Vikingi so v zavesti evropskih narodov zapisani kot nepoboljšljivi roparji in posiljevalci. Menda so bili videti kakor bradati hudiči z rogatimi čeladami na glavi. Nekaj časa naj bi na svojih ladjah pluli na pohode v druge dežele, kjer so si naropali bogastvo, pobili skoraj vse domorodne prebivalce in se potem vrnili domov na pijansko zabavo. Na koncu bi naj za vedno izginili v temi zgodovine. Vendar … Da, ta slika o Norsih je skoraj popolnoma napačna. Pojavljali so se v obdobju od leta 780 do leta 1150. Torej so bili na »politični sceni« takratne Evrope skoraj 400 let. Njihovo ozemlje je segalo na vzhodu od Urala, na zahodu do otoka Labrador v severni Ameriki, na severu od Nordkappa in na jugu do Španije. A tako velike »države« v tako dolgem obdobju ne moreš obvladovati in ji vladati samo z ropanji, s posilstvi in poboji. Res je! Kako je bilo v resnici, bom predstavil v nadaljevanju. A tudi – kakšna je povezava med Vikingi in Rusi.
Prvi zapis o Vikingih
V Anglo-Saksonskih kronikah je zapisano, da so se poleti leta 787 Norsi (v angleščini Vikingi) iz Norveške prvič izkrcali na južno angleško obalo v deželi Devon v bližini mesta Exeter. Kraljevi uradniki so jih pomotoma zamenjali za trgovce iz sosednje dežele Mercie in od njih zahtevali, da plačajo davščine na prinesene izdelke. Vikinge je to tako razjezilo, da so vsem na licu mesta oddrobili glave. To je bil prvi stik preostalega dela Evrope z ljudstvi, ki so vse do leta 1150 pomembno krojile zgodovino in usodo mnogih evropskih dežel.
Vikingi niso nosili čelad z rogovi
Na začetku moram najprej odpraviti najbolj razvpit mit o Vikingih. Skozi stoletja so vzbujali strah in trepet tudi po tistih deželah, ki jih nikoli niso dosegli. Njihova podoba se je v zgodnjem srednjem veku satanizirala, v sodobni televizijski dobi pa tudi idealizirala.
Najbolj pomemben in popolnoma netočen mit so – vikinške čelade z rogovi. Znova poudarjam: Vikingi na čeladah niso imeli rogov! O tem pričajo najdbe v pogrebnih gomilah in v kovaških delavnicah. Tam ni nikjer mogoče najti čelad z rogovi. Rogove jim je dodala domišljija krščanskih Evropejcev. Prva osvajanja Vikingov so bila dejansko roparski pohodi, predvsem v Angliji. Vikingi so kaj hitro odkrili, da se največ bogastva nahaja v samostanih in cerkvah. Opatje in duhovniki so takrat edini znali pisati in brati. Tako so v kronike zapisali hujša grozodejstva kot pa so se v resnici pripetila. Bradate severnjake pa so prikazali kot demone, hudiče v človeški podobi. To je kasneje prevladalo in sodobni Skandinavci so z veseljem prevzeli rogate čelade kot del navijaških rekvizitov.
Glavno orožje so bile sulice, kratki noži in sekirice. Za obrambo so nosili čelade in okrogle lesene ščite z bunko v sredini ter železne verižne srajce ali oklepe iz usnja z vstavljenimi lesenimi ploščami. Le pomembnejši in bogatejši vojščaki ter vojskovodje so imeli meče.
Levo: idealizirana in demonizirana podoba Vikinga. Sredina: Viking v dejanski opravi (muzej v Oslu, Norveška). Desno: Verjetnejši videz Vikingov med bojnim pohodom.
Vzroki osvajanj severnjakov
Po propadu vzhodno-rimskega imperija je po letu 476 v Evropi nastopila praznina. Po širnih pokrajinah so se potikala razna ljudstva in le za kratek čas zasedla ali nadvladala določeno deželo. To je bilo nemirno in nevarno obdobje za mnoga poljedelska plemena in ljudstva, ki so si želela le mirno kmetovati.
Korenine vikinških osvajanj segajo v obdobje med leti 400 in 600, ko so kralji – poglavarji z otoka Scyldinga (Danska) že obvladovali ves Jutland in Skanio ter širili svoj vpliv na jug v Saksonijo. Na skandinavskem in danskem polotoku so se vedno bolj krepila lokalna plemena Norvežanov (Norsi), Švedov (Suedi), Dancev (Juti, Saksi) in Skanov, ki so trgovala med seboj.
