Otroci verjamejo v čudeže

Otroci verjamejo v čudeže

Otroci verjamejo v čudeže

by 13. maj, 2019

Na enem izmed predavanj za otroke v Žalcu sem naletel na skupino čudovitih otrok, na čelu z izjemno miselno deklico, ki je na vsa moja vprašanja in izzive odgovarjala tako umirjeno, bistro in spoznano, da sem bil pripravljen vodenje delavnice že po nekaj minutah predati njej. Imela ni več kot 6,7 let.

Kako to, da pri nekaterih otrocih naletim na kvalitete, ki jih pogosto ne najdeš niti pri učenih akademikih? Z njimi od samega začetka vzorno delajo izjemni pedagogi in starši. Vsak, ki otroke bodisi »ima« bodisi uči, mora postati psiholog in pedagog, saj brez tega ne moreš zadovoljivo opraviti svoje vloge.

Pripovedovanje zgodb in igra so poslanstvo otrok

Pred leti so me navdušili otroci na enem izmed letovanj z Zvezo prijateljev mladine. Dopoldan in popoldan sem vodil delavnice, vmes pa so otroci do mene prihajali klepetat. Nekajkrat smo se tako zagovorili, da niti niso želeli na kosilo, saj smo si pripovedovali zgodbe. Zgodbe so najboljša metoda poučevanja. Imam zbirko okrog sedemdesetih zgodb, ki jo redno posodabljam. Delavnice so tako prepojene z zgodbami, pogovorom in smehom, učinek pa je neverjeten.

Vsak od nas je naravno talentiran, da aktivno inteligentno doprinaša k življenju ostalih. Ko in če otrokom primerno predaš okus za to, si svoje opravil. Z odliko. Vse ostalo pride samo od sebe, ob svojem času.

Otroci ljubijo igro. Katerokoli lekcijo jim želim predati, jo vedno oblečem v zgodbo, na daleč pa se izogibam pretiranemu teoretskemu poučevanju v obliki filozofije. Zelo majhen del otrok je filozofsko usmerjenih, velika večina otrok je zelo praktične narave. Tudi sam otrokom pristopam tako, da jim pokažem, da je življenje dejansko igra. Ob tem poudarjam, da je tako, kot pri vsaki drugi igri, dobro poznati njena pravila. Genialen primer tega, kako otroka animirati in angažirati, je italijanski film Življenje je lepo (La vita e bella). Misija oz. poslanstvo otrok je igra. Igra.

V čem si res dober?

Starši radi rečejo: »Naš je pa tako trmast. Samo na sebe misli.« Le kje je mali dobil okus za to? Ob vsaki kvaliteti, ki jo želim predati otrokom, se zavedam, da je prvi pogoj, če jo želim predati, ta, da jo imam sam. Se pravi: če sam nisem odgovoren, otrok ne morem učiti tega. Če sam nisem discipliniran, tudi ne. Učitelji in starši moramo tu dojeti, da ta dva položaja nista le položaja ali poklic, ampak način življenja.

Drugo orodje, ki mi zelo pomaga, je, da v mladih ne vidim otrok z omejenimi miselnimi kapacitetami. Vidim osebe, dragocena semena, ki so še majhna in bodo še vzklila, potrebujejo le čas in nego. V takšni luči, kot vidimo otroke, vidijo oni sami sebe. Če bomo v njih videli sposobnosti, talente in dobro, bodo tudi zoreli v takšne. Najpomembneje pa je, da jih vzgojimo v poštene in velikodušne ljudi.

Goethe je zapisal: »Ravnaj z drugimi, kot da že so to, kar bi lahko bili. Tako bodo to lažje postali.«

Ključna rdeča nit, okrog katere se vrtijo predavanja in delavnice, je, ugotoviti v čem si dober in v tem postati še boljši ter kasneje tudi živeti tako, da ta tvoj hobi in veselje postaneta tvoj način življenja. Pri tem jim podelim nekaj primerov, kako se mi je življenje ves čas prelepo povezovalo do te mere, da sem s kombinacijo inteligentnega vztrajnega dela ter aktivne potrpežljivosti vedno prišel tja, kjer mi je mesto.

Ni lenih, ni brezupnih, ni neumnih … so semena, ki čakajo na klitje

Pogosto slišim: »Tale pa je brezupen primer. Ni talentiran … Len je … Nič se mu ne ljubi …« Kar hudo mi je, ko slišim takšne neumnosti. Najprej niti ni pomembno, ali je otrok talentiran ali ne; posebni talenti niso pogoj za uspešno in srečno življenje. Starši, vzgojitelji in učitelji otrok ne bi smeli kategorizirati na dobre in slabe ali obetavne in brezupne, saj tako diskreditirajo sami sebe.

»Otrok bo prežet s tem, kar mu dajemo. Če mu dajemo računalniške igrice, bo postal zombi, če pa mu podajamo praktično in duhovno znanje, bo postal modrec.« dr. V.O. Ruzov

Naloga vseh, ki tako ali drugače delajo z otroki, je ugotoviti, koga imamo pred seboj ter mu omogočiti, da postane najboljša verzija sebe. Ne nekaj, kar od njega želim jaz, ampak ta nekdo, ki naj bi dejansko bil. Pred leti sem med delom na enem od sejmov v Moskvi dobil možnost delati kot varuška sedemletne deklice pri zelo premožni družini, ki se ukvarja z izdelavo in prodajo zlata ter draguljev. Družina je namreč videla, kako sem se hčeri redno pozorno posvečal, ko so prihajali na naše razstavno mesto. Tedaj nisem čutil, da je to zame primeren naslednji korak, tako se za to nisem odločil, sem pa videl, kakšno moč ima nesebično predano delo z ljudmi, posebej z mladimi.

Ohranimo zaupanje in vero v dobro

Otroci se ne želijo učiti? Ni res. Otroci se ne želijo učiti, če je znanje nepraktično in podano na neprimeren način ter če iz okolice dobijo občutek, da je življenje tako ali tako zaman. V takšnem ambientu in nekje, kjer se doma ali v šoli veliko pritožuje ali kritizira, se zdravemu človeku šola upira.

Otrokom je zelo pomembno ohraniti zaupanje in vero v dobro in življenje, ne pa jih obremenjevati z različnimi omejujočimi neresničnimi prepričanji o tem, kaj vse se da in česa vsega se ne da storiti. Otroci še verjamejo v čudeže. Učimo se od njih in se spomnimo, kar smo že skoraj pozabili, od vsega, pa otrokom daleč najraje pokažem in povem, da nekaj (narava, življenje, vesolje) oz. nekdo vedno skrbi za njih tako, kot je to zanje daleč najboljše.

Andrej Pešec je strokovnjak za odnose, osebni razvoj in delo z mladimi, predavatelj, svetovalec in trener ter strokovni sodelavec zavodov po Sloveniji in na tujem.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.


Foto: Šimen Zupančič

No Comments so far

Jump into a conversation

No Comments Yet!

You can be the one to start a conversation.

<