ni me.je

avtor Urška Henigman 31. maja, 2017 0 komentarjev

Rok Rozman je 29-letni naravovarstvenik, biolog, nekdanji vrhunski športnik, predvsem pa varuh rek. Lani je prvič izpeljal projekt Balkan Rivers Tour, kjer so z množičnim veslanjem po balkanskih rekah in spremljevalnimi akcijami ozaveščali o okoljskih posledicah nepotrebnega zajezovanja rek za hidroelektrarne. Za sabo so potegnili toliko privržencev, da je akcija prerasla v gibanje, ki je odmevalo po mnogih svetovnih medijih. Za svojo vlogo pri tem projektu je Rok prejel tudi svetovno nagrado zlato veslo (World Paddle Awards).

Katere so glavne tri vrednote, po katerih živi fant, ki pravi, da so edine meje tiste v naših glavah? In se ob tem pošali, da je z njimi tako, kot pri jezovih na rekah. Zaradi jezu reka stagnira in se slej ko prej zasmrdi, z mejami v glavi pa je najbrž precej podobno.

~ ~ ~

Iz video posnetkov z Balkan Rivers Tour zdaj nastaja dokumentarec The Undamaged, ki govori
o ohranjanju rek v jugovzhodni Evropi in bo javnosti predstavljen decembra 2017.
Več o Rokovih projektih si preberite na: www.balkanriverstour.com in www.leeway-collective.com.

~ ~ ~

1. ISKRENA ODLOČNOST

»Ko v sebi začutim, da moram nekaj narediti, potem ne cincam, odločim se, grem kot svinja v buče in to naredim. Pri meni ni nič na pol, ali je vse ali nič. Edino, česar sem se navadil z leti je, da se znam zdaj v tem zagonu tudi ustaviti, če je potrebno in se z malce distance ponovno orientirati, preden grem spet naprej. Včasih pa nisem bil tak, včasih sem kar rinil, ne glede na vse. (smeh)

S to isto odločnostjo je lani nastal tudi projekt Balkan Rivers Tour. V Beogradu sem na konferenci za reke Balkana tri dni poslušal okoljevarstvene strokovnjake s celega sveta razpredati o tem, kako hočejo na rekah zgraditi 2.700 nepotrebnih jezov, nihče pa ni predlagal nobene akcije, ki bi to preprečila. Malo zdolgočasen od tega, kako neučinkovito so se lotevali reševanja težav iz svojih pisarn, sem se odločil, da se bom sam lotil akcije na terenu. Že na konferenci je nastal načrt, da z Žanom Kunčičem preveslava te balkanske reke in javnosti pokaževa, kaj se v resnici dogaja. Začela sva sama, na koncu pa nas je pet fantov z vasi v treh mesecih izpeljalo največjo evropsko akcijo reševanja rek, samo zato, ker smo verjeli, da so spremembe mogoče. Po lanski Balkan Rivers Tours je bilo ustavljenih 7 jezov. Ostalo nam jih je torej še 2.693.«

Želim si živeti v svetu, kjer so ljudje bolj odprti, kjer ne obsojajo eden drugega in se nimajo za več od narave. Če uspemo doseči samo to, bo svet precej lepši.

2. AVTENTIČNOST

»Bodi, kar si. Če si fant z žage, si fant z žage. Jaz nikoli ne bom nič drugega. To so moje korenine in pomembno se mi zdi, da jih spoštujem. Korenine so vir inspiracije. Če to vržeš stran, te nekje zmanjka. To se zdaj meni dogaja, ker imam toliko dela z projektom Balkan Rivers Tour in zato ne veslam toliko, kot bi rad. Ampak vem, da bom moral najti način, da bom, ne glede na to, kaj bom v življenju počel, vedno dovolj časa preživel tudi na reki, ker bom sicer izgubil zalet. Jaz ne morem gledati reke na sliki iz pisarne. Moram biti na njih, moram jih čutiti, moram se zliti z njimi, mora me kdaj zebsti, kdaj me mora biti malo strah, vse to me namreč polni.

Moja avtentičnost pa ni vedno vsem všeč. Ljudje me velikokrat sprašujejo glede mojih projektov in pričakujejo neke predvidljive odgovore, potem pa jim recimo povem, da ne gremo na Balkan Rivers Tour samo zaradi kampanje, ampak tudi zato, da se bomo imeli fajn. In potem ne vejo, kaj bi s tem. Pa je smiselno. Kajti samo, če se imamo mi dobro, lahko oddajamo takšne vibracije, da bodo ljudje želeli biti del tega gibanja. Če ne bo žura, ne bomo premaknili ničesar. Naravovarstvo se je dostikrat dogajalo v malo zamorjenih vibracijah, pa ni treba, da je tako. Jaz ne maram fasad, ne maram igrati nekaj, kar nisem.«

Vsaka reka je kot prikaz življenja. Pri izviru je mirna, tiha in počasi zbira moči, ki jih dobi s pritoki. Kot otrok, ki se rodi, shodi. Potem se zmeraj zažene čez kakšno hudo sosesko in ustvari slap, ruši skale, divja. To je kot naša puberteta, ko smo malo nori. Potem reka postane tehnično zahtevna, mogoče nima več toliko padca, ima pa veliko sifonov in nevarnih brzic. Na koncu običajno postane široka, spet mirna, ampak ima pa noro moč. Tak je tok skoraj vsake reke, če nima jezu. In podobno teče tudi naše življenje od rojstva do starosti.

3. ZAUPANJE ŽIVLJENJU

»Opažam, da ljudje ne vejo, kaj je pravo zaupanje življenju. Sam večkrat slišim, da je meni lahko, da se mi odpira samo od sebe in se mi vedno pokaže, kako naprej. Pa ni res, da se to dogaja samo meni, vsem se to dogaja! Razlika je samo v tem, da eni imamo pogum, da sledimo tem znakom in »naključjem« in delamo premike, drugi pa ne. Pri zaupanju je kot z ljubeznijo – biti mora brezpogojno. Ne moreš zaupati samo, če boš imel nekaj od tega. Prav tako ne moreš danes zaupati, jutri ne, v sredo pa mogoče spet. Če zaupaš življenju, pomeni, da ga sprejemaš takšnega, kot je, v celoti. Takrat, ko ti je fino, in takrat, ko ti je malo manj fino.

Brez zaupanja na reki nimaš česa iskati. Tam moraš najprej zaupati sebi. Če si ne, pač tisti dan ne greš na reko ali skozi brzico. Tudi če sem kakšno brzico prevozil že stokrat in čutim, da je danes ne bi, to upoštevam, dam kajak na ramo in grem okoli nje. Potem moraš zaupati prijatelju, kajti če gre kaj narobe, te lahko reši samo on. Ko enkrat plavaš, si prepuščen reki na milost ali nemilost. Takrat lahko mahaš na polno, pa je vse bolj za okras. Če boš takrat prijatelju zaupal, te bo ravno zaradi tvojega zaupanja zadel z vrvjo in te rešil. Če boš dvomil vanj, te bo zgrešil. Če vse odpove, moraš na koncu zaupati še reki. Mene je reka pred šestimi leti izvrgla tam, kjer bi po vseh fizikalnih zakonih moral utoniti in še zdaj se sprašujem, kako. Od takrat reko spoštujem še bolj.«

Ne maram fasad. Sem, kar sem.

Fotografije: Rok Rozman in Matic Oblak