me.tuljev učinek vodi.me

Srečna dežela

avtor Rok Kralj 3. junija, 2022

»Ni poti do sreče, sreča je pot.« (Buda)

V okviru različnih projektov sem imel kot učitelj možnost večkrat obiskati Finsko. Dežela na severu me je prevzela. Narava, ljudje, družba. Finci so na lestvicah sreče že nekaj časa na prvem mestu; finski šolski sistem občudujejo in preučujejo v številnih državah. Kar tri četrtine države pokrivajo gozdovi, kar državo uvršča na prvo mesto v Evropi in na enajsto na svetu. Na ključnih političnih položajih so ženske. Poleg poročila o sreči, imajo države danes na voljo še en kazalnik, in sicer indeks družbenega napredka (Social Progress Index), ki meri, v kolikšni meri država poskrbi za družbene in okoljske potrebe svojih prebivalcev. Na tej lestvici je Finska na drugem mestu.  In, mimogrede, popijejo največ kave na svetu. Kako torej uspeva Fincem? Se od njih lahko česa naučimo?

Poročilo o svetovni sreči

Srečna dežela, srečni ljudje

Je srečo sploh mogoče izmeriti? Na prvi pogled bi rekli, da ne, kajti sreča je stvar posameznika, njegovega subjektivnega dojemanja sveta. Veliko lažje je meriti materialno bogastvo – preprosto seštejemo denar in vse vrste premoženja, ki ga imamo; kar velja tako za posameznike kot tudi za države. Na tej logiki temelji prosluli BDP oziroma bruto družbeni proizvod. In BDP je še vedno ključni temelj današnje ekonomije in politike; če BDP raste, smo »srečni«, če pada, »nesrečni«. A že dolgo vemo, subjektivno in objektivno, da to preprosto ne drži. Kaj nam pomaga visok BDP, če imamo uničeno okolje, izčrpane in izgorele ljudi; če imamo ekscesno bogate ljudi in množice revnih.

Kaj pa, če bi namesto bogastva, rajši merili srečo. Kaj pa, če ne bi tekmovali v kopičenju bogastva, temveč v doseganju sreče. Organizacija združenih narodov vsako leto 20. marca, na dan, ko obeležujemo mednarodni dan sreče (The International Day of Happiness), objavi poročilo o svetovni sreči (The World Happiness Report). Letos obeležujemo 10. obletnico mednarodnega dneva sreče in že desetič je bilo objavljeno letno poročilo o sreči. In Finska že pet let kraljuje na vrhu te lestvice, a še preden razmislimo o njenem uspehu, si poglejmo neko drugo kraljestvo.

Kraljestvo sreče

»Bistvo filozofije bruto družbene sreče sta mir in sreča naših ljudi ter varnost in suverenost naše države.«

»Molim tudi, da bom kljub temu, da sem samo kralj majhne himalajske države, v času svojega življenja veliko pripomogel k spodbujanju večjega blagostanja in sreče vseh ljudi na tem svetu – vseh čutečih bitij.« (Butanski kralj Jigme Khesar Namgyel Wangchuck)

Bruto družbeno srečo (Gross National Happiness) je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uvedel četrti butanski kralj Jigme Singye Wangchuck (oče zdajšnjega kralja), čeprav je v kraljevini Butan ta koncept že dolgo prisoten. Zakonik iz leta 1729, ki izhaja iz časa združitve Butana, vsebuje določilo, da »če vlada ne more ustvariti sreče za svoje ljudi, potem nima nobenega smisla, da obstaja.« Leta 1972 je butanski kralj razglasil, da je kazalnik bruto družbene sreče pomembnejši od bruto družbenega proizvoda. Država je odtlej svojo politiko in razvojne načrte orientirala v smeri bruto družbene sreče. V 9. členu butanske ustave je zapisano, da »mora država spodbujati tiste pogoje, ki bodo omogočili doseganje bruto družbene sreče.«

Po zahodnih kriterijih je majhna kraljevina Butan, stisnjena med Indijo in Kitajsko, z nekaj več kot 750.000 prebivalci, zaostala država, vendar nam je lahko v marsičem za zgled resničnega družbenega napredka. Država si ne prizadeva samo za srečnost ljudi, temveč tudi za ohranitev svojega okolja, saj je prvo povezano z drugim. V butanski ustavi je celo zapisano, da mora biti v državi vsaj 60 odstotkov površine pokrite z gozdom; trenutno pa Butan dosega kar 71 odstotno poraščenost z gozdom, kar 51 odstotkov njenega ozemlja pa je okoljsko zaščitenega.

