srž za.me

Še zmeraj lovim svetlobo …

Avtor: Taja Vratarič 24. junija, 2026

Raziskave kažejo, da se nočni metulji in druge leteče žuželke »ne zbirajo okoli umetnih luči zaradi privlačnosti, temveč se ujamejo v njihov sij. Ta ugotovitev spreminja razumevanje vedenja žuželk, saj umetna svetloba deluje kot neizprosna past« (The Guardian).

Svetloba kot past

Ujet nočni metulj, katerega vzgib je leteti, orientirajoč se po svoji naravi, obstane v situaciji, ki na koncu privede do smrti.

Taja Vratarič z naravo

Obsesivno-kompulzivna motnja (v nadaljevanju OKM) me spominja na točno ta pojav – obletavanja vira svetlobe, ki je v resnici past. Morda je tak pojav evolucijsko zapisan tudi v naših telesih in spominu. Notranji kompas, ki nas usmerja k življenju, svetlobi, hkrati pa so kompulzije, ki pridejo v preobleki svetlobe za obsesije in olajšanje tesnobe, past, umetna svetloba, ki te ujame v neizprosen cikel iskanja izhoda – tistega odprtega okna, ki vodi nazaj v naravo – in istočasnega vračanja k viru svetlobe, v katerega se zaletavaš že tako dolgo. Smrt je seveda v tem pomenu zgolj simbolična; dramatičen efekt ujetosti v situaciji, ki te oropa odnosov, preprostih užitkov življenja in konec koncev stika s samim seboj. Ne rečejo ji zastonj tudi »prisilna norost«.

Ko so me videli, zares videli!

Preden vas popeljem na, v ta prispevek skrajšano, pot mojega doživljanja, moram povedati, da je motnja še vedno prisotna. Predvsem v stresnih obdobjih in ob izčrpanosti se občutki tesnobe in kompulzije okrepijo. Še vedno jemljem farmacevtsko zdravilo, ki pa sem ga vedno – in zahvaljujoč moji srčni pedopsihiatrinji iz ZD Šiška – razumela kot podporo, da lahko sploh pričnem zdravljenje.
Zdi se, da je OKM v našem prostoru pogosto stlačen v naučene psihoterapevtske prakse, najpogosteje kognitivno-vedenjsko terapijo, ki zame osebno nikoli ni delovala – ali na drugi strani v psihiatrično obravnavo, ki kot blažilec ponudi farmacevtsko zdravilo in te prepusti toku življenja. Ponovno čutim potrebo poudariti, kako sem pri tem neizmerno hvaležna, da sem sama imela drugačno izkušnjo psihiatrične obravnave, kjer sta zdravnica in zdravnik poglobljeno pristopala k pojavu in k meni, mojemu doživljanju in čustvovanju. Sama sem na poti raziskovala t. i. stroko, ki mi je risala motnjo kot genetsko pogojeno – takrat sem, kolikor sem mogla hitro, tekla iz pisarne psihoterapevtke, saj me je to lovilo v nov cikel jemanja zdravil – do alternative, ki je poskušala s hipnozo. Ste kdaj poskušali hipnotizirati človeka, ki 24 ur na dan deluje v popolnem nadzoru sebe in vsega okoli sebe?

Če nosim moč, s katero se prepustim kompulziji … kaj šele zmorem v obratni smeri!

Naj povem, da sem zagovornica so–delovanja. Tako stroke kot t. i. alternativnih pristopov, pri čemer pa je nujno, da tudi sami pri tem sodelujemo in najdemo rešitve, ki delujejo specifično za nas. Na svoji poti ugotavljam pomembnost gradnje mostu, dopolnjevanja in sodelovanja obeh vidikov in pristopov. Tako kot mnogi zdravstveni pojavi, je tudi OKM vreden celostne obravnave, kot simptom, odgovor na preplet različnih faktorjev. Zdravljenja nisem nikoli razumela kot gašenja simptomov, ampak sem vedno sledila svojemu občutku, da moram spoznati izvor. Potovati tako dolgo in tako globoko, da prepoznam, kje se je moja neizmerna moč preusmerila v prepričevanje v nerazumsko.

Mislim, da je bil to eden izmed najpomembnejših uvidov: kakšno moč nosim, da lahko sama sebe prepričam v kompulzije in rituale, četudi je to razumsko nesmiselno. In hkrati se je rodilo vprašanje – kaj bi se zgodilo, če to moč usmerim v zdravljenje, v dobro in iskanje resnične svetlobe znotraj sebe? Delo na sebi je še vedno intenzivno, celo bolj poglobljeno v raziskovanju, hkrati pa me osvobaja prepričanj, vzorcev, miselnosti, ki bi še naprej poskušala napeljevati moj let skozi odprto okno v ujetost umetne luči. Pot me vodi k odkritju notranje svetlobe, ki je vir življenja, in ne nekaj, kar bi ožgalo ali omejilo razpon mojih kril.

