Življenjski trikotnik – mož, žena in ljubica

Darinkina zgodba

Že dekliču rosnih let, ki je žvrgolelo in pelo sprva v ljubečem zavetju družine, kasneje v svetu okrog  (okoli)  mene, mi notranji glas ni dal miru in me izzival. Kot v snu, morda tudi tam, so  me tiho nagovarjala/porajala/ vprašanja, ki so mi zaznamovala mojo življenjsko in poklicno pot. »Kje so doma pesmi, ki jih pojem? Kam odhajajo? Kdo jim pomaga živeti? So res žive? Zakaj se želijo družiti z mano? Morda jaz z njimi?«

Ko so postajala vprašanja z leti vedno glasnejša, sem stopila na pot iskanja odgovorov nanje. Pa so prihajala vedno nova vprašanja. In z njimi nova spoznanja. » Kdo sem? Od kod prihajam? Zakaj sem? Ali sploh sem? Kam me vodi moja pot?«

Glasba pozna odgovore

Odkrivati njeno modrost je življenjsko delo. Vedno znova, ko jo uzreš, te povabi korak naprej. Neizmerna so njena prostranstva. Varno te vodi skozi izzive življenja. Zaznamuje te. Poti nazaj ni. Je le naprej, če je le duhovna lakota dovolj velika.

Kako približati veličino glasbe, njeno kompleksnost, sporočilnost, univerzalnost njene specifične govorice najsi bo to otroku ali pa odraslemu, mi je bil kot glasbeni pedagoginji (vedno) največji izziv. Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da je glasba v vrtcih in šolah v didaktičnem izhodišču in celovitosti njenih aktivnosti od petja, igranja na instrumente, preko poslušanja in ustvarjanja zagotovo vodilna med deželami nam blizu pa tudi tistih daleč od nas. Prav mačehovsko pa ji je v kurikulumu odmerjeno tisto bistvo, skozi katerega se razodeva, to je čas.

Znamo poslušati in slišati?  

Tudi svetu odraslih lahko glasba nudi pogled vase – skozi poslušanje glasbe. Na Bledu, kjer živim, vodim študijsko skupino zavestnega poslušanja klasične glasbe. To je študijski krožek, kjer ne kopičimo znanja, ampak širimo naš pogled v prostranstva naše lastne osebnosti, v spoznanja  s pomočjo glasbe. Ker cenimo, spoštujemo civilizacijsko zakladnico, v kateri je shranjena skrinja z žlahtnim napisom MUZA VSEH MUZ, v katero so svoje stvaritve, ki presegajo čas, darovali velikani človeškega duha. Vanjo želimo pokukati, da se nahranimo. V tej skrinji je zakodirano shranjena glasba in čaka, da se nam razodene. Glasba velikanov človeškega duha odslikava življenje, naravo, letne čase, kar lahko prepoznamo v naslovih kot npr. Vltava, Živalski karneval, pa operna dela, glasbene drame… Lahko pa tudi brez pomenskih naslovov, kot so npr. simfonija, koncert, tema z variacijami, vodi in kaže pot k razumevanju življenja, naših odnosov, stisk, vrednot.

Razumevanja sporočilnosti glasbene govorice pa se moramo naučiti. Naučiti se moramo poslušati, šele nato lahko slišimo. Kdor hoče slišati, mora poslušati s srcem. Nam je ta misel znana? Znamo poslušati? Se znamo poslušati? Slišimo? Znamo slišati? Znamo poslušati glasbo? Znamo slišati glasbo? Ji je vredno prisluhniti? Da se lahko odpravimo na vznemirljivo pot v prostranstvo naše osebnosti, potrebujemo voljo in pripravljenost, da se lahko proces, ki  se imenuje zbrano, zavestno, ustvarjalno poslušanje glasbe, prične in dogaja. Poslušanje glasbe je kreativno delo poslušalca. Zelo postopno, korak za korakom, nas glasba varno vodi v nova in nova spoznanja. Umetnost zavestnega poslušanja klasične glasbe je utemeljil filozof, muzikolog, avtor vrste strokovnih del in ustanovitelj šole Musicosophia, dr. Georg Balan.

Glasba  je moja življenjska sopotnica. Na tej poti se nama je že dolga leta nazaj pridružil še nekdo s svojo sopotnico – glasbo. Od takrat ustvarjalno živimo naš  življenjski trikotnik moj soprog Tomaž – muza vseh muz – in jaz.

