me.tuljev učinek

Špelca Rudolf, pionirka ‘sladkega’ življenja

by Gašper Nitraljevski 4. februarja, 2025

Špelca Rudolf je poslovna sekretarka Zveze društev diabetikov Slovenije, kjer preteklo četrtino stoletja koordinira delo, dogajanje, programe in projekte. Vsi, ki jo poznamo, jo opišemo kot radoživo, radovedno, pri njej namreč vedno sije sonce. Je jabolko navdiha za vse, ki z njo sodelujemo, in pionirka mnogoterih dejavnosti na področju sladkorne bolezni. V decembru preteklega leta je za svoje plemenito delo in poslanstvo, ki ga opravlja, v okviru Slovenske nagrade za družbeno odgovornost Horus zelo zasluženo prejela posebno priznanje za posameznico.

Ah, to pa je za diabetike; tega ne potrebujemo!

Na Kamniški ulici, sedežu Zveze, sedeva za mizo v sejni sobi in ob kavi začneva na začetku. Špelca me s spomini odpelje v leto 1998, ko se je njena pot na Zvezi društev diabetikov Slovenije pričela na povabilo takratnega predsednika Jožeta Snoja. Z menoj podeli anekdoto, kako je Zvezi pomagala na stojnici v okviru Sejma Narava–Zdravje: »Spomnim se, da sem Jožetu šla pomagati kot prostovoljka. Na sejem je s seboj prinesel poln avto knjižic z naslovom ‘Kaj lahko kupim? Vodnik po primerni hrani za diabetike’. Ta je bila polna informacij o zdravih izdelkih. Nikakor mi ni bilo jasno, zakaj se nihče ni ustavil pri naši stojnici, zato sem sklenila, da bom knjižice raje odprla in mimoidoče nagovorila, da jim lahko pomagajo z nasveti o zdravi prehrani,« se spominja svojih prvih ‘sladkornih’ korakov.

»In res … ljudje so se začeli ustavljati, z veseljem sem jim razlagala, kaj vse lahko v knjižici najdejo, in vsi so bili hitro navdušeni. Ko so jo vzeli in zaprli, pa je hitro prišel stigmatizirani komentar ‘O, to je pa za diabetike! Tega pa ne potrebujemo.’ V glavnem, hitro se je okrog stojnice nabralo večje število ljudi in predsednik je bil na koncu dneva izredno navdušen, razdelila sva vse knjižice. Dva meseca kasneje me je poklical in rekel, naj pridem na Zvezo. Pa sem šla. Se pa še danes sprašujem, kako me je Jože tako hitro začutil,« pravi Rudolf. Špelca Jožeta tekom pogovora še večkrat omeni kot motivatorja in navdihovalca za njeno nadaljnjo poslovno pot.

Digitalizacije je bila na začetku ‘znanstvena fantastika’

Špelca z družino

Špelca se pridruži Zvezi društev diabetikov Slovenije. Kako je to potekalo? »Prvič, ko sem bila na sestanku, sem se spraševala, kje sem pristala. Nisem bila navajena, da se na sestankih glasneje govori drug prek drugega, saj sem v prejšnji službi delala kot cvetličarka, kar je tudi moja primarna izobrazba. Ko sem prišla na Zvezo, nisem znala uporabljati niti računalnika, vsega sem se priučila. Na Zvezo sem pravzaprav prišla, ko se je še vse delalo ‘na roko’. Svet je bil takrat zelo drugačen. Prvi večji izziv, s katerim se res veliko časa spopadala, je bil prehod registra članstva v digitalno obliko. To je takrat za pretežno starejšo populacijo članov bila znanstvena fantastika, opisuje  A kot vedno smo vse speljali, postopoma so se nam pridruževali novi ljudje in tako smo rasli … Najbolj smešno je to, da sem celo življenje govorila, da si ne želim delati v pisarni. Zarečenega kruha sem največ pojedla,« se smeje.

