Živimo v času, ko življenje dojemamo kot nenehno borbo, ko so pod vprašanj postavljene življenjske vrednote. Ko se pravzaprav sprašujemo, kaj je prav in kaj narobe ter katera resnica je prava resnica.
“Tragedija življenja ni smrt, temveč tisto, kar pustimo umreti, medtem ko ŽIVIMO.“ Norman Cousins
Naša miselnost je obremenjena s “kako preživeti jutri” in “kaj je kdo naredil narobe včeraj”. Sedanjost skoraj ne obstaja, saj se skozi dan prebijamo obremenjeni z opravki, nalogami, s časom, z obveznostmi in negativnimi čustvi. Neodločnost, strah in jeza uničujejo esencialna čustva, ki so temelj življenja, to so sočutje, ljubezen, razumevanje in hvaležnost. Povečuje se strah pred smrtjo (v nadaljevanju bom uporabila besedo minljivost, ker vibrira na višji frekvenci in jo lažje sprejmemo) in zmanjšuje se zmožnost sprejemanja, odpuščanja in izpuščanja. Čustva strahu in jeze so v korelaciji s sprejemanjem, odpuščanjem in izpuščanjem. Več kot je strahu in jeze, manjša je sposobnost dojemanja in sprejemanja minljivosti. Na fizičnem nivoju se to lahko odraža na različne načine, a najpogosteje je to rezistenca na protibolečinska zdravila.
Ko protibolečinska zdravila ne “primejo”, boli duša.
Paliativna oskrba je pristop, ki izboljša kvaliteto življenja bolnikov in njihovih družin, ki se soočajo s problemi, povezanimi z življenje ogrožajočimi boleznimi. To se doseže s preprečevanjem in lajšanjem trpljenja z uporabo metode zgodnjega odkrivanja in popolne ocene ter zdravljenja bolečine in ostalih težav – fizičnih, psihosocialnih in spiritualnih. (WHO 2002)
Čeprav je osnova naturopatije iskanje vzrokov bolezni in krepitev življenjske energije, se kot starodavna tradicionalna veda z nekaterimi tehnikami odlično vključuje v paliativno oskrbo. Seveda je pomembno poudariti, da se s svojimi pristopi dopolnjuje z uradno medicino ter da nikakor ne posega v delo zdravnika.
Z naturopatskimi protokoli tako lahko pomagamo paliativnemu bolniku in svojcem. Prav tako pa lahko veliko naredimo “na sebi” že veliko prej, preden smo postavljeni v tako situacijo.
»Biti ves čas pozitiven« je lahko zelo varljivo
Premalokrat cenimo tisto, kar lahko obrne življenje na bolje: stisk roke, nasmeh, objem, dobrega poslušalca, prijazno besedo, dotik.
Z naturopatskimi tehnikami krepimo naša esencialna čustva in omogočamo razumevanje negativnih čustev. Na primer Bachova cvetna terapija je ena od uspešnih tehnik, ki se uporablja tudi kot podpora v paliativni oskrbi. V današnjem času lahko beremo in slišimo veliko o “biti pozitiven”, a je to lahko zelo varljivo, saj na ta način potlačimo negativna čustva globoko v sebi. Vsa potlačena, neizrečena in nepredelana negativna čustva povzročajo na dolgi rok težave, ki se odražajo tudi na našem fizičnem telesu v obliki različnih bolezni.
Moje osebno srečanje z minljivostjo
Bilo je v drugi polovici novembra, kmalu po njenem rojstnem dnevu. November je bil dokaj lep in še kar sončen in bila je zadovoljna, da je na svojem vrtu vse postorila, kar je bilo potrebno ….. kakor da bi čutila. Ne spomnim se vseh dogodkov tistega jutra, a še zmeraj jo zelo živo vidim, kako sedi na svojem kavču rahlo zaskrbljena, ko sem prišla do nje. Reče: “Veš, Simona, nekaj ni vredu…..kot bi me rahla kap.” Pogledam jo. Vidim povešeno ustnico in tudi roko je premikala težko. Pokličem njeno zdravnico in res sem hvaležna za hitro ukrepanje. Sva na urgenci. Kljub času covida so mi dovolili biti ob njej. Sprejeli so jo na oddelek. Pomirila se je, saj jim je zaupala. V zadnjih letih je bila kar nekajkrat v njihovi oskrbi.
