(Oziroma: Kaj se skriva v ozadju naziva »Imam svoje podjetje«?)
Pred letom dni smo pisali o Piji Vrezner in njeni zgodbi o izgorelosti in nato njenem premiku iz korporativnega sveta v privatno podjetniško sfero. Navdihovala nas je njena poslovna ideja, slovenskemu (in nato tudi mednarodnemu) trgu predstaviti inovativno pasjo opremo Conor’s Adventure, produkte lastnega slovenskega razvoja in izdelave, ki sta jo razvila skupaj s partnerjem Primožem. Leto kasneje nas je firbec pripeljal do tega, da pri njej, novopečeni podjetnici ‘leto kasneje’ preverimo nekaj ‘mitov’ o podjetništvu, recimo: itak se vse samo naredi, luštno je biti svoj šef, čas imaš za vse, kar si zamisliš, denar sam canklja in podobno.
Nikoli nisi prav zares na “off”
Večkrat slišim komentarje, mah biti na svojem, imeti svoje podjetje, to je tako fajn in luštno. Si sam svoj šef, delaš, kar te je volja, pa je res tako?
Poslovna ideja “iz garaže”
Iskreno? Večje laži odkar sva se s Primožem zavestno odločila, da bova poskusila zgraditi nekaj lastnega, še nisem slišala. Ampak to je zgolj moje osebno mnenje. Zakaj v javnosti še vedno prevladuje takšno razmišljanje, ne vem. Vem samo, da če bi sama dve leti in pol nazaj, ko je padla odločitev, da greva na svoje, vedela, da je res tako zelo zelo svinjsko težko (pardon izrazu), vprašanje, če bi se odločila za to pot.
Pa da se razumemo, sem človek ki je navajen delati, garati. So me v prejšnjih službah vrhunsko natrenirali tako za stres, kot za dolge delovnike. Ampak ko si na svojem, se pozabi na en res OGROMEN dejavnik. Za vikend ne odklopiš. Vikendi niso na off. In kot začetnik, zelenc v podjetništvu, je posledično tako samo vprašanje časa, kdaj telo reče »dovolj je!« in odpoveš.
Je pa ogromno res vrhunskih, dobrih plati. Trenutkov, ko te stranke zaradi zadovoljstva s tvojim produktom spravijo tudi v jok (sreče, da se razumemo). To so potem trenutki, ki poplačajo vse tiste malo manj lepe. Seveda je tudi prijetno, da lahko kašen dan dlje časa spiš, pa da si kakšen ponedeljek vzameš malce bolj na off. Ampak, to zadnje sem se naučila šele sedaj, ko sem bila primorana.
V svojem prvem črnem obdobju pomislim tudi na samomor
Kako si opazila, da si na meji? Kakšni so bili znaki?
Prvič sem se s svojo mejo soočila lani, januarja 2021. Znaki so bili takrat res srhljivi. Zame morda niti ne toliko. Bolj za javnost, kjer so depresija in črne misli dandanes še vedno splošno nesprejete. Vse skupaj se je začelo z precejšnjo izgubo fizične kondicije, hujšanjem in pomanjkanjem fokusa ter koncentracije. Sprva sem si mislila, da je problem v pomanjkanju fizične aktivnosti, saj sem takrat res ogromno delala. Nato sem nenadoma izgubila voljo do dela, bila sem brez motivacije za kar koli. Pojavile so se črne misli. Ja … tudi tiste najbolj črne. Zanimivo, da mi gre to težko iz jezika, ko pa se pogovarjam s kom, pa mu brez problema priznam, da sem takrat pomislila na samomor. Ne toliko iz obupa, kot iz vidika, da življenje več ni imelo prav nobenega smisla. Ko ne vidiš razloga, zakaj se zjutraj sploh vstati iz postelje?
