srž za.me

Pravokotno na normalno

Avtor: Eva Perša 18. junija, 2026

O lufi in kolkih. O realizmu in zeleni revoluciji. O iskrenosti in čudaškosti.

Kdo je konec koncev tisti, s katerim si lahko povsem iskren in popolnoma odkrit? S kom si pravzaprav lahko res ti sam, takšen, kot si, brez filtra, a z zavedanjem, da ne moreš biti nerazumljen? Pravilni odgovor bi moral biti jaz sam. Pa je res tako? V tem pisanju sem skupaj s samo sabo poskusila poiskati tisto, kar bi lahko bilo v meni prepoznano kot navdihujoče. Pa poglejmo, kaj sem se spomnila vprašati in kako sem si odgovorila.

Kaj bi želela, da bi drugi vedeli o tebi? Na kratko se predstavi.

Sem Eva in sem nekoliko čudaška. To je še najbolj primeren izraz. Ne preveč, vsaj ne navzven in ne dovolj, da me ne bi mogel nikamor s sabo vzeti, a dovolj, da vem, da nisem najbolj po ‘reglcih’, normalna. Normalnost v svojem najširšem pomenu je sicer res subjektivna in iz dneva v dan bolj širok pojem, pa je vseeno polna omejitev, pravil in smernic, ki jih je treba upoštevati, če želiš veljati za sprejemljivo normalnega, kar pa se nikdar ne izkaže za to, za kar se je predstavljalo. Kar hitro sem menda sklenila, da ne samo, da ne želim biti normalna, tudi ne želim veljati za normalno. V čudaškosti ni teh pritiskov.

Misliš, da bi te tudi drugi označili za čudaško?

Če bi bili le za trenutek v moji glavi, zagotovo, hehe. V resnici pa verjetno ne, vsaj v obraz in na glas ne. Navsezadnje živimo v časih, ko je bolj pomembno veljati za normalnega kot biti čudaški, pa tudi če se je treba pretvarjati, da česa ne vidiš ali da se ti to ne zdi čudaško. Kot čudaško pojmujem to, da enostavno ne morem povedati primerne stvari v kakšni novi situaciji, vedno, brez izjeme bleknem kaj povsem bedastega, le da znam to zdaj kdaj blekniti tudi sama zase. Nikakor pa še ne bi mogla trditi, da znam modro molčati. Kot čudaško jemljem sposobnost iz rokava potegniti zanimiva dejstva o nešteto zelo različnih temah; kot čudaško mislim nesposobnost lahkotnega klepetanja, ko pa lahko vprašaš tudi kaj globoko osebnega še posebej popolne neznance; pa to, da mi ni problem hoditi naokrog s prehajalno palico, ko me boli kolk, pa naj se ljudje še tako ozirajo. Saj imajo kaj za videti, kakšna pojava sem, haha. Mislim, da je ta zmožnost sprejemanja čudaškosti kot del mene znak, da mi ni več nerodno.

Kolki?

Ja. Imam avtoimuni artritis v medeničnih kosteh.

Težave?

Zdaj ne več toliko. Pazim nase, hranim imunski sistem, pametno jem, gibljem telo in ohranjam stike le z ljudmi, ki mi dobro denejo, pozornost posvečam le stvarem, ki mi dajejo veselje, težave rešujem aktivno in ažurno. Izogibam se stresu, ne ženem in ne grebem se, ne tekmujem z nikomer drugim kot sama s sabo, praznujem male zmage in se držim bolj zase. Stanje me je naučilo, da sem konec koncev, ko potegnem črto, odgovorna zase ter za stanje, v katerem ohranjam svoje telo, razmišljanje in navade.

Nasad orehov Kmetija Perša

Nič drugega nismo kot le skupek svojih preteklih odločitev in okoliščin, v katerih smo se znašli. Le na eno od tega imamo vpliv, sami odločamo, kakšne odločitve bomo sprejemali. Je pa tako, da četudi so v arhivu odločitev ta trenutek same slabe, ne pomeni, da ne moremo razmerja med slabimi in dobrimi odločitvami obrniti tako, da bo za nami več dobrih kot slabih. Vse, kar potrebujemo, je čas in sprejemanje čim več dobrih odločitev v nadaljevanju. V bistvu je vse matematika, vse ostalo pa izgovori v prid slabim odločitvam. V praksi pa to pomeni tudi vlaganje nekega truda, soočanja s samim sabo in drugimi, sprejemanje odgovornosti za svoje besede, dejanja, pa tudi za nedejavnost in besede, ki jih nismo izrekli, pa bi jih morali, moramo prevzeti odgovornost, ter zavestno odločitev, da bomo jutri boljši človek, kot smo bili danes. To ni lahko, a tudi posledice slabih odločitev niso lahke. Da, težko se je upreti tortici po nedeljskem kosilu, sploh če je bila na jedilniku prejšnjo nedeljo, pa tudi nedeljo poprej, a tudi živeti s prekomerno težo ni lahko. Oprostite za najbolj banalen primer, kar sem ga le lahko našla, je pa nazoren. V vsakem primeru sprejmemo odločitev, ki bo prinesla neke vrste trpljenje, ali zdaj ali kasneje.

