse na pamet, prve dni pa sem pridno brala zapiske in si dosledno delala kljukice.

No, prišel je dan, ko sem vse zamešala. Pozabila sem se naoljiti, jezik je ostal nepostrgan. Na sprehod sem odšla brez očal. Odpeljala sem se brez denarnice in dokumentov, ki so v njej (vozniška, osebna bi kar manjkali, če bi me par km pred domom 5’ po začetku policijske ure ustavil policist). Po prihodu domov sem pozabila odložiti avtomobilske ključe na njim namenjeno mesto in ker sem vozila možev avto, se je zjutraj slišalo glasno bentenje. Pred spanjem sem pozabila vključiti pomivalca in nafilat mobilnik. To zadnje se mi v času polne aktivnosti (v to štejte akcijo na FB-ju, IG, LI itd. itd.) niti slučajno ne more zgoditi.

Dan za miške

Moji načrti o samoizolaciji so splavali po vodi. Dan prej smo popravljali pomivalca. Majster je odkril, da so miške poglodale nek stiropor in tako je senzor javljal, da je v stroju že polno vode. Ker ni počrpal nove, stroj ni delal. Majster ni imel težkega dela – spodil je miško, namestil stiropor in stroj je spet delal. A miška kot miška … ni je ucvrla na polje; kot je kazalo, jo je po stopnicah ucvrla v nove pustolovščine. Normalno, ponavadi se zobki puščajo na blazinah v spalnih prostorih! Slišala sem, ko je škrebljala in grizljala v omari sobe, ki sem si jo omislila za svoje postno počitnikovanje.

Nič, sprememba načrtov – do nadaljnjega sem se preselila nazaj v spalnico. Naj miška uživa v svojem miru.

Dan za lov

Končno je prišla pošiljka – tista lepa mišolovka z žicami, v katero naj bi ujeli miško in jo spustili na bližnji travnik in ji privoščili dolgo mišje življenje. V žičnato kletko sem namestila koščke finega kozjega sira (tega smo pač imeli v hladilniku) in čakala. Vsako uro sem kukala. In popoldne se je zgodilo. Pojedla je sir in jo mirno odcvirnala ven. Uboga suhica. Tudi nov poskus, z bolj stisnjenimi žicami, ni obrodil pričakovanih sadov.

In še en dan za lov

OK, miška ali jaz. Pravzaprav me je najbolj skrbelo, da imamo v kotu naše omare srečno zaročen mišji par – njo in njega, Miki miška in Minjo miško. Pravijo tisti, ki se na to spoznajo, da se lahko zdrav mišji par, v 21 (ali pa sem jaz že čisto obsedena od te 21-ke) dneh okrepi za dobrih 7 družinskih članov. Mišjih seveda. Zato smo kupili drugo mišolovko. Tisto na feder. In baje jim še bolj od sira sede lešnikov namaz. Preverjeno! Pol ure kasneje smo oznanili mišji pogreb. Še danes mi je hudo. Samska je bila. Uboga miška!

Dan za površnost

Dan štorastih kuharjev

Bilka me je opozorila. Rekla je, da se mi bo povečala pita doša … pa tudi vata doša. Po naše bi bila pita tista tazoprna in tatečna, vata pa tista tazmedena in površna. Moj pravi, da pite niti ni bilo (sem rekla, da je bil strašansko spodbujajoč ;)?), vata mi je pa tolkla preko vseh por. Predvsem tam po prvem tednu, ko se je lakota umirila, pomanjkanje ogljikovih hidratov pa je mojo delovno in kreativno vnemo spravilo na nivo zimske energije kočevskih medvedov.

Ampak tistega posebnega dne sem se pa resnično z vsem fokusom posvečala površnosti. Ker spregledanja posteljnega okvira in bolečega udarca pod koleno nisem sprejela dovolj resno, sem dobila še eno lekcijo – ob pripravi kosila … ne zame, saj zame ni bilo kaj pripravljati … ob pripravi kosila za mojega, sem v vroče olje vrgla nekaj vlažnega … in … ajsa! konkretno opečena dlan, ki je ubranila curek, ki bi drugače letel naravnost v moj obraz. Na srečo sem poleg dlani 3 cm nad očesom pokasirala le še manjšo žgočo kapljico.

Dan za bolečino

hmmm … morda je bilo takšnih dni kar nekaj.