Polja je bilo težko obdelovati zaradi slabih in kratkih poletij. Zato so plemena pričela z roparskimi, osvajalnimi in raziskovalnimi pohodi. Ob tem se je na zahodu Evrope pričelo oblikovati Frankovsko kraljestvo. To je doživelo vrhunec v obdobju Karla Velikega v letih od 800 do 814. Njegov obstoj je Vikingom preprečeval širitev proti jugu po kopnem. Tako so se podali preko morja.
Za plovbo po razburkanem Severnem in Baltskem morju so potrebovali dobra plovila. Zato se je razvilo ladjedelništvo, kjer so uporabili tudi nekaj inovacij pri konstrukciji in razvoju plovil. Nastale so hitre in čvrste ladje za plovbo preko oceana in dovolj lahke za prenašanje po kopnem ter z nizkim ugrezom za plovbo po rekah. Na Švedskem so nahajališča odlične železove rude in imeli so znanje o kaljenju železa za izdelavo kvalitetnega orodja, vojaške opreme in orožja.
Odkrili so navigacijske pripomočke. Ugotovili so magnetno lastnost železa in izdelali prve magnetne igle (kompase). Odkrili so polarizacijo posebnega kvarčnega kristala imenovanega sončni kamen (sølarsteinn), ki z lomljenjem svetlobe omogoča določanje položaja sonca tudi v oblačnem dnevu. Sončni kamen je mineral imenovan kordierit – magnezijev železo-aluminijski ciklosilikat. Poznali so tudi astrolab za orientacijo s pomočjo zvezd. Pomagali so si tudi še z vranami v kletkah. Ptice so namreč instiktivno poletele proti kopnemu.
Zgoraj levo: Kompas – osnovna plošča s smermi neba in grbino v sredini, na katero se položi magnetna igla. Zgoraj desno: Leseni astrolab za določanje višine sonca. Spodaj levo: Solarni kamen (mineral korderit), s katerim se določa položaj sonca v oblačnem dnevu. Desno spodaj: Navigatorjev priročnik, rezbarjen v živalsko kost.
Med najpomembnejše navigacijske pripomočke sodi kompas. Vikinški kompas je bil prvotno le železna namagnetena igla, ki so jo obesili na vrvico. Ko se je umirila je kazala proti severu. Kasneje so izdelovali posebne bronaste plošče, ki so prikazovale smeri neba. V sredini je bila izboklina na katero je nalegla magnetna igla.
Seveda pa je bilo pred tem potrebno določiti vsaj osnovni horizont. To pa so izvedli s pomočjo astrolaba. Bil je izdelan iz lesa. Tudi kazalci smeri so bili leseni. Vendar pa tudi to ni bilo vedno dovolj, saj se kazalci postavljajo glede na položaj sonca.
Ko je bilo nebo oblačno, so morali uporabiti še najbolj domiseln navigacijski pripomoček – sončni kamen. Dolgo časa je ta veljal kot izmišljen legendarni artefakt, saj nikoli niso nobenega našli v kakšni grobnici. Šele sodobni danski arheolog Thorkild Ramskou je prvi našel »stekleni kamen«, ki je bil podoben predmetu iz sag in mitoloških zgodb. Predpostavil je, da mineral polarizira svetlobo in je na ta način mogoče določiti višinski kot ali azimut sonca tudi pri oblačnem dnevu. Raziskave Roparsa iz leta 2011, ko je plul z repliko vikinške ladje, so pokazale, da je predpostavka točna. Madžarski arheologi menijo, da je mogoče z njim določati položaj tudi ponoči, če se opremo na eno izmed najsvetlejših zvezd.
Dråkkar in druge ladje
Na levem boku je v prerezu prikazan način gradnje klinker. Desno pa je prikazan običajen način s stikanjem desk.
Vse to je bilo dovolj, da so se lahko podali na daljšo plovbo stran od obale. Seveda so bile za to potrebne dobro grajene ladje. Oblika vikinških ladij se je spreminjala skozi vse obdobje osvajanj. Za izdelavo so uporabili nekaj zanimivih inovacij. Najprej so osnovno rebrno ogrodje ojačili z bočnimi vzdolžnimi prečniki. Oplato pa so izvajali s prekrivanjem desk, t.i. klinker sistem (clinker). S tem so dosegli dodatno ojačitev stranic in dobro tesnjenje. Klinker sistem omogoča večje prekrivanje desk in s tem bolj vodo-nepropusten stik, ob tem pa še poveča vzdolžno trdnost ladje. Potreba po vzdolžnih bočnih ojačitvah tako odpade in je zato ladja lažja. Ob tem pa se še zvija skladno z valovi, ki butajo ob ladjo.
