vodi.me

Vdihniti upanje novemu svetu

Avtor: Natalie Cvikl Postružnik 2. julija, 2026

Včasih srečamo človeka, ki ne govori o pogumu zato, ker bi ga prebral v knjigah, temveč zato, ker ga je živel. Takšna je zgodba Mojce Kačinari – podjetnice, magistrice senzoričnega marketinga, mame štirih otrok in avtorice knjige Kako poiskati notranji mir pod pritiskom življenja, ki je iz najtežjih življenjskih preizkušenj ustvarila sporočilo upanja. V pogovoru ne išče velikih besed. Govori o izgubi, vztrajnosti, materinstvu, odgovornosti in o poti nazaj k sebi – brez olepševanja, a tudi brez grenkobe. Njena zgodba nas opomni, da človeka ne oblikujejo le uspehi, temveč način, kako se pobere po padcih. Verjame, da današnji svet bolj kot nove recepte potrebuje več povezanosti, človečnosti in notranjega miru. Njene misli niso povabilo k popolnosti, temveč k pristnosti – k življenju, v katerem uspeh ni več merilo naše vrednosti, ampak posledica zvestobe samemu sebi. To je intervju z žensko, ki je spoznala, da največjih zmag ne merimo v dosežkih, ampak v sposobnosti, da tudi po najtežjih izgubah ostanemo odprti za življenje. In morda boste med branjem ugotovili, da njena zgodba ni le njena – marveč nagovarja tudi del vaše.

Veliko preizkušenj, veliko bolečine. Kaj se je prišla naučiti vaša duša v to fizično pojavnost?

Dolgo sem verjela, da sem prišla premikati meje. Potem sem mislila, da je moja največja lekcija, da podarim nova življenja. Danes pa razumem, da je bilo vse to le del veliko širše zgodbe. Že od mladosti sem iskala smisel. Spraševala sem se, kakšna je moja vloga v tem svetu in zakaj so me doletele določene preizkušnje. Dolgo sem iskala odgovore zunaj sebe, v odnosih, dosežkih, delu in skrbi za druge.

Nikoli nisem bila človek, ki bi obupala.

Šele ko sem napisala svojo zgodbo in jo pogledala z določene distance, sem začela razumeti nekaj pomembnega. Morda moja duša ni prišla le zato, da bi se učila. Morda je prišla tudi zato, da bi učila – da bi drugim pomagala razumeti, da je mogoče preživeti tudi najtežje preizkušnje in v njih najti nov smisel. Da je mogoče iz bolečine ustvariti rast. Da je mogoče po izgubi znova živeti.

Danes opažam, da ljudem primanjkuje predvsem vere vase in upanja v prihodnost. Živimo v času, ko imamo več znanja, več tehnologije in več možnosti kot kadarkoli prej, hkrati pa ne najdemo poti – smo vse bolj osamljeni, izgoreli in polni notranje praznine. Nekaj se je v naši družbi spremenilo in o tem moramo začeti govoriti na glas. Preveč živimo za zunanji svet in premalo zase.

Zaznavam, da je vse skupaj del širšega smisla, v katerem je treba temu novemu svetu vdihniti upanje in človeka vrniti nazaj k sebi. Danes čutim odgovornost, da delim tisto, kar je vredno deliti, in da iščem smisel v sedanjem kaosu življenja, kjer nič ni več tako, kot je bilo. Poskrbeti moramo za nove generacije, jih osvoboditi starih travmatičnih vzorcev in jim omogočiti, da bodo bolje vodile ta svet.

Morda je prav to moja vloga – prispevati svoj majhen del k temu, da bo svet bolj povezan, bolj človeški in bolj poln upanja.

Ali si sledimo ali bežimo proč od sebe?

Kako se odraža žensko-moški princip delovanja v današnjem svetu kapitalističnih SMART ciljev? Kako je ta princip zaznamoval vas?

Današnji svet izrazito nagrajuje moški princip delovanja: učinkovitost, doseganje ciljev, rezultate, hitrost in tekmovalnost. Sama sem bila dolgo del tega sveta. Postavljala sem si ambiciozne cilje, vodila zahtevne projekte, prevzemala odgovornost in dosegala rezultate. SMART cilji so mi bili blizu, saj sem verjela, da je uspeh predvsem stvar discipline, dela in vztrajnosti. Ta način delovanja mi je omogočil osebni in poslovni razvoj ter mi dal veliko pomembnih izkušenj.

Življenje me je večkrat postavilo pred preizkušnje, ki bi marsikoga ustavile, meni pa so dale smerokaz, kako naprej.