Pred kratkim si zaključila s projektom Poni, kjer si s še desetimi kolegi spoznavala svet podjetništva. Povej več.

… aha sem hotela še dodati, rada si postavljam izzive in to je vsekakor bil izziv. Ali bom zmogla štiri mesece preživeti v mehurčku novega okolja z mnogimi novimi ljudmi, jaz, ki sem navajena samote in svobode lastnih misli? In, ali bom uspela prežvečiti vso poslovno plat, jaz, ki sem se kdaj na tržnici znala tudi razjeziti na vsakega, ki mi je dajal ‘dobronamerne’ nasvete, kako moram postopati bolj tržno, kako moram dvigniti cene, kako moram to in kako moram ono.

Kaj rečeš takim?

Hja, če mi uspe vklopiti možgane, preden jezik eksplodira, se najprej zahvalim za njihovo mnenje in poudarim, da smo vsi, celo oni, jaz pa seveda tudi, upravičeni do svojega mnenja, da pa se moramo zavedati, da je to samo mnenje, ne pa neka vsesplošno sprejeta megaresnica, ki jo moramo brez debate vsi upoštevati. Vsi pa res ne rabimo nenehno rasti in se širiti in preplavljati trga, ne rabi nam biti vsem v interesu samo profit in profit, jaz se pač ne grem kapitalizma. Ne tekmujem. Ne gre mi za to, da bom uspešna po standardni klasifikaciji uspeha. Jaz izvajam zeleno revolucijo, butično kmetijstvo, kjer stremim k über kvaliteti po dostopnih cenah, kjer si za velik uspeh štejem to, da živim tako, da mi ni treba gledati na uro in lahko brezskrbno sanjarim, kadar mi zapaše. Ali pa karkoli drugega, kar mi tisti trenutek pade na pamet. To ni ves čas, ne vedno in nikakor ne kadarkoli, dela je v vsakem trenutku dovolj, a ničesar ne jemljem tako resno kot ravno časa, ko sem lahko sama s svojimi mislimi. Zelo resno sem vzela tudi vse to kmetovanje. Odgovorno delo se mi zdi, ljudje naše pridelke dajo v usta, se drgnejo z njimi po telesu in najmanj, kar lahko naredimo, je, da ne sklepamo kompromisov, ne ubiramo bližnjic, ne iščemo lažje poti.

Kaj porečeš na stanje v svetu, ki je vse prej kot takšno?

Lufa in izdelki iz lufe na Kmetiji Perša

Hm. Meni je nekoliko lažje, bi rekla. Sem nepopravljiv realist in že zdavnaj mi je postalo jasno, da nas kot trenutno civilizacijo ne čaka nič drugega kot propad. Mislim, pogledaš dva, tri dokumentarce o naravi in kaj ji počnemo, pa ti je jasno, kaj nas čaka. Nimam nobenega zaupanja, da bi človeštvo sebe rešilo, tudi če bi poznali rešitev. Tudi če že poznajo rešitev, ki pa pač ni lahka. Nekega trenutka v času smo kolektivno sprejeli odločitev, da stvari, ki so težke, ni treba početi, zato ker so pač težke. A ravno težke stvari so tiste, ki bi jih resnično morali početi. Pa jih ne. In ker se ne slepim, da nas je še ‘možno rešiti’, ne polagam upov v to oziroma ne zapravljam časa z upanjem, kako bo nekoč vse boljše. Morda bi se nas še dalo rešiti, morda, ampak ali si kot del tega planeta, ki si ga vztrajno, kljub vsem opozorilom, grizemo izpod lastnih nog in tačk vseh naokoli tacajočih, to sploh zaslužimo? Moje mnenje je, da nam je ostalo le bore malo časa, ko se še lahko sprašujemo, ali človeštvo ali planet in jaz tukaj navijam za planet.

Omenila si zeleno revolucijo. Lahko pojasniš?