Večina ladij je imela na kljunu določen objekt okrogle izvedbe, največje ladje so dobile izrezljano zmajsko glavo (dråkkenkof). Pri vseh pomorskih ljudstvih so ladje poosebljene in zato morajo imeti oči, da vidijo, kje plujejo.
Vikinške ladje se delijo na tri skupine: čolni (fåring), obalne ladje (karvi), dolge ladje (knarr), sicer pa na trgovske in vojaške. Največ ladij je bilo namenjenih za plovbo po rekah, fjordih in priobalnih vodah. Dråkkar so se imenovale največje vojaške in mnogonamenske ladje, ki so zmogle morsko in oceansko plovbo. Le-te so edine smele nositi zmajsko glavo. Poglejmo si podatke o ladji, ki je bila najdena v kraju Gokstad na Norveškem:
- dolžina 35 m;
- višina jambora 7,5 m;
- vesla 25 parov, na vsako veslo sta bila dva veslača;
- površina jadra 300 m2;
- nosilnost 70 ton;
- hitrost 15 vozlov/h = 28 km/h.
Levo: ladja Gokstad iz 9. stoletja, ki je bila najdena v pogrebni gomili pri kraju Gokstad, pokrajina Vestfold na Norveškem, in je sedaj razstavljena v muzeju vikinških ladij v Oslu. Desno: To je njena replika, ki se imenuje Harald Fairhair. Haraldr Hárfagri (850 – 932) je bil prvi kralj Norveške.
Običajno so sicer dosegale vikinške ladje hitrost 5-10 vozlov na uro (9,5-18,5 km/h). A so bile vsaj enkrat do dvakrat hitrejše od drugih plovil tistega časa. A tudi danes so mnoge jadrnice počasnejše od njih. Dråkkarji pa so bili še večji in hitrejši. Njihova posadka je štela okrog 105 mož. Preštejmo jih:
- 100 veslačev (25 parov ali 50 vesel x 2 veslača na veslo = 100). Veslači so bili ob tem istočasni vojščaki;
- poglavar (vodja odprave) in glavni vojaški poveljnik;
- navigator (šaman, zdravilec, nosilec kompasa in sončnega kamna);
- ladijski skrbnik (daje ritem veslačem).;
- krmar;
- vojaški poveljnik in namestnik poglavarja,
- ladijski stražar. Ta gleda nazaj med plovbo in vodi ladijsko zaščitnico v pristanišču. Na ladji so ob napadu ob njem ostali navigator, skrbnik, krmar in pet starejših vojščakov (do 10 oseb);
- včasih je bil na ladji še pilot dolge plovbe (kendtmand = tisti, ki pozna pot).
Vojna ladja
Za samo jadranje je potrebnih od 18 do 24 mož. Ladje so bile le za prevoz vojske, ladijskih bitk skoraj niso poznali. Bile so tudi vojaško oporišče v tuji deželi. Kadar je bila ladja na bojni plovbi, so na bok obesili osebne ščite. Ti so ščitili veslače pred morebitnimi puščicami. Sicer so nad njimi razpeli ponjavo, ki je nudila zaščito pred soncem in dežjem. Možje so v ladji spali v spalnih vrečah, ki so jih položili na klopi med vesli. Na krmi je bilo tudi mesto za kurišče in pripravo hrane. Hrano je pripravljal in stregel tisti, ki je bil izžreban/določen za dnevno dežurstvo.
Vikinška osvajanja
Vikinške dežele so vse temeljile na »dogovoru« lokalnih vladarjev. Tisti, ki je dosegel večjo moč, je nudil zaščito preostalim. Za to zaščito pa so morali plačevati tribute, dajati darila in poravnavati davek na obdelovalno zemljo v obliki izdelkov ali delovne sile. Tovrstni »davki« so bili nezanesljivi in neenakomerni. Drugi del je predstavljalo pobiranje »carin« od trgovcev, ki so bili lokalni ali pa so prihajali iz drugih dežel.
Da zagotovijo hrano in preživetje vse bolj številčnim plemenom, so se podali čez severno morje. Prva osvajanja so opravili na britanskem otočju. A že takoj na začetku so prešli iz roparskih pohodov, ki so zahtevali precej visok krvni davek tudi na vikinški strani in so bili ekonomsko nepredvidljivi, k drugim oblikam pridobivanja sredstev.