Po nekajdnevnih preiskavah diagnoza, ki nas je za nekaj trenutkov ohromila. Rak. Rak na več koncih telesa, tudi možganih. Imela je izjemno voljo. Še v bolnici se je s pomočjo prijazne terapevtke ponovno naučila pisati. Želela je do konca biti samostojna. Za božično-novoletne praznike smo jo lahko peljali domov. Čutili smo … Vedeli smo … da so zadnji skupni. Naš moto teh praznikov je bil: Ni pomembno, kaj je pod smreko, temveč kdo je ob smreki.
Želim le: Naj se poravnata duša in telo
Pogovarjali sva se o bolezni, a besede rak nisva omenjali. Ni želela pomilovanja. Obljubila sem ji, da bom spoštovala njene želje. Zelo me je bilo strah, kako bo prenašala vse bolečine. A bodo prijela protibolečinska zdravila? Ves čas od diagnoze dalje sem ji pripravljala Bachove cvetne esence, pro-bio terapijo ipd. Zaupali sva si bolj kot kdajkoli prej. Počutje se je poslabšalo in morala je nazaj v bolnico. Želela sem jo peljati jaz, kakor vedno, a zdravnica je predlagala, da pride po njo rešilni avto. Prvič. In zadnjič. Vsak dan sva se slišali po telefonu, a njen glas je postajal šibek. Sedela sem v njenem počivalniku in prosila stvarstvo, da se poravnata duša in telo. Takrat smrt ne boli.
Obljubila sem, da bom spoštovala njeno zadnjo odločitev. Zazvonil je telefon in še zadnjič sem slišala njen glas: “Veš, Simona, ne morem več nič jesti.” Rekla sem:”Mami, ne rabiš. Nič ne rabiš narediti, kar kdorkoli pričakuje od tebe. Naredi to, kar ti bo lažje.” Vprašala je za vsakega člana družine in ko sem ji odgovorila, da so v redu in da jo imamo vsi radi, sem jo še vprašala: “Mami, te kaj boli?” Odgovorila je: “Nič me ne boli. Le malo prepona, ko zakašljam.” Poslovili sva se. Obsedela sem v njenem počivalniku in jokala. Predstavljala sem si, da sem ob njej in da jo objemam. Naslednji dan sem iz bolnice prejela še zadnji klic, tokrat od zdravnice.
Naučimo se »stati ob strani« najprej sebi
Ni bila učiteljica samo na svoji službeni poti, temveč je bila UČITELJ do svojega zadnjega diha. Hvala, mama.
Objem ima zdravilno moč. Ko vas objame ljubeča oseba, se vse postavi na pravo mesto in dan postane svetlejši.
Oman, Zelene gore, Balcony trail 4urni pohod, pogled na Veliki kanjon 3000 m višine. Minljivost.
Menim, da je za prihodnost ključno naučiti se upravljati s svojimi čustvi, saj nam v nasprotnem primeru tudi medicina ne bo mogla pomagati. Naučimo se “stati ob strani” najprej sebi, saj bomo le tako lahko brezpogojno stali ob strani drugim. In drug drugega potrebujemo, resnično potrebujemo. Naučimo se ISKRENEGA izražanja čustev, seveda na način, da ne prizadenemo drug drugega. Pravico imamo biti iskreni, ljubljeni, spoštovani, … A če želimo, da bodo drugi tako čutili do nas, moramo to najprej začutiti v sebi in do sebe.
Vsak ima svojo pot in vsak jo doživlja na sebi unikaten način. Ko bomo to dojemali s sočutjem, sprejemanjem, ljubeznijo in razumevanjem, se bomo lažje srečali z minljivostjo. Ta bo v naši kulturi še vedno žalostna, a bistveno manj težka.
Izpusti preteklost s hvaležnostjo.
Živi sedanjost z ljubeznijo.
Pričakuj prihodnost z zaupanjem in radostjo.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.
Tako tiskano kot tudi revijo v e obliki lahko kupite in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje.
Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli srečanja z vami.
Foto: Izida Vita
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.