Znamka, vzrok za umor

Znamka, vzrok za umor

Znamka, vzrok za umor

avtor 13. februarja, 2021

HAVAJSKE MISIONARKE IN TRUPLO V DELOVNI SOBI

Ne, ne! To niso prave misijonarke, niti žene misijonarjev na Havajih. To so enostavne in neugledne znamke na zelo tankem papirju pelurju, ki so jo izdali leta 1851 na Havajih. Za pošto so jih uporabljali v glavnem ameriški misijonarji, ki so prišli na otočje v devetnajstem stoletju. Zato so dobile takšno ime. Vendar te znamke pripovedujejo pravo detektivsko zgodbo.

Maurice Legrand je bil vedno čemeren in slabe volje, če so ga zjutraj prehitro vrgli iz tople postelje. Posebej še, če je bilo jutro turobno in megleno. Kot tole v začetku septembra 1892 v Parizu. Dva stražnika sta ga čakala pred vhodom, ko se je oblačil. V naglici je zadel ob mizo in na tla je zdrsnil album z njegovimi znamkami. Nekaj se jih je razsipalo. Med glasnim preklinjanjem in napol oblečen, jih je pobiral in zlagal nazaj v album. Ker se mu je mudilo, jih je kar porinil med liste.

Skozi okno je slišal prhanje konj, ki so bili vpreženi v koleselj. Ta je stal pred vhodom in čakal nanj. Spet nov umor! Tokrat so našli mrtvega Gastona Lerouxa, mogočnega in bogatega meščana. Maurice se je samozadovoljno nasmehnil.

»Zato so poklicali njega, najboljšega pariškega detektiva, da odkrije morilca.« Ta misel mu je dobro dela. Ko je sedel v koleselj, je bil kar dobre volje.

Ko so se ustavili pred vhodom Lerouxovega domovanja, velike meščanske stavbe v najbolj ugledni četrti Pariza, je pričelo pršeti iz megle. A Maurice je bil že tako zagnan, da tega sploh ni opazil. Stopil je mimo prestrašenega in zbeganega osebja v delovno sobo enega najbogatejših pariških prebivalcev. Stražnik je stal ob vhodu in ga mrmraje pozdravil. Lerouxovo truplo je ležalo sredi sobe pokrito z mrtvaškim prtom. Maurice ga je privzdignil in si ogledal rano na pokojnikovi glavi. Potem je potežkal v roki kipec, ki je ležal poleg umorjenega. Sledovi krvi in las na njem so pričali, da je to bilo morilsko orodje.

Ozrl se je po sobi. Bila je urejena, le tole truplo in kipec poleg njega sta motila brezhiben red. Ter seveda madež krvi, ki je močil dragoceni tepih.

V sobo je vstopil njegov pomočnik Philippe.

“Zdravo! Kako je?” je vprašal Maurice. Philippe je zmignil z rameni:

“Zdravo!… Nič otipljivega. Tole tu, kar vidiš. Kolikor sem mogel ugotoviti, nič ne manjka.”

“Nič?” je vzdignil obrvi detektiv. “Pa osebje?”

“Nič!” je zatrdil Philippe. “Zjutraj so prišli in našli g.Lerouxa tukaj! Njegov osebni tajnik ga je našel in nas poklical! Trdi, da je vse na svojem mestu in da nič ne manjka; ne dragocenosti, ne denar in tudi papirji so vsi!”

Maurice je potem podrobno zaslišal vse uslužbence. Manjkal je pravi motiv. Leroux ni zalotil nobenega vlomilca, saj ni bilo nič ukradeno. Umor iz strasti? Malo verjetno. Bil je samec, že v letih, z občasnimi ljubicami. Poslovni sovražniki? Tudi ne, saj ni imel dolgov, nihče mu ni grozil. Po pričevanju osebja ni imel sovražnikov. Vse to je še posebej podžgalo detektivovo odločenost, da umor razreši.

