Živeti z diagnozo MOM – mejno osebnostno motnjo

Živeti z diagnozo MOM – mejno osebnostno motnjo

Živeti z diagnozo MOM – mejno osebnostno motnjo

avtor 24. maja, 2022

Spoznajmo Meri Draksler, ekonomistko, svetovno popotnico in bodočo pisateljico. Je ustvarjalka, povezovalka, borka za živali in naravo ter dobra prijateljica. Njeno življenje je polno vzponov in padcev, spoznanj o novih deželah, ljudeh in predvsem o sebi. Po številnih selitvah in turbulencah v otroštvu in mladosti, se je ustalila v Mariboru. Kako živi zdaj, ko si ji postavili diagnozo MOM, kaj si želi, kakšni so njeni cilji in kaj nam sporoča?

Plašna kot otrok. V osnovni šoli nekje v ozadju, kjer je ni nihče opazil… V zgodnjem otroštvu se oče odpravi na delo v tujino, na Švedsko, kar je zanjo na nek način pomenilo izgubo. Videli so se namreč le enkrat letno, kar jo je globoko zaznamovalo, saj je bil njena prva ‘ljubezen’. Spomini sežejo v obdobje malčice, ko je imela dobri dve leti. Jokala je kot dež. Vsi so mislili, da je bolna, a deklici se je strlo srce. Kakšno življenje je čakanje na tisti letni obisk očeta, je težko opisati, neizmerno ga ja pogrešala. Tudi starša sta bila vsak po svoje zaradi ločenega življenja nesrečna. Leta in leta je bila depresivna.

Diagnosticirali so ji mejno osebnostno motnjo – MOM.

Iz Slovenije na Švedsko, iz Švedske v Slovenijo …

Občutek, da je ostala sama na svetu, je boleč in nekako se je mogla sprijazniti s tem. Njena mama se je trudila biti dober starš, a kljub temu otrok občuti vso mamino trpljenje. Kot najstnica je imela uporniško obdobje, staršem je z anoreksijo dala vedeti, da je z družino nekaj hudo narobe. Starša je želela ‘rešiti’ tako, da sta se z mamo selili na Švedsko, ko je bila stara 14 let. Na Švedskem je sledilo razočaranje, saj je njihova družba zaprta in ni našla sebi primerne družbe in je najstniška, ‘težka’, leta preživela osamljena. Oblike druženja, kot ga poznamo mi, Švedi nimajo. To je bilo dolgo, mučno obdobje, a kljub turbulencam in selitvam, ji je uspelo končati dvoletno višjo ekonomsko šolo, Handelshögskolan v Göteborgu na Švedskem. A nato se je znova vrnila v Slovenijo.

Z dvajsetimi leti se je preselila sama nazaj v Slovenijo, starša pa sta ostala na Švedskem. Po nekaj letih je le spoznala fanta, s katerim sta bila 3 leta in pol. Izkazalo se je, da nista delila podobnih ciljev in želja. Razšla sta se na Švedskem, kjer je on ostal, Meri pa se je ponovno preselila v Slovenijo.

Najprej moramo zgraditi odnos samih s seboj

Na podlagi izkušenj se je naučila, kako je biti sam, čeprav je bilo sprva res zelo težko. Potrebno je bilo zgraditi odnos sam s seboj. To je bistveni temelj za vse nadaljnje zveze v življenju, tako partnerske kot prijateljske in osnova za neko zdravo in zadovoljivo življenje.

Srečni smo lahko, da živimo v Sloveniji

»V tujini sem doživela veliko hladnost,« ocenjuje Meri. »Švedi ne izražajo čustev, niti veselja niti žalosti, samo so. Nemci so zelo disciplinirani, imajo natančen urnik, kdaj kaj naredijo, ob 8. uri v službo, ob 21. uri spat…. Slovenci smo v tem pogledu precej drugačni. Smo ravno na sredini, nismo temperamentni kot Španci ali Italijani in nismo prehladni kot Švedi in Nemci. Večina ljudi se sploh ne zaveda, kaj imamo in za to moramo biti hvaležni.«

Ugotavlja, da so ljudje izgubili čut in razumevanje  za sočloveka. »Tudi v času, ko sem deset let živela v Celju, sem se počutila kot tujka, nisem se počutila sprejete. Ko mi je bilo najhuje, so me celo zasmehovali v skupini za samopomoč, kar me je tako prizadelo, da sem celo poskusila narediti samomor,« prizadeto razlaga Meri. »Večina ljudi si niti zamisliti ne more tega, kako je biti čisto sam brez opore kogarkoli. V tistem obdobju je bil oče že pokojen, mama je živela na Švedskem, nimam niti bratov niti sester … s sorodniki, tetami, strici smo odtujeni, zaradi selitev tudi pravih prijateljic nisem imela. Počutila sem se nevredno,« je iz njenih besed še sedaj čutiti žalost. »Najmanj in hkrati največ, kar lahko vsak naredi, je, da smo si v oporo,« poudari Meri.

Ko misliš, da nisi vreden ljubezni

Merini izzivi v življenju so njene partnerske zveze. »Seveda se učimo celo življenje. Nihče ni popoln. A že to je dosežek, da se zavedamo svojih napak in vzorcev in jih poskušamo popraviti in si izoblikovati življenje po svojih merilih,« je Meri prepričana. Meni, da je bila njena največja učna lekcija odhod očeta. Na podlagi tega ni imela uspešnih zvez. »Ker je oče odšel, se nisem cenila in menila sem, da nisem vredna ljubezni,« trpko razlaga.

