Svoje življenje je posvetil odbojki, najprej kot igralec, sedaj kot trener. Sebastijan Škorc je oseba, ki verjame, da se s trdim in poštenim delom da doseči vse svoje cilje, le odnehati ne smeš. Je 47-letni privrženec odbojke, oče najstniku, ki počasi, a vztrajno hodi po njegovi poti. Prihaja iz Hoč, del svoje kariere pa je preživel v tujini. Kljub temu da je bil kot otrok zavrnjen zaradi višine, je kmalu zatem postal kapetan takratne odbojkarske reprezentance. Njegova ljubezen do športa, do odbojke pa je prisotna že od malih nog. Odlikujejo ga vztrajnost in maksimalna predanost, kar ga povezuje z vrednotami enega največjih sponzorjev kluba – Milana Kustra iz Lunosa. O tem, kakšna je bila ta športna pot, kako se povezujejo vrednote trenerja, igralcev in sponzorjev v ter izven igrišča, smo govorili s Sebastjanom v intervjuju za Navdihni.me.
Doma na igrišču
Čustva so močan naboj – finale OK Merkur Maribor in ACH Volley, marec 2021. Foto: MEVZA
»Ko si otrok, imaš neke svoje sanje. Naša dnevna soba je bila dejansko terasa. V Hočah je bilo odbojkarsko igrišče 10 metrov od naše dnevne sobe, kjer sem veliko časa preživel kot otrok. Današnja mladina bo to težko razumela, kajti ni bilo tablic, ni bilo telefonov, in tako naprej, tako da sem čas preživljal od jutra do večera na igriščih.«
Povedal je, da je bila odbojka tista, ki je bila v Hočah tradicija že od začetka, kljub temu da je v otroštvu preizkusil veliko športov. »Igrali so prvo jugoslovansko ligo in tam na igrišču je bilo, brez pretiravanja, tudi po 100 ljudi, igrišče je bilo polno, tako da si imel res srečo, če si prišel na igrišče igrat. Takrat kot otrok, 10-, 12-letni otrok, sem že igral odbojko s starejšimi in to je tisto, kar te potem potegne dlje in naprej.«
Nihče me ni silil, želel sem si igrati odbojko
V obdobju šolanja so prišle selekcije in že v petem razredu je bil v ekipi šole, do osmega razreda, za starejše dečke: »Res da sem bil majhen, ampak sem že nekako obvladal.«
Nato pa selitev v Maribor v selekcijo starejših dečkov. »Takrat sem bil tudi že razglašen za najboljšega pionirja Jugoslavije, in potem se je to nadaljevalo, reprezentanca, pionirska, kadetska, mladinska in na koncu lepo obdobje v Odbojkarskem klubu Maribor. Potem selitev v tujino ter odločitev za konec kariere aktivnega igranja.« Temu je sledila vrnitev nazaj v Maribor, kjer je prevzel funkcijo trenerja igralcev odbojke, »in pot je bila trnova.«
Poudaril je, da so bili tisti časi so drugačni. »Zdaj moraš otroka pripeljati do vrat, ga potisniti v dvorano in priti po njega. Mene ni nihče rabil siliti, zato ker sem bil na igrišču doma. Normalno, imel sem maksimalno podporo družine, od očeta, mame, dedija in moje pokojne babice.«
Ko pogledam nazaj, ne bi ničesar spremenil
“Žena in sin sta moja največja navijača”
Njegova volja in želja po treniranju odbojke je bila tako velika, da je v sedmem, osmem razredu štirikrat na teden hodil na treninge na Pobrežje v Maribor. Avtobusi so takrat vozili drugače, moral je prestapljati, da je prišel na trening in po treningu še nazaj. »Kar pomeni da so mi šli popoldnevi, medtem ko so se ostali otroci igrali.« Po teh treningih pa je šel še na treninge v Hoče, ker se je zaljubil v ta šport »in sem imel cilj, da mi bo uspelo. In na koncu mi je. Ni bilo nobenega forsiranja, ampak velika podpora družine, ki je mojo željo in strast razumela.«
Povedal je, da je zelo navezan na družino – ženo in sina, ki sta njegova največja navijača in brez njunega razumevanja ne bi bil tako uspešen – in njegova najtežja odločitev je bila odhod v tujino. »Dalo mi je veliko izkušenj, kar se tiče kariernega dela življenja, igral sem v najboljših klubih, kar ti da neko zadovoljstvo in potrditev. In ko pogledam nazaj, ne bi ničesar spremenil.«
Privilegij, da lahko delaš to, kar te veseli