Danegeld
To je postal »danegeld« ali »danski tribut«, ki je v bistvu davek, ki so ga Vikingi zahtevali od osvojene dežele, da je niso oropali in požgali. Te dežele so Vikingom dejansko plačevale zaščito. Vikingi so se pogodb držali in tudi branili osvojeno deželo pred napadi drugih. Na nekatera področja so prihajali občasno, navadno v enoletnih zamikih in le pobrali davek. Plačilo je bilo predvsem srebro. Na drugih področjih, predvsem v Angliji in Normandiji ter v Rusiji ob reki Dnjeper, pa so ustanovili stalne trgovske in upravne postojanke in pobirali davek v mesečnih obrokih. Tukaj so bila plačila v srebru, pa tudi v izdelkih in delovni sili, s katero so plačevali bivanje obrambnih vojaških sil.
Zemljevid na levi prikazuje politično ureditev po prihodu Vikingov. Na severu je bilo kraljestvo Northumberland, na jugu pa Wessex z odvisnimi deželami in Angleška Mercia. Te dežele so občasno plačale danegeld, večinoma le takrat, ko so Vikingi zagrozili z napadi. Največ davka so pobrali s področja vzhodne Anglije (The Danelaw), kjer so v enotno politično tvorbo spremenili tri kraljestva: Vzhodno Mercio (danska Mercia), Jorško kraljestvo in kraljestvo Guthrum. Tukaj so letno pobrali do 100 ton srebra, ki so ga vozili z ladjami v Skandinavijo. Glavno mesto dežele Danelaw je bilo mesto York. V njem so skupaj mirno prebivali staroselci in Vikingi. V mestu sta bila tako cerkev kot nordijski tempelj.
Leta 845 je skušal Ragnar Lothbrook zasesti Pariz. Prestrašeni prebivalci so se pred plenjenjem in požiganjem odkupili z ogromnim plačilom 6 ton srebra in zlatih palic.
Prikaz vikinških osvajanj v obdobju 780 do 1100.
Davek »danegeld« so plačevala vsa ljudstva, ki so prišla v stik z Vikingi. Če niso imela srebra, so plačevala z drugimi izdelki. Tako so Finci pripravljali les za ladje, Balti so plačali z jantarjem, ruske slovanske države so plačevale z denarjem, predvsem zlatniki, Samojedi na severu pa so priskrbeli krzno za oblačila. Z zlatom so plačevali še na jugu Evrope in v španskih mavrski deželi Al Andaluziji. Galci so s plačilom danegelda dosegli, da so danski Vikingi umaknili tri stalne naselbine iz Galije. Leta 869 so jim za to plačali 500 glav govedi.
Na koncu osvajanj so obvladovali celotno Skandinavijo, Britansko otočje (787), Irsko, Francijo, južno Španijo (Al Andaluzijo), Sicilijo in Kijevsko Rusijo (Gardariki, 859), dežele ob Črnem morju, pa tudi Islandijo (870), Grenlandijo (Erik Rdeči, 985) in Severno Ameriko (Leif Eriksson, Labradorski polotok, Vinlandija, 1000).
Vikingi, Norsi, Varjagi, Rusi
Angleži jih imenujejo Vikings, norveško in dansko jim pravijo Vikinger, po švedsko so Vikingar, v stari severnjaških ali nordijskih jezikih (Norse) so bili Vikingr in mi jim rečemo Vikingi.
Oprema vojaka Varjaške garde.
Etimologi si še vedno niso enotni o izvoru in pomenu te besede. Zadnje razlage so mogoče še najbolj ustrezne. Osnova je beseda »vika«, kar večinoma pomeni razdaljo med dvema zavesljajema. Povezana je tudi s pojmi »obračati, premikati, gibati«. Iz tega bi izpeljanka viking nekako pomenila »veslača«, oziroma »tistega, ki je priveslal«. Germanska plemena so jih imenovala Ascomanni ali »jesenovi ljudje«, ker so prišli z ladjami iz jesenovega lesa. Galci so jim pravili Lochlannach, stari Anglo-Saxonci pa Dene.
Slovani in Bizantinci so jih imenovali Varjagi, kar izhaja iz nordijske besede »vëringjår«, kar pomeni »zanesljiv, zaprisežen«. To pa zato, ker so bili Vikingi v Bizancu v službi bizantinskega dvora (vzhodno-rimsko cesarstvo), imenovani tudi Varjaška garda. Bili so zelo zvesti vojaki. Prvi »poglavar«, ki so mu dali zaprisego, je bil lahko vedno miren, saj ga niso nikoli izdali. Bili so nepodkupljivi. Verjeli so, da bodo zanesljivo prišli v Valhallo, nordijski raj, ker zvesto služijo.