Čez nekaj časa je spet stopil v delovno sobo. Truplo so že odpeljali in le temen, lepljiv madež na preprogi je pričal, da se je tu pripetilo nekaj hudega. Hiša se je počasi spraznila. Samo stražnika sta stala na ulici pred vhodom. Maurice je sedel v naslonjač pred delovno mizo in si sobo še enkrat dobro ogledal. Pogled mu je pritegnila polica s knjigami izza pisalne mize. V dveh vrstah v višini oči in najbolj pri roki so stali albumi za znamke in filatelistična literatura. To ga je zelo razveselilo, saj je tudi sam strastno zbiral znamke. V roke je vzel prvi album s police in ga pričel listati. Kmalu se mu je izvil vzdih občudovanja. V tem albumu so bile same dragocene in redkejše znamke. Sedel je za pisalno mizo in si pričel znamke podrobno ogledovati.

V tretjem albumu je naletel na tako dragocene znamke, da je od občudovanja kar zažvižgal. Pogled so mu pritegnile “havajske misijonarke”. Toliko je že slišal o njih, a tako dragocenih znamk še ni videl. Tri žigosane, nič kaj ugledne znamke, so bile nalepljene sredi albuma. Na začetku lista je bil prostor še za četrto, modro za 2 centa, najdragocenejšo. Opazil je, da je sredi začrtanega kvadrata ostanek lepila in lepilnega papirja, falca kot ga imenujejo filatelisti.

Vir: Katalog znamk Michel, Schaubek Verlag, Leipzig, 2020

Podrgnil je s prstom po ostankih lepila na papirju in zašepetal:

“Tu je bila! Tudi najbolj dragocena je bila tukaj nalepljena!”

Dvignil je album in se pričel ogledovati naokrog, če je mogoče dragocena znamka izpadla, ko je listal album. A ni je bilo nikjer, tudi ne v drugih albumih. Potem je zadovoljno sedel, ker je imel motiv za umor. Nekdo je moril, da bi se dokopal do ene izmed najbolj dragocenih znamk na svetu.

Detektiv Maurice Legrand se je vrnil v urad in organiziral skupino preiskovalcev, ki je nadzorovala vse filatelistične trgovine v Parizu. Prav tako je zahteval, da mu morajo filatelistični trgovci v vsej Franciji poročati, če bo kdo poskušal prodati dragoceno znamko. A zadeva se pol leta ni premaknila nikamor. Med tem časom je raziskal vse filatelistične povezave umorjenega bogataša Gastona Lerouxa. Tako je počasi ožil krog osumljencev in na koncu mu je ostal le umorjenčev najboljši prijatelj Hector Giroux, ki je tudi bil strasten znamkar.

Maurice se mu je nekega dne najavil na obisk. Pod pazduho je nosil dragoceni umorjenčev album z manjkajočo znamko zavit v ovojni papir. Hector ga je prijazno pogostil in v nevezanem pogovoru je detektiv omenil tudi svoj filatelistični konjiček. To je Girouxa zelo razveselilo in ga je peljal v svojo delovno sobo, kjer so vsepovsod ležali albumi z znamkami in še neurejene znamke. Moža sta vedno bolj zavzeto razpravljala o filateliji. Nenadoma je Girouxa zaneslo in ponosno mu je pokazal svojo najbolj dragoceno zbirko in med njimi še posebej opozoril na odlično zbirko “havajskih misijonark”. Bila je popolna.

Na listu so se bleščale štiri dragocenosti, tudi tista za 2 centa. Detektiv je zbirko glasno občudoval. A nenadoma je s pinceto privzdignil najdragocenejšo znamko in jo iztrgal z albumskega lista.

“Kaj pa počnete!” je vzrojil Giroux. Maurice je znamko mirno obrnil na zadnjo stran in mu jo pomolil pod nos:

“Ali vidite?” Giroux je presenečeno obmolknil, potem pa vprašal:

“Kaj pa?”

“Tale znamka ima dva falca. Eden je vaš, drugi pa je starejši. In prav zanima me če, …” je rekel detektiv. Raztrgal je papir zavoja, ki ga je prinesel s seboj. Prikazal se je umorjenčev album. Giroux ga je samo mirno gledal, na čelo pa so mu stopile potne kaplje. Maurice je odprl album in poiskal dragocene znamke. Priložil je znamko obrnjeno z zadnjo stranjo navzgor ob zarisan kvadrat z ostankom lepila in falca. Stari falc in ostanek na listu sta se ujemala.

Maurice je zadovoljno pokimal:

“Da! Prav sem mislil! Falca se ujemata!”

