Usmerite energijo v dobro, obrestuje se!

Usmerite energijo v dobro, obrestuje se!

Usmerite energijo v dobro, obrestuje se!

avtor 27. maja, 2022

S Sašo Mrak Hendrickson se poznava že nekaj časa in vedno je bila zame nek svetilnik pozitivne energije. In nato novica, bam, odhaja v ZDA … Pa otrok, pa družina, povsem drugačno okolje … Saša zase pravi, da je radovedna, odprtega in malo nemirnega duha, družinska, materinska, vztrajna. Spremenjena. Poslovna pot jo je vodila od strokovnjakinje za odnose z javnostmi, urednice, izvršne direktorice Združenja Manager, do direktorice strateškega razvoja v okviru Carver Institute v Virginiji, ZDA. “Strah me je odvisnosti od kogarkoli, težkih bolezni in da bi se kaj pripetilo mojim najbližjim, neizmerno rada imam naravo, živali in glasbo,” nam zaupa Saša. Kmalu prihaja v Slovenijo, kjer bo predavala v okviru Kongresa coachev in mentorjev 15. junija (kjer se vidiva in se zelo zelo veselim!) Njeno pripoved nizamo v naslednjih odstavkih.

Mlada nagajivka s “črnim obdobjem” postane subtilna ženska

Kot otrok sem bila zelo živahna, nagajiva, povsod sem plesala in skakala. Na primer, še ko smo šli na jadranje, sem s seboj vzela gumi tvist, da sem lahko skakala takoj, ko smo se privezali v marini. Rada sem brala in pojedla vso možno čokolado, ki sem jo našla. Kot otrok sem bila rada predvsem v sestrini družbi in ji po malem sledila povsod, se igrala po tiho, medtem ko se je ona učila …

Kot najstnico me je nekoliko “odneslo”. Vse je moralo biti črno, vse moje obleke, moje pohištvo v sobi, še stene sem si prebarvala na črno, poslušala alternativno glasbo, tudi punk, veliko ustvarjala zaprta v svoji sobi, kjer sem se učila risati, pisati poezijo. To so bila krasna leta, katerim so sledila malo manj krasna v iskanju same sebe in porušeni samozavesti.

Kot ženska mislim, da sem subtilna in tenkočutna na eni strani, močna in neodvisna na drugi strani. Spoštljiva in prijazna do vsakega, nikoli ne obsojam, ker nikoli ne veš, kaj je v ozadju življenja neke druge osebe. Raje se umaknem, kot pa napadam. Moje zavetje v iskanju same sebe je bila pogosto kariera, danes, ko sem tudi mama, ni več. Mislim, da sem precej izoblikovana, vem, kaj hočem in česa nočem, naučila sem se počakati in vztrajati.

Dogodki, ki me zaznamujejo, so povezani s starši, sestro, prijateljico Petro in plesom

Zagotovo me je zaznamovala mamina kariera v psihiatriji – zaradi nje nimam predsodkov do nikogar. Človekov um me od nekdaj fascinira. Poslušala sem mnogo zgodb o hudih stiskah, ki so jih ljudje uspeli premagati, in o mentalnih boleznih, ki so jih uspeli obvladati.

Zaznamovala me je ločitev staršev. Nisem se niti zavedala, kako zelo, dokler se nisem začela ukvarjati s svojimi življenjskimi vzorci v določenih odnosih. Zaznamovala me je smrt očeta, ki je mnogo prezgodaj izgubil bitko z rakom. Kmalu bo 9 leta tega, praznina pa je še vedno tu.

Vzor mame v moji generaciji sta zaznamovali dve osebi: moja sestra z njenim izjemnim občutkom za otroka in spodbujanjem vsega dobrega v otroku brez buljenja televizije, igric in ostalih neumnosti, ki lahko hitro škodujejo; in moja prijateljica Petra, s katero sva povezani od zgodnjih najstniških let, ki me pozna do potankosti, jaz pa njo.

Zelo me je zaznamovala moja športna plesna kariera, ki mi je naučila discipline (no, te mi včasih vseeno zmanjka), izgube in zmage, vztrajnosti in vzajemnosti.