Sreča: za holističen pristop k razvoju

Združeni narodi leta 2011 sprejeli resolucijo 65/309 z naslovom Sreča: za holističen pristopu k razvoju (Happiness: towards a holistic approach to development). Naslednje leto pa je v Butanu potekalo srečanje na visoki ravni o novi ekonomski paradigmi, ki temelji na blaginji in sreči. Mednarodni dan sreče in svetovno poročilo o sreči, ki sta zaživela leto kasneje, so navdihnila ravno butanska prizadevanja za uveljavitev sreče kot ključnega merila družbenega in ekonomskega razvoja države.

V središču razvoja tako ni več kopičenje produktov, storitev, bogastva, ki se odslikava v kazalniku BDP, temveč sta človekova sreča in blaginja, ki ju je mogoče doseči na holističen oziroma celosten način. Torej tudi z upoštevanjem drugih, nematerialnih vidikov razvoja (poročilo o sreči meri šest spremenljivk: dohodek, pričakovano življenjsko dobo, velikodušnost, družbeno podporo, svobodo in zaupanje) ter z upoštevanjem blaginje drugih bitij in narave kot celote.

Ekonomija sreče

Ko govorimo o sreči, moramo razmisliti še o enem vprašanju: Ali sta materialno bogastvo in sreča kako povezana? Nenazadnje živimo v materialnem okolju in potrebujemo materialne dobrine ter denar. V veliki raziskavi (Happiness, income satiation and turning points around the world, 2018), ki je v dvanajstletnem obdobju zajela 1,7 milijona ljudi iz 164 držav, so si znanstveniki postavili naslednje vprašanje: »Ali sreča raste v nedogled z višjimi dohodki, ali obstaja točka, ko višji dohodki ne vodijo več k večjemu blagostanju?«

Rezultati so pokazali, kar intuitivno že vemo. Rast dohodkov, ki jih imamo na voljo, je povezana z večjim občutenjem sreče do meje, ko zlahka lahko zadovoljujemo vse svoje potrebe oziroma ko dosežemo »splošno zadovoljstvo z življenjem«. Ta povprečna svetovna meja znaša 95.000 dolarjev skupnih letnih dohodkov. Številka velja za enočlansko gospodinjstvo in se zmanjšuje s številom članov (vsoto pomnožimo s kvadratnim korenom števila članov); tako da je meja za štiri člane gospodinjstva dvakratnik oziroma 190.000 dolarjev letnih dohodkov. Sleherno povečanje dohodka nad to mejo ne povečuje občutka sreče, temveč ga nasprotno celo zmanjšuje. Do podobnih rezultatov so prišli tudi v drugih primerljivih raziskavah.

Sreča je torej povezana z našo materialno situacijo. A samo do točke, ko imamo dovolj sredstev za zadovoljevanje vseh svojih potreb. Od tu naprej se občutek sreče ne povečuje, temveč se nasprotno celo zmanjšuje. Zelo bogati ljudje niso nič bolj srečni kot povprečno premožni ljudje, zelo revni ljudje pa so zagotovo manj srečni. Zato bi pravičnejša porazdelitev globalnega bogastva ustvarila mnogo srečnejši planet. Medsebojna delitev dobrin je zato ekonomija sreče.

Finski »čudež« 1 – pitje kave

Veliko kave, veliko druženja

Finci so največji porabniki kave na prebivalca na svetu; vsak jo porabi 12 kg letno. Vendar ne gre samo za kavo. Temveč za druženje. Popiti kavo skupaj, vzeti si čas za drugega. In ker gre večinoma za »filter« kavo, ki je šibkejša od naše »turške«, ostane predvsem druženje. Torej če greste na Finsko, naročite kavo. Vzemite si čas. Za drugega. Saj vemo, da sreča »domuje« tudi v naših medsebojnih odnosih.

Finski »čudež« 2 – šola

Finsko šolo občudujejo po vsem svetu. Ni zvonca, ni šolskih predmetov, ni domačih nalog, veliko je praktičnega dela; učitelji in učenci se običajno kličejo po imenih. In deluje. Odlično. Učitelj je zelo cenjen poklic. Morda se poleg znanja v šoli lahko učimo tudi sreče. In za to ne potrebujemo ogromne količine podatkov oziroma šolske »snovi«, ki jo moramo memorirati; ne potrebujemo zoprnih zvoncev, ki nas pogosto silijo k hitenju ali k predčasni prekinitvi zanimivih aktivnosti; ne potrebujemo »naspidiranih« učiteljev. Morda le malo več prijaznosti, več življenjskih vsebin, več časovne ne-omejenosti in tako naprej.