Bizantinci, Arabci in Slovani so jih imenovali še Rus ali Rhos, kar izvira iz besede »rōþs«, ki je koren besedam, ki so povezane z veslanjem. Prav tako obstaja še povezava s pokrajino iz vzhodne-osrednje Švedske imenova Roslagen od koder so prišli prvi osvajalci – veslači po ruskih rekah Dvini, Volgi, Oki, Nevi, Dnjepru in Donu vse do Črnega morja.
Vikingi so pričeli ustanavljati trgovske in vojaške postojanke ob teh rekah in s tem so postali pomemben element pri ustvarjanju vzhodno slovanskih držav in pomembno vplivali na nastanek prve ruske države. V Primarni kroniki so prvič omenjeni leta 859 kot pobiralci davkov med slovanskimi in finskimi plemeni. V tem obdobju je prišlo do obsežne ekspanzije Vikingov tudi v druge dele Evrope in v Latvijo, kjer so napadli Kuronce iz Grobine. Ta kronika v letu 862 pravi, da so se slovanska in finska plemena uprla varjaškim Rusom in jih pregnala v Skandinavijo, kmalu zatem pa so se začela med seboj prepirati. Sprta plemena so zaradi nesoglasij pozvala Ruse (Varjage, Vikinge), naj se »vrnejo in jim vladajo« in ponovno vzpostavijo mir. Varjagi, ki so jih vodili Rurik in njegova brata Truvor in Sineus, so se na njihov poziv vrnili in se naselili okrog mesta Holmgård (Veliki Novgorod). V 9. stoletju so Varjagi odprli trgovsko pot po reki Volgi, ki je povezala severno Rusijo (Gardariki) s Srednjim vzhodom (Serkland, Abasidski kalifat)
To pa je tudi začetek države Gardariki (severnjaško ime) ob reki Volkov v porečju reke Neve, ki jo Slovani poznamo pod imenom Kijevska Rusija. V Primarni kroniki je zapisano, da so Varjagi v 80. letih 9. stoletja povezali slovanske naselbine v Kijevsko Rusijo in novi državi dali svoje ime Rosija. Varjaška vladajoča elita, ki je živela v dveh močnih mestnih utrdbah Novgorodu in Kijevu, se je do konca 10. stoletja popolnoma poslovanila. Vendar se je stara skandinavščina v Novgorodu kljub temu govorila vse do 13. stoletja.
Statua Svetega Olafa v cerkvi Austevoll.
V angleščini so vidne še danes sledi iz obdobja Vikingov. Na primer pri imenih dni: Tuesday (torek) – Tyrov dan, Thursday (četrtek) – Thorov dan in Friday (petek) – Freyin dan. Ob tem je znanih še vsaj 140 besed, ki so v uporabi v vsakdanji angleščini, ki imajo izvor v nordijskih jezikih (dirt-izmet, bull-bik, bug-hrošč, skate-riba skat, wing-krilo, hell-pekel, husband-mož, law-zakon, loan-kredit, sale-razprodaja, steak-zrezek, skull-lobanja, itd.)
Kam so Vikingi izginili? Nikamor! Današnji Norvežani, Danci in Švedi so potomci Vikingov. Glavna sprememba se je zgodila, ko so se na svojih poteh srečali s krščanstvom. Pričetek pokristjanjevanja teh dežel se je pričel okrog leta 1000. Haakon Dobri Norveški (Haakon Haraldsson, 920–961) je odraščal v Angliji. Ko je postal kralj Norveške (934–961), je poskusil uvesti krščanstvo kot državno vero. Toda naletel je na močan odpor plemenskih vodij in je moral idejo opustiti. Vendar je v deželo povabil anglo-saksonske misijonarje iz Anglije in Frizije, ki so tudi po njegovi smrti širili novo vero. Uspelo jim je pokristjaniti Olafa I. Norveškega (Olaf Tryggvason, 960 – 1000), ki je vladal od 995 do 1000. Zgradil je prvo cerkev na Norveškem (995) in leta 997 ustanovil mesto Trondheim. Njegov naslednik Olaf II. Norveški (Olaf Haraldsson, 995 – 1030) je za časa svojega kraljevanja (1025-1028) uspel krščanstvo razširiti po vseh nekdanjih vikinških deželah. Kasneje so ga razglasili tudi za svetnika, svetega Olafa. S širitvijo krščanstva se je pričela spreminjati politična oblika dežele. Ropanja, osvajanja in potovanja v neznano so postala del preteklosti.