Smrti sprožita prelomne trenutke v mojem življenju

Za drugačen način mojega življenja, če malo pomislim, sta bili prelomni dve smrti. Prvič, ko je očetu nenadoma umrla njegova druga žena in se nam je vse spremenilo v nekaj trenutkih. Oče je ostal sam z dvema otrokoma, jaz sem se skoraj čez noč preselila k njim, kar je šokiralo mojo mamo, in tako se nam je vse spremenilo v nekaj dneh. Drugi prelomni trenutek je očetova smrt. Težko sem se sprijaznila, da bo umrl, umiral je počasi in boleče, še danes čutim, kako nepravično se mi je zdelo in se mi še vedno zdi. Takrat sem se bolj kot kadarkoli prej zavedala, kako nepomembne so nekatere zadeve, kako nepotrebni so prepiri, kdo ima prav, kaj imaš in česa nimaš, kaj kdo meni o tebi … takrat sem se bolj obrnila nazaj k sebi in mojim najbližjim in čeprav sem bila veliko videna navzven v poslovnih krogih, medijih ipd., sem vedno najbolj uživala v samoti ob koncu tedna, ko sem bila “sama s seboj” in v krogu družine in nekaj najbližjih prijateljev, ali pa v argentinskem tangu, ki je bil zame kot neke vrste meditacija.

Ženska mora biti finančno neodvisna

VP SLO v ZDA, obisk ministra za digitalizacijo, marec 2022

Mislim, da je moje poslanstvo povezovati z ljubeznijo in biti mama. Biti mama je najlepša stvar na tem svetu. Vsak trenutek uživam v tem, pa naj bo še tako naporno. Mila je stara komaj devetnajst mesecev. Ko vidiš, kako zelo te otrok potrebuje, kako zelo ti vrača ljubezen, je tako, kot mi je napisala kolegica, ko mi je čestitala ob rojstvu: kot da zreš ljubezni sami v oči.

Največja učna lekcija je neodvisnost. Mislim, da mora vsak ženska biti finančno neodvisna v tolikšni meri, da ve, da lahko poskrbi zase v vsakem trenutku. Ko sem enkrat to izgubila, sem si rekla, da nikoli več. Je povzročilo preveč stiske in občutka ujetosti v meni.

Zame življenje ni črno belo

Zagotovo je zame življenje pot rasti, a s toliko ugankami, da nimam trdnega odgovora na to vprašanje. Tako kot mnogo drugih se tudi sama ukvarjam z vprašanjem, ali je res življenje samo to tukaj, ko se rodiš, odrasteš, trpiš, se veseliš, in potem kar naenkrat izgineš, se, tako kot pravijo, vrneš v prah? Sama v to ne verjamem, ampak hkrati pa tudi ne vem več od tega. Težko sprejmem, da obstajajo milijarde ljudi, ki samo trpijo, ki nimajo sreče, umirajo od lakote, vojn, zlorab, mučenja. Kakšno je to življenje? Ali so to res karme iz preteklosti, je tuzemsko življenje res samo postanek? Filozofiram, vem, ampak zame življenje ni tako črno belo kot je za mnoge, ki pravijo, da pač pridemo in gremo in je to to.

Najpomembneje v življenju je biti povezan

Biti z ljudmi, ki jih imaš rad in jim pomagati, vsak dan užiti košček narave in svežega zraka, je zame najpomembneje v življenju. Saj je tudi razvajanje dobro, ko greš na počitnice v tropske kraje ali na jadranje, ko lahko ješ izvrstno hrano in piješ dobro vino, ampak če ni povezano z najbližjimi in če ni povezano z naravo, potem nima smisla.

Ljubezen me odpelje v ZDA

Da bom šla v ZDA, sem se odločila ze po prvih nekaj tednih najine veze. Spoznala sva se v Ljubljani poleti 2015. Zanj opcija, da bi živel v Sloveniji, ni bila možna, ker ima tu v Ameriki sina iz prvega zakona, pa tudi karierno Slovenijo ne ponuja zadosti. V bistvu so bila štiri leta veze na daljavo že tako dolgo obdobje, da sem imela počasi že vsega “poln kufr”.  Res je, da imam rada občutek neodvisnosti, da sem rada sama in se ne počutim osamljeno, ampak svobodno, a je veza na daljavo vendarle težka preizkušnja. Najprej sem ga obiskovala v Ameriki, potem v Črni Gori, potem sem živela dve leti med Slovenijo in Gruzijo, potem je bil pa še eno leto v vojnem območju, kamor nisem smela potovati, in nisem vedela niti, kje točno je.

Poročila sva se v Sloveniji decembra 2019. V Ameriko sem se selila prve dni marca 2020 s trezno glavo in se zavedala, da puščam za seboj na nek način idealno kariero v Sloveniji in kar je bilo res težko, mojo družino. Ampak tu lažje diham. Še vedno, ko pomislim na Slovenijo, dobim občutek utesnjenosti. ZDA je ogromna dežela neštetih obrazov. Družino pa vseeno vsak dan pogrešam. Kariera mi spet ne pomeni toliko, vendarle sem blizu glavnega mesta ene od velesil, tako da lahko gradim kariero naprej, če si želim.

