me.tuljev učinek

Ko človek zares vidi drugega človeka

Avtor: Danaja Postružnik 7. julija, 2026

Med Dornavo in Gambijo ni tako velika razdalja, kot se zdi

Nekatere poti se ne začnejo z velikimi odločitvami. Začnejo se pri mizi, kjer se človeka ne meri po tem, koliko ima, ampak po tem, kako ravna z drugimi. Pri prababici, ki je vedno našla prostor za nekoga, ki ga je okolica spregledala. Pri starših, ki vrednot niso razlagali, ampak živeli. Morda prav zato Kaja Rukav danes ne ločuje med svojim poklicem in prostovoljstvom. Kot profesorica pedagogike in sociologinja dela kot svetovalna delavka in učiteljica. Ob tem že skoraj petnajst let sodeluje pri prostovoljskih in humanitarnih projektih doma in v tujini. Letos je za svoje delo prejela priznanje za naj prostovoljko v starostni skupini od 20 do 29 let. »Dobrota nikoli ni izgubljena. Morda je ne opazimo takoj. Morda ne vidimo njenih posledic. A nekje, pri nekom, vedno pusti sled. In včasih je prav ta sled dovolj, da spremeni življenje,« pravi Kaja.

Toda priznanja njene zgodbe ne razložijo. Razložijo jo ljudje. Kot pravi sama: »Če bi morala svoje poslanstvo strniti v en stavek, bi rekla: ljudem pomagati ponovno verjeti vase, v druge in v to, da dobrota še vedno obstaja.«

Poklic in prostovoljstvo nista dve poti

Kaja Rukav: Gambija, humanitarnost, ljubezen obdana z otroki

Ko govori o svojem delu, ne uporablja jezika projektov ali funkcij. Govori o otrocih, mladostnikih, starših in zgodbah, ki jih srečuje vsak dan. Pravi, da prostovoljstva nikoli ni načrtovala kot posebne življenjske poti. Pomoč drugim je bila del njenega odraščanja, zato danes poklicno delo in prostovoljstvo doživlja kot naravno celoto. Šola jo vsak dan uči, kako pomembni so odnosi, prostovoljstvo pa ji odpira širino različnih življenjskih zgodb. Oboje jo vedno znova pripelje do iste ugotovitve – največje spremembe nastanejo med ljudmi, ne v nazivih ali projektih.

»Pri meni se ti dve poti pravzaprav nikoli nista ločili,« se smeje Kaja. In nekoliko pozneje doda misel, ki povzema njeno življenjsko izkušnjo: »Največje spremembe nikoli ne nastanejo zaradi sistemov, projektov ali nazivov. Nastanejo zaradi odnosov. Zaradi ljudi, ki si vzamejo čas za drugega človeka.«

Gambija ni postala odgovor. Postala je vprašanje.

Več mesecev je preživela v Gambiji, kjer je delala v vrtcih, šolah, sirotišnici in centru za otroke s posebnimi potrebami. Sodelovala je tudi pri povezovanju posameznikov in organizacij iz različnih držav ter pri zbiranju pomoči za zdravljenje hudo bolnih otrok. O Afriki ne govori skozi eksotiko ali romantiziranje drugačnosti.

Govori o otrocih, ki nimajo zagotovljenega naslednjega obroka. O materah, ki se vsak dan borijo za preživetje. O trenutkih, ko si želiš pomagati, pa nimaš vseh možnosti. In o občutku nemoči, ki ga v Evropi redko zares spoznamo. »Prvič sem bila zares soočena z nemočjo. S trenutki, ko si želiš pomagati, pa nimaš vseh sredstev, znanja ali možnosti,« iskreno opiše svoje doživljanje.

Hkrati pa poudari nekaj, česar ni pričakovala.

Bolj kot razlike so jo pretresle podobnosti. Ne glede na celino si ljudje želimo varnosti, pripadnosti in dostojnega življenja. V Gambiji je srečala skupnosti, kjer imajo ljudje zelo malo, pa si med seboj pomagajo, ker drugače ne gre. Prav tam se je večkrat vprašala, kako sploh merimo bogastvo človeka.

Kaja Rukav: Prostovoljka leta 2025 za 2026, Priznanje iz rok predsednice RS

Njena primerjava obeh svetov se zato ne konča pri ekonomiji, ampak pri človeku: »Slovenija mi je pokazala, kako pomembna sta varnost in priložnost. Gambija pa me je naučila, da največje bogastvo človeka pogosto ni tisto, kar ima, ampak tisto, kar nosi v srcu.«

Prostovoljstvo ni enosmerna pomoč

Kaja pravi, da je največji paradoks prostovoljstva v tem, da človek odide z občutkom, da bo nekaj dal, vrne pa se bogatejši sam. Izkušnje z brezdomci, otroki, socialno ogroženimi družinami in ljudmi iz Gambije so ji pokazale, da ima skoraj vsak človek zgodbo, ki je navzven ne vidimo. Zato prostovoljstvo razume predvsem kot način gradnje skupnosti – prostor, kjer drugemu človeku sporočiš, da ni neviden.

Njene besede povedo več kot razlaga: »Najlepši paradoks prostovoljstva je, da vedno misliš, da boš ti tisti, ki bo nekaj dal. Potem pa ugotoviš, da si pravzaprav prejel veliko več.« In morda prav zato prostovoljstvo razume drugače kot marsikdo: »Ko ljudje slišijo besedo prostovoljstvo, pogosto pomislijo na dobrodelne akcije … Sama pa ga doživljam predvsem kot način, kako gradimo družbo. Kot način, kako drug drugemu sporočamo: vidim te, pomemben si, nisi sam.«

Skupnost se začne veliko prej kot pri zakonih

Ko razmišlja o prihodnosti prostovoljstva, ne govori najprej o financiranju ali novih projektih. »Mislim, da ne potrebujemo samo več projektov. Potrebujemo več skupnosti,« pravi Kaja.

