Pri osmih letih je razstavil svoj prvi računalnik, še preden ga je sploh prižgal. Četrt stoletja je gradil sisteme, vodil ljudi in sprejemal zahtevne odločitve. Pri petdesetih pa je sedel nazaj v študijsko klop – tudi zato, ker sinu noče več kazati, da se da skozi življenje voziti »brez izpita«. Milivoje Jakimov je človek, ki od drugih pričakuje veliko, od sebe še več, v napakah vidi odlikovanja, v ekipi pa bistvo voditeljstva. Govori o očetovih modrostih, babici Nani, umetni inteligenci, motociklu brez navigacije in objemu, ki je pomembnejši od napačno parkiranega avtomobila. Če mu odvzamemo vse nazive, mu ostane tisti, na katerega je najbolj ponosen: oče. In če ga vprašamo, kaj bi izbral med uspehom, ljubeznijo in svobodo, ima četrti odgovor: ostati Milivoje.
Za Vami je kariera, za katero bi mnogi rekli, da je impresivna. Mene pa zanima nekaj drugega: če bi Vam danes odvzeli vse nazive, funkcije, poslovne uspehe in profil na LinkedInu – kdo je pravzaprav Milivoje Jakimov? In kaj bi nas pri tem človeku najbolj presenetilo?
Deček, ki je iskal drugačne načine, kako se z najpočasnejšim prijateljem v ekipi povzpeti na vrh vzpona, ki mu še danes pravi »Livadica« in se ga tako tudi spominja – hitreje kot vsi drugi. Mladenič, ki je strastno iskal izzive, ob reševanju katerih je v očeh in besedah svojega očeta vedno prepoznal neizmeren ponos. Oče, ki leže in vstaja z upanjem, da bodo njegovi otroci nekoč imeli takšne spomine, občutke in čustva do njega, kot jih ima sam do svojega očeta, ko njega ne bo več. Z vizijo dedka, ob katerem so vsi varni.
Z vidika bralcev teh vrstic bi bilo največje presenečenje verjetno to, kar je nekoč nekdo že rekel: »Kako težko je pravzaprav živeti z Milivojem, pa tudi kako lepo.« ☺
Ko sva se spoznala na Fakulteti DOBA, nisem vedela skoraj ničesar o vaši poslovni karieri. Toda vaš način razmišljanja in komuniciranja je takoj pritegnil mojo pozornost. Povejte mi, ali je biti nekoliko drugačen, nekonvencionalen in morda malce »odštekan« vaša zavestna življenjska odločitev ali ste bili že kot otrok tisti, zaradi katerega so odrasli občasno zavijali z očmi?
Moji prvi spomini in odraščanje v razmeroma majhnem okolju, kjer so, kot so takrat rekli, »vsi poznali vse«, so povezani s tem, da sem s svojimi dejanji zavestno izzival znance svoje nane, da so komentirali: »Pavlija, kako zrel je ta tvoj otrok za svoja leta!« Pavlija, kot je bilo ime moji babici, ki sem jo klical Nana, je bila pri oblikovanju človeka, kakršen sem danes, enako pomembna kot moj oče. Ko razmišljam o tem, ugotavljam, da biti drugačen ni bilo vedno nujno nekaj negativnega. Ali pa sem sam spet nezavedno težil k temu, da bi bil drugačen od vseh tistih, ki so bili drugačni v negativnem smislu.
Predstavljajva si, da danes sedite na kavi z dvajsetletnim Milivojem. Kaj bi mu povedali o življenju? In kaj bi ta mladenič povedal vam, da bi kljub vsem letom izkušenj ostali brez besed?