Razlike v poslovnem svetu med ZDA in Slovenijo

Saša z enim izmed študentov in direktorjem inštituta

Poslovno Američani manj komplicirajo, manj govorijo, več naredijo, ko gre za posel. Podjetništvo tukaj se zdi, da imajo v genih. V Sloveniji poslušaš še vse drugo, pa te težave in tiste težave, pa kaj se ne da, pa kako je drago, pa koliko bo stroškov. Tu te s tem ne bodo obremenjevali.

Poleg tega se tukaj ceni delo in znanje, ko govorimo o povprečni in nadpovprečni izobraženi delovni sili. V Sloveniji se nekateri še vedno bojijo postaviti svojo ceno. Na drugi strani v Sloveniji tudi premnogi pričakujejo, da so nekatere storitve brezplačne.

Ko gre za poceni in neizobraženo delovno silo, gre spet za sloj, ki je tudi tu najbolj oškodovan. S finančnimi podporami vlade v času kovida, ki so podobne slovenskim podporam za brezposelnost, pa otroški dodatki itd., tu poceni delovna sila noče več delati in imajo podjetja hude težave.

V Sloveniji se dobri poslovni odnosi hitro prelijejo v prijateljske in potem se ljudje dobivajo dnevno, tedensko, družinsko, moško, žensko. Tu so razdalje večje, ljudje nimajo toliko časa in kljub temu da so odprti in pristni, intenziteta odnosov ni tako močna, a imaš vseeno prijatelja, ki ti bo pomagal.

Po drugi strani pa so mnogi kot zaposleni (torej ne podjetniki) osredotočeni samo na to, kar imajo v opisu delovnih nalog, in jih je treba voditi kot otroke. Brez heca, to še ljudje tukaj sami o svojih ekipah pravijo. V Sloveniji smo multipraktiki, tukaj ni tako.

Živim v multikulturnem središču

Ženske v IT na konferenci v ZDA

Mi živimo v neposredni bližini glavnega mesta, Washington D.C.ja, le 30 minut stran. Washington D.C. je vladno središče in zato izjemno mednarodno, zato so tudi soseske okoli precej mednarodne, kar dela ljudi bolj odprte do različnosti, prijazne in razgledane. Zato vedno poudarjam, da je moja izkušnja z Ameriko vezana na okolje in zvezno državo, v kateri živim.

Morda še nekaj zanimivih razlik. Na primer hrana: tukaj dobiš toliko pripravljene hrane, da ljudje veliko manj kuhajo in ne pripravljajo vse od začetka. Mislim, kupiš lahko narezano čebulo, korenček, skratka vso zelenjavo, da samo vržeš v lonec in dodaš karkoli hočeš. Priznam, da mi kdaj prav pride, ker se mi res ne da vsak dan luščiti, sekati, drobiti, trgati… Vendar pa se da dobiti zelo dobro hrano. Amerika je res dežela hitre in poceni hrane, a izbira je vedno posameznikova. Imajo tudi dobre restavracije in kvalitetne izdelke v trgovini. A je tudi tu hrana vedno dražja, tako da tudi sama izbiram, kje kupujem, ker so včasih cene določenih živil nore.

Ljudje si med seboj zelo pomagajo in ni kulture zavidanja

Na splošno so ljudje tu bolj prijazni, a hkrati tudi dlje traja, da se ti popolnoma odprejo recimo s svojimi težavami, stiskami. Navadno to ostane v zelo zaprtem krogu. Slovenci smo veliko bolj odprti v pogovorih, tudi bolj opravljivi, ampak včasih to pomaga, da spravimo frustracijo hitreje iz sebe.

Tu ne jamrajo. Tu ni kulture jamranja. Tu ni kulture zavidanja. Tu uspeh privoščijo. Podprejo, če lahko.

Ljudje v soseskah si veliko pomagajo med seboj. Otroci imajo pogoste dobrodelne šolske akcije in potem vsi nosimo obleke, hrano, darilne kartice, karkoli se že zbira za brezdomce, zapuščene živali ipd. Ta pripravljenost pomagati me je pozitivno presenetila. Prav super je, ker podariš mnogih stvari, ki nekomu prav pridejo že naslednji dan. Pa še otroke vzgajajo v duhu pomoči drugim. Tu je recimo posvojitev živali iz zavetišča kot nacionalni šport. Ampak hvala bogu! Imeti male živali je izjemno drago, veterinarske storitve so nenormalno drage, ampak ljudje, pa čeprav niso bogati, se odločijo rešiti življenja tem malim živalcam, ki jih drugi zavržejo.