Zveza društev diabetikov Slovenije danes povezuje 37 društev diabetikov širom Slovenije, v katerih aktivno sodeluje več kot 13.000 članov. Letos mineva 69 let od ustanovitve prvega društva v Ljubljani, ki je nastal na pobudo takratnih diabetologov in oseb s sladkorno boleznijo. Zveza se lahko pohvali s številnimi programi, projekti in nagradami za svoje opravljeno delo. Med slednjimi najdemo kampanjo #DarujemKilometre, Tekmovanje v znanju o sladkorni bolezni, Revijo Sladkorna, Svetovni dan sladkorne bolezni …

Šolsko tekmovanje v znanju o sladkorni bolezni: ključ do mladih

Skozi leta dela je Špelca na Zvezi sodelovala na številnih projektih. Ko jo povprašam, na katerega je najbolj ponosna, izstreli odgovor: »Na Tekmovanje v znanju iz sladkorne bolezni za osnovnošolce in srednješolce.« Letos bo potekala že 27. izvedba tekmovanja, letno se ga udeleži skoraj deset tisoč tekmovalcev. Odličen rezultat na tekmovanju tekmovalcem predstavlja tudi možnost za pridobitev Zoisove štipendije, tekmovanje kot prvo v Sloveniji tekmovalcem omogoča brezplačen dostop do digitaliziranih učnih priprav.

»Prvo izvedbo tekmovanja sem bila odsotna zaradi porodniške. Nato sem okviru tekmovanja sprva začela delati na organizaciji operative, povezane s protokolom organizacije nacionalnega tekmovanja. Kasneje sem spet po spletu okoliščin, ko dober teden pred tekmovanjem vprašalnih pol še nismo imeli pripravljenih, bila vržena v vodo in pristala v sodelovanju z zdravniki diabetologi na delu v vsebinski pripravi vprašanj za tekmovalce. Danes sodelujemo z zares krasno ekipo. Z njo pripravljamo vsakoletno tekmovanje in v okviru tega vedno znova izobražujemo nove skupine mladih o tem, kaj je sladkorna bolezen ter kako jo lahko odložimo. Skušamo predati to, da je ključ do vsega zdrav način življenja.«

Predsedniki Zveze se menjajo, Špelca ostaja.

Špelca mi v smehu podeli misel, ki jo je slišala od prijateljice, ‘direktorji odhajajo, tajnice ostajamo, ker edine poznamo posel.’ »V času, odkar sem na Zvezi, se je zamenjalo šest predsednikov – Jože Snoj, Vlasta Gjura Kaloper, Janko Kušar, Peter Miklavčič, Samo Fakin (eno leto ga je nadomeščal Alojz Rudolf), trenutni predsednik Robert Gratton. Z vsemi smo produktivno sodelovali, vsi so me veliko naučili ter mi dodali svoje poglede in izkušnje v mozaik Zveze. Zaradi njih smo danes lahko tako uspešni, kot smo,« je prepričana Špelca.

V Sloveniji sistemsko urejeno, širom sveta težke razmere

Špelca Rudolf na posvetu

V Sloveniji se število obolelih za sladkorno boleznijo postopoma povečuje, predvsem zaradi staranja prebivalstva in nezdravega življenjskega sloga. Na globalni ravni pa so napovedi še bolj zaskrbljujoče, saj naj bi po ocenah sladkorno bolezen do leta 2045 imela že vsaka deseta oseba. »IDF (International Diabetes Foundation) na globalni ravni premika meje. Slovenija je zelo napredna, kar se tiče obravnave sladkorne bolezni in življenja oseb s sladkorno boleznijo. V Evropi se trenutno spopadamo s tem, da bi zagotovili pravico, da bi lahko osebe s sladkorno boleznijo imele možnost opravljati zahtevne poklice, kot je na primer delo pilota. Drugod po svetu pa so razmere veliko težje,« izpostavi Špelca.

»V državah, kjer se borijo s perečo problematiko osnovnega zdravstva, so stvari res težke. Na svetu so številni primeri, kjer ljudje še danes množično umirajo zaradi tega, ker nimajo dostopa do inzulina. Če tako pomisliš, imamo v Sloveniji res vse urejeno, kar je nujno potrebno za obravnavo oseb s sladkorno boleznijo, a si neprestano želimo še več. Imamo tudi to prednost, da se pri nas v veliki meri ukvarjamo s preventivo,« pojasnjuje Rudolf.

V Sloveniji je sladkorna bolezen še vedno stigmatizirana, nerazumljena.

»Odkar sem na Zvezi, mislim, da smo naredili že res veliko. Skozi vsa ta leta sem se res naučila, kako zelo stereotipni smo Slovenci lahko do stvari, ki jih ne poznamo in ne razumemo. Vsi še vedno razmišljajo, da so osebe s sladkorno boleznijo same krive za to, da bolezen ‘pridelale’,« razkriva Špelca.

A na to vplivajo številni dejavniki, ki so si pri vsakem posamezniku različni. »Največji premik mislim, da smo naredili ravno med mladimi in na šolah – predvsem na primer za učence s sladkorno boleznijo tipa 1 – tudi zavoljo tekmovanja – danes bolje razumemo, kako jim pomagati, ko med poukom zapiska, da je krvni sladkor padel. Bomo pa morali še veliko narediti, nasproti nam prihajajo novi časi in novi izzivi,« opozarja Rudolf.

