Ob poslušanju Hrabroslava Pergerja, vizionarja podjetja Perger 1757, imaš občutek, da si odprl živo knjigo o medičarstvu, lectarstvu in svečarstvu. S svojim navdušenjem te, še preden se dobro zaveš, čisto posrka v zgodbe in skrivnosti družine, ki že devet generacij ohranja tradicijo, ki jo je pred več kot četrt stoletja začel David Perger.
Pred kratkim mi je prijateljica ponudila medenjak. Bil je tako dober, da me je zanimalo, čigav je. Takrat sem prvič slišala za Pergerje iz Slovenj Gradca, ki še vedno izdelujejo medenjake po recepturah, starih več kot 260 let. Delajo jih ročno, tako, da testo zmešajo v več kot 250 let starih hrastovih čebrih in ga pustijo zoreti vsaj 60 dni. Pravijo, da se testo takrat prvič peče. Potem medeno maso prenesejo v drug hrastov čeber in dodajo sedem vrst slovenskih zelišč, jelenovo sol in tri vrste polnozrnate moke. Testo počiva še en dan, šele potem je pripravljeno za peko. Pergerjevi medenjaki so edini na svetu, ki vsebujejo matični mleček, propolis in cvetni prah, Pergerjeva posebnost pa je tudi, da so edini lectarji, ki za vzhajanje testa uporabljajo pepeliko.
Pergerjevi medenjaki so edini na svetu, ki vsebujejo matični mleček, propolis in cvetni prah, njihova posebnost pa je tudi, da za vzhajanje testa uporabljajo pepeliko.
Skrivnostne recepture in predolg jezik
Njihove recepture za medenjake, bonbone in ostale medene razvade niso nikjer v celoti zapisane, prenašajo se iz roda v rod in so skrbno varovana skrivnost. Se je pa že zgodilo, da je kakšna prišla na neprava ušesa. »Moj oče Rudolf je bil zelo inovativen, vedno korak pred drugimi, zelo srčen človek, hkrati pa tudi zgovoren možakar, tako kot jaz,« začne z razlago Hrabroslav. »Ko je tako enkrat k nam prišla delegacija iz enega velikega proizvodnega podjetja, je moj oče generalnemu direktorju povedal, da so njihovi izdelki veliko slabši, kot bi lahko bili. Pokazal jim je, kakšno medico delamo mi, pri tem pa je dobrohotno razkril malo preveč in ni bilo dolgo, ko so medico po naši recepturi začeli proizvajati sami. Ker pa niso uporabljali naravnih sestavin, ki so za kakovost izjemno pomembne, ta nikoli ni šla dobro v promet.«
~ ~ ~
Medenjaki iz domače pečice
Vsi ljubitelji medenih priboljškov si odslej Pergerjeve medenjake lahko spečete tudi doma. Letos so namreč razvili še en nov izdelek – bio medeno testo, ki je dobilo priznanje najbolj inovativnega izdelka leta 2017. Tudi to testo je narejeno po originalnem receptu in je v celoti iz bio sestavin.
~ ~ ~
Sodelovanje z Oskarjem Kogojem
Generacijo kasneje je bil dolg jezik, tokrat Hrabroslavov, povod za sodelovanje z Oskarjem Kogojem, s katerim so zasnovali energetske sveče, ki čistijo prostor in ga napolnijo s pozitivno energijo. Sveče so izdelane iz naravnega čebeljega voska, ki mu dodajo poseben medeni parfum. Ta parfum je patentirana družinska inovacija, ki so jo poskušali odkupiti že številni, med drugim tudi zelo znano podjetje naravne kozmetike. Vendar ga Pergerji ne prodajo za noben denar.