Mladost, brezskrbnost, uporništvo, odgovornost, ja … hmmm, potrudi se, da boš manj skrbel, in pozornost s skrbi preusmeri na zaznavanje in »branje znakov« ob »poti«. Večkrat se zmoti in se iz teh napak uči. Ne »stiskaj« toliko ljudi ob sebi. Spremljaj čas, čeprav teče iz dneva v dan hitreje. Ne obžaluj, kajti to je »poročanje« o preteklosti, in če bi te to veselilo, bi postal računovodja. ☺
Mladi Milivoje bi verjetno odgovoril samo: »Življenjska modrost pride v trenutku, ko je ne potrebuješ več.« ☺
Različnost kultur osmišlja življenje
VODITELJSTVO, AMBICIJE IN NEVARNOST USPEHA
Vodili ste ljudi in tehnološke sisteme v velikih mednarodnih organizacijah. Kaj je težje: zgraditi sistem, ki deluje, ali ekipo, ki verjame v nekaj, česar še ni? In kdaj ste spoznali, da voditeljstvo pravzaprav nima veliko opraviti s tem, da ste najpametnejši človek v prostoru?
Številne modre besede svojega očeta še danes prepoznavam v različnih vsakdanjih življenjskih situacijah. Kot geodetski inženir, ki je bil pred svojim časom, je med drugim dejal: »Arhitekt lahko v svoji ‘zaprti sobi’ na risalni deski vedno nariše okrogel betonski element, ki se zvija po vseh oseh. Vprašanje pa je, ali lahko tesar na gradbišču izdela opaž, v katerem bo tak element nastal, ko bodo vanj vlili beton.«
Imel sem privilegij, da sem že zelo mlad razumel, kako pomembno je strokovno znanje, pa tudi, kako nevarno je, če postane nekoristno in neuporabno, ker nimate sposobnosti zgraditi ekipe, v kateri lahko prav to vaše znanje »zacveti«. Sposobnost, da zlahka »zgradim« sistem pravih ljudi in prepoznam okolje, v katerem njihovi individualni talenti najbolj »plodovito« prispevajo, zlahka usmeri vero v vizijo.
Če bi vaši sedanji in nekdanji sodelavci povsem anonimno napisali »Navodila za uporabo Milivoja Jakimova«, kaj bi pisalo v rubriki »Pozor, nevarnost!« in kaj v rubriki »Ne spreminjajte za nobeno ceno«?
»Pozor, nevarnost!« = Milivoje. ☺ Odločnost, neizogibanje težkim odločitvam, neutrudnost, vojaška disciplina in osredotočenost, urejenost in sistematičnost.
Da, spominja na značilnosti OCD-ja, kajne? ☺
»Ne spreminjajte za nobeno ceno« = odgovornost, zanesljivost, kredibilnost, zaščita, deljenje znanja, podpora, usmerjanje.
Zelo sem ponosen, da po 25 letih poslovne kariere še vedno ohranjam danes že prijateljske odnose z nekdanjimi sodelavci iz vseh delovnih okolij, v katerih sem delal. To zagotovo ni v prid mojemu sinu, ki že samostojno potuje, saj je bil v vsakem mestu, ki ga je obiskal, vsaj en par oči, ki je lahko pazil na njegovo vedenje. ☺
V karieri ste gotovo doživeli tudi trenutke, ko stvari niso šle povsem po načrtih. Katero svojo odločitev ste takrat doživljali kot katastrofo, danes pa jo štejete za eno najdragocenejših življenjskih lekcij? In kdo je bil ob vas, ko stvari niso bile videti posebej obetavne?
Na začetku kariere sem se vedno »boril« z dilemo, kdaj bi bilo morda treba nad nečim obupati (poslovno). Nikoli nisem obupal in danes, po 25 polnih letih dela, sem hvaležen za vztrajnost, ki je prinesla uspehe. Z leti, ko nosim brazgotine na hrbtu kot odlikovanja vztrajnosti, mi pravo izbiro kažejo prav te izkušnje.
Nana Pavlija in oče Vanče sta, čeprav od leta 2002 oziroma 2015 ne stopamo več po isti zemlji, vsak dan navzoča kot korektiv pri odločitvah, ki jih sprejemam. Odgovornost je seveda večja, saj te odločitve vplivajo na člane moje ožje družine in na meni drage ljudi, s katerimi si delim vsakdan.
Ko človek doseže določeno raven poslovnega uspeha, lahko hitro postane ujetnik lastnega ugleda. Ste si kdaj zaželeli, da bi preprosto obrnili hrbet vsemu, kar ste zgradili, in začeli nekaj povsem drugega? Kaj vas danes pravzaprav žene – ambicija, radovednost, nemir ali morda nekaj, česar niti sami še niste znali pojasniti?
