vodi.me

Namen ni cilj, je smer

Avtor: Danaja Postružnik 22. julija, 2026

Kaj se zgodi, ko se ustavimo in se vprašamo, ali še živimo svoj namen? O razlikah med željami, namenom in cilji, o nastajanju knjige Zgodbe za notranjo moč in poslovni premik ter o trenutkih, ko si lahko dovolimo spremembo smeri, se je z mag. Natalie Cvikl Postružnik pogovarjala mag. Sonja Klopčič. Pogovor je odprl niz 47-minutnih srečanj s prav toliko avtoricami in avtorji nove knjige.

Natalie Cvikl Postružnik, prva sogovornica na Soustvarjalnicah iz serije Zgodbe za notranjo moč in poslovni premik, v organizaciji AEIOU Universe
Foto: Mediaspeed

»Moj namen današnjega srečanja je pravzaprav zelo preprost,« je povedala Natalie ob Sonjinem uvodnem vprašanju, s kakšnim namenom je prišla na srečanje. »Želim, da ljudje začutijo, da je nastala knjiga, ki je v slovenskem prostoru nekaj posebnega. Ne zato, ker so v njej uspešni ljudje. Posebna je zato, ker pokaže, da so za vsemi funkcijami, položaji in odgovornostmi predvsem ljudje.«

Po njenem je prav človeškost tista, ki povezuje vseh sedeminštirideset zgodb. »Ne pričakujem, da bi se po današnjem pogovoru kdo odločil napisati svojo zgodbo. Želim pa si, da bi se za trenutek ustavil in se vprašal: Kje sem danes? Ali sem še vedno na poti, ki sem si jo nekoč izbral? In ali je morda čas, da svoj namen ponovno pogledam in ga malo prevetrim?«

Namen, želje in cilji

Besede namen, želja in cilj pogosto uporabljamo, kot da pomenijo isto. Natalie jih razume drugače. »Če bi morala namen opisati s prispodobo, bi rekla takole: namen je najti pravi čoln, prava vesla, pravo reko in prave sopotnike.«

Želje pridejo šele potem.

»Želja je, da bi bilo na tej poti lepo vreme. Da bi bila reka obdana z drevesi. Da bi bilo dovolj sence. To so želje.«

Tem sledijo cilji.

»Lahko imamo lep namen. Lahko si želimo širiti dobre zgodbe. Spodbujati odprtost. Pogum. Notranje premike. Ampak če si v nekem trenutku ne rečemo, da želimo knjigo izdati do določenega datuma, bo vse skupaj ostalo le pri lepih željah. Cilji so torej tisti, ki naš namen prevedejo v dejanja.«

Želja še ni cilj

To razliko pogosto opazi tudi pri študentkah in študentih. Na začetku predmeta jih povabi, da si postavijo osebni cilj. »Skoraj vsi napišejo: želim dobiti deset. Želim opraviti predmet z devetko. Takrat se ustavimo. To niso cilji. To so želje.«

Klasičnemu modelu SMART je zato že pred leti dodala še eno črko. Mali m, ki pomeni motivacijo.  »Če jaz nisem motivirana, si lahko postavim najboljši cilj na svetu, pa ga ne bom dosegla.« Pred kratkim pa je dobila še zanimiv predlog. »Natalie, manjka ti še d.«

Disciplina. »Lahko imaš motivacijo. Lahko imaš namen. Lahko imaš cilj. Če pa vsako jutro ne narediš tistega, kar si si zadal, se ne zgodi kaj dosti.« Ne gre za velike korake. »Ali narediš jutranjo vajo. Greš na sprehod. Prebereš nekaj strani knjige. Si vzameš petnajst minut zase. Ni pomembno, kaj narediš. Pomembno je, da narediš,« poudarja Natalie. Sonja v ‘formulo za postavljanje ciljev’ smeje doda še en d – drznost 🔝.

