Ne zmorem več, dovolj imam vsega

Ne zmorem več, dovolj imam vsega

Ne zmorem več, dovolj imam vsega

avtor 17. decembra, 2024

Navzven je bilo moje življenje zmeraj videti popolno, v notranjosti, pa so divjali pravi viharji in velikokrat dobesedno vojno stanje. V osnovni šoli sem bil odličnjak, prisoten na vseh možnih tekmovanjih, projektih in šolskih aktivnostih. Od tretjega do osmega razreda sem bil predsednik razreda, zadnji dve leti pa še predsednik šole. Tudi izven šole je bilo podobno. Bil sem pri skavtih, hodil v glasbeno šolo, nastopal na vseh možnih proslavah, v kraju in izven njega. Igral sem kitaro, pel ali deklamiral.

Če danes pogledam nazaj, lahko z gotovostjo trdim, da sem bežal. Bežal sem v neke skupnosti, okolja, kjer sem bil opažen, slišan, sprejet. Zase nisem nikoli imel jasne vizije, želja. Imel pa sem sanje. Spomnim se, da sem velikokrat čez dan, v budnem stanju sanjaril, potem pa je prišla kruta realnost, razočaranje in sčasoma sem nehal verjeti, sanjati. Vedno bolj sem se predajal obupu, nezadovoljstvu in iskal hitre adrenalinske injekcije, ki niso bile zmeraj najbolj primerne. Ogromno stvari sem želel preizkusiti, tako sem začel v petem razredu osnovne šole kaditi, v osmem pa smo se že prvič napili. Za srednjo šolo mi je bilo popolnoma vseeno. Če pomislim nazaj, sploh nisem imel želje po nobeni šoli. Na koncu sem pristal na glasbeni gimnaziji, sedanjem Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, ker so mi starši predhodno kupili zelo drago harmoniko.

V uniformi Godbe Ruše, v času predsedovanja

Harmonika je stala enkrat več kot Renault 5,  mamin avto. Ker nisem želel razočarati staršev, ki so se s pomočjo dedija zakreditirali, saj sami niso zmogli, sem ponižno odšel na izbrano srednjo šolo. Šola je bila res naporna, nezadovoljstvo pa je iz dneva v dan naraščalo. Poznalo se je na vseh področjih. Od odličnjaka z vsemi možnimi pohvalami in priznanji, sem pristal na stopnji, kjer sem komaj ujel dober uspeh. Največje težave sem imel pri matematiki, ki je v prvem letniku do zadnje konference nisem uspel spraviti na pozitivno. Popravni izpit  je že veselo trkal na vrata. Na koncu mi je vendarle uspelo popraviti ocene, se je pa to močno odražalo na moji samozavesti in samopodobi. Nisem bil zadovoljen s sabo, z življenjem, imel sem pa nekaj, kar me je držalo pokonci. To so bile moje drage sošolke in sošolci, ki so postali moja nova družina; družina, ki sem si jo sam izbral. Res smo se povezali. V tem obdobju sem pričel tudi s prvim služenjem denarja. Med poletnimi počitnicami sem delal kot natakar v lokalni piceriji. Po končanem drugem letniku pa sem se povezal z osebo, ki je imela željo igrati na zabavah in tako sva postala Duo genialca. Bila sva popolna kombinacija. On je bil odličen zabavljač, ki je znal s šalami, provokacijami, igranjem že skoraj pozabljenih pesmi na harmoniko vzpostaviti stik z ljudmi in pridobiti zaupanje. Moja vloga je bila organizacijska, da je vse potekalo nemoteno, ter za strokovni in glasbeni del. Že po pol leta delovanja, sva imela petek, soboto in nedeljo zasedeno za nekaj mesecev vnaprej. Denarja je bilo v izobilju. Spomnim se, da sem mesečno zaslužil več kot oba starša skupaj, ki sta hodila vsak dan v službo. Muzikantarsko življenje pa je imelo tudi svojo ceno. Bilo je prisotnega ogromno alkohola, pokajenih cigaret (med vikendom sem pokadil tudi po tri škatle na dan). Nočno, vikend življenje se je zaključilo s ponedeljkom, ko sem v šolo prihajal že ob 7h zjutraj, domov pa med 20h in 21h uro zvečer in to vsak dan, razen v petek, ko sem bil doma že okoli 15h ure.  Gimnazijski program je bil enako zahteven kot na ostalih gimnazijah, potrebno pa je bilo najti čas, še vsaj 3 ure dnevno, za vadbo instrumenta, v mojem primeru harmonike. Postal sem tudi član Godbe Ruše in se vpisal v nižjo glasbeno šolo za tolkala. Ne glede na to kako je bilo videti navzven, sem bil globoko v sebi nezadovoljen. Domov sem hodil dobesedno samo spat, način življenja, neprespane noči, alkohol, cigareti in neprimerna hrana pa so še dodatno pospešili proces, da sem prvič resno zbolel. Pri 17-ih letih so se pričele težave z želodcem in refluksom, ki so posledično napredovale po celotnem prebavnem traktu. Takrat sem rešitev iskal v zdravstvu in za blaženje posledic pričel z rednim jemanjem zdravila, zaviralca protonske črpalke. Stanje se je iz meseca v mesec slabšalo, predpisovali so mi vedno večje odmerke. Na neki točki se mi je sesul celotni prebavni trakt. Grlo sem imel odebeljeno za dobrih 10 cm, blata nisem odvajal po 4 do 5 dni, dobil sem zunanje hemoroide, pojavile so se prve poškodbe na glasilkah, refluks pa je bil tako močen, da sem imel konstantno polna usta sline. Po vsakem obroku me je pekel želodec, ponoči velikokrat zaradi tega nisem mogel niti spati, želodčna kislina, pa mi je nekontrolirano iztekala iz ust in tako sem se velikokrat zbudil na popolnoma mokrem vzglavniku. Imel sem vsega dovolj, zato sem prekinil z jemanjem predpisanih tablet in stanje se je počasi pričelo umirjati. Z današnjim znanjem mi je jasno, da sem takrat imel premalo želodčne kisline, oziroma je le ta bila tudi premalo kisla. Z jemanjem abnormalnih doz, ki vzpodbujajo zmanjšanje kislosti in nastajanja želodčne kisline, je telo podivjalo, saj hrana v želodcu ni prešla v stanje, ki je primerno za prehod naprej, v tanko črevo in tako sem si počasi uničil celoten prebavni trakt.