Poleg orehov, ki jih prvenstveno gojimo na kmetiji, sem eno njivico zasadila z bučo lufa. To je buča, ki med dozorevanjem tvori vlaknasto tkivo, iz katerega izdelujem izjemno trpežne, dolgotrajne in vsestransko uporabne gobice za gospodinjstvo. Revolucija zato, ker odlično nadomesti plastične gobice tako za pomivanje posode in čiščenje kot tudi za osebno nego. Je krasna rastlina. Pomisli, iz buče izdelujem gobice, ki ne samo nadomestijo plastične, še boljše so od njih. Ponosna sem nase, kako peljem ta projekt. Saj ni vse rožnato, trenutno zaradi slabe lanske sezone nimam česa prav prodajati, a saj so tu še orehi in bezeg in zelenjava, dosti pa tako ne rabim.

Čeprav je to avtointervju in si v resnici ti sama, ki postavljaš vprašanja, pa ne moreva mimo enega vprašanja. Zakaj pa se ne bi širila? Zakaj ne bi najela hektarjev nekih površin, vzela kreditov in uredila infrastrukture, najela delavcev, poiskala investitorjev in preplavila trga z gobicami iz tega naravnega materiala?

V prvi vrsti je to zame preveliko tveganje. Nekaj težav imam z opuščanjem nadzora pri takih stvareh. Težko zaupam ljudem, še težje se zanesem nanje, sploh, ko gre za lufe, še posebej, če ne bi mogla biti zraven … S krediti imam slabe izkušnje, s samozaupanjem pa prav tako, skrbi bi me pokopale, stres bi me razžrl in prisiljena bi bila tekmovati. Nak, to ni zame. Prav tako me hromi strah pred to konvencionalno vizijo uspeha, pred pričakovanji, ki jih morda ne bi bila sposobna doseči, upoštevati pa moram tudi ta odpor, ki ga čutim do poslovnega vesolja, kjer so vsi ljudje le stranke, številke in podatki, s katerimi se da trgovati. So ljudje, ki skozi vse življenje zasledujejo ugodje, drugi v vsem iščejo lepoto in so tretji, ki nad vse postavijo resnico, pa naj bo še tako grda in neugodna. Poslovno vesolje nagovarja le tiste, ki bi radi, da bi jim bilo lažje, in tiste, ki bi se radi imeli lepše, medtem ko za tiste, ki bi radi resnico in resnicoljubnost, ni dosti prostora. Ampak čisto odkrito in iskreno? Ne da se mi. Nočem se pretvarjati, da sodim v ta svet, ko je potrebno toliko plevela populiti in premisliti toliko samotnih misli.

Tebe torej ne tarejo skrbi?

Oh, seveda me. Na začetku sem naredila neumnost in sem si postavila cilje, nato pa se tolkla po glavi, ker jih nisem mogla doseči. Kmetijstvo je pač šport na prostem in na vreme se pač ne da vplivati, zato so bile to nesmiselne skrbi, hrana za kortizol, drugače pa brez haska. Takim se izogibam. Zdaj me skrbi, če se bom po koncu dneva po vseh sprejetih odločitvah lahko brez obžalovanja, brez samoobtoževanja pogledala v ogledalo in živela sama s sabo ter svojimi odločitvami. Dejanja so močnejša od premišljevanja, zato zdaj sprejemam tiste odločitve, zaradi katerih sem lahko ponosna nase. Več od sebe ne pričakujem več.

Te ne moti, da si ob tolikšnem potencialu, kot so ti ga v otroštvu in mladosti pripisovali, vendarle ‘le’ kmetica?

Kmetija Perša na RePanonnia festivalu

Nikoli nisem bila posebej ambiciozna, čeprav sem v mladosti mislila, da sem. Šele na kmetiji sem spoznala, da sem se pretvarjala, saj sem želela spadati in ugajati, kar pa ni ugajalo mojemu duševnemu zdravju. Nekje na poti sem ugotovila, da mi pravzaprav dol visi za vse, kar konvencionalni uspeh pomeni in kar prinese za sabo. Življenje mi veliko bolje gre od rok, odkar mnenjem ljudi, ki si niso zaslužili, da bi mnenje sploh imeli, ne dajem nobene teže. Sicer pa tudi nisem ‘le’ kmetica. Sem najboljša kmetica, kar sem le lahko. Sem pa tudi pisateljica, pišem kratke zgodbe, nekatere so bile tudi nagrajene, sem predsednica literarnega društva, sem maserka in šivilja, branjevka na tržnici, preizkuševalka velikega števila ustvarjalnih hobijev – od vezenja do gobelinov, tkanja podstavkov za kozarce in izdelovanja cvetličnih loncev iz starih brisač in cementa … Nimam dovolj pozornosti in potrpljenja za eno samo stvar, hitro se začnem dolgočasiti in čeprav poskusim veliko stvari, jih veliko tudi opustim. Pa si nič ne očitam, kako je to le še ena stvar, ki je nisem dokončala, nasploh se očitanja na široko izogibam. Samoočitanje je tista disciplina, ki jo je treba opustiti, da bi iz svojega največjega kritika prerasli v svojega lastnega občudovalca, podpornika in zaveznika. Sem pa tudi ljubeča žena in ponosna lastnica psa po imenu Frankie. Vsega tega zagotovo ne bi zmogla, ne bi našla časa za to, če bi neumorno zasledovala to konvencionalno vizijo uspeha.