Tomaževa zgodba

Otroštvo je najlepše in najpomembnejše obdobje slehernika. V njem se oblikuje in izoblikuje v osebnost z značajem in navadami, ki so njegova podoba vse življenje, njegova izvirna osebna kultura, njegov notranji jaz, s katerim stopa v svet, v odnose, v partnerstvo. Razmišljanje prav o tem, zadnjem, se pretaka v meni od prvega trenutka zavedanja samega sebe. Prva preizkušnja je bila izbira prvega mladostnega prijatelja, druga, neprecenljiva izkušnja, pa zagotovo prva deklica, v katero sem se zaljubil. To je bilo tudi prvo obdobje spoznanj drugačnosti ljudi v mojem vsakodnevnem okolju izven doma – v šoli.

Glasba kot harmonija partnerstva

Nekaj, kar najbolj pogrešam iz svojih šolskih let, je, da bi nam učitelji znali kaj povedati o pomenu, načinu in vsebini življenjskega partnerstva, kar bi nam zagotovo pomagalo pri odločitvi za pravega družabnika ali družico, s katerim si boš delil vse dobro in tudi vse težke preizkušnje skozi življenje. Učili so nas pravilnega govorjenja in pisanja, računati, pa o naravi in družbi, fiziki in kemiji, risali in telovadili smo, učili smo se tujih jezikov in celo latinščine, pa še kaj bi se našlo… Enega šolskega predmeta zagotovo ne bom pozabil. To je bila glasba. Melodija, ritem, kontrapunkt, harmonija… – hoj, to pa zveni že malo po osnovnih elementih partnerstva.

»Čarobna piščal« je del mojega življenja že od rojstva. Oče je bil glasbenik, dirigent in pedagog, velik umetnik. Kot otrok sem z njim moral, ker takrat še ni bilo vrtcev, hoditi z njim na vaje Slovenskega okteta in Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič. Način poslušanja glasbe, ki sem ga doživljal na očetovih vajah, sem ozavestil šele mnogo kasneje, v svojih srednjih štiridesetih letih, ko sem se srečal z muzikozofijo, metodo zavestnega poslušanja. S to metodo se najbrž ne bi srečal, če me »Moč usode« ne bi povezala z mojo življenjsko družico, sopotnico, spremljevalko in šepetalko Gino, mojim večnim navdihom.

Če je bil oče umetnik, ki je živel vedno bolj v duhovnih vodah moralnih harmonij Gallusovih »Harmoniae Morales«, je bila moja mama povsem tehničen in praktičen tip človeka. S svojima značajema, vzgojo in s svojim medsebojnim odnosom sta zaznamovala moje prvobitne vzorce sobivanja dveh partnerjev. Izmed življenjskih popotnic, ki mi jih je kot volilo namenila moja mama, sta prav ljubki dve, ki jih rad delim v pogovoru o partnerskih odnosih: »Ko si boš izbiral ženo, spoznaj njeno mamo, da boš videl, kakšna bo tvoja žena, ko se bo postarala.« Mama je tudi rada poudarjala, da ima dovolj enega umetnika v družini in me navdihovala z nasvetom: »Naj ti bo glasba ljubica, ne žena«.

Musica noster amor

Moja »Oda radosti« sobivanja z mojo kraljico – Gino je tesno povezana z dejavnostjo mojega očeta in nasveti moje mame. Spoznala sva se na letnem koncertu pevskega zbora ljubljanske srednje glasbene šole, zanjo tudi zaključnem koncertu na tej šoli. S svojo predanostjo petju v zboru in sugestivno močjo dirigiranja me je takoj povsem osvojila. Takrat sem spoznal tudi njeno očarljivo mamo. Kot »Papillons – Metuljčka« sva se spoznavala in zadihala skupaj. In tako je glasba ostala moja ljubica, učiteljica glasbe pa moja žena.

Najina prva skupna močnejša glasbeno partnerska izkušnja je bil glasbeni seminar v Salzburgu in najin dokončni »Beg iz Seraja«. Najina družinska »Šeherezada« se nadaljuje ob osmih vnukinjah in vnukih, ki jim, kolikor le moreva, predajava najine pravljične glasbene izkušnje. Trenutki najlepše izmenjave energije in izvir neskončnega navdiha… »Musica noster amor – Glasba, naša ljubezen«.