Popraskati bistvo

Taja Vratarič

Iskreno se težko spomnim točno, kdaj in na kakšen način se je prvič pojavilo. Morda bi po vseh letih ocenila, da se je začelo pri mojih 12 letih. Spomin sedenja v čakalnici za obisk pedopsihiatrinje sicer povezujem že z gimnazijskimi časi, vendar zagotovo vem, da se je začelo prej.
Prvih stisk se spomnim že v osnovni šoli. Vidim ljudi in situacije, ki me spominjajo na krč in iskanje rešitev – kako bi pomirila tesnobo, a hkrati ostala na videz »normalna« za ljudi okoli sebe.
Najbolj živ pa ostaja spomin na občutek, ki je zajel moje telo ob stiku s situacijami, ki so privedle do tesnobnega stanja, ki je zahteval pomiritev. To bi morda najlažje opisala kot srbečico, vendar nikakor ne dosežeš mesta praskanja. Kot da bi se želela obrniti iz noter na ven in se popraskati vse do svojega bistva.

Izposojena pomiritev

OKM se je pri meni izrazil skozi strah pred čistili, strupenimi izdelki, rožami, umazanijo, ki sem jo kasneje preslikala v celotno naravo, in na ljudi, saj nikoli nisem vedela, česa so se dotikali, preden so prišli v stik z mano. Posledica je bila nenehno umivanje rok, las, tuširanje in pranje oblačil. Še bolj uničujoča posledica pa je bil porušen imunski sistem, živčni sistem navajen na preživetje, telo, ki je nenehno v pozoru, izogibanje odnosom in vsemu, kar se je prevedlo v nevarnost in izpostavljenost.

Ekstremna utrujenost od pozornosti in poskusa nadzorovanja vsega okoli sebe, vsi rituali za kratkotrajno pomiritev so me odmaknili od hobijev, izčrpali rudnike radosti, ki bi jih morda kot najstnica morala doživeti – namesto tega sem svoj varni mehurček ustvarila v svoji sobi, bleda kot stena, saj me je izogibanje zunanjosti oropalo tudi pigmenta – in povzročili napetost sobivanja v vsakdanjiku z maminim partnerjem, ki je mojo stisko velikokrat videl kot izgovor za lenobo, in z mami.

Bolečina ljubezni se izgubi v ljubezni bolečine

Z mami. Še vedno me boli bolečina, ki jo je čutila, ko sem kar naenkrat zavračala objeme in bližino. In še vedno me boli bolečina razpetosti, ki sem jo v poskusu reševanja same sebe povzročila osebi, ki mi je vedno stala ob strani, me sprejemala in me učila brezpogojne ljubezni.
Hkrati pa je bil mamin partner, morda ravno zaradi bolj objektivne pozicije, tisti, ki me je spodbudil, da narišem svojo motnjo. V mlajših letih sem jo namreč razumela kot nekakšen ločen del sebe – nekaj, kar je moje, ampak v resnici ni. Narisala sem strička – poimenovali smo ga in mamin partner je naredil kopije. Vsakokrat, ko me je prijela obsesija, sem ga našla tam, v svojem predalu in ga trgala, rezala, grizla. Danes to razumem kot preusmerjanje te neizmerne moči iz sebe na nekaj izven sebe. Včasih je pomagalo, pogosto pa ne. Bil pa je pomemben, otipljiv trenutek tako zame kot za moj odnos z maminim partnerjem.

Na vrhu brez padca – ko Sizif odloži skalo

Je morda na tem mestu primerna omemba, da sem otrok očeta, ki ima težave z alkoholom in ki sem ga razumela kot nekoga, ki je svojo vlogo zanemaril ter s čustveno manipulacijo poskušal upravičiti svojo odsotnost, nesposobnost, beg, nepripravljenost?
Zame je bil to še eden od prelomnih trenutkov, ki je prišel kasneje, pri mojih 29 letih. Velik košček mozaika. Skala spoznanja, ki se odvali pod težo razpok, zavalovi ustaljen tok in obleži. Obleži, a ne zanika lastne sposobnosti transformacije, preoblikovanja in zlizanosti od soli. Moj odtis koraka v čevljih ženske, ki si želi hoditi svojo resnično lepoto, je v pogovoru z očetom, v katerem sem prvič izrazila stiske, ki sem jih doživljala. Ne prvič v smislu poezije in besedil, ujetih v tišino papirja, vendar prvič njemu.