Alting – prvi evropski parlament
W.G. Collingwood – Althing se je zbral (19. stoletje)
Vikinge sestavljajo štiri skupine plemen, Norvežani, Švedi, Skani in Danci. Prvi so se na morje podali Danci in se razširili proti zahodu. Njim so pripadala osvajanja Anglije, Irske, Francije, Al Andaluzije in prišli so vse do Sicilije. Švedi in Skani so potovali večinoma na vzhod, kjer so predvsem trgovali in ustavljali trgovske postojanke ob velikih rekah današnje Rusije ter so zaslužni za ustanovitev Rosije (dežela Gardariki). Trgovali so z deželami ob Črnem morju, z Arabci in zelo verjetno tudi z Indijo. Norvežani pa so prišli na Islandijo, Grenlandijo in na koncu odkrili Ameriko (Vinlandija, danes polotok Labrador v Kanadi).
Ustavimo se najprej na Islandiji, ki so jo norveški Vikingi odkrili in naselili po letu 870. Novo deželo je v nekaj letih poselilo 39 vaških skupnosti iz Norveške. Vsaka je seveda premogla le kakšno ladjo ali dve. Zelo kmalu je nastopilo spoznanje, da bo mogoče preživeti v surovem okolju le, če bodo sodelovali.
Tako se je 39 lokalnih poglavarjev ali »goðarjev« leta 930 srečalo sredi – ničesar. Danes je to mestece Thingvellir (Þingvellir), ki je okrog 45 km oddaljeno od današnje prestolnice Reykjavík. Srečali so se na mestu, ki je tektonska prelomnica med severno-ameriško in evrazijsko celinsko ploščo. Prav tam so ustanovili »althing«, najstarejšo še danes delujočo parlamentarno institucijo v Evropi. Letos (2022) njihov parlament praznuje 1092 let!
Althing (dobesedno »zbor, srečanje vseh«) je takoj postal narodno zborovanje, kjer so se enkrat letno zbrali prebivalci vse Islandije. Bil je politično in sodno zborovanje in tudi družabni dogodek. Do začetka 11. stoletja se je letno odvijal v desetem tednu poletja, kasneje so za otvoritveni dan določili četrtek v 11. tednu poletja (18.-24. junij).
Zakonodajna veja oblasti je bila v rokah t. i. “pravnega sveta” (lögrétta). Sestavljalo ga je 39 lokalnih poglavarjev (goðar), 8 dodatnih poglavarjev in lögsögumaður (dobesedno »zakonogovorec«). Slednji je na vsakem zborovanju javno recitiral vse postopke skupščine in z njimi povezane zakone. Njegova avtoriteta je bila najvišja in na vsaka tri leta je bil izvoljen s strani pravnega sveta.
Sodni spori so se razreševali na lokalni ravni s pomočjo lokalnih poglavarjev ali drugih posrednikov in so na althing prispeli le v primeru velikega nesoglasja. Odločitev pravnega sveta na althingu je bila dokončna in se nanjo ni bilo moč pritožiti. Pravni svet je prav tako imel pravico dovoliti izjeme v obstoječih zakonih, če so njegovi člani soglasno menili, da je to v določenem primeru pravično.
Na tej tradiciji se je islandski althing preoblikoval v parlament v srednjem veku. Zamrl tudi ni, ko je Islandija sodila pod Norveško. Seveda pa so ga vzpostavili nazaj, ko je Islandija znova razglasila neodvisnost.
Veliki Knut modruje
Knut Veliki (995-1035), izsek iz stare zgodnje-srednjeveške grafike
Knut Veliki (angleško Cnut ali Canute the Great, staro severnjaško Knútr inn ríki) se je rodil leta 995, umrl pa 12. novembra 1035. Bil je kralj Danske, Anglije in Norveške. Njegovo kraljestvo opisujejo še kot Anglo-skandinavsko kraljestvo ali tudi kot Imperij severnega morja (Nord Sea Empire). Zadnjih deset let svojega življenja je preživel v Angliji. Umrl je v Shaftesburyju, pokrajina Dorset, pokopali pa so ga kot prvega vikinškega kralja v katedrali v mestu Old Minster, pokrajina Winchester.