Vsaka zgodba najde svoje mesto

Poseben del pogovora je bil posvečen nastajanju knjige Zgodbe za notranjo moč in poslovni premik, pri kateri je Natalie skupaj s Sonjo Klopčič in Tomažem Boletom prevzela uredniško vlogo. »Ko sem

Zgodbe za notranjo moč in poslovni premik

v branje prejela vseh sedeminštirideset zgodb, sem najprej pomislila, da bi si vsaka zaslužila svojo knjigo.« Potem pa se je odprlo novo vprašanje. »Kako jih povezati, da bo bralec začutil njihovo širino?«

Odgovor je prišel zelo hitro.

»Pred seboj sem zagledala krog. Iz njega se je začela sestavljati pot. Najprej srečanje s samim seboj. Potem vrednote. Iz notranje moči nastane gibanje navzven. Darovi prinesejo odgovornost. Iz odgovornosti se rodi način, kako vodimo druge. Na koncu pa ostane še nekaj. Naš ustvarjalni podpis.« Tako je nastalo šest poglavij te knjige.

Pravi, da je veliko dlje iskala poimenovanja posameznih poglavij kot njihovo vsebinsko logiko. »Ko smo enkrat postavili strukturo, so zgodbe same našle svoje mesto.« In prav zato knjiga ni le zbirka zgodb sedeminštiridesetih avtoric in avtorjev, ampak povabilo, da se ob njihovih zgodbah za trenutek ustavimo tudi ob svoji.

Prva knjiga da drugi krila

Marko Drobnič, Natalie Cvikl Postružnik, Sonja Klopčič, Tomaž Bole na Ptuju, predstavitev Zgodb za pogum in navdih

Leto pred Zgodbami za notranjo moč in poslovni premik je nastala knjiga Zgodbe za pogum in navdih. Sonja Klopčič jo je doživljala kot knjigo, ki je odprla prostor za naslednjo: avtorice in avtorji so že v njej zbrali pogum za iskren pogled vase, v drugi knjigi pa so njihove zgodbe postale še bolj osebne in globlje.

Natalie razmerje med knjigama opiše z metaforo mame in otrok. »Mama da pogum. Da predispozicije in moč. Dobra mama opolnomoči svoje otroke, da lahko gredo svojo pot, kakršnakoli že je.« Prva knjiga je bila bolj povezana z vrednotami, iz katerih so izhajale zgodbe.  Druga je bila bolj odprta. »Otroci so dobili krila in so poleteli. Za mamo skoraj ni lepšega, kot da vidi, da otrok zadiha, zaživi, si drzne in si upa. Da je dobil dovolj notranje moči in zna poiskati tudi tisto, kar mu morda manjka.«

Včasih nam manjka ščepec poguma. Drugič navdiha ali drznosti za premik. Pomembno je, da si to znamo priznati in poiskati tam, kjer je na voljo: pri ljudeh, v odnosih, pogovorih in zgodbah. »Da si upaš vprašati. Da si upaš stopiti do človeka in vzpostaviti odnos.« Pri tem se Natalie vrača k radovednosti, ki jo razume kot eno najpomembnejših človekovih lastnosti. »Želim vedeti več. Spoznati nekaj novega. Nekaj doživeti. Beseda doživeti mi je zelo lepa. Živeti. Res živeti.«

Nedoseganje cilja vabi v refleksijo

Najprej je motiv(acija), nato pride akcija – Natalie s svojimi coaching psi Pralinée, Xeno, Žametom in Koro

Vseh ciljev ne uresničimo. Takrat običajno iščemo novo metodo, boljši sistem ali dodatno motivacijo. Natalie predlaga, da najprej naredimo korak nazaj. »Ko nekega cilja ne dosežemo, je to vedno dober trenutek za refleksijo.« Če ostanemo pri metafori čolna, se lahko vprašamo, ali je sploh plul v pravo smer. Smo si cilj postavili zato, ker si ga res želimo, ali zato, ker se to od nas pričakuje? Je bil usklajen z našim namenom in življenjem?

Če odgovor ni pritrdilen, smo že prišli do pomembnega uvida. Če ugotovimo, da je cilj res naš, pa lahko pogledamo, kaj nas je ustavilo. »Sem odlašala? Ali trenutek še ni bil pravi? Lahko imamo pravi cilj, ampak življenje od nas zahteva, da prej še nekaj naredimo, predelamo ali razumemo. Da nekoga srečamo ali pridobimo izkušnjo. Šele potem pride čas za ta cilj.« Zato se je dobro kdaj ustaviti in za trenutek zasidrati čoln. Pogledati okoli sebe in preveriti, ali smo še vedno v čistih vodah ter ali plujemo tja, kamor želimo.

