Nekatere zgodbe so preglasne, da bi jih lahko preslišali.
Druge živijo povsem tiho. Brez naslovnic. Brez kamer. Brez množice ljudi, ki bi jih poslušala. In prav zato pogosto ostanejo spregledane.
Pisma iz sirotišnice
Iz želje, da bi tudi te zgodbe dobile svoj prostor, so nastala Pisma iz sirotišnice.
Projekt ni nastal zato, da bi prikazoval revščino ali zbujal pomilovanje. Nastal je iz globokega spoštovanja do ljudi, ki sem jih srečala na svoji poti. Do otrok, katerih obrazi ostanejo v srcu še dolgo potem, ko zapreš vrata sirotišnice. Do njihovih nasmehov, ki kljubujejo življenju. Do njihovih strahov, poguma, izgub in drobnih zmag, ki jih svet največkrat nikoli ne vidi.
Ko sem prvič stopila skozi vrata gambijske sirotišnice, nisem vedela, da bom tam našla toliko bolečine. Še manj pa sem vedela, da bom tam našla toliko življenja. Da bom prav tam, z vsakim novim dnem postajala boljša oseba.
Spoznala sem otroke, ki so izgubili skoraj vse, pa še vedno znajo brez zadržkov podariti nasmeh. Ljudi, ki pogosto z zelo malo ustvarjajo občutek približka doma. Delavke, ki vsak dan, kljub pomanjkanju sredstev, naredijo največ, kar zmorejo in znajo, da bi otrokom omogočile otroštvo. In skupnost, ki me je naučila, da bogastvo človeka pogosto nima prav nobene povezave s tem, koliko ima.
Takrat sem začela drugače gledati na svet.
In predvsem sem začela drugače poslušati ljudi.
Vsako pismo pripoveduje resnično zgodbo. Včasih zgodbo otroka. Drugič zgodbo družine, ki je šla skozi postopek posvojitve. Tretjič zgodbo nekoga, ki se vsak dan bori za življenje, dostojanstvo, ali novo priložnost.
To niso zgodbe o Afriki.
To so zgodbe o človeku. O ljudeh – v vseh kontrastih, ki jih življenje daje.
O tem, kako zelo podobni smo si, čeprav nas ločijo tisoči kilometrov. O tem, da imajo otroci povsod enake sanje, enake strahove in enako potrebo po ljubezni. O tem, da lahko tudi mi veliko prejmemo od ljudi, za katere pogosto zmotno mislimo, da jim imamo samo mi kaj dati.
Zakaj so nastala Pisma iz sirotišnice?
Ideja se je rodila povsem spontano – iz moje lastne izkušnje.
Ko sem se vmes vrnila iz Gambije, sem ugotovila, da ljudje o življenju v sirotišnicah pravzaprav vedo zelo malo. V pogovorih s prijatelji, znanci in sledilci sem vedno znova poslušala ista vprašanja.
Kako otroci sploh pridejo v sirotišnico?
Zakaj tam živijo?
Kako poteka njihov vsakdan?
Kaj pomeni biti tam z njimi?
Kako delujejo posvojitve?
Ali so otroci srečni?
Spoznala sem, da si marsikdo tega sveta sploh ne zna predstavljati. Poznamo ga predvsem skozi številke, kratke televizijske prispevke ali fotografije, ki pogosto pokažejo le delček resničnosti.
Kaja Rukav
Toda življenje v sirotišnici je veliko več kot to.
Sestavljajo ga jutranji objemi. Otroški prepiri. Prve besede. Bolezni. Rojstni dnevi. Strah pred izgubo. Veliko smeha. Še več poguma. In nešteto drobnih trenutkov, ki jih ni mogoče ujeti v eno samo fotografijo.
Prav zato so nastala Pisma iz sirotišnice.
Da bi ta svet približala ljudem. Ne skozi statistiko, temveč skozi resnične zgodbe. Da bi za številkami ponovno videli obraze. Za pojmom »sirota« otroka. Za besedo »Afrika« človeka.
Ker verjamem, da šele takrat, ko spoznamo zgodbo nekoga, zares razumemo tudi njegov svet.
Velika zgodba prinaša tudi veliko odgovornost
Pripovedovati zgodbe drugih ljudi je privilegij. In hkrati velika odgovornost.
Zato je vsaka objavljena fotografija, vsak zapis in vsako pismo skrbno premišljeno. Za vsakim stoji resničen človek s svojim življenjem, svojo preteklostjo in svojim dostojanstvom.
Vse zgodbe in fotografije so objavljene izključno s pisnimi dovoljenji oseb oziroma njihovih zakonitih zastopnikov, kjer je to potrebno. Prav zato so vsebine tudi avtorsko zaščitene – ne zato, da bi jih skrivali pred svetom, temveč zato, da zaščitimo ljudi, katerih življenja predstavljajo.
Nikoli ni bil moj namen govoriti namesto njih.
Želim le odpreti prostor, kjer jih lahko svet končno sliši.
Spoštljivo. Odgovorno. In predvsem človeško.
Povabilo v svet Pisem iz sirotišnice
Pisma iz sirotišnice niso le projekt o Gambiji. Seveda so najtesneje povezane z njo, vendar je hkrati to tudi prostor priložnosti za širši prostor.
So prostor pogovorov o otroštvu, vzgoji, travmah, posvojitvah, prostovoljstvu, drugačnih kulturah, možnostih, priložnostih in odgovornosti. So prostor, kjer želim pokazati, da za vsako številko stoji ime. Obraz. Nasmeh. In življenje.
Pisma iz sirotišnice: Zgodbe, otroci, upanje.Kaja Rukav
V času, ko informacije drsijo mimo nas hitreje kot kadar koli prej, si želim ustvariti prostor, kjer se ob zgodbah za trenutek ustavimo.
Ker si nekateri ljudje zaslužijo predvsem to, da jih opazimo.
Če vas je zgodba projekta nagovorila, vas iskreno vabim, da stopite z menoj še korak dlje. Da si dovolite pokukati onkraj tistega, kar nam je znano. Onkraj stereotipov, naslovnic in hitrih sodb. V svet ljudi, ki nas lahko naučijo več, kot si morda predstavljamo.
Dobrodošli ste, da zgodbe spremljate na vseh kanalih projekta:
🤎 Spletna stran: www.pismaizsirotisnice.si
🤎 Facebook: Pisma iz sirotišnice
🤎 Instagram: @pismaizsirotisnice
Tam vas čakajo resnične zgodbe, vsakdan iz sirotišnice, uspehi otrok, pogovori, izzivi, pa tudi drobni trenutki, ki pogosto povedo največ.
Če boste med branjem začutili vprašanje, radovednost ali preprosto željo po pogovoru, mi lahko kadar koli pišete na kaja@pismaizsirotisnice.si.
Verjamem, da se največje spremembe ne začnejo z velikimi dejanji, temveč z iskrenim zanimanjem za človeka. Včasih je dovolj že ena zgodba. Ena, ki nas za trenutek ustavi. Ena, ki nam razširi obzorja. Ena, ki spremeni način, kako gledamo na svet.
In morda bo prav katero izmed Pisem iz sirotišnice postalo tudi del vaše zgodbe.
O Kaji Rukav smo pisali pred kratkim. Prostovoljka, srčna, predana.
O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.
Spletni portal Navdihni.me in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: osebni arhiv sogovornice
No Comments so far
Jump into a conversationNo Comments Yet!
You can be the one to start a conversation.