Finski »čudež« 3 – odnos do okolja

Narava, pogoj za srečo

Tako kot Butanci tudi Finci zelo skrbijo za svojo naravo. Kar 75 odstotkov države pokrivajo gozdovi, več kot polovico zaščitenih evropskih gozdov leži na Finskem. Za vsako posekano drevo posadijo štiri nova, na leto kar 150 milijonov. Vsak Finec ima v povprečju le 700 metrov do najbližjega gozda. Danes vemo, kako pozitiven zdravstveni in psihološki vpliv ima narava, še posebej gozdovi. Če zraven prištejemo še 187.888 finskih jezer (večjih od 500 kvadratnih metrov), potem si lahko predstavljamo pozitiven učinek dobro ohranjenega naravnega okolja na počutje in srečnost Fincev.

Finski »čudež« 4 – podporno okolje ranljivim skupinam

Finska vlado sestavlja koalicija petih strank, vse te stranke vodijo ženske, na čelu vlade pa je 36-letna Sanna Marin. V parlamentu sedi 41,5 odstotka žensk.

Finska ima dobro delujočo socialno državo oziroma podporno okolje. Kar je vsekakor zelo pomembno za občutenje sreče. Če veš, da ti bo nekdo pomagal, ko ti bo šlo slabo, se počutiš varnejšega, srečnejšega. Poleg poročila o sreči, imajo države danes na voljo še en kazalnik, in sicer indeks družbenega napredka (Social Progress Index), ki meri, v kolikšni meri država poskrbi za družbene in okoljske potrebe svojih prebivalcev. Na tej lestvici je Finska na drugem mestu. A ne gre samo za državo, temveč splošno kulturo, ki je zelo socialno naravnana. Na šoli, ki smo jo obiskali, smo se lahko prepričali, kako enostavno je mogoče poskrbeti za ranljive prebivalce. Po koncu šolskega kosila za učence in zaposlene je bila preostala (zelo kakovostna) hrana na voljo ranljivim prebivalcem za zelo majhen denar – in nihče ni imel občutka, da gre za miloščino.

Politika sreče

»H kateremu smotru teži politična znanost? Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo? Srečnost pa je nekaj popolnega in samozadostnega in končni smoter vseh dejanj.« (Aristotel)

Seveda ni prav, da idealiziramo neko državo, ki je višje na lestvicah sreče in blaginje. Finska je pač Finska; Slovenija Slovenija, Butan Butan, Italija … Različne kulture, različne tradicije, politični in ekonomski sistem; zgodovina, okolje, jezik … Ne moremo preprosto prenesti enega modela in živeti po njem. Lahko pa se učimo od drugih; preučujemo njihove dobre prakse in jih uvajamo v skladu z našimi navadami in tradicijo.

Resnica je, da ljudje vsepovsod želimo biti srečni. Potreba po sreči je univerzalna. Temelji sreče so povsod enaki in so materialni. Potrebujemo dobrine za zadovoljevanje osnovnih potreb; hrano, vodo, primerno stanovanje; potrebujemo dobro podporno okolje, če nam slučajno ne uspe. Če bomo imeli še več, kot potrebujemo za dobro življenje, se naš občutek sreče ne bo povečeval, temveč se bo celo zmanjševal. Materialna blaginja je osnova, a za srečno življenje potrebujemo še vse kaj drugega, na primer zaupanje, velikodušnost, svobodo … O sreči bi se lahko učili že v šoli: kaj je potrebno za srečo, kaj nas osrečuje, in predvsem, kako mi lahko osrečujemo druge?

Zamenjamo torej politiko, ki temelji na neprestani rasti BDP, s politiko, ki si prizadeva za srečo ljudi. Za to se nam seveda ni treba preseliti na Finsko. Ustvarimo jo lahko tukaj in zdaj. Draga bodoča oziroma bodoče vlade – delujte za srečo in blaginjo vseh! Ves čas imejte v misli, kar so že dolgo tega rekli modri Butanci: »Če vlada ne more ustvariti sreče za svoje ljudi, potem nima nobenega smisla, da obstaja.« Postanimo srečna dežela med srečnimi deželami.

Viri: Svetovno poročilo o sreči 2022, Mednarodni dan sreče, Kraljestvo sreče, Finski gozdovi, Happiness, income satiation and turning points around the world, Indeks družbenega napredka

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.

Fotografije: osebni arhiv