Milivoje Jakimov
Vedno sem občudoval človeške spretnosti: tako to, kako ljudje z razumom rešujejo probleme, kot spretnost rok, ki ustvarjajo. Hvaležen sem, da sem svojo poklicno kariero zgradil na ljubezni do tehnologije, ki sem jo prepoznal že davnega leta 1984. Kot osemletnik sem prvi kupljeni računalnik Commodore 128 (s kasetnikom; starejši dobro vedo, o čem govorim) še pred prvim vklopom razstavil iz neodprte škatle vse do trenutka, ko sem v rokah držal matično ploščo, takrat iz enega kosa. Strah me je bilo, ali bom v štirih urah, preden se oče vrne iz službe, vse spet sestavil, tako da bo računalnik ob prvem vklopu deloval, kot je bilo dogovorjeno. »Ne dotikaj se ga, dokler se ne vrnem iz službe!« Da, deloval je! ☺
Enako hvaležen sem za svoj, ponovno prepoznani talent, da lahko z lastnimi rokami naredim marsikaj: od uporabne lesene lope za orodje do zunanjega igrišča za hčerko, celotne električne napeljave in vezave elektro omarice za počitniško hišo. Odločitev, da nekaj preprosto neham početi in začnem nekaj povsem novega od začetka, ni izraz strahu ali negotovosti, temveč izbira, ki jo imam in za katero vem, da jo zmorem.
ŠTUDENT, KI SE NE BOJI BITI ZAČETNIK
Vodili ste mednarodne ekipe, sprejemali pomembne odločitve in pridobili izkušnje, o katerih številni študenti šele sanjajo. Potem pa ste se odločili, da znova sedete v virtualno predavalnico Fakultete DOBA. Zakaj? Česa lahko fakulteta nauči človeka, ki se je v praksi naučil že toliko?
Moje razumevanje strokovnosti in odličnosti temelji na tem, da nenehno popravljate in usmerjate smer svojega učenja, da bi bilo čim bolj smiselno in uporabno. Moj oče, geodetski inženir, je v devetdesetih letih delal z laserskim distomatom Leica Geosystems. Naprava je terenske meritve digitalizirala v treh oseh, vendar je oče podatke ročno odčitaval in prepisoval, nato pa z uporabo trigonometričnih obrazcev obdeloval izmerjene podatke. Še danes se spominjam njegovega zadovoljstva, ko nama je leta 1992 uspelo izmerjene podatke iz Leicinega distomata neposredno prenesti v AutoCAD R12. ☺
Oče je prepoznal tudi moj talent za tehnologijo, pa tudi mojo nepotrpežljivost, da bi prezgodaj začel delati in služiti s tem talentom in znanjem. Težki življenjski časi so bili zame takrat še večji izziv, zato po končani srednji šoli vendarle nisem dokončal fakultete. Takrat je izrekel še en moder stavek: »Lahko si tako sposoben voznik in na dirkališčih voziš kot Prost in Senna, najboljši in najhitrejši med vsemi, toda ko zapelješ v promet in naletiš na policijsko kontrolo, boš vedno voznik BREZ izpita!« Prvi razlog!
Moj osemnajstletni sin prihodnje leto končuje srednjo šolo. Ponosen sem na človeka, v kakršnega odrašča, in hvaležen, da smo vanj vtkali »normalne« življenjske, človeške vrednote. AMPAK prišel je na misel, da prihodnost in kakovost življenja nista povezani z akademsko potjo, saj pravi: »Saj vidiš, oči, da gre tudi brez fakultete, tako kot tebi.« Drugi razlog!
Pri petdesetih sem se odločil, da ne bom več »voznik brez izpita«, in sinu pokažem zgled, da bo prepoznal »pravo« pot. Končna izbira in odločitev bosta samo njegovi.
Moje dosedanje izkušnje s predmeti, ki sem jih poslušal in opravil na Fakulteti DOBA, so vsaj meni zelo zanimive. Pri vsakem predmetu zdaj prepoznavam tudi akademsko potrditev znanja in praks, ki sem jih v več kot 25 letih izkušenj pridobil, se jih naučil in jih uporabljal, hkrati pa osvajam nova znanja in poglede.