To jo je držalo v okovih zelo dolgo in še sedaj tu in tam. Najtežje ji je bilo ljubiti sam sebe. Vedno je iskala v drugih potrditev in ljubezen. Bolj jo je iskala, manj je je dobila in bolj je bila nesrečna in sovražna do sebe. Boleče.

In se ti življenje podre…..

»Ko so me zapustile vse prijateljice – razen ene – v najhujši depresiji mojega življenja, sem se zavedala, da imam na izbiro samo to: ali živim ali umrem. Odločila sem se živeti. Bila sem sama s seboj in nisem mogla razumeti, doumeti, da me je tudi moja najboljša prijateljica, ki sem ji stala ob strani, brisala solze in bila vedno ob njej, zapustila … to me je neznansko bolelo. A uvidela sem, da, karkoli se že zgodi, imamo sami sebe in le mi se odločamo, ali bomo potonili ali splavali.

In takrat sem se odločila splavati. Začela sem raziskovati svoje miselne vzorce, svoja prepričanja, zakaj me je vse pripeljalo do tega dna, v katerem sem bila … V ozadju je bilo tudi to, da se premalo cenim, zaradi tega nimam partnerja. Zdi se mi, da moramo na tem delati celo življenje. Izbrala sem sebe in nisem več dovolila ponižujočega odnosa. Bilo je boleče, a me je izučilo. V bistvu sem si to povzročila sama,« razlaga Meri svojo pot raziskovanja.

Isabel povrne vero v prijateljstvo

Meri na Tajskem malo drugače

Najbolj hvaležna je izkušnjo iz Avstralije, kjer je živela tri mesece. Takrat ji je najboljša prijateljica Isabel, ki je pol Švedinja in pol Madžarka, poiskala  dobro psihologinjo, da je  predelala svoje težave. Stala ji je ob strani noč in dan tri mesece.

Kaj takega ni zanjo naredil še nihče in zaradi tega ji je res neizmerno hvaležna. Take ljudi tudi najbolj ceni, saj so redki, da ti stojijo ob strani ne glede na vse. Isabel sedaj živi na Švedskem. Zadnje njuno srečanje je bilo v Budimpešti pred nekaj leti. »Še vedno je tako prijazna in imava se super, ko sva skupaj,« pravi Meri.

»Zame je življenje ena velika učilnica«

»Z mojo diagnozo MOM je najbolje imeti ustaljene tirnice in nekako rutino, da veš, kaj pričakuješ in česa ne. Ne zmorem pritiska, takrat se odmaknem v samoto in počivam. Življenje me je preveč psihično izmučilo, preveč nepričakovanih trenutkov in neurejenega življenja. Ob selitvah s Švedske in nazaj, sem živela dve leti v Nemčiji, Hamburgu, tri mesece v Avstraliji, mesec službeno na Dunaju … Potovala sem na Tajsko, v Egipt… Sedaj sem najraje doma, kaj  drugega mi prinaša samo stres,« opisuje Meri svojo življenjsko popotovanje in spoznavanje sebe ter sveta.

Moji cilji

»Biti srečna in najti smisel, nekaj, kar me resnično veseli v življenju, najti sopotnika, partnerja za skupne interese in življenje. Želim živeti mirno življenje, napisati življenjepis. Želim si potovati s čolnom, kar me zelo umirja in ker imam rada morje in živali. V prihodnosti se vidim kot borka za naravo in živali. Živali so nemočne in nimajo svojega glasu in če bi ljudje spoštovali naravo, bi bilo veliko lepše živeti na našem planetu. Prijaznost vedno šteje – do vseh živih bitij.«

Dodaja, da je najpomembnejše v življenju biti človek. »To pomeni spoštovati ljudi, biti prijazen, pomagati, priskočiti na pomoč in tu, kjer živim zdaj, lahko rečem, da sem tega deležna in sem za to neizmerno hvaležna. Pomembno mi je biti tu za sočloveka, saj smo le tako ljudje, človeški in srčni. Zame je življenje ena velika učilnica. Vse, kar imamo v življenju, so lekcije, in šele, ko se naučimo in doumemo nauk, lahko gremo naprej. Veliko stvari zdaj vidim jasneje. Šele zdaj dojemam, zakaj je moralo tako biti, zakaj so stvari danes take, kot so… Vse, kar sem v današnjem trenutku, je posledica mojih dejanj, misli in preteklih izkušenj. Ljudem svetujem, ozavestijo svoja prepričanja in vzroke, izoblikujejo nove, če niso zadovoljni.«

Zaživeti brez okov

Trenutno ji je prioriteta zgraditi samo sebe in strmeti k zadovoljstvu sama s sabo, pravi Meri. »Sprejeti življenje, kot je bilo in kot je. To je včasih največji izziv. Poskušam razumeti, kaj vse se mi je zgodilo, in tudi, zakaj. Da včasih nismo bili sami krivi, da se nam je nekaj zgodilo. Morda smo bili pod vplivom staršev ali njihovega načina mišljenja. Ko se tega rešimo, lahko svobodno zaživimo, smo svobodni vseh bremen in okov, ki so nam jih podarili. Dolga leta sem se s tem borila …sedaj poskušam razumeti, kaj sem jaz in ustvariti svojo lastno sliko in prepričanje o življenju,« končno zadiha Meri.

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.


Foto: osebni arhiv Meri Draksler

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.