Med svojimi nordijskimi podaniki je slovel kot veličasten mož, ki lahko upravlja z naravnimi silami. Veljalo je, da je tako mogočen, da lahko ukaže morski plimi, naj se umakne izpod njegovih nog. Tako je nekega dne sedel na obali in občudoval naravo. Služabniki so čakali na vsak njegov ukaz in mu skušali v vsem ustreči. Sčasoma je pričela plima naraščati in morje se je dotaknilo njegovega obuvala. Knut je polglasno ukazal vodi, naj se umakne. Nato je nekaj časa tiho opazoval, kako plima vedno višje moči njegove noge. Ko je prišla do polovice meč, se je obrnil k spremljevalcem in rekel:
»Naj vsi slišijo kako slaba in brez vrednosti je tako opevana moč kraljev! Njihova moč ni omembe vredna. Moč pripada le Njemu, ki kroji zakone nebesom, zemlji in morju.« (citat: Henry of Huntingdon /zgodovinar, 1088–1157/). Potem bi naj obesil svojo zlato krono na križ in si je nikoli več ni posadil nazaj na glavo, s suhim pojasnilom, da »tako izkazuje spoštovanje Bogu, ki je kralj vsega.«
Knut je bil izredno moder in domiseln vladar. Sicer je svoje življenje pričel kot zavojevalec in vojskovodja. A kasneje je prisegal na modrost, vladavino prava in na gospodarsko rast države. Njegov oče je bil danski kralj Svein Viličastobradi (960-1014). Mati Świetosława (nordijsko Sigríð Storråda) pa je bila menda hči poljskega kneza Mieszka I (930-992). Menda pa zato, ker se kot oseba pojavlja le v islandskih sagah in nikjer v zgodovinskih virih! Kralj Viličastobradi je poleg Danske obvladoval še Anglijo.
Vendar se je Saksonski kralj Aethelred leta 1000 uprl Dancem, oropal otok Man in dele Anglije, ki so bili pod dansko upravo (The Danelaw) in so plačevali danegeld, danski davek. Leta 1002 se je poročil z Emmo, sestro kneza Richarda iz Normandije (del Francije). Sedaj se je počutil dovolj močnega, da je ukazal pobiti vse »danske može« v Angliji. Med njimi so bili tudi bližnji sorodniki Viličastobradega. Tako se je ta odločil za maščevanje in večkrat oropal južne in vzhodne dele Anglije v letih 1003-1005. Potem se je moral vrniti zaradi izredne lakote v Angliji.
Svein Viličastobradi je v naslednjih letih izvedel več roparskih pohodov v Anglijo. Leta 1013 je z njim prišel sin Knut. Tokrat se je Svein odločil, da bo Anglijo znova zavojeval. Na roko mu je šlo dejstvo, da je kralj Aetheldred osvojene dežele slabo upravljal. Tako je napredoval zelo hitro, saj so ga ljudje sprejeli kot »pravičnega kralja«. Aetheldred je pobegnil v Normandijo. A načrte je preprečila Sveinova smrt. Aetheldred se je vrnil nazaj in pregnal mladega Knuta.
Leta 1016 je Knut prišel znova nazaj, a tokrat je imel vojsko, ki je štela 10.000 mož in je priplula na 200 dolgih ladjah. Pri bitki pri Ashingdownu je premagal Edmunda Železnega, ki je bil naslednik in najstarejši sin Aethelreda. Po bitki sta si oba vojskovodja razdelila Anglijo. Knut je pridobil nazaj del imenovan Danelaw, Edmund pa je zadržal južno Anglijo. Kmalu potem je Edmund umrl in Knut je razglasil tudi to ozemlje za svoje ter sebe imenoval za vikinškega kralja Anglije.
Ko je leta 1018 umrl Knutov brat Harald, danski kralj, je Knut odšel nazaj in dobil kraljevsko pravico še nad Dansko. Še dve leti kasneje je pridobil norveško kraljestvo in Skanijo. Močni državi so se hitro priključili še drugi, na primer Škotska, Vels, itn.
Prva monetarna unija na svetu
Kraljestvo – prva monetarna unija
Po letu 1020 je svojo veliko državo konsolidiral. Ker je obvladoval tako Anglijo kakor vikinške države, so prenehali vikinški roparski pohodi in vzpostavil je 15 let dolgo dobo miru. Zacvetela je trgovina in življenje se je povsod zelo izboljšalo. Knut je v vsaki deželi upošteval domače pravo in tudi cestnih ropov je bilo vedno manj. Krščanstvo je v tem okolju počasi pridobivalo moč.
Leta 1018 je po vsej Angliji zbral danski davek (danegeld) v obliki srebra. Vrednost je bila neverjetnih 72.000£ (60.000€), Londončani pa so k temu dodali še 10.500£ (8.800€). S tem je poplačal svojo vojsko v Angliji in večino vrednosti je poslal še domov na Dansko. V Angliji je vzdrževal 40 dolgih ladij in pripadajočo vojsko.