Mnogim se zdi, da je življenje v športu, delo trenerja enostavno, ker »saj ne delaš kaj prav veliko.« Ampak temu ni tako. Kot je povedal Sebastijan, je življenje trenerja konstantno delo. »Ni osemurnega delavnika, ampak delaš do večera, se zvečer posloviš od družine in analiziraš tekme do dveh, treh zjutraj. Ni nekih počitnic, dopustov… po eni strani je težko, ker to živiš, po drugi strani pa imaš privilegij, da lahko delaš to, kar te veseli.«
»Moram potrkati, da skozi kariero nekih poškodb nisem imel, ampak zdaj se počutim letom primerno. Križ normalno, če kdaj boli, tetiva normalno, če kdaj zaboli, ampak to je pričakovano, če se ukvarjaš s športom profesionalno 4 do 5 ur na dan. Če nič ne boli, potem nečesa ne delaš prav.«
Pohorje je čas zame
Ob delu pa je seveda pomembna tudi sprostitev, nek čas zase. Povedal je, da ga najde v naravi. »Star sem 47 let in dvakrat na teden grem “za glavo” na Pohorje, dvakrat na teden tečem 10 kilometrov in dvakrat na teden grem v fitnes, tako da sem vsak dan zraven tega ptofesionalnega športnega ritma vsaj dve uri aktiven. Za to si vzamem čas, ker če kak dan rutino izpustim, s to nervozo s tekmami, me začnejo boleti sklepi, pa še kaj (smeh), tako da sem konstantno v gibanju.«
Fizična in mentalna aktivnost sta pri njemu povezani, šport je zanj sprostitev. Ko mu konstantno zvonijo telefoni, treningi, delo, sta mu tisti dve uri na Pohorju sprostitev, narava, mir, to je tisti čas samo zanj. (op. a. tudi v času intervjuja sta oba telefona konstantno zvonila …)
Lepo je, ko dosežeš svoje cilje
»Cilje v življenju kot igralec sem dosegel, nastopanje v ligi prvakov, nastopanje z reprezentanco (v takrat še Jugoslaviji), kot trener sem v štabu reprezentance, cilj, ki morda manjka, je osvojitev lovorike in nastopanje v ligi prvakov s klubom. To ne bi bila nagrada samo zame, ampak tudi za klub, za fante, tudi za mesto Maribor.
Kar se pa tiče osebnega življenja doma, pa da bi z ženo in sinom ostali zdravi, in pa da se ne bi tako hitro starali (smeh).«
Moja sanjska ekipa je ekipa, ki smo jo sestavili
Najboljši tim, pravi Sebastijan. Po zmagi nad Calcitom. Foto: MEVZA
Sebastirjan je trenutno trener na Odbojkarskem klubu Merkur Maribor, kjer je sestavil svojo najboljšo ekipo. »Moja dream team ekipa je ekipa, ki smo jo sestavili. To so najboljši fantje na svetu, pa da povem zakaj. To, kar oni počnejo, to delajo s srcem, in takšnih je malo. Ekipo sestavljamo po karakterju, delaš kot eden, razmišljaš kot eden.«
Lepilo, ki jih drži skupaj je, da imajo radi odbojko, da spoštujejo drug drugega, da se družijo in da se imajo tukaj lepo. Da uživajo v tem, kar počnejo.
Kar daš, to dobiš
Ko smo ga izzvali z vprašanjem, kakšne lastnosti bi mu dali njegovi fantje, izpostavi disciplino, red in poštenost. »Če bi mi fantje določili tri moje tipične značilnosti, bi to bile, da se lahko dogovorimo čisto vse, tudi kakšno pivo tu in tam (smeh), (izjema so droge, temu pa popolnoma nasprotujem! Kar se tiče zunaj igrišča, nimam nobenih problemov. Ko pa pridemo v dvorano, se stvari profesionalizirajo in tukaj se začne delo. Tako dolgo smo že skupaj, da poznajo mojo zahtevo, naj da vsak od sebe svoj maksimum. Ne morem iz svoje kože, tega, da se mi nekdo ‘vleče ‘in ‘šeta’, tega pa ne prenašam. V življenju se ti vse to tudi povrne. Druga bi bila disciplina in pa red.«
Sebastijan trdno verjame v to, da se ti to, kar daš, povrne. »Pred tekmami jim rečem isto kot na treningih. Daj svoj maksimum od sebe in se ti bo v življenju vse vrnilo. Na tekmah pokažeš to, kar znaš, to, kar delaš. Kot učenec: ko gre na izpit, če se je dobro pripravil, se bo znanje tudi pokazalo, bo izpit opravil.«
Vsako trdo delo se poplača
Lepilo je spoštovanje, vrednote, osredotočenost. Foto: Gaja Postružnik, Insights d.o.o.
