Ko življenje postane stik: zgodba dveh zdravnic, ki sta izbrali pris(o)tnost

Eva Medved in Niki Lukšič Druškovič sta zdravnici, partnerki in terapevtki, ki sta po pripravništvu na medicinski fakulteti pustili Slovenijo, zamenjali belino halj za vonj oceana in z dotikom telesa, besede in poguma začeli ustvarjati nekaj drugačnega. Danes živita na Portugalskem, kjer delujeta kot somatski psihoterapevtki pripravnici, vodita surf guesthouse Casa dos Amigos in organizirata umike v naravi. Njuna zgodba je zgodba izbire – za življenje, ki podpira, ne izčrpava. Za odnos, ki zdravi.

Pet besed za srce in bistvo

Niki in Eva

Ko opisujeta sami sebe, izpostavita pet besed: ljubezen, radovednost, življenje, povezanost in rast. V teh pojmih se skriva njuna osebna in profesionalna esenca. Ljubezen do življenja, ljudi, planeta, predvsem pa do sebe in ena do druge, se izraža v vsakodnevnih trenutkih – pogledih, objemih, iskrenih zahvalah. Radovednost ju žene že od nekdaj, pravi Evina mami, in prav ta radovednost je postala temelj njunega terapevtskega dela. Ko terapevt neha spraševati, preneha biti terapevt, poudarjata.

Življenje razumeta skozi telo – dihanje, gibanje, vibracijo – in prav ta sposobnost zaznavanja jima omogoča, da ostajata prisotni tukaj in zdaj. Povezanost s skupnostjo, družino in prijatelji pa je ob selitvi dobila še posebno težo. »Nismo narejeni, da živimo v izolaciji,« pravita in se sklicujeta na besede psihoanalitika Winnicotta. Rast pa je zanju počasna, včasih neprijetna, a dragocena pot do globljega razumevanja sebe. Vedno znova spominjata stranke: »Iz močnih korenin poženejo najlepši cvetovi.«

Ko srce izbere drugačno pot

Največja prelomnica na njuni poti je bila odločitev po pripravništvu, da si takšnega življenjskega sloga, kot ga narekuje medicina v Sloveniji, ne želita. Šest mesecev v UKC Ljubljana je bilo napornih in hkrati razkrivajočih. Pravi trenutek za spremembo. Opozarjali sta jima telesi, čutili sta posledice na zdravju in spoznavali, da ne moreta delovati z načinom, ki ga v resnici čutita kot pravega.

Zato sta se usedli v avto in se odpeljali na drugi konec Evrope. Tri mesece kampiranja po Portugalski jima je odprlo vrata v nov svet. Občutek svobode ju je preplavil – in želeli sta ga ohraniti. S pomočjo Nikinega brata, ki na Portugalskem vodi surf šolo, sta odprli surf guesthouse, se vpisali na študij somatske psihoterapije in začutili, da ju podpira vesolje.

Valovi oceana in notranja tišina

Največ živosti jima prinaša zavedanje, da živita v skladu s svojimi vrednotami in sledita srcu. »Tudi ko je težko, se znova odločiva za to pot, zase in ena za drugo,« poudarjata. Jasnost pogosto najdeta v naravi, posebej ob oceanu. Slan zrak, pogled na modrino in valovanje zbudijo vsako celico. In ko sta prisotni z vsem bitjem, sta resnično živi.

Največja učiteljica pa je bila prav pot sama. Strah pred neznanim, ki je spremljal odprtje guesthouse-a, je bil pogost. Naučili sta se ga sprejemati kot del procesa, kot nekaj, kar poganja kri in spominja, da nič ni samoumevno. »Ko ga slišiva, sva danes bolj pogumni in bolj živi.«

Ko telo šepeta, ne čakaj na krik

Retreati v naravi blizu Lizbone, Portugalska

Zadnja leta sta ugotovili, da skoraj ni stvari, ki bi bila pomembnejša od zdravja. Pristop somatske psihoterapije, ki ga razvijata, temelji na prepričanju, da telo in um nista ločeni entiteti. »O izkušnjah lahko govorimo – in to pogosto prinese olajšanje – a le redko razbremeni telo, če ga pri tem ne vključimo,« poudarjata.

Telo, kot pravita, pogosto razumemo kot prevozno sredstvo, dokler ne začne »puščati«. »A midve učiva sebe in druge, da poslušamo že prvi šepet, preden postane krik. Majhne razpoke je veliko lažje zakrpati, kot pa dvigniti potopljeno ladjo.«

Prisotnost, ki zdravi – in osrečuje

V uvodnem vikendu študija psihoterapije sta spoznali učiteljico, ki jima je odprla srce – Maria del Mar Cegarra Cervantes. Rekla je, da ima občutek, da opravlja najboljše delo na svetu, in da si želi, da bi bili terapevti srečni ljudje. Besede so jima bile kot ogledalo.