Evolucija ni Darwinizem!

Zdelo se je kot vrtinec, trenutek, otipljiv in smiseln. Odrasti hitro. Prehitro? Je morda to lahko vzrok, da v najstniških letih, v koktajlu hormonov in življenjskih situacij ne zmorem več prepoznati sebe, in razvijem mehanizme, ki me ohranjajo budno, ki še naprej prevzemajo nadzor zavoljo preživetja. Mar ni to naš prvinski nagon?
Temu sledi ponovno pomemben poudarek – v sedanjem počutju; sedanje delo me ne postavlja več v pozicijo žrtve in ne išče krivcev. Tudi ta zapis ni namenjen kazanju s prstom na kogarkoli – v resnici niti nase – je pa zamišljen kot prikaz evolucije. Bube, semena, človeka. Evolucije predvsem v smislu duhovne rasti. Vedno močno in prisotno je zavedanje, da sem zagotovo več kot golo preživljanje sebe iz dneva v dan skozi rutine.

V upanju zaupanja

Taja Vratarič – svetloba

Po vsem tem času spoznavam, da zagotovo v meni obstajajo sile, ki so odlično izhodišče za razvoj močnega obrambnega mehanizma, ki se prevede v OKM, in hkrati spoznavam in se učim, te iste sile usmerjati v svoj sijaj, sprejemanje in ljubezen.
Največji del sestavljanke pa je prišel pred vsem tem.
Zaupanje.
To je bila beseda. Stanje. Občutek, ki me je premaknil. Kako lahko ne zaupam sebi. Ničkolikokrat sem se znašla v situaciji, kjer sem se preoblačila, tuširala do onemoglosti, vse že izpeljala … in se je pojavila zgolj misel, dvom in sem štartala ponovno od začetka, prala roke z vrelo vodo, ker se nikakor nisem mogla očistit – v resnici tesnobe. Navajenost telesa, da vsako jutro, ko je mami prišla v sobo, pritisnit poljubček in mi zaželet lep dan, sem se iz enega roba postelje zakotalila na drugega zato, da sem se približala in zagotovila, da se ne bo nagnila čez in se posledično dotaknila moje postelje – svetišča, varnega zavetja, gnezda, ki me drži. To stanje mi še sedaj povzroča rahel spanec in počasi navajam svoj živčni sistem na sprostitev, na prepustitev, dopuščanje in ZAUPANJE.

Kaj je resnično in kje je moja svetloba?

V spraševanju zaupanja sami sebi, sem našla mehanizem, ki me je miril in hkrati prizemljil. Postavil v trenutek, tukaj in zdaj, in ne v vse mogoče scenarije, ki jih je bila zmožna zrežirati obsesija. Skozi terapevtske prakse in predvsem srčne ljudi sem spoznavala načine, ki so me vračali k sebi. Vdih. Premor. Izdih. In to je bil pravzaprav največji poklon same sebi. Vrniti se k telesu, lastnim občutkom, ki sem jih našla pod kramo idej, ki sem si jih izposodila. Še vedno uporabljam prakso, da se ustavim in se vprašam – ali je to, kar čutiš, resnično? Si res čutila, da si se dotaknila rože? Ali pri preverjanju, ali je štedilnik ugasnjen – postavitev v telesu, zajem trenutka in pogled. Je ugasnjeno? Je! Torej pojdi in si verjemi.

Svetloba kot svoboda

Verjetno bi si morala vzeti še dodaten prostor in čas, da zapišem, kako globoko gre preplet. Kot kraljestvo gliv, ki plete globoko pod dosegom našega očesa.
A naj bo to za ta trenutek to. Z razdrobljenostjo v času in besedah.
Kot Vzklik vsem, ki poznate to – pojdite, nežno in potrpežljivo sami s seboj po vaši poti resnice! – in Zahvala tistim, ki se poglabljate v to – skozi partnerja, prijatelja, ki doživlja podobno, ali iz gole radovednosti.
Naj bomo svetloba.

O avtorici

Taja Vratarič, narejena v Jugoslaviji in rojena v Sloveniji, je mlada, perspektivna pisateljica, ki ji raziskovanje sebe ni tuje. Je ženska, ki s svojo pretanjeno čuječnostjo do sebe in sveta okoli nje, zavrača tipično racionaliziranje civilizacije, ki je vsepovsod še kako prisotno. Vedno znova in znova razdira, podira, sestavlja, gradi, ruši, zida in na novo oblikuje svet v sebi. Takšna nemirna duša, ki vseskozi raziskuje plasti življenja, čuti notranjo potrebo po kreativi in ustvarjanju.

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.  Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

 Foto: osebni arhiv avtorice