Čas mrežnega marketinga, kjer sem začel živeti

Po končani srednji šoli sem imel podobno stisko pri izbiri fakultete. Še danes ne vem, ali sem se sam odločil ali nisem bil pripravljen stopiti iz cone udobja ali sem poslušal druge, ko sem izbral študij na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer Glasbena pedagogika. Prenehal sem tudi s petjem in igranjem v duo. Za ta korak sem se odločil, ker so mi zdravstvene težave poškodovale glasilke, prišla pa sva tudi do točke, kjer ni bilo napredka in mi to sodelovanje ni predstavljalo izziva. Globoko v sebi sem se zavedal, da bo potrebno prenehati s kajenjem in tako sem meseca decembra 2003 sprejel odločitev, da 5. julija 2004, takrat sem namreč imel sprejemne za fakulteto, preneham kadit. To odločitev sem povedal vsem. Ponavljal sem jo vsak dan, 7 mesecev. Ni bilo dneva, ko je ne bi vsaj enkrat izrekel na glas. Ko sem opravil sprejemne izpite, sem prišel pred zgradbo, dal škatlo s cigareti sošolcu, ki je še kadil in od tistega dne nisem prižgal nobene cigarete. Niti enkrat mi ni zadišala in nikoli nisem občutil želje ali potrebe. S tem sem prvič dobil potrditev, da je vse v naši glavi. Pred tem sem namreč velikokrat želel prenehati. Zdaj vem, da so to bili zgolj poizkusi, brez trdne podlage, ki so se zmeraj končali tako, da sem po nekaj dneh ponovno držal cigareto v roki.