Prihajali sta iz zdravniškega sveta, psihoterapevtski pristop pa jima je ponudil človečnost in globino. »Najino delo danes ni zgolj poklic, je način življenja. Skrb zase ni ločena od skrbi za druge.«

Srečanja, ki puščajo sled – v telesu in duši

Zaradi svoje raznolike poti – od medicine do turizma – imata celosten pogled na človeka. V terapevtskem prostoru najprej ustvarita varen odnos, kjer se lahko zgodi prava izmenjava. »Ne verjameva, da je najin pogled edini pravi. Vsaka oseba, ki pride, prinese nekaj svojega – vsak doda kanček čarovnije.«

Na retreat-ih, ki jih organizirata, se pogosto zgodi prav to – v odprtosti teles in duš nastanejo prostori, kjer se lahko vsi obogatimo. Navdih jima daje tudi krog skupnosti, ki nastaja v teh srečanjih.

Padli na prvem izpitu – in se ujeli za vse življenje

»Vedno se nasmejiva, ko se spomniva, kako sva se spoznali,« pravita. V prvem letniku medicine sta obe, sicer odličnjakinji, padli iz izpita iz biofizike. Niki je takrat v solzah iskala tolažbo pri mami, ki ji je rekla: vse se zgodi z razlogom. Takrat se ji je zdelo to nesmiselno, a potem je spoznala Evo – edino drugo osebo v enaki situaciji.

Ponavljanje izpita ju je zbližalo, opravili sta ga uspešno in nikoli več padli. Danes, več kot desetletje kasneje, se pripravljata na poroko v Ljubljani. »Tista grenka izkušnja je bila eden najlepših začetkov.«

Počitek je v redu

V štirih letih, odkar sodelujeta s surf šolo, sta gostili številne Slovence – in opazili en vzorec: tudi na dopustu težko izklopimo notranji pogon. »Produktivnost je postala način potrjevanja lastne vrednosti. Počitek pa je postavljen na dno – ali pa si ga sploh ne dovolimo.«

Njuno sporočilo je preprosto: počitek je v redu. Potrebujemo ga. Tako kot je v redu prositi za pomoč. »Živčni sistem potrebuje varnost. In psihoterapija bi lahko postala samoumeven del življenja.«

Življenje ni črno-belo. In sreča ni stalnica.

Niki in Eva, Casa dos Amigos

Zanju pomeni življenje neprestano spreminjanje. Edina stalnica je, da se vse nenehno preobraža – in prav to je v redu. »Sreča je, da jo lahko sploh začutiva,« pravita. Ni trajna, ampak utripajoča – med svetlobo in temo, med jezo in spokojem.

Navdih najdeta v naravi, ki jima kaže ritem. V valovanju oceana, v soncu, ki pade na liste. Navdih jima dajeta tudi ena drugi in vsi ljudje, ki pridejo na njuno pot. »Morda življenje ni za razumevanje, ampak za čutenje. Če si dovolimo čutiti, smo že na pravi poti.«

Dotiki duše v poeziji in filmu

Niki jo vedno znova nagovori pesem Nekoga moraš imeti rad Ivana Minattija. V njej najde dom in opomin, da brez bližine ne gre. »Potrebuješ nekoga, ki te sprejme, tudi ko ne znaš biti pogumen.« Eva neguje svojo igrivost in radovednost z otroškim filmom Christopher Robin. »Poln je preprostih fraz, ki bi jih v resnici potrebovali vsi odrasli.« Obe radi poslušata Ditkino uglasbeno poezijo Ferija Lainščka – v svetu, ki je mehkejši in bolj resničen.

Pristnost kot edino vodilo

Njun terapevtski pristop temelji na spoštovanju drugačnosti in brez vsiljevanja. Pomembno jima je, da vsaka oseba sama odkrije svoj pogled na svet. »Ko sprejmemo, da ne obstaja ena sama resnica, postane življenje nekoliko lažje.«

»Vsak človek si zasluži biti slišan in sprejet v vsej svoji celovitosti,« pravita. Njuno delo je poklon človeškemu bitju – in vsak dan se skupaj s svojimi klienti učita, kako živeti bolj pristno. »Veliko ljudi čaka na boljše čase, da bi si dovolili imeti se lepo – a ta čas je zdaj,« zaokrožimo naš pogovor.

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.