Omenila si duševno zdravje. Bi želela povedati kaj več?

Ja, nič ne skrivam. Stojim za tem, da je treba normalizirati pogovore o duševnem zdravju, ki je ravno tako zdravje. ADHD in depresija sta ravno tako stanji kot bolezen ledvic ali otečeno koleno (tukaj ne enačim stanj, pravim le, da so to vse stanja, za katera se lahko poišče pomoč. Ali pa ne, stvar posameznika. Lahko pa se, samo pravim, nič ni narobe, če se poišče pomoč. Ni nobena sramota). Pri meni je tako, da vse, kar čutim, čutim izjemno močno, še posebej neke krivice, neka razočaranja, neke vzorce in pretvarjanja, neke prelomljene obljube in vsesplošno nezanesljivost. Še posebej me moti dvoličnost, kar je od mene precej dvolično, saj znam kdaj tudi sama biti dvolična, a delam na tem. Nekega hipa je bilo teh razočaranj enostavno preveč, vrč se je prevrgel in razbil, vsa gnila notranjost pa se je razlila. Takrat sem vzela življenje v svoje roke, popravila popravljivo in nepopravljivo prepoznala kot takšno ter ga odvrgla.

Načrti za naprej?

Vse o lufi

Po isti poti dalje, bi rekla. Še vedno bom zasledovala resnico, zahtevala integriteto od sebe in vseh, ki mi prekrižajo pot. Še vedno bom pisala zgodbe, ki dajejo misliti, in gojila naravi prijazne gobice na naravi prijazen način. Še vedno bom pri vsem, česar se bom lotila, dala vse od sebe, se zares potrudila in skrbno pretehtala vse opcije, še vedno bom hitro odnehala in ne bom vztrajala pri stvareh, ki mi ne prinašajo veselja, samo zato, ker so nas učili, da je vztrajnost vrlina. Še  naprej bom bolj cenila in spoštovala proces kakor pa rezultate procesa. Še naprej si bom postavljala izzive, se sprehajala po meji verjetnega in hranila v sebi tistega volka, ki se trudi, ki ve, da trud šteje, ki pozna razliko med krivdo in odgovornostjo in popravi, kar se popraviti da. Ne pa tistega volka, ki bi rad samo veljal za takšnega za vsako ceno, pa naj bo še tako neresnično.

Ti bo to dovolj?

Koliko je dovolj, je pravzaprav vprašanje. Nikogar ne poznam, ki bi imel dovolj, vsi bi imeli še več, ne glede na to, koliko imajo in česa. Nekateri imajo toliko, da si lahko izpolnijo vsako, še tako ekstravagantno željo, pa nimajo dovolj. Jaz sem se zavestno odločila, da omejim svoje želje. Imam vse, kar potrebujem, kaj več pa si niti ne želim. Odrekanje vadim kot športno disciplino.

Imaš kak nasvet za najine bralce?

Ma, kje pa. Kdo pa sem jaz, da bi komu solila pamet, vsak izmed njih, ki to bere, je sam odgovoren zase, ni na mojem mestu, da komurkoli razlagam, kako naj živi. Tudi sama nimam rada nepoklicanih nasvetov, tako da, kar se mene tiče, počnite, kar želite! Vsak lahko počne, kar želi, res pa je, da nihče ne bi smel ubežati posledicam svojega početja, ampak saj vsi vemo … Počnite, kar želite, igrajte se in zabavajte, dokler ni na tuj račun, ne jemljite se preresno in vsake toliko se spomnite, da ste majhna pika nekje v fragmentu neskončnega vesolja in znotraj fragmenta neskončnega časa; nič, kar počnete sedaj in zaradi česar izgubljate lase, ni vredno tega.

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.  Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

 Foto: osebni arhiv sogovornice, Razvojni center Murska Sobota, RePanonnia festival