Kam usmerjamo energijo?

Če je smer prava, razlog za nedosežen cilj pogosto ni pomanjkanje časa, temveč razporeditev prioritet. »Veliko govorimo o upravljanju časa. Ampak upravljanje časa je v resnici upravljanje prioritet. Gre za to, katerim nalogam, dejavnostim in ljudem namenimo svojo energijo.«

Pogosto najprej opravimo stvari, ki jih lahko hitro dokončamo in odkljukamo. Dajejo nam občutek učinkovitosti, čeprav niso nujno najpomembnejše. Natalie pri svojih ciljih uporablja preprosto tehniko petnajstih minut (ki jo priporoča Daniel Pink): vsak dan, še preden začne drugo delo, nekaj časa nameni svoji najpomembnejši stvari.

Sama je izrazito jutranji človek. Najraje začne ob štirih ali pol petih, ko telefon še ne zvoni in elektronska pošta ne prihaja. »Takrat je mir. In v tem miru naredim tisto, kar je zame res pomembno.« Vendar ura ni bistvena. Nekdo bo svojih petnajst minut našel popoldne, drugi zvečer. »Pomembno ni, ali je to ob petih zjutraj, ob enih popoldne ali ob desetih zvečer. Pomembno je, da si jih vzameš vsak dan. To je tista disciplina, o kateri sva govorili.«

Obstaja veliko metod za postavljanje prioritet. Tehnika »najprej pojej žabo« pri njej ni delovala. »Meni so tiste žabe vedno nekam poskakale,« se smeje. Petnajst minut pa deluje. Tudi kadar ni navdušenja. »Takrat se spomnim: Kaj je bila moja motivacija? Kaj je moj namen? Zakaj si tega sploh želim? Ne vprašam se, kaj bom jaz od tega imela. Vprašam se: Zakaj to počnem?«

»Dala sem si dovoljenje«

Zgodbe za notranjo moč in poslovni premik

V svoji zgodbi v knjigi Natalie zapiše: »Včasih življenje pozabi prebrati naše načrte.« O tem jo povpraša Sonja: kaj narediti, ko se to zgodi? Gre za zgodbo, ki je za Natalie še vedno osebna in boleča. Prav osebna nota je tista, ki zgodbam v knjigi daje težo. Avtorice in avtorji ne govorijo le o uspehu, temveč tudi o trenutkih, ko ni šlo po njihovih načrtih in ko so morali poiskati novo notranjo moč. Natalie lahko pove predvsem, kako je šla skozi tak trenutek sama.

»Imam zelo močno voljo in veliko energije. Navajena sem, da z energijo, ki jo vložim, pridejo tudi rezultati. Da grem čez prepreke in ovire. Potem pa pride trenutek, ko narediš vse, kar znaš, pa ne gre.« Takrat si je morala reči: ustavi se in predihaj. »Vprašala sem se, ali sem morda šla v napačno smer. To je zelo težko slišati.«

A prav tam se je zgodil pomemben premik. »Dovolimo si biti človeški. Dovolimo si delati napake. In dovolimo si priznati, da smo naredili nekaj, kar morda ni bilo usklajeno z našim namenom. Ko sem si jaz to dovolila, sem si preprosto rekla: V redu je, Natalie. V redu je tako, kot je. Bo pa druga smer, ki bo tudi v redu. Enostavno: dala sem si dovoljenje.« S to mislijo Sonja in Natalie zaključita prvi 47-minutni pogovor 47 avtoric in avtorjev knjige Zgodbe za notranjo moč in poslovni premik.

Kako so udeleženke_ci pogovora začutili dialog med Sonjo in Natalie?

