srž za.me

Konji šepetajo moji duši

avtor Sara Škorjanc 13. novembra, 2019

Dream come true

Konji so me že od nekdaj fascinirali. Mama mi je pripovedovala, kako je ona jahala črnega frizijca. To je bila moja pravljica, jaz na velikem in mogočnem črnem konju, hitra kot veter, pogumna kot medved, zlita s svojim konjem, v boju za pravičnost se borim za domače kraljestvo. Moja verzija Pepelke oz. moj idol, h kateremu sem strmela.

Dokler me ni zgrabil strah

V otroštvu sem znala biti “sitna” oz. neomajno odločna, da obstaja pot do mojega zastavljenega cilja. Bila sem brez strahu, polna argumentov in prepričana v svoj prav. Tako mi je uspelo prepričati starše kljub visokemu vložku (ki si ga nismo ravno zlahka privoščili), da so me vpisali na tečaj jahanja. No, to je bil zame presežek in po vsaki uri jahanja sem bila preprosto navdušena, da sem preživela in ponosna nase, da nisem odnehala (kajti niso vsi učenci ostali).

Strah je bil še kako močno prisoten. Nisem razumela konj, nisem imela časa navezati stika z njimi in nisem imela prave moči ne velikosti, da bi dejansko lahko imela nadzor nad živaljo pod mano. Zato sem vsakič znova bila iskreno hvaležna svojemu konju, ko me je imel “lepo”, in užaljena, če me je imel nekoliko za “tumasto”. Kakorkoli že, zaradi strahu nisem izvajala nadaljnjega pritiska nad družino, da me financira v mojem precej dragem hobiju.

Milijoni izgovorov, dokler se nisem imela poln kufer

Na vrhu sveta

Beseda Čas je materin dekliški priimek in celotno mojo družino nekako zaznamuje že od nekdaj. Kako? Vsakega po svoje, vsakega z zelo zanimivo zgodbo in hkrati nas vse na enak način povezuje – kot opozorilo minljivosti časa oz. slovo bližnjim. Potemtakem že celo življenje razmišljam o času in o moji pravici do njegove uporabe. Želja po stiku s konji ni nikoli ugasnila, a vendar sem si govorila: “Ah, sedaj res nimam časa…” in sledilo je milijon izgovorov, leta pa so minevala.

Nekega dne pa sem sama sebe imela preprosto “poln kufer” in si rekla:”Če si zdaj ne vzamem časa, si ga nikoli ne bom.” In kaj se je zgodilo? Ponovno sem se vpisala v šolo jahanja in dobesedno me je svet konj “poskral vase” in imela sem nov problem, kako najti čas za karkoli drugega kot konje? 🙂

Konji me naučijo postaviti prioritete, reči ne …

Trenutek spokojnosti

Konji so pa prav tisti, ki nas prisilijo, da smo prisotni in prisebni v trenutku. Veliko hitreje sem se naučila postavljati prioritete in se znebila občutka krivde, se naučila postavljati meje, kako reči ne, povedati iskreno mnenje z razumevanjem in spoštovanjem do drugega… in še mnogo več.

Konji so me naučili ravnati s časom in mi odprli vrata do naslednjih spoznanj:

1. Čas, ki ga vložimo v odnos, je tisti, ki obrodi največ sadov.
2. Čas rodi potrpljenje, razumevanje, zaupanje, spoštovanje in spremembe.
3. Spoštovanje časa drugih odnos poglobi.
4. Čas je nekako vsem en in kljub vsemu ima vsak svojega. Ne le, da je določen čas, ko imamo ali dosežemo določene cilje, za vsakega drugačen, ampak tudi naš čas sam po sebi je različno in nepredvidljivo dolg.
5. Majhni koraki ob pravem času lahko ustvarijo nepozabne trenutke in nas za vedno zaznamujejo.

Carat, moj diamant, me izbrusi

Jaz in Linda

Za svojo diplomsko nalogo sem z izvajanjem TTouch metode po Lindi Tellington Jones želela doseči pozitivne spremembe na psihični in fizični ravni konja. Ker je vsak konj vesolje zase, s svojim načinom zaznavanja, dojemanja, sprejemanja, reakcijami oz. vsem, sem vsakemu prilagodila svoj pristop. In eden, če ne najlepši trenutek, je bil slednji.

Pridem h Caratu (eden izmed šolskih konj), ki leži v boksu. Carat je bil prestrašen konj, nezaupljiv, ki je vedel, kako se znebiti jahača, in ni ga bilo jahača, ki tega ne bi izkusil. Bil je rahlo nagajiv in je iz dolgčasa včasih grizel … skratka konj z veliko posebnostmi oz. veliko slabih predhodnih izkušenj in “žrtev” slabe predaje “ne”znanja. Vsekakor pa je bil to konj, ki je potreboval največ pozornosti.

Zaupanje konja je njegovo darilo nam ljudem

Radovedna, ali mi zaupa dovolj, da lahko vstopim v boks, se mu počasi in previdno približam. Zaprem vrata in se sklonim, zelo počasi prikorakam do njegove glave in se usedem. Začnem izvajati TTouch dotike na njegovi glavi in on se jim prepusti. Kar naenkrat mu glava pade in Carat se potopi v globok spanec.

~ ~ ~

Ko spijo …

Konji so plen in iz tega vidika imajo zelo močan strah pred možnimi napadi in so večino časa na preži pred nevarnostjo. Kadar pa spijo in spijo leže, so najbolj ranljivi. Zato se morajo počutiti varne, morajo imeti suho in čisto podlago in takrat se tako sprostijo, da se uležejo. Navadno za nekaj minut padejo v globoki spanec, v katerem tudi sanjajo in so popolnoma iztegnjeni na tleh. Če se jim v takem položaju pridruži človek, je odvisno od zaupanja konja do človeka oz. od odnosa med konjem in tem določenim človekom, kako bo konj reagiral.

~ ~ ~

Obnemela sedim in ga občudujem, s polnim zavedanjem neprecenljivosti tega trenutka.

Carat v naročju

Po nekaj minutah dvigne glavo v prvotni položaj (položaj ležeče srne) in postala sem rahlo predrzna in si zaželela še več. Bi bilo možno, da grem za njegov hrbet (kot plenilec) in čakam, če mu pade glava v moje naročje? Počasi sem se pričela dvigovati in premikati, ves čas sem nekaj mrmrala. Sedla sem za njegov hrbet, v položaju, da mi njegova glava, če zaspi, pade v naročje. Že to, da sem lahko tam sedela, da mi je toliko zaupal, je bilo zame neprecenljivo.

In nekaj trenutkov kasneje so se mi orosile oči, ko je njegova ogromna glava ležala v mojem naročju, popolnoma predan meni, z največjim zaupanjem, ki mi ga lahko izkaže konj. Bila sem osupla in vedela sem, da če ne zaradi drugega, je moja diplomska naloga nekaj najboljšega, kar sem imela čast doživeti in izkusiti. Prav tako pa me je ta trenutek verjetno za vedno zaznamoval za človeka iz kluba “Crazy horse people” 🙂

Foto: osebni arhiv

Spletni portal navdihni.me in revijo Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.