Sedim v oblazinjenem stolu in se nemirno presedam. Nikakor ne morem najti udobnega položaja zase – ne v telesu, ne v glavi.
»Kje si ti?« reče mladostna ženska, ki sedi v enakem stolu točno nasproti mene. Moja literarna coachinja, ki mi pomaga na poti odkrivanja pesnice v meni.
»Ammm,« rečem. Nisem prepričana, če je to vprašanje ali trditev.
»Poglej, vsak lahko napiše ‘srce bije zate’,« nadaljuje, »Kako pa ti, samo ti, čutiš ljubezen?«
Malo pomislim, a ne rabim veliko časa. »Ko mi nekdo skuha kosilo.«
»No, pa imava tebe!«
Meta Pezdir
Že nekaj mesecev se srečujeva. Najin proces je terapevtsko-literarno usmerjen, kar pomeni, da je veliko (precej več, kot sem pričakovala) brskanja po globinah.
Včasih se mi zdi, da toliko časa z dletom tolčeva po moji lupini, utrjeni od dolgoletnega prilagajanja življenju, da prav zaboli, ko se končno pokaže kakšen del mene. Ker brez oblog sem ranljiva, vidna, hkrati pa tudi slišana. Kot bi nekdo odstranil gmoto izpred ust in bi moj glas dobil svobodno pot.
»Avtentičen glas se dotakne,« moja coachinja ponovi svojo najljubšo frazo.
Nekaj minut kasneje hodim čez center mesta in razmišljam, kaj bom napisala za projekt, kjer sem ambasadorka besede ‘Glas’. Kako sploh lahko predstavljam besedo, s katero imam še sama toliko izzivov?
Preden odgovorim na to, pridem do sobe, kjer vsak teden organiziram delavnico pisanja za ženske. Smešno, tudi naše vodilo je, da najdemo svoj ‘ženski glas’. Danes udeleženke že na začetku berejo svoja besedila. Ganjena sem, ko vidim, kako se je vsaka izmed njih razvila. Tudi one s čudežnim dletom vsak teden odstranjujejo obloge iz svojega grla in vedno bolj razločno delijo svoje zgodbe s sošolkami. Pošiljajo jih celo na natečaje!
»Tole vajo sem pa prejšnji teden delala tudi z učenci v svojem razredu,« reče ena od udeleženk in me vrže iz toka razmišljanja. Sama pri sebi se nasmehnem. Očitno to, da najdeš svoj glas, prebudi željo, da pri tem pomagaš tudi drugim. Moja coachinja meni, jaz svojim učenkam, one pa svojim. Le komu bodo pomagali slednji?
Na lepem razumem. Ne vem, kam bo rasla ta veriga glasov, a če bom pravilno poslušala, sem prepričana, da jih bom slišala. Avtentičen glas namreč ne potuje skozi ušesa, ampak naravnost v srce.
RAZMISLEK ZA CELOSTNO VODENJE
- Kaj je prva stvar, na katero pomislite, ko slišite besedo “glas”?
- Na kakšen način lahko vodje spodbudijo zaposlene, da podajo svoje mnenje/pogled…
- Ste se kdaj v pogovoru počutili utišane? Kako ste se odzvali, da se je vaš glas slišal?
- Kaj pa vaš notranji glas? Mu znate prisluhniti?
Op. ur.: prispevek je nastal v seriji Besedišče za razvet – Voditeljske zgodbe, ki jih ekskluzivno objavljamo na Navdihni.me. Prva zgodba iz serije je Matjaž Šajn: Izbiram veselje, druga JASNOST za uspeh Gorazda Pfeiferja, tretja Moj zgled SRČNOSTI Damijana Anjdelkoviča, četrta Dežela živahnosti Žige Vavpotiča.
O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.
Vse najboljše za sedmi rojstni dan Navdihni me by Insights d.o.o., 2024
Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.
Spletni portal Navdihni.me in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: osebni arhiv sogovornice.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.