Šele ko sem se med pripravljanjem zajtrka morala nekajkrat usesti, da sem se spočila, mi je v glavi zazvonil alarm, da je nekaj hudo narobe. Zdravnik je po opisu težav nemudoma vedel, kaj se dogaja. O črnih mislih mu takrat nisem upala povedat, me pa je sam vprašal »Kako kaj tvoja psiha? Duševno zdravje?«. Pogledala sem ga, kot da je z lune padel. Očitno so to vse znaki, ko ti ščitnica ponori – diagnosticirana mi je bila avtoimunska hipertiroza. S pomočjo tablet, tirostatikov in čuvanja sebe, se mi je zdravje do aprila/maja izboljšalo. Ampak … ko si spet normalno »zdrav«, saj vemo, kako je. Hitro pozabiš spet nase.
Ker konkretno ne spremenim lastnih vzorcev …
Na delovnem mestu … novi načrti, novi računi
Par mesecev nazaj konec oktobra, začetek novembra 2021, se mi je zdravstveno stanje ponovilo. Bilo je še za odtenek hujše. K temu je treba dodati še dejstvo, da smo imeli novembra in decembra izvrsten promet, ogromno gneče, sama pa bi po drugi strani morala biti takrat na bolniški (po priporočilu doktorice). Grozljiv občutek, ko moraš izbirati med svojim »otrokom«, podjetjem, v katerega si dal vse svoje prihranke in dve leti življenja, ter svojim zdravjem. Za koga morda lahka odločitev, zame nočna mora.
Letos januarja sem se nato zavestno odklopila in začela delati tudi do 50 % manj. Posledično se je tudi ščitnica umirila. Sem pa verjetno sedaj dobila zadnjo priložnost, da se nekako »vzamem k sebi«, ker mi jo bodo morali verjetno v nasprotnem primeru odstraniti.
Z leti si odpustiš tudi kakšno napako (upam)
Kako se soočaš z nihanji: padci, rastjo …?
Ko gre za padce, težko….haha…takrat del mojih misli vedno pomisli, »shit, kaj to je to…kaj če ne bo več šlo?«. Dajmo šalo na stran. Treba je vedet, da je pasja znamka Conor’s Adventure še izredno mlada znamka, na trgu nismo niti eno leto. Posledično je moj pogled na podjetništvo precej drugačen, začetniški, kot od nekoga, ki je na trgu že 5, 6 … da ne rečem 10 let.
Predvidevam, da z leti dobiš precej debelo kožo, ko je govora o tem – »Za kaj se splača sekirat in za kaj ne«. Morda si z leti dopustiš tudi kakšno napako več. Predvsem pa si verjetno dosti bolj zaupaš, ko uspeš preživet, leto, dve, tri.
Kaj pa slabe odločitve in pasti, v katere sta se ujela?
Ne vem, če je v najinem primeru past prava beseda, bolj gre za slabe odločitve. Definitivno sva imela eno izredno slabo odločitev, ki naju je stala nekaj 1000 evrov in se posledično pozna tudi na prodaji. Za kaj točno gre, ta trenutek ne morem govoriti. Toda če bo to čez nekaj let edina večja past oz. napaka, ki jo bova naredila, sedaj takoj podpišem (smeh). Sva se pa naučila – in to je moj nasvet vsem, ki se odpravljate na pot podjetništva – da, preden s komer koli začnete sodelovati, vedno pridobite vsaj tri do štiri različne ponudbe in se o določeni zadevi konkretno pozanimajte. Pa četudi to pomeni, da začnete s prodajo par mesecev kasneje!
Kaj je uspeh, ve vsak najbolje sam
Definicija uspeha/neuspeha?
Ljubezen do partnerja in psov prinese poslovno priložnost
Lahko se grem nekakšnega guruja in odgovorim, da je uspeh to, ko uspeš vrhunsko krmariti med službo, partnerjem in časom zase. Ali pa še bolje, kot marsikje dandanes zaslediš, da najdeš poslovni model, ki ti omogoča, da delaš zgolj par ur na dan…ostalo pa uživaš (smeh). Iskreno? Ne vem, kakšna je definicija. To vsak najbolj sam ve. Ker enemu začetnemu entuziastu v podjetništvu pametovati o skrbi za svoje zdravje … mislim, saj lahko, ampak te verjetno ne bo poslušal. Vsaj jaz ga ne bi. Na žalost spadam med tiste »idiote«, ki morajo ogromno slabih stvari skusiti na svoji koži, da verjamejo, cenijo, se zamislijo.