Giroux je bil bled kot stena in potem je počasi izdavil:

“Ni mi je hotel prodati! Nikoli mi je ni hotel prodati…”

Na sodišču je Hector Giroux pod težo še dodatnih dokazov priznal svoj zločin.

Tistega septembrskega večera je prišel na obisk k Gastonu Lerouxu potem, ko je osebje že odšlo. Tam se je z njim spet sporekel, ker mu nikakor ni hotel prodati najdragocenjše znamke iz svoje zbirke. Med prepirom je zagrabil obtežilni okrasni kipec na prijateljevi mizi in ga treščil po glavi.

Sodišče ga je obsodilo na smrt z obešanjem.

Znamka, havajska misijonarka za 2 centa, je edina znamka na svetu zaradi katere je bil kakšen zbiralec umorjen.

SLOVENEC LOVRENC KOŠIR JE IZUMITELJ ZNAMKE

Leta 1835 je na svetovno sceno znamk stopil naš rojak Lovrenc Košir (zapisano tudi kot Laurenz Koschier, rojen 29. julija 1804 v Spodnji Luši pri Škofji Loki; umrl 7. avgusta 1879 na Dunaju).

Kot visok uslužbenec v državni poštni službi je izdelal nov poštni sistem in med drugim predlagal tudi uvedbo lističa-takse, torej znamke. Dvorno poštno knjigovodstvo takratnega Avstrijskega cesarstva je njegovo idejo proučevalo kar dolgo časa in jo zavrnilo šele maja 1836 brez prave obrazložitve. V dopis so zapisali, da sedaj ni pravi trenutek za izvedbo poštne reforme. A mnogo bolj jih je motilo, da je idejo podal »neki vindišarski uradnik« namesto »klenega« nemško govorečega podanika.

Žal njegov natančen predlog ni znan, saj se je temeljni dokument s prilogami, na katerega se je Lovrenc Košir sklicuje v poznejših poskusih, da bi mu priznali prvenstvo ideje o znamki, nekje izgubil. Vsekakor je jasno, da je predlagal reformo obračunavanja »pismonosnih in prevozniških dohodkov«, ki bi zelo poenostavila poslovanje državne poštne službe.

Med filatelisti dolgo ni bilo enotnega mnenja o tem, kako podrobno je Košir izdelal načrt o znamki. Po drugi svetovni vojni je vedno več dejstev govorilo v prid tezi, da je Košir tvorec znamke. Zato so v Jugoslaviji izdali kar štiri znamke v njegovo čast. Leta 1979 pa je ob stoletnici njegove smrti spominsko znamko izdala tudi Avstrija.

Spominski znamki Jugoslavije in Avstrije v čast Lovrenca Koširja (vir: katalogi znamk)

Pred nekaj leti je avstrijski zgodovinar dr. Ernst Bernardini v knjigi Lovrenc Košir / Laurenz Koschier: pobudnik poštne znamke (slovenski prevod, FZS, 2004) nedvoumno potrdil, da je Košir idejni tvorec prve znamke na svetu. Ni našel originalnega predloga, a obstajajo Koširjeve skice (vzorčna pisma) na katerih so prikazani njegovi lističi. Prav tako to potrjuje povratna korespondenca uradov kamor je pošiljal svoj predlog. Ti lističi so zares zelo podobni sodobnim pisemskim znamkam in prav tako sedanjim strojnim nalepkam o plačani poštnini. Kasneje je Košir tudi sam zahteval, da se mu prizna prvenstvo za »izum« znamke, a je poštna uprava monarhije to odločno zavrnila, ker njegov prvotni predlog ni bil sprejet in tako ni nobene možnosti, da bi mu prvenstvo uradno priznali.

(Opomba: Habsburška monarhija 1526–1804, Avstrijsko cesarstvo 1804–1867, Avstro-Ogrska monarhija 1867–1918)

Vira:

– Katalog znamk Michel, Schaubek Verlag, Leipzig, 2020

– Ernst Bernardini: Lovrenc Košir – pobudnik poštne znamke – Založba Filatelistična zveza Slovenije, Ljubljana, 2004

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: Katalog znamk Michel, Schaubek Verlag, Leipzig, 2020

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.