Kako je biti znova študent, ko ste v poslovnem svetu vajeni odločati, voditi in prevzemati odgovornost? Vam je težje priznati, da česa ne veste, ali se zadržati, da ne bi takoj ponudili odgovora? In vas je kateri od kolegov študentov ali profesorjev že pošteno presenetil?
Tega izziva sem se lotil z enako vnemo in predanostjo kot ob začetku svoje poklicne poti. Ne bom navajal imena predmeta in nosilke (prepoznala se bo). Sistem ocenjevanja sprotnega dela na Fakulteti DOBA temelji na točkah (običajno do 100). En del – naloga, vredna največ pet točk – je nosilka predmeta ocenila s štirimi, a je prijazno navedla, kaj je manjkalo, in že od začetka omogočila ponovno oddajo naloge. Ta ena točka je v mojem končnem rezultatu pomenila enoodstotno razliko v uspešnosti, kar je, se bova strinjala, zanemarljivo. Toda njen pristop, da poda navodila in omogoči, da smo boljši, vidim kot stoodstotno priložnost. Te ene točke nisem izpustil. Zame bi bilo to nespoštovanje in neodgovornost. To je sporočilo mojemu sinu.
Profili nosilcev predmetov so zelo različni. Moja prednost zaradi izkušenj, ki jih imam, je, da je to moja izbira in da mi pri mojih letih (ponosnih 50! ☺) nikogar ni več treba navduševati. Tudi to je zdaj spet moja izbira. Veliko učenja in dela na področju psihologije osebnosti, poslovnega komuniciranja in aktivnega poslušanja je zelo dragoceno, ko si »nadenem« vlogo učenca. Sem zelo srečen človek, ker sem imel priložnost spoznati ljudi z vsega sveta, njihove običaje ter kulturne in verske razlike. Zato zlahka prepoznavam osebnostne profile tako nekdanjih sodelavcev v ekipah kot nosilcev predmetov, ki sem jih poslušal, in se učim iz njihovih močnih osebnostnih plati.
Če bi lahko na Fakulteti DOBA uvedli en povsem nenavaden predmet, kakršnega ni v nobenem klasičnem študijskem programu, kako bi se imenoval? Kaj bi se študenti pri njem učili in zakaj menite, da bi ga moral opraviti prav vsak prihodnji menedžer?
Predmet bi se zagotovo imenoval: ROKODELSTVO. Razvijal bi spretnosti rok ob nepogrešljivem razumu. Tako spoznate tisto svojo plat, ki je ni vsak človek pripravljen priznati oziroma spoznati. Odkrili bi, kakšni ste, ko vam gre kaj »od rok«, in kakšni, ko vam prav nič ne gre. Še en moder stavek: »Če želite spoznati, kakšen človek ste, pomislite, kako ravnate z ljudmi, ki jih v življenju ne potrebujete.« Babica pred vami v vrsti v lekarni, otrok pri semaforju, ki vam želi očistiti vetrobransko steklo avtomobila, pa ga bolj umaže kot očisti, predrzni voznik dragega avtomobila, ki vam nekaj zavpije v križišču … in tako naprej.
TEHNOLOGIJA, PRIHODNOST IN ČLOVEČNOST
Vaše poklicno življenje je tesno povezano s tehnologijo, kompleksnimi sistemi in inovacijami. Zato nekoliko provokativno vprašanje: kaj je danes nevarnejše – umetna inteligenca, ki postaja vse pametnejša, ali ljudje, ki zaradi nje vse redkeje uporabljajo lastno pamet?
Milivoje Jakimov sproščanje na dveh kolesih
Kombinacija obojega je ob pogledu v prihodnost res zastrašujoča. Vsa živa bitja na našem planetu obstajajo izključno v gibalni resničnosti. Gibljemo se in tako svoje organizme oskrbujemo z energijo, potrebno za življenje. Bitja, ki imajo sposobnost razumskega presojanja, pa imajo še en organ, ki ga morajo vsak dan trenirati, da postaja vse boljši.