Na fakulteti je moje nezadovoljstvo še bolj naraščalo. Nisem se uspel povezati s sošolci, profesorji pa so v meni vzbujali občutek, da nikoli v življenju ne želim postati in predstavljati nekaj takšnega, kar predstavljajo oni. Spomnim se, da mi je vsak dan dobesedno šlo na bruhanje, ko sem moral prestopiti prag fakultete. Za razliko od srednje šole tukaj nisem imel težav z ocenami. Moje povprečje je bilo 9,3. Postal sem tudi prejemnik kadrovske štipendije, pričel sem z vodenjem ženskega zbora v Ribnici na Pohorju in aktivno sodeloval v Godbi Ruše. Predavanja so bila zasnovana tako, da smo lahko manjkali samo enkrat na semester, kar pomeni, da sem ogromno časa preživel na fakulteti in hkrati iskal nove izzive, pobeg od realnosti. Z iskanjem priložnosti po zaslužku sem pričel z delom v zavarovalništvu in na koncu pristal v mrežnem marketingu, ki me je v življenju zaznamovalo v vseh pogledih. Uspelo mi je premagati strah pred zavrnitvijo in pri tem sem bil resnično rekorder. 267 ljudi sem povabil na kavo, jih 67 peljal na predstavitev in samo trije so kupili produkt. Danes mi je jasno, da je bila to posledica mojega lastnega dvoma, ker sam nisem verjel v projekt in vase. V tretjem letniku mi je uspelo zbrati pogum in zapustil sem fakulteto. To je bila globoka notranja osvoboditev. Še zdaj se spomnim tega občutka, ko sem spustil to breme, ki me je tiščalo k tlom. Takrat sem pričel z drugačnim izobraževanjem. Sam se rad pošalim, da je to izobraževanje ulice. Spremenil sem način razmišljanja, pogled na življenje in ponovno sem si dovolil sanjati, vizualizirati in, kar je najlepše, na koncu tudi manifestirati. Moje navdušenje nad življenjem je bilo tako močno, da sem včasih s težavo zaspal, toliko adrenalina je bilo prisotnega. V tem obdobju sem imel tudi prvo resno partnersko zvezo in kar hitro sva pričela s skupnim življenjem v Celju.