Kraljestva Knuta Velikega – rdeče: Danska, Anglija, Norveška, Skanija; oranžno so označene vazalne države: Škotska, Vels in vzhodna Švedska (Rossland), rumeno pa zaveznici: Poljska in Normandija (po letu 1020) – Vse te dežele so bile članice prve evropske monetarne unije.
Kovanec Knuta Velikega – osnova prve evropske monetarne unije
Po tistem je uvedel davčni sistem. Ta je bil prilagojen starim zakonom, ki so veljali v vsakem izmed njegovih kraljestev. Ob tem je ugotovil, da je zelo nepraktično, da v vsaki deželi plačujejo s svojimi kovanci, ki so bili nestandardizirani in je bilo težko ugotoviti, v kakšnem razmerju so med seboj. Bilo jih je mogoče enostavno ponarejati, saj ni nihče resno nadziral njihovega kovanja in vsebnosti kovin v njem ali celo njihovo teže. Zato je uvedel standardne kovance, ki so bili po vsebnosti kovin in teži enaki v vseh deželah. Še več – paritetno je njihovo vrednost vezal na denar Bizantinskega imperija v sorazmerju 1:1. Uvedel je posebno finančno službo, ki je nadzirala izvajanje njegovih zakonov v vseh deželah. Praktičnost njegovih kovancev in pripadajoče zakonodaje so spoznali tudi v vazalnih deželah in se priključili prvi evropski monetarni uniji.
Vse to ni ostalo brez odmeva niti v drugih deželah takratne Evrope. Knut je bil povabljen kot pomemben kralj za kraljevsko pričo na kronanje Conrada II, cesarja Svetega Rimskega cesarstva (990-1039). To je bilo za veliko noč leta 1027. Najprej se je v Rimu spovedal vseh svojih grehov in pri papežu Ivanu XIX. dosegel nekaj pomembnih gospodarskih in religijskih dogovorov, najpomembneje je bilo, da danske dioceze niso bile več podrejene angleškim.
V svojem pismu je zapisal:
»… govoril sem z njegovo ekscelenco Papežem in dosegel, da lahko vsi ljudje iz vseh mojih dežel, tako iz Anglije kot iz Danske, potujejo v Rim pod enakimi zakoni in varno ter v miru. Da jim na poti ne postavijo toliko ovir na cesti, kjer pobirajo nepravične davke in mitnine. Enako sta mi blago naklonila iste pogoje tudi kralj Rudolph (kraljevina Burgundija, op.a.) in cesar Conrad II, pod katera večina cest in mitnic sodi. Tudi trgovci iz Rima so potrdili dogovor, da lahko moji ljudje, trgovci in drugi, ki potujejo po svojih opravilih, gredo v Rim in se vrnejo domov, ne da bi jih zaustavile ovire in pobiralci davkov, da jim je zagotovljen miren prehod in varnost na poti v skladu s pravičnimi zakoni.« (citat iz https://en.wikipedia. org/wiki/Cnut_the_Great, opomba: Trow, Cnut, p. 193.)
Kronanje je bilo 26. marca 1027 v stari baziliki Svetega Petra v Rimu. Ob Knutu Velikem, kralju Anglije, Danske in Norveške, so bili na kronanju še Rudolph III iz Burgundije, 70 visokih cerkvenih dostojanstvenikov (nadškofi Kölna, Mainza, Trierja, Magdeburga, Salzburga, Milana in Ravenne). Po njem je Conrad II podaril Knutu nemško ozemlje marko Schleswig (povezava med skandinavskimi kraljestvi in celinsko Evropo) v znamenje prijateljstva in zavezništva.
Iz Rima se je Knut vrnil na Dansko, kjer je izdal dokument, ki je urejal odnose Anglije z Dansko in drugim skandinavskimi deželami. Določil je tudi upravnike posameznih držav. Potem je odplul v Anglijo. Do konca življenja je ni več zapustil.
A po Knutovi smrti njegovi sinovi in sorodniki, ki so vladali različnim delom velikega severnega imperija, niso bili kos vladarskim nalogam. Nekateri so tudi prehitro umrli, da bi lahko pokazali kaj več. Ostali pa so bili pobiti z meči novih zavojevalcev. Imperij je bil leta 1042 dokončno razkosan, ko je prišel nov osvajalec iz Normandije.
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: wikipedia
 in nordijska mitologija){kind=link}
1 komentar
Vpišite vaš komentarZanimivo,pa vem zopet nekaj novega