Jap, tudi pravi čas za bolečino je prišel. Pa ne le tisto, ko ti kruli želodec in ne veš, kam bi usmeril pogled, da le ne bi buljil v vrata hladilnika. Tudi o tisti bolečini ob cvrčanju olja na moji koži ne govorim. Govorim o bolečinah v hrbtu. Zvilo me je tam okrog desetega dne. Pa “trn v peti”, tako se baje reče tisti kalcinaciji v petah, ki mi nagaja nekaj zadnjih mesecev. Tudi ta je na polno usekal ravno tiste dni. Pa kislina me je hecala. Ta mi je dala vetra. Zadnje dni postenja se mi je dvigovala že po navadnem požirku vode.

Dan za kreganje

Ko je Bilka omenjala pita došo, je morda mislila, da ta lahko udari ven tudi pri partnerju.

V svojih suhih časih sem si nabavila lepe plaščke in bunde, a vse to se je v času pandemije, času peke kruha in piškotov, čudežno skrčilo 😉 .

Dan za črno bundo (pardon, za kreganje :D)

Ko je novembra mraz bril okrog vogalov naše hiše, sem pobrskala po moževih omarah in izvlekla lepo dolgo črno bundo s kapuco. Moj ima nek čuden fetiš na črne bunde. Iz vsake razprodaje prinese novo “super ugodno” 😉 črno bundo. Ima eno malo tanjšo, pa eno malo debelejšo za psa sprehajat, pa potem eno malo daljšo, ko je na sprehodu zelo mrzlo, pa potem eno, ki naj bi bila malo lepša, pa je primerna za v službo … Ok, jaz sem si izbrala eno takšno, ki mi je bila pač prav, ker druge so bile na meni res kot kartonasta (črna!) škatla, v kateri dostavijo hladilnik. Tistega ameriškega na dvojno zapiranje ;). Resda smo bili že drugi mesec vsi pozaprti v svojih kletkah, ampak midva sva si vsak drugi dan “privoščila” izlet na drugi konec naše občine in namesto po vaških blatnih travnikih psa peljala na sprehod okrog fakultete. In takole “za med ljudi” sem si nataknila tisto izbrano črno bundo. Seveda mi je moj dovolil, da si sposodim njegova oblačila, a nekje na sredini sprehoda je ugotovil, da to ni bunda, ki je po njegovem namenjena pasjim sprehodom. Ta je bojda tista, ki je za “v službo”. Saj mi jo posodi, ampak ne te! Oz. tudi to, a ne za TA srehod! Ker v tej pač ne morem psa sprehajat, če je pa to bunda “za v službo”.

“Pa, ajde, ne pretiravaj, pač črna bunda!” “Saj jo dobiš po sprehodu spet nazaj!” 😉

Ne in ne, naj si omislim svojo … magari novo.

“Pa človek, vse moje so mi premajhne, štacune pa vse zaprte! Itak bom čez dva tedna že tako shirala, da bom nase spet lahko nataknile vse svoje … tudi takšne, ki niso le v Fordovi barvi!”

Ne, tako ne gre to, je rekel. Bo on kupil eno novo zase. Še isti dan… po internetu. Ker baje se za delo od doma težko zdrži brez oblačil “za v službo”.

Se nisem vdala, saj si res nisem želela še ene, kajpada črne, bunde v naši garderobi. Kaj pa če bi on tole rabljeno “za v službo” kar meni prodal? Nobene težave ne vidim, če jo uporabljam le za tisto urico sprehoda po Bežigradu, za preostanek časa mu jo pa brez težav posodim. Z njo lahko gre “v službo”, kar v tej zimi pomeni po stopnicah gor in dol do dnevne sobe, ali delovne sobe, ali v trgovino, ali do lekarne. Po 2 tednih, ko bom spet zlezla v svoje stare cape, mu jo pa podarim nazaj v večno last.

No, ne bom razlagala o končnem rezultatu te debate. Pač tudi tak dan je moral priti na vrsto.

Imamo pa danes …, ker vmes so se trgovine za nekaj dni odprle, še eno črno bundo več!

Dan za strah

Najbolj me je strah strahu. Ko začnem napredati o vsem, kar se mi ali nam lahko zgodi, se začnem bati same sebe. Ko padem v tiste dni, me lahko uniči mozolj, ki se mi spusti na spodnjem delu leve ritnice. In jap, takšnih dni je bilo med postenjem kar nekaj.

Ko že 19 dni ješ le rahlo na rumeno obarvano v zelenjavi prekuhano vodo in ti po klistirju v  wc školjko pade kup … kup nečesa, se človek moje vrste zgrozi. Ali ko prenehaš piti ogabno (saj se še spomnite mojega mnenja o rdečenjavi) rdečo brozganico, ko že deseti dan ne piješ ničesar rdečega, iz tvoje zadnje plati pa po klistirju še vedno teče rdeča brozga, se v tvoji glavi nariše scenarij, hujši od prepleta Žrela in Mostu na reki Kwai.