A vrnimo se k dolgemu jeziku. Hrabroslav se je v Kogojevi galeriji znašel pred približno dvajsetimi leti, ko je iskal darilo za svojo ženo. Tega je hitro našel, je pa v galeriji opazil tudi sveče iz satovja, ki mu niso bile všeč. Zato je poiskal priznanega oblikovalca, se mu predstavil in rekel: »Mojster, fantastični ste, super stvari delate, ampak sveče imate pa za en drek.« Ko mu je razložil zakaj, se je Kogoj nasmejal in ga postavil pred izziv z besedami: »Prav, potem pa naredimo skupaj nekaj boljšega.« Tako je po enem letu in pol raziskovanja in usklajevanja nastala prva energijska sveča, od takrat so skupaj ustvarili že več kot 200 izdelkov.
Obglavljenje Hrabrega
V družinski skrinji Pergerjev ne zmanjka raznoraznih dogodivščin. Te vam bo Hrabroslav v dvournem vodenem ogledu njihovega muzeja in galerije Medeni raj stresal kot iz rokava. Ko boste slišali njegovo, pa boste morda tako kot jaz pomislili, da mu usoda ni po naključju namenila njegovega imena: »Kot otrok sem cele dneve preživel s starši v delavnici, zato ni čudno, da sem se zaljubil v lectarstvo«, se najprej pošali. Potem pa nadaljuje: »Ko sem bil star štiri leta, sta starša v kotlu kuhala maso za bonbone. Ko sta jo želela premakniti, se je kotel prevrnil, jaz pa sem ravno takrat pritekel mimo in padel v vrelo maso, ki je imela čez 300°C. Takoj sem padel v komo in v njej ostal šest mesecev. Niso me mogli zbuditi, bil sem klinično mrtev, ves v mehurjih od opeklin.«.
~ ~ ~
Fotografija – hiška Janka in Metke
Hiška Janka in Metke iz lecta, lizik in bonbonov, ki jo je možno v celoti pojesti, je tako navdušila eno od vodilnih nemških trgovskih hiš, da jo bodo naslednje leto postavili v svojo glavno trgovino v Berlinu. Hiško, ki bo nastajala osem mesecev, bo na koncu pojedlo 2.000 otrok.
~ ~ ~
Ko se je le prebudil iz kome, so mu uspešno transplantirali opečeno kožo po telesu, edino glave si niso upali dotikati. Na njej mu je namreč zrasel ogromen mehur iz kože in sladkorja, velik za dve njegovi glavi. Šalili so se, da mu je zrasla še ena glava. »To je bilo leta 1955 in pojma niso imeli, kaj naj naredijo z mano. Zdravniki s celega sveta so me hodili gledat kot edinstveno čudo, dokler se primarij Strnad, ki je bil tudi naš družinski prijatelj, ni odločil, da bodo počakali, da mehur odpade sam od sebe. Vsem v bolnici je naročil, da me morajo ob vsaki viziti božati po glavi in mi jo rahljati. Po štirih mesecih je v bolnišnico poklical moje starše in vse sorodstvo, ki ni bilo majhno, in rekel: “Prišel je trenutek, ko bomo Hrabrega obglavili”. Stopil je do mene, me prijel za glavo in me z obema rokama dregnil. Glava je padla na tla, jaz pa od strahu v jok,« svoj spomin doživeto opiše Hrabroslav.
Nova generacija v sedlu
Hrabroslav je na srečo nesrečo preživel brez večjih posledic, hkrati pa ta ni vplivala na njegovo ljubezen do medičarstva, lectarstva in svečarstva. Še več, z njo je »okužil« tudi oba svoja sinova, Boštjana in Luciana, ter hčerko Ines, ki danes nadaljujejo družinski posel. Vsi Pergerjevi svoje delo opravljajo s srcem in dušo, sama pa lahko zatrdim, da se to tudi čuti – že skozi pogovor, še bolj pa v njihovih izdelkih.
~ ~ ~
Fotografija – konjiček, ki je dobil nagrado
Združitev tradicije in sodobnosti. Originalni lectovi konjički so ležeči, Pergerjevi pa so naredili stoječega in si z njim zaslužili mednarodno nagrado Etnografskega muzeja v Osaki na Japonskem.
~ ~ ~
Fotografije: Arhiv podjetja
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.