Ljubezen v očeh otrok

Prepričana je, da družba potrebuje več vzgoje za solidarnost, empatijo in aktivno državljanstvo že v otroštvu. Več povezovanja med šolami, lokalnimi skupnostmi in prostovoljskimi organizacijami. Predvsem pa več pripravljenosti, da ljudje ne ostajamo vsak na svojem otoku. »Nobena sistemska rešitev ne bo delovala brez ljudi. Brez posameznikov, ki si upajo narediti prvi korak,« izpostavlja Kaja.

Ostati človek

Ko jo vprašamo po načrtih, ne našteva projektov. Govori o novih poteh v Gambijo, delu doma in želji povezovati ljudi. Želi ustvarjati okolja, kjer se otroci in mladi počutijo sprejete ter kjer sodelovanje ni izjema, ampak način življenja. Pravi tudi, da si želi, da bi jo ljudje poznali predvsem po tem, kako so se ob njej počutili.

»Želim si ostati človek, ki ga ljudje ne bodo poznali po nazivih, ampak po tem, kako se ob njem počutijo,« poudarja Kaja. V času, ko pogosto govorimo o uspehu, učinkovitosti in rezultatih, je to čudovita osvežitev.

Morda pa prav zato tako prepriča. Ker nas spomni na nekaj, kar v hitrem tempu zlahka spregledamo: da človek največkrat ne potrebuje popolnega odgovora. Potrebuje nekoga, ki ne gre mimo njega. In verjamemo, da je prav to tudi najlepši povzetek njenega pogleda na življenje: »Ne moremo pomagati vsem ljudem. Ne moremo odpraviti vseh krivic. Lahko pa vsak dan nekomu prinesemo malo več upanja, malo več topline ali malo več občutka, da ni sam.«

Kaja Rukav Gambija me je naučila veliko

Pristnost navdiha

Ko Kajo vprašamo, kje išče navdih, najprej omeni ljudi. »Vedno sem verjela, da so največje zgodbe skrite v ljudeh, ne v knjigah, naslovih ali dosežkih.« Navdihujejo jo otroci, ki se smejijo kljub težkim življenjskim okoliščinam. Ljudje, ki kljub ranam ohranjajo odprto srce. Tisti, ki se vsak dan znova odločijo za prijaznost, čeprav bi bilo lažje postati ravnodušen.

S spoštovanjem govori o posameznikih, ki s svojim delom puščajo sled – med njimi omenja Ninno Kozorog, Borisa Krabonjo, Tomaža Miheliča, Ano Petrič, Matijo Celestino, Saro Isaković, Saro Pelc Teržan in Katarino Keček. Posebno mesto pa namenja tudi profesoricama dr. Vesni Vuk Godina in dr. Mojci Marič, ki je nista naučili le stroke, temveč predvsem tega, »kako ostati človek med ljudmi«.

Toda med pogovorom postane jasno, da njen največji navdih pravzaprav niso prepoznavna imena. So ljudje, ki jih večina nikoli ne bo spoznala. »Vedno bolj verjamem, da so prav oni tisti resnični junaki našega sveta.« Tisti, ki vsak dan, brez velikih besed in brez pozornosti javnosti, naredijo nekaj dobrega za drugega človeka.

Sidro, ki ga nosi s seboj

Čeprav jo pot pogosto vodi daleč od doma – tudi do Gambije –, ostaja njeno izhodišče vedno isto. Družina. »Družina je od nekdaj moje sidro. Tisti varen prostor, kamor se lahko vedno vrnem.« Prav doma je, pravi, dobila vrednote, ki jo spremljajo še danes: spoštovanje, poštenost, odprtost in prepričanje, da je dobrota nekaj, kar je vredno živeti vsak dan.

S posebno hvaležnostjo govori o starših, ki so ji stali ob strani v uspehih, dvomih in odločitvah, ki jih drugi niso vedno razumeli, ter o sestri, ki jo opisuje kot prijateljico, zaveznico in eno svojih največjih navdihov. Ob njih je, kot pravi, lahko preprosto ona sama – brez vlog in brez potrebe po dokazovanju.

V prostem času rada potuje, bere, obiskuje gledališče, hodi na dolge sprehode in neguje svoje rože. V njih vidi nekaj, kar jo vedno znova spomni na ljudi – da vse potrebuje svoj čas za rast. In prav zato danes sreče ne išče več v velikih trenutkih. »Bolj kot odraščam, bolj ugotavljam, da sreča največkrat ne pride v velikih trenutkih. Pride tiho.«

Kaja Rukav, maj 2026, Prostovoljka leta

O Kaji Rukav

• profesorica pedagogike in sociologinja
• svetovalna delavka in učiteljica
• skoraj 15 let dejavna na področju prostovoljstva in humanitarnega dela
• sodelovala pri projektih v Sloveniji in Gambiji, kjer je delovala v vrtcih, šolah, sirotišnici in centru za otroke s posebnimi potrebami.
• Leta 2026 je na zaključni slovesnosti natečaja Prostovoljec leta 2025 prejela naziv Naj prostovoljka v starostni skupini od 20 do 29 let. Priznanje, ki ga podeljuje Mladinski svet Slovenije, sta ji izročili predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar in predsednica Mladinskega sveta Slovenije Eva Kotnik.

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.  Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

 Foto: osebni arhiv sogovornice