Vendar sem skozi leta začela opažati tudi drugo plat. Človek lahko doseže vse zastavljene cilje, a se ob tem neopazno oddalji od samega sebe. Lahko postane zelo uspešen navzven, medtem ko v sebi izgublja stik s tem, kdo v resnici je, ter postaja nezadovoljen in nesrečen. Zato imamo danes toliko izgorelosti. Zase bi lahko rekla, da sem ob pisanju knjige spoznala, da sem s tem načinom funkcioniranja bežala od sebe, od svojih čustev, saj sem se tako počutila najbolj varno.

Nič ni tako težko, da ne bi šlo, samo hoteti je treba.

Mojca Kačinari, podjetnica, mag. senzor. marketinga, mama štirih otrok

Ženski princip nas pa uči nečesa, kar v sodobnem svetu pogosto ostaja spregledano: poslušanja, intuicije, povezanosti, prisotnosti in zaupanja življenju. Sama sem dolgo mislila, da moram biti predvsem močna, učinkovita in zanesljiva. Danes razumem, da je moč tudi v ranljivosti, v iskrenosti do sebe in v sposobnosti, da se ustaviš ter začutiš, kaj je zares pomembno. Ena največjih zmag v mojem življenju ni bila doseganje ciljev, temveč sposobnost, da sem se spremenila. Da danes ne živim več predvsem iz pričakovanj okolice, ampak vse bolj iz sebe, iz svojega avtentičnega jaza. Da ne izgubljam več sebe v vlogah, odgovornostih in dosežkih ter s tem izgubim sebe oziroma kot danes temu rečemo izgorim.

Začela sem verjeti, da prava moč nastane takrat, ko sta oba principa v ravnovesju. Ko znaš ustvarjati in hkrati čutiti. Ko znaš voditi in hkrati poslušati. Ko znaš dosegati cilje, ne da bi pri tem izgubil sebe. Ko uspeh ni več merilo tvoje vrednosti, ampak izraz tega, kdo si.

Ohranimo radovednega otroka

Uspeh definiramo velikokrat kot doseganje KPI-jev, dobička in materialnih dosežkov. Kaj je uspeh – po vsem, kar ste izkusili – za vas?

Dolga leta je bil zame uspeh povezan predvsem z rezultati, številkami, odgovornostjo in doseganjem vedno novih ciljev. Danes to vidim nekoliko širše. Uspeh zame ni več vprašanje, koliko sem sama dosegla, ampak koliko sem prispevala skupnosti, koliko ljudi sem uspela povezati, navdihniti ali jim pomagati, da lažje razumejo sebe in svoje življenje – in koliko sem ob tem v miru sama s seboj.

Če bi morala svojo zgodbo opisati z enim stavkom, bi rekla: vedno sem verjela, da zmorem, in življenje mi je vedno znova dokazalo, da je to res.

Uspeh je, da lahko spreminjamo svet na bolje, da lahko predamo svoja znanja in spoznanja naprej ter s tem ustvarimo boljši svet. Uspeh je tudi pogum, da se sami nenehno razvijamo in spreminjamo, ne glede na leta ali življenjske okoliščine, ter da ohranimo v sebi tistega  radovednega otroka, ki je odprt za nova znanja, spremembe in ki je vedno pripravljen na nove poti.

Če bi danes morala uspeh opisati z enim stavkom, bi rekla: uspeh je takrat, ko tvoja prisotnost in tvoje delo pustita svet vsaj za odtenek boljši, kot sta ga našla.

Izguba partnerja me nauči biti prisotna

Kako povezati družino po izgubi enega od staršev? Kako (pre)živeti? Kako je ta izkušnja oblikovala vaše življenje?

Ko družina izgubi enega od staršev, se življenje za vedno spremeni. Po moževi smrti sem čutila ogromno odgovornost, da svojim otrokom nadomestim oba starša. Dolgo sem verjela, da moram biti mama in oče hkrati.

Sčasoma sem spoznala, da tega ni mogoče narediti. Nihče ne more nadomestiti izgubljenega starša. Otroci niso potrebovali popolnega nadomestila, ampak mamo, ki je ostala prisotna, jih poslušala in imela rada.

Dolgo sem verjela, da moram biti močna za vse, danes pa vem, da je moč tudi v tem, da si dovoliš biti ranljiva.

Najtežje je bilo sprejeti, da njihove bolečine ne morem odvzeti. Lahko pa sem jim pokazala, da tudi po največji izgubi življenje teče naprej. V to sem morala najprej verjeti sama, sicer ne bi bila prepričljiva – otroci namreč zelo hitro začutijo, če nekaj ni iskreno.

Ta izkušnja me je naučila, da družine po izgubi najbolj potrebujejo povezanost in skupno iskanje poti naprej – sposobnost in razumevanje, da drug drugemu stojimo ob strani tudi takrat, ko nam je najtežje. Naučila me je tudi, da se za to, kar se je zgodilo, ne smemo obsojati niti kriviti drug drugega. To je del nečesa veliko večjega, del življenjskega načrta, na katerega nimamo vpliva. Najpomembneje je, da v takih trenutkih držimo skupaj, brez očitkov in iskanja izgovorov.