A tu je bila Bilka! Vedno je vskočila Bilka in skupaj sva premagali vse ritne mozolje in namišljena krvavenja.

Dan za materinsko ljubezen

Ah, četudi skleneš, da ne boš v času postenja počel čisto nič, te velike proseče sinove očke vedno pripravijo požreti besedo. Resda te dni nisem počela ničesar. Malo sem brala, kuhala sem si juhce in čaje, sprehajala psa, lovila miši in se pričkala, katera črna bunda mi najbolj paše. Za kaj drugega pa ni bilo več energije. A ko je sine izjavil, da potrebuje pomoč pri opremljanju stanovanja, sem skočila kot Dončič pod košem. Pa da ne bo pomote, ne, ni potreboval mojih opremljevalskih sposobnosti. Potrebno je bilo najti rešitve, kako v času ukrepov in zaprtih državnih, krajinskih, občinskih in skorajda uličnih meja, spraviti pohištvo do četrtega nadstropja v bloku brez dvigala.

Pohištvena trgovina, ena zaprta, druga še sploh nikoli ni bila odprta, tretja odprta, a na drugi strani državne meje, četrta nima vseh artiklov, iz ene vozijo kurirji, iz druge ne, cene so takšne tam, drugje drugačne, kavč je najlepši tisti, ki ga nikakor ne želijo dostaviti v Slovenijo … mizarji sestavljajo, če kupiš kot firma, če nimaš prijateljev s firmo, si sestavljaj sam …

Mama vse zrihta. Četudi brez ogljikovih hidratov.

Dan za odpovedovanje

Po toliko dneh odpovedovanja hrani se človeku kar sanja o pohanih piškah. No, ajde, meni piške ne dišijo tako strašansko, a zdaj, ko sem prišla do konca, lahko odkrito priznam, da sem tistega dne zabodeno gledala v napol pojedeno banano, ki jo je moj pustil na pultu. Mmmmm, bi, res bi jo snedla. Tudi zato, da se mi ne bi tam nesramno ponujala. Pa slivove cmoke bi tudi. Moj se me je namreč velikokrat usmilil … ali pa se je po tisti nesreči z oljem malce zbal zame …in si je svoje kosilo naročal pri bližnjem oštirju. K nam na vas sicer Wolt ne seže, a se je bližnji oštir zorganiziral in take-away kosila so šibala. Tistega dne si je moj za posladek omislil še češpljeve knedle. Mmmmmm, kako nesramno je dišalo. Medtem sem jaz žulila tisto redko juho, ki je … prisežem … vsaj še nekaj mesecev nočem niti zavohati.

Vsem je uspelo, le miška ni preživela

Postenje – posledica izguba teže

Ampak smo zgurali. Vseh 21 dni! Jaz, naš tastar in Bilka.

Kislina mi je grenila spanje. Namesto izboljšave sem med postom hudo trpela. Še teden po zadnjem dnevu posta sem jedla le razkuhan riž. Pic po pic se je stanje popravljalo. Danes sem brez refluksa in brez tablet. Zmaga!

Shujšala sem za 13 kg in v naslednjem mesecu sem zgubila še dodatni dve. In verjamem, da bom v isto smer korakala še nekaj časa.

Najpomembnejša sprememba je, da se ne stresiram več

Jezik resda ni popolnoma rožnat, a vsaj polovica ga je končno pogledala izpod večno zasneženih površin.

Hrbet je v dokaj znosnem stanju. Potrebno je vedeti, da skolioze tudi 60-dnevni post in še tako dobra črna bunda ne moreta odpraviti 😉

Trn v peti se izboljšuje, saj je ta baje soodvisen tudi od moje telesne teže.

Rdeč flek, ki je na na mojem dekolteju vztrajal že 3 leta, je skoraj izginil.

Bilka pa sveto verjame, da mi znajo čez nekaj mesecev na plano pokukati tudi kakšni laski. A jaz ne vem … res ne vem, če bi rada, da se tako močno pozdravim. Si sploh predstavljate, kako težko bi mi bilo, da po 8 letih spet kupim brivnik in si brijem noge?

In kaj, če se spet kdaj za nekaj časa zaprejo frizerji?!

Sicer pa bi zagotovo preživela tudi to. V času postenja sem se namreč povsem skulirala. Jap, najpomembnejša sprememba je, da se ne stresiram več. Vse mi je ok in nove težave in presenečenja so le nov zanimiv korak na poti življenja.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: Saša Gerčar

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.