Previdni vozniki še mene včasih spravijo ob živce

Morda samo se to: tu v severni Virginiji, kjer živimo mi, so vozniki previdni. Tako previdni, da so že prepočasni in se zdi, da jih nosi luna. Za naše Slovence bi bila to velika frustracija. Že tako so omejitve hitrosti strožje, vozijo počasi, po možnosti vzporedno na tripasovnici, da nihče ne more mimo, potrebujejo ogromno časa, da speljejo pri zeleni luči.

Čeprav sama nisem divjak na cesti, še mene včasih spravijo ob živce. Ampak me hitro pomiri, kajti tu ti vozniki, ko se vključuješ v promet, takoj naredijo prostor, ne glede na to, kako dolga kolona je pred njimi.

Trenutno uživam v vlogi mame

Trenutno še vedno sestavljam novo življenje. Mali otrok, kariera na novo, novo okolje, vmes pa covid, ki nas je vse odrezal od socializacije še dolgo časa. Službeno še nisem tam, kjer bi rada bila, bo treba še malo potrpeti in graditi. Ker mož dela za vlado, obstaja opcija, da zamenjamo celino čez nekaj let, a se glede tega še nismo odločili. Trenutno uživam v vlogi mame. Čas tako hitro teče in teh lepih trenutkov čebljanja, bezljanja sem in tja, plezanja, čudenja, objemanja, dojenja itd. nočem zamuditi.

Svoje védenje in videnja sveta prenašam v delovno okolje

Odprtost, sprejemanje različnosti in raznolikosti mi daje veliko prednost, saj se hitro prilagodim in nimam strahu pred neznanim, več zaupanja imam vase in v ljudi prav zato, ker mi izkušnje dajo moč boljše presoje.

Današnja situacija je izziv za vse nas

Saša z ekipo Združenja Manager

Težko je in se težje bo za vse. Tu je kovid zaradi vojne v Ukrajini postal drugorazredna tema, tudi sicer smo tu precej hitreje normalno zaživeli v primerjavi s Slovenijo, ampak kovid mi je preprečil potovanja v Slovenijo za dolgo časa in mi je bilo hudo. V Ameriko sem prispela deset ni pred zaprtjem zaradi covida, ko so bili leti ukinjeni. Pa še tri mesece noseča sem bila. Domotožje je bilo zato hudo. Plan je bil, da se pred visoko nosečnostjo vsaj enkrat ali dvakrat vrnem v Slovenijo in postopoma odselim. Namesto tega sem bila odrezana od vsega mojega čez noč. Tudi od moje ekipe v Združenju Manager se nisem poslovila tako, kot bi bilo treba. Tukaj pa na začetku tudi nisem mogla ustvarjati pristnih novih stikov, ker so bili vsi “zaprti doma”.

In zdaj vojna, ki bo imela ogromne posledice za vse, ima vpliv na globalno ekonomijo in geostrateške odnose. Želim si, da bi države agresorja v Ukrajini hitreje ustavile in o tem se tu veliko pogovarjamo. A za zdaj tu ni nihče, ki dela v vladi ali za vlado mnenja, da se bo hitro končalo. Ljudje tukaj so presenečeni, ko jim povem, da mnogi krivijo ZDA za to vojno. Tisti, ki delajo v diplomaciji, pa so tega navajeni in sami pravijo, da včasih tudi drži, vedno pa ne. In potem se hitro razvije vroča debata, kje so zamočili republikanci s Trumpom in kje zdaj demokrati z Bidenom, za katerega pravijo, da samo govori in nič ne naredi. Ne glede na to, kdo, Američani niso zadovoljni ne z eno ne z drugo stranjo, so ogorčeni nad tem, kar se dogaja v Ukrajini. Tu v naši soseski so bile zbiralne akcije, ljudje izobešajo ukrajinske zastavice na nabiralnike, ki so postavljeni ob cesti.

Usmerite energijo v dobro, obrestuje se!

Moj nasvet: Čim več potovati in si odpirati obzorja, znebiti predsodkov, t. i. sosedske nevoščljivosti. Ni vredno energije. Usmeriti energijo v dobro se obrestuje. Še zdaj ne razumem (pravzaprav je smešno), kako se je lahko ena od mojih sosed ukvarjala s tem, zakaj nisem poročena, pa s tem, ali hodim v cerkev ali ne. Živi in pusti živeti.

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.


Fotografije: osebni arhiv Saše Mrak Hendrickson

1 komentar

Vpišite vaš komentar
  1. filomena cvikl
    #1 filomena cvikl 27 maja, 2022, 10:02

    Spet ena življenjska inspirativna resnična pripoved. Zelo povezovalno napisano, zanimivo, skratka čestitke vsem sodelujočim v teh pripovedih. Še naprej želim, da ostanete tako “zanimivi” in predvsem vzpodbudni za vse. Hvala….

    Odgovori na komentar

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.