Opredeljuje nas celota vsega, kar smo, in kar dajemo

Kaj bi vaši otroci rekli o vas – katero besedo/stavek bi izbrali/povedali in zakaj?

Ko sem za ta intervju svoje otroke vprašala, kako bi opisali svojo mamo, so bili njihovi odgovori zanimivi in sicer me vidijo kot delovno, vztrajno in finančno samostojno žensko, ki je znala prevzemati odgovornost in se soočati z izzivi, ki jih je prinašalo življenje. Hkrati pa so poudarili, da sem bila vedno predana družini in da sem skušala biti dobra mama ter žena.

Vedno sem iskala rešitve, ne izgovorov.

Mojca Kačinari skozi knjigo Kako poiskati notranji mir pod pritiskom življenja

Eden od njih je rekel, da predstavljam nekakšen ideal sodobne feministke – ženske, ki je neodvisna, samozavestna in samostojna, vendar pri tem ne pozabi na odnose, družino in ljudi okoli sebe. Uporabili so tudi izraz »well-rounded woman«, kar je razumeti, da me vidijo kot žensko, ki se skozi življenje ni razvijala le na enem področju, temveč je skušala graditi ravnovesje med delom, družino, osebnim razvojem in prispevkom družbi.

Njihovih odgovorov sem bila vesela, ker sem razumela, da so prepoznali nekaj, kar je vredno dobrega zgleda tudi za njihova življenja, to da človeka ne opredeljuje le njegova poklicna pot, družinska vloga ali dosežki, temveč celota vsega, kar je in kar daje svetu okoli sebe.

Dovolj si taka, kot si, in vedno si bila.

Kaj bi povedali sebi pri dvajsetih letih z vsemi izkušnjami, lekcijami in modrostjo, ki jih imate sedaj? Kakšen naslov bi nosilo pismo?

Naslov: Dovolj si taka, kot si, in vedno si bila.

Draga Mojca,

ohrani vero v življenje. Tudi takrat, ko ne boš razumela, zakaj se ti dogajajo določene stvari. Nekega dne boš ugotovila, da imajo tudi najtežje preizkušnje svoj pomen in da bo življenje vedno najbolje poskrbelo zate.

Ne izgubi svoje drznosti. Prav ta pogum, da stopiš naprej, ko drugi obstanejo, te bo večkrat rešil. Ne dovoli, da ti strah ali mnenja drugih vzamejo zaupanje vase. Nehaj se boriti za priznanje drugih. Ne išči svoje vrednosti v potrditvah, pohvalah ali sprejetosti. Ljudje te bodo videli skozi svoje izkušnje, svoje omejitve in svoje predstave. To ni tvoja odgovornost.

Tvoja naloga ni, da ugajaš. Tvoja naloga je, da ostaneš zvesta sebi. Nauči se postaviti meje. Poslušaj svoj notranji glas. Zaupaj svojim občutkom, tudi kadar jih drugi ne razumejo.

In nekaj najpomembnejšega: dovolj si… Ne takrat, ko boš nekaj dosegla. Ne takrat, ko te bodo drugi priznali. Ne takrat, ko boš popolna. Že danes si dovolj takšna, kot si.

Ko boš to zares razumela, boš postala svobodna.

Pričakovanja drugih ustvarjajo pritisk – zato sledite svojemu notranjemu glasu

Kaj bi svetovali mladim oziroma kaj jim polagate v srce?

Mladim bi predvsem položila na srce, naj ne verjamejo vsemu, kar vidijo. Danes je svet skozi družbena omrežja pogosto prikazan drugače, kot je v resnici. Pred nami so uspehi, popolna življenja, popolni odnosi in navidezno brezhibne zgodbe. Redko pa vidimo dvome, strahove, napake, razočaranja in težke trenutke, ki so del življenja vsakega človeka. Takšna podoba ustvarja velika pričakovanja in pritisk, da bi morali biti podobni drugim, nekam pripadati ali izpolnjevati merila, ki jih postavlja okolica. Pri tem pa pogosto pozabimo na najpomembnejše – kdo smo in kaj si v resnici želimo sami.

Sama verjamem, da je najpomembneje pripadati sebi. Da se naučimo zaupati svojim občutkom, svojim vrednotam in svoji poti, tudi takrat, ko je drugačna od poti večine. Ne iščite svojega mesta tam, kjer vas drugi pričakujejo. Iščite ga tam, kjer se počutite dobro, kjer lahko razvijate svoje talente, kjer rastete in kjer vas navdihuje to, kar počnete.

Zame je bila normalna pot vedno tista, ki je segala izven okvirjev, tudi če sem za to potrebovala dodaten napor.