Zato mislim, da sta danes morda pomembnejša kot kdaj prej interakcija ter deljenje znanja in izkušenj z mlajšimi generacijami. Na koncu je vse stvar izbire. Vsaj za zdaj še imamo svobodo, da jo sprejmemo.
Zgodovinsko so se veliki dosežki pojavljali v razmikih od 30 do 50 let. Ne zato, ker bi bile tedanje generacije intelektualno manj sposobne, temveč ker je človeštvo potrebovalo toliko časa, da dozori in lahko vsako inovacijo izkoristi v polnem potencialu. Danes se tehnološki preboji dogajajo vsakih šest mesecev. Mislim, da je jasno, kolikšen delež ljudi na planetu je danes intelektualno sposoben smiselno in trajnostno (definicijo trajnosti smo se naučili na Fakulteti DOBA ☺) uporabljati in obvladovati tehnološke inovacije, o katerih govorimo.
Če bi lahko ustvarili idealnega voditelja prihodnosti, katere tri povsem človeške lastnosti bi mu podarili – takšne, ki jih ne bi smela nikoli nadomestiti nobena tehnologija? In katero lastnost današnjih voditeljev bi brez kančka slabe vesti za vedno izbrisali?
Empatija. Vsi veliko govorimo o njej, toda če malo pozorneje pogledate okoli sebe, je je v vsakdanjem življenju v resnici zelo malo.
Zaščitništvo. Potrebujemo različnost, da ne bi oslepeli v prepričanju, da preživijo samo močni.
Radovednost. Da imamo nenehno potrebo po učenju in izpopolnjevanju.
Žal nobene od teh treh lastnosti ne vidimo v sedanji zasedbi svetovnega voditeljstva. Zato bi izbrisal eno lastnost, ki je tako razširjena na vseh ravneh in brez katere bi zares živeli veliko lepše: koristoljubje.
ŽIVLJENJE ZUNAJ POSLOVNIH SISTEMOV
O Vaši poklicni plati je na spletu mogoče izvedeti marsikaj. Kakšen pa je Milivoje, ko ugasne računalnik, ko ga nihče ničesar ne sprašuje in ko mu ni treba doseči prav ničesar? Kaj Vas resnično veseli in pri čem povsem izgubite občutek za čas?
Vožnja z motorjem. Izpit sem opravil in začel voziti motor precej pozno, čeprav sta spremljanje dirk Formule 1 in MotoGP strast, ki sem jo razvil skupaj z očetom. Motor vam ne dopušča zasanjanosti in odsotnosti. Toda motorična usklajenost gibov, svoboda razdalje in nenehno učenje ob izhodu iz vsakega ovinka ustvarjajo čarovnijo. Sam odložim mobilni telefon, pametno uro, ki vibrira, in celo navigacijski sistem. Občutek za čas se vrne, ko po več kot treh urah vožnje začutim bolečino v podlakti. ☺
Če bi lahko izbrisali eno pravilo, ki ga družba, poslovni svet ali celo Vi sami jemljete preveč resno, katero bi bilo? In kaj bi storili že jutri, če Vas prav nič ne bi zanimalo, kaj si bodo o tem mislili drugi?
Pravilo, da ne smete delati napak. Delajte napake in ponosno nosite svoje »brazgotine« na hrbtu kot odlikovanja ponavljanja in izpopolnjevanja.
Vzel bi si leto dni in po svetu spremljal karavani Formule 1 in MotoGP. ☺
ZA KONEC – PODPIS MILIVOJA JAKIMOVA
Predstavljajte si, da čez mnogo let nekdo pripoveduje zgodbo o Vas. Ne omeni Vaših funkcij, podjetij, projektov ali poslovnih uspehov. Izreče samo en stavek, ki popolnoma opiše, kakšen človek ste bili. Kateri stavek bi želeli slišati?
Svoje življenje, poslanstvo in vizijo strnem v eno samo besedo: Oče!