Čas, ko sem bil direktor podjetja za avtomatizacijo in SCADA sisteme

Bilo je pravljično. Imel sem denar, čudovito partnersko zvezo, skupnost, kjer sem bil slišan, sprejet, viden, sam sem razpolagal s svojim časom in resnično sem užival v tem, kar sem počel. To je trajalo tako dolgo, dokler se niso vmešali mediji in pričeli z zgodbami rušiti naše temelje. Sam sem bil deležen različnih groženj. Enkrat mi je celo en bivši zapornik grozil, da me bo vrgel čez ograjo. To me je čisto sesulo. Nisem več verjel vase, pogum je izginil, strah pa je postal vse večji. Stiska znotraj mene je postajala iz dneva v dan večja, navzven pa sem želel delovati, kot da je vse v najlepšem redu. Zapirati sem se začel tudi pred partnerko. Danes vem, da je k temu botroval strah pred zapuščenostjo. Strah me je bilo deliti svoje občutke, saj je v mojem programu/zapisu pomenilo, da bom zapuščen. Pridno sem jih skrival, dokler nisem zmogel več tega pritiska, ki sem si ga sam povzročil. Najprej sem prekinil s partnerko, nato še z delom. Vrnil sem se nazaj k staršem, v domače okolje. Bilo me je sram. Imel sem občutek, da me vsi gledajo in se posmehujejo. Ogromno časa sem preživel znotraj štirih sten in se popolnoma osamil. Želel sem prodat avto, ker več nisem bil zmožen plačevati visokega obroka za leasing. Javil se je gospod, podjetnik iz Celja, ki je predlagal »prevzem« leasinga, kar je v resnici pomenilo, da je vse ostalo na moje ime, on pa bi naj plačeval položnice. Takrat se mi je zdela odlična ideja in eno breme je odpadlo. Šel sem tudi na tradicionalni koncert Godbe Ruše, vmes namreč 2 leti nisem bil aktiven in so me po koncertu povabili na večerjo. Malo so me seznanili, da je društvo z dolgoletno tradicijo tik pred propadom in to je v meni prebudilo klic, da rešimo situacijo. Vse aktivnosti so me ponovno izbezale iz luknje in počasi sem pričenjal kopičiti samozavest, kar pa ni trajalo precej dolgo. Prevzemnik leasinga je prenehal s plačevanjem položnic, zamenjal telefonsko številko in se preselil. Na dom so pričeli prihajati izterjevalci, ki so hoteli avto, jaz pa nisem vedel, kje se nahaja. Res grozni in težki časi, občutek sramu pa je lahko ponovno zavzel telo. Uporabil sem vso iznajdljivost, ki jo premorem, da sem izsledil prevzemnika leasinga, ki pa mi je predal totalno zanemarjen avto. Takrat nisem razmišljal, da lahko to izkoristijo v mojo škodo. Naivno sem verjel, da vrnem avto in s tem poplačam dolg. Hitro se je pokazalo drugače. Dobil sem položnico, da je potrebno v roku treh dni nakazati dobrih 15.000 EUR. Oglasila se je tudi zavarovalnica, ker niso bile plačane premije in vse skupaj je bilo 20.000 EUR dolga. Kasneje so mi pojasnili, da bi se lahko zgolj s čiščenjem vozila vsemu temu izognil. Ker tega nisem naredil, so imeli vzvod, da vozilo ocenijo po brutalno nizki ceni, me terjajo za razliko, ga za 100 EUR očistijo, prodajo po tržni ceni in si razdelijo zaslužek. Nisem imel druge opcije, kot da razglasim osebni stečaj. Odlično gorivo za dodaten sram. Med tem časom me je držalo pokonci edino to, da smo društvo dvignili kot feniks iz pepela in dosegali nadpovprečne rezultate v celotni zgodovini obstoja, na drugi strani pa je življenje pritiskalo naprej. Ko je mama praznovala Abrahama, smo ji uresničili njeno življenjsko željo, skok s padalom. Kakšen mesec po skoku, so se pričele dogajati čudne stvari, v povezavi s psiho. Obnašanje je postajalo vedno bolj nenavadno. Nisem vedel, kaj storiti, na koga se obrniti in bilo me je ponovno sram. Svoje stiske nisem zaupal nikomur. Ko je stanje postalo neznosno, sem zbral pogum, se zaupal dobremu prijatelju, ki je takrat študiral psihiatrijo. Vzpodbudil me je, da peljem mamo v bolnico, na oddelek za psihiatrijo. Še danes se spomnim, kakšno stisko sem doživljal znotraj sebe, ko sva stala pred vhodom in sem jo pogledal v oči. Ravnam prav? Je to res najboljše, kar lahko naredim za njo? Najhuje pa je bilo to, da sem bil za vse sam. Nobeden od domačih ni želel sprejeti, da je z mamo nekaj narobe. Še huje. Vsi so hodili k meni in se pritoževali nad njo, kakšna je, kaj vse jim počne in nikakor niso želeli slišati, da je bolna, da se ne zaveda svojih dejanj. Niti lastna mama ni bila na njeni strani. Živela je v prepričanju, da ji nagaja. Procesi zdravljenja so bili zelo naporni. Ogromno je bilo neprespanih noči, nisem mogel zapustiti doma ali trdno zatisniti očesa, ker je potrebovala nenehen nadzor. Sčasoma se je tudi ta situacija stabilizirala.

Naslednji večji mejnik je bil zagotovo ta, da so me neke noči trije fantje brutalno pretepli in mi izpahnili desni komolec, ki ga še danes ne morem popolno iztegniti.

Priprava pisarne za klicni center

Sledile so različne zgodbe o uspehu, ki pa so se v večini vse končale na podoben način. Šele lansko leto sem ugotovil, da sem deloval po določenem vzorcu. Pristopil sem kot pionir, s svojo energijo, talenti, navdušenjem prispeval k temu, da smo rušili meje verjetnega, na neki točki pa je prišlo do situacije, ki me je na tak ali drugačen način pretresla. S tem se je aktiviral strah pred zapuščenostjo, ki izvira iz otroštva, pričel sem s pretiranim ugajanjem, kar me je na koncu pripeljalo do izgorelosti in do tega, da sem popolnoma izgubil sebe. Med prvimi v Sloveniji smo tako pričeli s spletno prodajo čevljev in oblačil, ter podirali vse rekorde. Kasneje sem samo s 100 EUR v žepu preko prijateljevega s. p.-ja najel pisarne, postavil klicni center in pričel s prodajo naravno zeliščne kozmetike. Kasneje smo združili moči s sestrično in njenim takratnim možem, pričeli s prodajo knjig in imeli 10 zaposlenih v svoji ekipi. Sledila je ročna avtopralnica in detailing vozil, nato sem bil direktor podjetja za avtomatizacijo, seizmiko in scada sisteme. V zadnji zgodbi pa sva skupaj z bivšo partnerko, ki je odlična bioresonančna terapevtka, zgradila uspešen holistični center.