Prihodnosti vam ne bodo zgradili pritiski okolice, mnenja drugih ali želja po ugajanju. Prihodnost boste zgradili sami – z zaupanjem vase, s pogumom za lastne odločitve in z vztrajnostjo, da ostanete zvesti temu, kar v resnici ste.

Iz lastnih izkušenj vem, da nas življenje pogosto vodi po poteh, ki jih nismo načrtovali. Prav zato je pomembno, da ne sledimo slepo pričakovanjem drugih, temveč svojemu notranjemu glasu. Ko človek odkrije, kaj ga resnično izpolnjuje, in v to vloži svojo energijo, znanje in strast, postane prepričljiv na povsem naraven način.

Če boste sledili svoji poti in vanjo vložili najboljši del sebe, bodo to prepoznali tudi drugi. Iskrenost, predanost in strast imajo posebno moč – ljudje jih začutijo. In prav takrat se pogosto začnejo odpirati vrata, za katera prej sploh nismo vedeli, da obstajajo.

Darila življenja

Komu ste najbolj hvaležni?

Hvaležna sem življenju, da mi je dalo priložnost, da sem skozi različne izkušnje spoznala samo sebe. Danes ne bi spreminjala ne lepih ne težkih poglavij svoje zgodbe, saj me je vsako od njih nečesa naučilo. Hvaležna sem za vse lekcije, tudi tiste, ki so bile boleče in jih takrat nisem razumela. Prav te so me oblikovale v človeka, kakršen sem danes. Naučile so me vztrajnosti, poguma, sprejemanja in predvsem tega, da rast pogosto prihaja skozi preizkušnje.

Že kot deklica sem verjela, da je mogoče premakniti meje tega, kar se zdi nemogoče.

Mojca Kačinari v pogovoru o izidu svoje knjige

Hvaležna sem za vse trenutke, ki so me ustavili, me spodbudili k razmisleku in mi pomagali pogledati nase, na ljudi in na življenje z drugačne perspektive.

Posebno mesto v tej zgodbi imajo moji otroci. Pogosto mislimo, da starši učimo otroke, vendar sem sama skozi materinstvo spoznala, da so tudi otroci pomembni učitelji. Če si dovolimo poslušati in opazovati, nas učijo potrpežljivosti, iskrenosti, brezpogojne ljubezni, pa tudi tega, da se nenehno razvijamo in postajamo boljši ljudje.

Največja hvaležnost pa gre spoznanju, da sreče, miru in smisla ni treba iskati nekje daleč. Vse, kar sem tako dolgo iskala v drugih ljudeh, okoliščinah in dosežkih, je bilo ves čas v meni. To spoznanje je zame eno najdragocenejših daril življenja.

Več povezanosti in človečnosti

Kaj pa za naprej? Kam ste namenjeni?

Za naprej si želim predvsem ohraniti zaupanje v življenje. Zaupati, da bo to najbolje poskrbelo za nas, čeprav vsak korak nam ni vedno po godu. Danes ne čutim več potrebe, da bi imela vse odgovore ali natančno vedela, kam me vodi naslednji korak. Želim si ostati odprta za nove izkušnje, nove ljudi in nova spoznanja. Verjamem, da je mogoče tudi v svetu, ki postaja vse hitrejši in zahtevnejši, graditi drugačno kulturo. kjer je več poslušanja, več povezanosti, več človečnosti in več upanja.

Moja največja življenjska šola in ponos so moji štirje otroci.

Če lahko s svojo zgodbo, delom ali zgledom prispevam majhen kamenček v ta mozaik, potem vem, da hodim v pravo smer.

Skozi neznano najdemo sebe

Bi dodali morda še kaj?

V življenju pogosto vztrajamo na poteh, za katere globoko v sebi vemo, da niso več prave za nas. V odnosih, službah, prepričanjih ali vlogah, ki smo si jih ustvarili skozi leta. Ne zato, ker bi bili srečni, ampak zato, ker nas je strah spremembe. Tudi sama sem potrebovala veliko časa, da sem razumela, da pogum ni samo vztrajati. Včasih je največji pogum priznati, da moramo nekaj spremeniti. Da moramo začeti razmišljati drugače, se odločati drugače ali si dovoliti živeti bolj v stiku s sabo.

Uspeh sem gradila z znanjem, delom in vztrajnostjo.

Največje preobrazbe se ne zgodijo takrat, ko se spremeni svet okoli nas. Zgodijo se takrat, ko se spremeni naš pogled nase in na življenje. Ko naredimo prvi korak v neznano, se pogosto bojimo, kaj bomo izgubili. Danes vem, da na drugi strani največkrat najdemo sebe. Če bo moja zgodba komu dala pogum za ta prvi korak, potem je njen namen dosežen.

Foto: osebni arhiv sogovornice

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.