35-letna vizualna umetnica, diplomirana industrijska oblikovalka Kaja Avberšek, je odraščala v Velenju, nekaj časa živela v Berlinu in Lizboni, zdaj pa z možem Bolgarom živi na Kanarskih otokih. Kaja je ustvarila moderno družino, v kateri kot starša različnih narodnosti otroka vzgajata v tretji državi. A s sinom se pogovarja v slovenščini. Z mejami se ne obremenjuje, ne s fizičnimi, ne tistimi v glavah ljudi.
Kaja, kaj je pripeljalo do tega, da si ustvariš družino na Kanarskih otokih?
Splet naključij. Ko sem pred štirimi leti zanosila, sva s fantom živela tisoč kilometrov narazen – on v Berlinu (pred tem v Madridu, pred Madridom v Plovdivu), jaz pa v Ljubljani (pred tem pa v Lizboni). Rodila sem v Sloveniji in prvega pol leta življenja najinega sina Kalina se je Deyan vozil na dolge obiske v Slovenijo. Potem smo se skupaj preselili v Berlin, predvsem zaradi njegovega dela. Jaz od nekdaj delujem kot samozaposlena, dolga leta sem s sabo nosila svoje delo, kamorkoli sem že šla, zato me, z vidika mojega ustvarjalnega dela, na Slovenijo nič ni prav zares vezalo. Predvsem je bilo pomembno, da smo skupaj. Po nekaj mesecih življenja na severu me je nekega večera Deyan vprašal, če bi me utegnilo zanimati življenje na Gran Canarii. Da vse kaže, da se tam nekaj odpira. Zamisel se mi je zdela nadrealna, Gran Canaria, Kanarski otoki, pesek, palme, nemški turisti, sadne kupe … niti vedela nisem, kje točno ležijo …
Kaj ti je bilo v drugem okolju najtežje in kaj najlažje sprejeti?
Iz lizbonske izkušnje sem se naučila, da začnem povsem novo okolje dojemati kot del mene po letu, letu in pol bivanja znotraj njega. Tako tudi tu. Ti premiki so bili zelo naporni, vedno v potovalkah, z malim otrokom, vedno povsod in nikjer. Dobro leto smo zasidrani, kar mi daje dušni mir; tako lahko razmišljam še o čem drugem, ne le o bistvenem, preživetvenem. Na začetku sem res pogrešala družbo, predvsem pa samo sebe. Saj moramo najprej priti nazaj k samim sebi, da lahko pridemo do drugega. Ko je Kalin pred dobrim letom začel hoditi v vrtec, se mi je svet začel odpirati, tisti znotraj in tisti zunaj. Še vedno se navajam, v bistvu čutim, da se je sedaj šele zares začelo, naše skupno življenje v našem skupnem gnezdu. Tisto prej je bilo eno samo divjanje.
Verjamem v nadnacionalnost
Videti ste popolnoma moderna družina. Z možem vzgajata otroka kot starši različnih narodnosti v tretji državi. Koliko se tega zavedate v tem okolju?
Verjamem v nadnacionalnost. Žal se mejam in zastavam ne morem popolnoma izogniti, jih pa ne maram in ne priznavam. Seveda se zavedam od kod prihajam, zemljepisno, hkrati pa stremim k temu, da gledam na življenje bolj univerzalno, bolj iz vidika vesolja. Ni nujno, da spadamo tja, kamor smo se rodili. Čutim, da moji duši paše nekaj toplega in malo počasnejšega, čeprav sem vzgojena v hitrost, storilnost, uporabnost. Kar ne pomeni, da ne potrebujem strukture in predalov, da lahko delujem. Na otoku sistemi delujejo ribje, plavajoče. Nikoli ne moreš biti zares prepričan, ali se bo nekaj res zgodilo, kot je bilo načrtovano. To je, recimo, zame kar izziv.
V katerem jeziku se pogovarjaš s svojim otrokom?