Ko sem lanski oktober v afektu zapustil družino, posel in si čez noč odvzel vse, sem sklenil pri sebi, da imam DOVOLJ. Odločil sem se, da je moja prva in edina naloga, da najdem SEBE in šele nato nadaljujem z vsem ostalim. Nisem imel zavedanja kaj to sploh pomeni, sem pa imel dobro namero in pričelo se je odvijati. Prvi korak je bilo mikro doziranje psilocibina, kar sem si že dolgo časa želel preizkusiti. Kupil sem knjigo Izstopi iz izgorelosti in jo želel podariti svoji bivši. Nekaj časa sem jo gledal na kavču, nato pa odločil, da jo malo prelistam. Dobesedno požrl sem jo v dveh dneh. Takrat sem prvič ozavestil, da sem v življenju že večkrat izgorel. Ker je avtorica knjige psihoterapevtka, sem jo kontaktiral. Dogovorila sva se za njen program Izstopi iz izgorelosti. Bilo je ogromno uvidov, najmočnejši pa definitivno ta, da se ne spomnim svojega otroštva. Ko sem pri neki nalogi pregledoval slike iz otroških albumov sem ugotovil, da sem bil nasmejan samo do drugega leta starosti, naprej pa zgolj zamišljenost, žalost, odsotnost. Ko sem vprašal mamo, kaj se je v tem obdobju zgodilo, je bila edina možnost vročinski krč, kjer sem skoraj umrl. Ugotovila sva tudi, da sem iz bolnice prišel drugačen. Mame nisem spustil nikamor. Držal sem jo za nogo in jo v strahu nenehno spraševal, kam greš. Takrat se je torej rodil strah pred zapuščenostjo. V bolnici sem bil več kot 48 ur sam, brez mame. Dobra podlaga pa je bila že ob samem rojstvu, na kar me je pred tem opozoril že maser, h kateremu redno hodim. Ker imam ukrivljen zgornji del hrbta, me je vprašal, če so bili kaki zapleti med porodom. Suvereno sem odgovoril, da ne, mama pa je kasneje povedala popolnoma drugačno zgodbo. Rodil sem se z zavito popkovino in nisem dihal. V tistih časih so dojenčka odnesli proč, brez prvega stika z mamo, in tako sem bil že na samem začetku dobrih 19 ur vzet vstran od  mame. S tem ozaveščanjem se je vse lepo povezalo. Prepoznal sem tudi vzorec, ki sem ga nezavedno ponavljal skozi celotno življenje v vseh situacijah. Spoznal sem tudi, da sem nenehno bežal. Bežal sam pred sabo in svojimi občutki. Uteho sem iskal v raznih skupnostih in v alkoholu. Nikoli sicer nisem bil alkoholik, da ne bo pomote. Sem pa bil vesel vsake priložnosti, ko sem lahko spil kozarček ali dva in je pritisk v glavi za nekaj trenutkov popustil. V to, kaj je bilo drugi dan, se raje ne bomo poglabljali. Že z opustitvijo kajenja sem spoznal, da je vse v glavi, zato sem bil tudi tokrat prepričan, da je potrebno svoje misli spraviti v red, dobiti kontrolo nad njimi, jih pravilno uporabljati. Pojavila se je reklama za NLP, nevrolingvistično programiranje. Prišlo je točno ob pravem času. Takoj sem izkoristil priložnost in pričel z izobraževanjem. Ker rad gledam na stvari celostno, me je zanimal še energijski nivo. Ta nivo sem najbolj pričel spoznavati v zadnji partnerski zvezi. Pritegnil me je Reiki in naredil sem iniciacijo. Na iniciaciji me je mojstrica vprašala za uro, kraj in datum rojstva, pogledala v telefon in pričela razlagati določene stvari, ki so zelo resonirale z mano. Naslednji dan vidim reklamo za knjigo, z naslovom Human Design. Tisti trenutek sem vedel, da je govorila točno o tem. Kupil sem knjigo in se pričel poglabljati. Glede na to, da poznam numerologijo, zahodno astrologijo in vedsko astrologijo yjotish, lahko rečem, da mi je Human Design odprl popolnoma drug pogled nase, na odnose in svet. Dobil sem odgovore, ki sem jih iskal že celo življenje. Najbolj fascinantno pa je to, da sem lahko začel orodja uporabljati takoj, ker so tako enostavna. Seveda so temu primerno sledili tudi rezultati. Zadnje leto je bilo res intenzivno. V večini nisem počel nič druga kot to, da sem se cele dneve ukvarjal sam s sabo in počival. Šele po dobrega pol leta, sem pričel ponovno navezovati stike in pridobil nazaj toliko samozavesti, da sem sprejel odločitev za novo poslovno pot. Po natančni preučitvi svojega grafa Human Designa, vseh življenjskih izkušenj in opazovanju svojih občutkov, sem prišel do zaključka, da bom pomagal ljudem. Znam prisluhniti, ljudje se mi z lahkoto odprejo in mi zaupajo tudi največje skrivnosti, zaradi aktivnega poslušanja znam postaviti prava vprašanja, predvsem pa imam pri večini jasno sliko za naslednji korak, da se lahko ustvari želeni premik.