Ponosen je na svoj klub, na svoje fante in rezultati se tudi kažejo. V času delovanja je klub pridobil tudi veliko sponzorjev. Kot je povedal: »Potencial našega kluba so prepoznali tudi mnogi sponzorju, med njimi tudi Lunos z direktorjema in lastnikoma Milanom Kusterjem ter Damjano Meško Kuster… imamo srečo, da imamo takšno zaupanje. Direktor kluba je Matjaž Strdin. Pisarno vodi Matjaž Kramberger , moja desna roka na treningih je Alen Kranjc, statistik Tomo Dukarič, fizioterapevt Matic Fras in vodja šole Peter Mozič in imamo res krasno medsebojno zaupanje in komunikacijo.«
Ob vprašanju, zakaj prav Lunos, pove, da iščejo partnerje, ne »klasičnih sponzorjev«. Z Lunosom delijo kar nekaj skupnih vrednot. Sebastijan vidi skupne točke predvsem v tem, da so oboji zrasli iz »nule, sedaj pa nam super uspeva«. Prav tako sta obe »ekipi vztrajni, delavni in disciplinirani,« zato se tudi tako dobro ujamejo v partnerskem odnosu. Kar nekaj vrhunskih igralcev je tudi vrhunskih študentov – in na to je še posebej ponosen: trdo delo, vztrajnost v športu se poplača tudi izven igrišča.
Najlažje se je predati, ampak se moraš pobrat’
S pravimi partnerji in pravo energijo je vse možno. Foto: Gaja Postružnik, Insights d.o.o.
»V življenju bodi pošten, v življenju bodi delaven, v življenju se ti bo to potem povrnilo. Jaz sem šel v življenju do konca, do svojega cilja in mi je uspelo. Sicer sem dokončal šolo, ampak sem vse svoje življenje namenil športu, odbojki. Lahko da mi ne bi uspelo, lahko bi prišla kakšna poškodba, karkoli. Ampak šel sem do konca. Rad bi se zahvalil ženi, otroku, celi družini, da mi stoji ob strani, kajti meni je pač odbojka način življenja. Ni delovnega časa, ampak ga živim 24 ur. Ko prihajaš do vrha, se začnejo stvari vračat.
Marsikdo reče, “ja, tebi je lahko rečt”. Ampak tudi jaz sem začel iz nič. Dvakrat so me v mariborskem klubu odslovili, ker sem bil prenizek in sem šel nazaj v Hoče. Potem pa – in tega ne bom nikoli pozabil – niti na spisku 60 iz slovenske reprezentance nisem bil, a smo šli z OK Maribor igrat na državno prvenstvo Jugoslavije. Tam sem bil razglašen za najboljšega pionirja Jugoslavije na poziciji, ki sem jo igral (podajač), pa sem spisek slovenske reprezentance preskočil in postal kapetan reprezentance. Tako da ni bilo vedno lahko, težkih trenutkov je bilo ogromno, ampak se moraš pobrat’. Ker najlažje se je predati. Moraš se pobrat’, delat več in na koncu pride sladka zmaga.«
O Sebastijanovi športni poti
Nekaj sezon je bil član OK Maribor. Leta 2004 je odšel v tujino in igral za nekatere največje Evropske klube. S tremi različnimi klubi je igral v ligi prvakov (Paris Volley – Francija, ACH Volley – Slovenija, Budvanska Rivijera – Črna gora). Z ACH Volleyem so osvojili prvo mesto v Evropskem tekmovanju Top Teams, proglašen je bil za najboljšega libera (igralno mesto pri odbojki). S Parizom je bil tretji v Evropi, tudi tisto sezono je bil proglašen za najboljšega libera. Od leta 1998 do leta 2012 je igral za slovensko reprezentanco in z njo odigral 4 evropska prvenstva. 14 let je igral za Slovenijo. Leta 2012 se je vrnil v Maribor, kjer je postal trener in bil obenem še igralec. Po karieri odbojkarskega igralca je postal profesionalni trener. Kot pomočnik selektorja Slovenske reprezentance je na Evropskem prvenstvu osvojil srebrno medaljo, Sedaj je trener Odbojkarskega kluba Merkur Maribor.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv sogovornice
1 komentar
Vpišite vaš komentarZanimivo, zanimivo, super pripoved, inspirativna……..