BONUS – VPRAŠANJA BREZ KRAVATE IN BREZ FILTRA
Bodiva malce nesramna do poslovnega sveta: katera je največja neumnost, ki ste jo slišali na kakšnem resnem menedžerskem sestanku, vsi pa so prikimavali, kot da je bila pravkar izrečena največja modrost človeštva? Ste tudi Vi prikimali?
»… saj vi to zmorete!« Moj odziv danes, ko sem senior po letih in delovnih izkušnjah, je vedno enak: »MI to zmoremo, ker …« Analitičen pristop in občutek, da ste tudi sami del problema, ki ga želite rešiti z ekipo, vam prineseta kredibilnost (da veste, o čem govorite) in zaupanje ekipe v vaše vodenje.
Če bi obstajal gumb »Ponastavi Milivoja«, ki bi lahko izbrisal eno Vašo lastnost, navado ali poklicno deformacijo, kaj bi najprej izginilo? In zakaj sumim, da bi imeli ljudje okoli Vas morda povsem drugačen predlog?
»Na žalost« ☺ mislim, da tako kot pri strojih tudi gumb Hard Reset zanesljiv stroj – Milivoja – vrne na tovarniške nastavitve, vendar brez ene same izgubljene funkcije. Če bi lahko izbral sam, pa bi morda veljalo tisto, kar sem že napisal: večkrat delati napake!
Kar zadeva pogled z druge strani, pa predvidevam: »Malo se sprosti!«
Kolikokrat v življenju ste bili povsem prepričani, da imate prav, pa se je izkazalo, da ravno nimate? Znate reči »Zmotil sem se« brez dodatne PowerPointove predstavitve, ki pojasni, zakaj ste imeli pravzaprav vendarle skoraj prav?
Če se kot človek in poslovno pravilno razvijate ter se naučite poslušati, vas zaznamuje prav to, da se vsak dan in v vseh pogledih učite! Osebnostni profil in temperament sta nekaj, na čemer, ko enkrat začnete, nikoli ne nehate delati. Ko se uresničite še kot starš, v svoj besednjak še pogosteje vključite besedo »Oprosti«. Je včasih zelo težko? O, ja, je!
Predstavljajte si, da vam osemnajstletnik razlaga življenjsko modrost, vi pa ga morate potrpežljivo poslušati do konca. ☺ Pa še en primer: parkirate avto, da bi hčerka izstopila in odšla v park. Hitro se želite vrniti vanj, ker ste nepravilno parkirali, nato pa zaslišite glas štiriletnice: »Oči, kaj pa objem?« V tistem trenutku dobite popravek tega, kaj je v resnici pomembno, in odgovorite: »Oprosti, M., ne bo se ponovilo!«
In za konec še povsem neresno vprašanje z zelo resnim ozadjem: če bi Vam življenje jutri ponudilo izbiro med tem, da ste izjemno uspešni, neskončno ljubljeni ali popolnoma svobodni – kaj bi izbrali? In prosim, brez menedžerskega odgovora »pripravil bi strategijo, ki bi povezala vse tri možnosti«.
Priznati moram, da dobro poznam veščino profiliranja osebnosti na razgovorih za zaposlitev in vprašanje, pri katerem je treba izbrati enega od treh ponujenih pojmov, pogosto uporabljam.
Izjemno uspešen (motiv dosežkov: ambicioznost, delovna etika, disciplina in visoka samozavest).
Neskončno ljubljen (motiv pripadnosti: empatija, toplina, zvestoba in pripravljenost na kompromis).
Popolnoma svoboden (motiv avtonomije: individualizem, ustvarjalnost, pustolovski duh in prilagodljivost).
Za vsemi tremi pojmi kot gonilo oziroma pobudnik stoji strah. Strah pred povprečnostjo, strah pred osamljenostjo, strah pred nadzorom. S strahovi se soočamo tako, da jih prepoznamo, razvijemo orodja za njihovo premagovanje in vadimo postopke, dokler ne postanejo rutina.
Vse to ne dokazuje, da strahov nimam, toda med ponujenimi tremi možnostmi najraje ostajam samo: Milivoje. ☺
O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.
Spletni portal Navdihni.me in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: osobni arhiv sugovornika
No Comments so far
Jump into a conversationNo Comments Yet!
You can be the one to start a conversation.