»Največja cena ni neuspeh, temveč življenje, ki ga ne živimo po svoje«

Mojca Cvajdik

»Zgodbe za notranjo moč in poslovni premik niso bile zgolj predstavitev knjige ali prijeten pogovor. Bile so opomnik, da v vsakem izmed nas živi zgodba, ki čaka, da ji prisluhnemo. V drobcih iskrenih izpovedi, globokih misli in življenjskih spoznanj sem našla nekaj neprecenljivega – potrditev, da so napake del poti, ne konec nje. Da brazgotine ne pomenijo šibkosti, temveč dokazujejo, da smo rasli. Da si lahko odpustimo, se sprejmemo in kljub vsem ovinkom nadaljujemo z dvignjeno glavo.

V vsakdanjem vrvežu pogosto pozabim nase. Prevečkrat se prilagodim, da bi ustrezala pričakovanjem drugih, in utišam svoj notranji glas. A včerajšnji pogovor me je spomnil, da največja cena ni neuspeh, temveč življenje, ki ga ne živimo po svoje.

Odšla sem z občutkom, da si smem dovoliti biti to, kar sem. Ne popolna, ne všečna vsem, ampak pristna. In prav v tej pristnosti se skriva moč za nove korake, pogum za uresničevanje lastnih ciljev ter zaupanje, da so moje sanje vredne prostora v mojem življenju.

Včasih je dovolj le ena zgodba, da se spomnimo, kdo smo. In včerajšnji dogodek je bil zame prav to – tih, a močan opomnik, da je čas, da stopim bližje sebi in pogumneje proti prihodnosti, ki jo želim ustvariti. ✨,« je poudarila Mojca Cvajdik, ena od udeleženk.

»Kje sem v tem trenutku svojega življenja? Vprašanje, ki si ga prepogosto pozabim zastaviti.«

Vesna Maučec (na sredini, desno od nje Matjaž Kek)

»Hvala, Natalie, za iskren in navdihujoč pogovor. Sama sem od njega odnesla predvsem tri pomembna (prebujena) spoznanja. Prvo je vprašanje: Kje sem v tem trenutku svojega življenja? Vprašanje, ki si ga prepogosto pozabim zastaviti, saj samo nekam hitim in si rečem, samo še to uredim in potem pridem jaz na vrsto. Drugo je razlika med željo in ciljem. Ugotovila sem, da imam veliko želja, vendar jih prepogosto ne pretvorim v konkreten cilj. Prav ta razmislek mi je dal brco v rit, da je čas da si začnem postavljati jasne in merljive cilje (predvsem na zasebnem področju – in verjela ali ne, ravno sem del enega osebnega projekta, kjer sem ravno to naredila). Najbolj pa me je nagovorila misel, da tudi v meni živita tako emocionalna kot racionalna Vesna. In da je to povsem v redu. Da ni treba izbirati med eno ali drugo – obe sta del mene in skupaj oblikujeta moje odločitve. In da JAAAAA vedno znova se potrdi, da tisti občutek v trebuh pri Racionalni Vesni vedno prav preceni odločitev in predvsem človeka. Hvala ti Natalie 😊,«iskreno sporoča Vesna Maučec, direktorica F.R.D. d.o.o.

Spodbuda, ohraniti smer in zaupanje vase, tudi ko naslednji korak še ni povsem jasen

Nataša Teraž Krois

»Udeležba na takšnih dogodkih, kot je bila Soustvarjalnica in pogovor z Natalie in Sonjo, da priložnost, da se v tem hitrem svetu, kjer drvimo za uspehi in kazalniki, za trenutek ustaviš in poslušaš, vaju in posledično sebe. Kako odkriješ svoj namen, svoje cilje in kaj je potrebno, da jih dosežeš. In da uspehi niso merjeni zgolj s številkami na papirju, ampak se odražajo v našem delovanju, z našo energijo in odnosih z drugimi. Kot je bilo zapisano v vabilu, takšni pogovori dajo spodbudo, da ohranimo smer in zaupanje vase tudi takrat, ko naslednji korak še ni povsem jasen. Hvala,«   srčno pove Nataša Teraž Krois, vodja sektorja za razvoj in trajnost Lumar IG d.o.o.

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv sogovornic, Insights d.o.o. in Mediaspeed