Sklad Alojza Rudolfa

Špelca na svoji poti skozi delo v svetu sladkorne bolezni nikoli ni bila sama. Vestno jo je spremljal, podpiral, in kot sama velikokrat pove, izobraževal in navduševal, soprog in življenjski sopotnik Alojz Rudolf. Sam je s sladkorno boleznijo tipa 1 preživel svoje življenje ter v okviru Zveze diabetikov skozi več desetletno delo na slovenski in evropski ravni pustil močan pečat svojega dela in zavzemanja za osebe s sladkorno boleznijo. Življenje do nas mnogokrat ni pravično, saj se je Alojz vse prekmalu poslovil od nas v juniju 2021. Špelca tako poslanstvo od leta 2021 na področju sladkorne bolezni opravlja v imenu obeh, v Alojzov spomin pa je leto kasneje s somišljeniki ustanovila Sklad Alojza Rudolfa.

»Sklad vidim v vzgajanju ambasadorjev, ki bodo Zvezi pomagali k ozaveščanju javnosti o stigmi sladkorne bolezni na lokalnih ravneh širom Slovenije. Želim, da skupaj pri ljudeh zbujamo ozveščanje o pomembnosti in širini sladkorne bolezni ter delu, ki ga opravljamo. Sama sem Alojza kot moža dojemala drugače, saj sva praktično vse delala skupaj. To mi danes na nek način manjka. Iz pripovedovanj in spominov ambasadorjev ga spoznavam v čisto drugačni luči – kot promotorja, angažiranega za ozaveščanje o sladkorni bolezni, za razbijanje stigme in stereotipov, za povezovanje in večno preseganje zastavljenih ciljev,« izpostavlja Špelca.

Z družbeno odgovornostjo do zdravja

Nagrada Horus za družbeno odgovornost Špelci Rudolf, december 2024

Špelca je za svoje delo v decembru preteklega leta prejela Slovensko nagrado za družbeno odgovornost Horus, ki jo podeljuje Inštitut za razvoj družbene odgovornosti – IRDO. A o svojem delu in dosežkih ostaja skromna. »Družbena odgovornost je zame to, da vse, kar se naučiš, skozi življenje deliš z drugimi, da lahko drugi pomagajo naprej. To, kar sem skozi delo in življenje dobila, bi rada tudi sama naprej delila na način, da bi celotna skupnost čim dlje ohranila zdravje.

Novim izzivom naproti

Najini skodelici kave sta že davno prazni, potovanje skozi leta, projekte, doživetja in občutke pa zaključiva pri zadnjem vprašanju. Kaj je tisto, kar Špelco kljub preizkušnjam, vzponom in padcem, težkim življenjskim lekcijam še vedno navdihuje?

»Vsakič, ko pride nekdo, ki mi pove, da je pred nami nek nov izziv. Nekdo, ki pride in mi odpre nov pogled na svet, da gremo naprej v nove stvari. Vsako jutro si rečem, da grem v službo zato, da bom naredila nekaj dobrega za ljudi. Da bom spoznala nove ljudi, ki mi bodo pomagali, da skupaj naredimo nove korake. Vsak dan si rečem, gremo novim izzivom naproti,« z nasmehom zaokroži Špelca najin pogovor.

Sladkorna bolezen je … Sladkorna bolezen ni …

Sladkorna bolezen (diabetes) je kronična bolezen, pri kateri telo ne more ustrezno uravnavati ravni sladkorja (glukoze) v krvi zaradi pomanjkanja inzulina ali nezadostne občutljivosti nanj. Poznamo dve glavni vrsti: redkejši tip 1, ki je avtoimunska bolezen, pri kateri telo ne proizvaja inzulina, in pogostejši tip 2, ki nastane zaradi odpornosti na inzulin in je pogosto povezan z življenjskim slogom. Špelca pa pravi tako: »Sladkorna bolezen je, kot je Vlasta Gjura Kaloper napisala, moja najzvestejša prijateljica. Sladkorna bolezen ni tako huda, ne boli, a če je ne vodimo pravilno, nam bo zelo hudo. Nikakor pa ni nič najhujšega, saj imamo na voljo vse vire za obravnavo bolezni. Prisili nas k temu, da zdravo jemo, se gibljemo – praktično nas sili k zdravemu načinu življenja; s tem pa ni nič narobe.«

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv sogovornice in Mediaspeed za IRDO