2024, čas prebujenja, vzpostavljanja stika s sabo s pomočjo narave

Od vsega se mi je zdelo najbolj primerno, da se na trgu pozicioniram kot LIFE COACH, ki pri svojem delu uporablja orodja, kot so Human Design, Reiki, NLP, srečanja pa dodatno podprem še s pripravo  ceremonialnega kakava. Definitivno igrajo ključno vlogo tudi vse moje dosedanje izkušnje in preizkušnje, ki jih resnično ni bilo malo. Ko sem iskal ime, sem se za lažje izhodišče omejil na avtomobilsko tablico. Izločil sem vse nefonetične začetnice krajev, kot so KP, MB, MS, itd. In tako nekega dne dobim čudovit preblisk, POTENCIAL. Vse se je lepo povezalo in dobilo čudovit pomen. Vsak izmed nas ima namreč v sebi potencial. Preverim domeno, ki je že bila zasedena. Tisti trenutek sta me prevzela žalost in razočaranje. Dan kasneje, po poslušanju podkasta in vseh angleških besed, ki se uporabljajo v današnjih pogovorih, pa se mi porodi zamisel, da bi lahko besedo »ten«, zamenjal s številko 10 (angleško ten) in tako je nastal po10cial.si. Dodal sem še Rubikovo kocko, ki simbolizira naša življenja na način, da je zmeraj vse v nas. Včasih nas samo življenje tako premeče, da si je potrebno vzeti čas in ponovno sestaviti ploskve, poiskati enake barve, da lahko ponovno zasijemo v naši avtentičnosti.

38 let sem potreboval, da sem našel stik s sabo, da sem zadovoljen s tem, kar sem, in s tem, kar počnem. Da znam reči NE, imam rad sebe, se spoštujem, cenim, znam postaviti meje in se upam soočit, ko pridejo težke situacije. Dovolim si biti slabe volje, to tudi povedati na glas, izraziti jezo. V zadnjem letu sem prejokal za vsa pretekla leta, ko sem svojo žalost potlačil in me je razžirala od znotraj, me delala jeznega in kreirala zamere. Sam tega nisem zmogel, ker smo ljudje narejeni tako, da potrebujemo drug drugega. Zato bi rad pomagal čim večjemu številu ljudi, da vzpostavijo stik s sabo, premagajo vzorce, ki jih omejujejo, spremenijo omejujoča prepričanja, navade, izboljšajo odnose s sabo in drugimi in postanejo najboljša verzija sebe. Upam, da sem s svojo zgodbo nagovoril kakšno dušo, da naredi naslednji korak in si poišče pomoč na poti do osvoboditve. Danes bolj kot kadarkoli, potrebujemo drug drugega.

Vse najboljše za sedmi rojstni dan Navdihni me by Insights d.o.o., 2024

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv

 

1 komentar

Vpišite vaš komentar
  1. Vladimir cvikl
    #1 Vladimir cvikl 17 decembra, 2024, 17:51

    In koliko časa ga bo zapolnjena trenutno delo

    Odgovori na komentar

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.