Slovensko, ne bi se mogla drugače, tako sem mu najbližje, kar se besedne komunikacije tiče. Deyan se z njim pogovarja bolgarsko, hodi pa v špansko šolo (španski otroci gredo s tremi leti namreč v “šolo”). Z Deyanom se pogovarjava angleško, v angleščini sva se spoznala in se očarala. Če sva v skupini več špansko govorečih ljudi, seveda govoriva špansko. Z njegovima staršema, recimo, ki že dolgo let živita v Španiji, sem imela dobro priložnost vaditi. Moja španščina sicer še vedno malo vleče na portugalščino, pa nič zato. Glede jezikov Španci niso prav pretirano zahtevni.
Slovenija kot cona udobja in zlata kletka
Kaj iz Slovenije najbolj pogrešaš?
Letne čase. Potem jih grem pač iskat. Nazadnje sem, recimo, priletela v najlepšo jesen, zvečer je dišalo po grozdju in ognju, sonček je bil in listje veselih barv … Razveselila me je in po treh tednih, ko se je začela spreminjati v hlad, dež, temo in puščobo, sem je imela ravno dovolj. Pri pogrešanjih gre velikokrat za nekakšen olepšan romantičen spomin. Potrebujemo čisto malo tistega pogrešanega. In spomnimo se na le najbolj bleščeče delce celote, celota pa ni nikoli le svetla in lahka.
Pogrešam velik zelen gozd. Zeleno na splošno. Imam pa zato veliko modre. Kdaj pogrešim tudi čvekanje z mojimi babami, če se takole žmohtno izrazim, ko se mi ni treba posebej razlagati, ker sem znotraj kulturnega konteksta, ki me lahko ravno zato, ker mi je postavil osnovo, razume. Potem so pa take majhne materialnosti, ki jih vedno uvozim: bajadera, čokoladice životinjsko carstvo, bučno olje, barcaffe, pšenični zdrob in polenta za ekspresno kuhanje.
Koliko čutiš povezanost s Slovenijo?
Zame je Slovenija hkrati cona udobja in zlata kletka. Rada se vračam, na vsake kvatre. Tako občutim njen duh z distanco in ga bolje razumem, hkrati pa tudi samo sebe. V Sloveniji imam svojo prvotno družino pa nekaj zlatih prijateljic in prijateljev. Ko se po pol leta ali letu dni srečamo, je vedno tako, kot bi se včeraj. Tudi moja ustvarjalna, ki je v mojem primeru tudi profesionalna pot, se je začela in razvila v in preko slovenskega prostora. Čuvam jo, hkrati pa grem dalje. Med mano in Slovenijo v vseh pogledih je en tak lep most. Če sva narazen, se imava, ko se srečava, še raje.
Z mejami se ne obremenjuje, ne s fizičnimi ne tistimi v glavah ljudi
Kako si si – glede na fizično oddaljenost – organizirala svoje delo?
Glede na to, da dandanašnji obstaja virtualna komunikacija, v fizični oddaljenosti ne vidim ovire. Seveda se je fino in nujno z bralci, uredniki itd. na vsake kvatre srečati zares, na štiri oči. Takrat je to stvar logistike. Svojo zadnjo knjigo, stripovski album Mile <3 disko, ki je pred par meseci izšel pri slovenskem Stripburgerju (Forum Ljubljana) smo skupaj spravili na daljavo. Ki je nazadnje prinesla bližino.
V katere projekte si trenutno vključena?
V veliki projekt “naša bela hiša”. V “paci” imam eno posebno kuharsko knjigo v stripu. Ampak še čaka, bomo videli, kaj se bo skuhalo. Nadaljevati želim z velikimi zidnimi poslikavami v javnem prostoru. Pa tudi v zasebnih. Za drugo leto načrtujem vzpostavitev ateljeja za keramiko, mojo staro, za nekaj let na stran postavljeno, strast. Zadnja leta sem predvsem risala in pisala (že desetletje pišem tudi mesečno kolumno za velenjski časopis, ki mi je v veliko veselje). Pogrešam tretjo dimenzijo, potrebujem zemeljskost po vsej tej zračnosti, da zgrabim, zgnetem, zgladim.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.
Foto: Žiga Intihar, Lumar
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.