Vsak posameznik ima neko svojo definicijo o uspehu/neuspehu, ki se odraža skozi njegove izkušnje in delno tudi kaj nam veleva družba. Denimo, kakšno leto nazaj sama niti slišat nisem hotela, da bi kdaj prodala Conor’s Adventure in šla spet v normalno službo (z vikendi na off). Danes gledam na omenjeno misel/opcijo precej bolj razumno in ne jemljem tega kot faktor neuspeha.
Primerjave so “smrt” za tvoj “mindset”
Kaj se skriva za fasado uspeha ali zakaj se ni dobro primerjati s top 3 %?
Nehote se ob tem vprašanju še enkrat vprašam, kaj sploh pomeni uspeh? Številka prometa v bilanci na koncu leta? Ali pa izvrstno krmarjenje med podjetjem, družino, partnerjem in časom zase? Sama imam do sebe na trenutke bolano visoka pričakovanja, podobna imam tudi do drugih, seveda tudi do podjetja.
Nehote se hitro primerjaš s kakšnim drugim podjetnikom, z njegovim prometom in to je »smrt« za tvoj »mindset«. Smrt za občutek hvaležnosti, da si nekaj ustvaril. Sama zelo dobro vem, da je nekaj najbolj neumnega, primerjati se z drugimi. Sploh, če se tako kot jaz primerjaš z res velikimi slovenskimi podjetji, ki so na trgu že 6, 7, 8 let. Ob tem pa pozabiš, da je čisto vsak imel malce drugačne (ne mislim lažjih) pogoje, kot seveda ne poznaš ozadja. Kot si me sama vprašala, kaj se skriva za fasado uspeha? Verjetno bo marsikdo presenečen, ki bo danes prebral tale intervju, češ »pismo sem mislil, da njima vse tako lahko gre?«. Ne…ne gre nama lahko, niti najmanj.
Luzer ali Mr Perfect?
Kaj potrebujemo (osebnostno), da si upamo spregovoriti o finančnih in psiholoških stiskah, depresiji, nespečnosti, stresu, anksioznosti …?
Neprecenljiva podpora partnerja Primoža
Uff… Težko vprašanje. Iskreno … ne vem. Sama sem bila že od nekdaj precej iskrena. Glede nato, da je najino podjetje nastalo s pasjim blogom, kjer sem pisala o izzivih, napakah in uspehih pri vzgoji prvega psa – belgijskega ovčarja, sem že tam večkrat odkrito spregovorila o kakšni svoji napaki, izzivu.
O depresiji se mi nikoli ni bil problem pogovarjat s komer koli.
Priznam, da sem tokrat prvič res javno spregovorila o misli na samomor. Pa ne, da me je sram, bolj me skrbi, kako se bodo ljudje odzvali. Ne vem. Se mi zdi, da je – kljub našemu napredku v družbi – beseda »samomor« totalno stigmatizirana. Pa da se razumemo, od misli do dejanja, da nekdo to res naredi, je po mojem mnenju še izredno dolga pot. Ne pomeni pa, da človeka ne smeš jemati resno. Gre za neke vrste klic na pomoč, ker si obupan. Ko v življenju ne vidiš smisla. Zdaj, zakaj in kako do tega pride? Ali je takrat, ko to pomisliš, res tako izredno hudo, ali pa imamo zgolj polno rit vsega in se naši možgani ob izredno težki situaciji tako odzovejo? Tega žal ne vem.
Definitivno bi se naj o tem govorilo dosti, dosti več. Verjetno so družbeni mediji in ves ta vidik popolnosti, ki se kaže na odrih FB/IG/Tik Toka itd. pripomogla k temu, da če se nekdo »sleče« in pove, da ni ok, da ima depresijo, razmišlja o samomoru itd., da ni več »Mr. Perfect«. Ni več popoln podjetnik z nekaj milijoni evrov prihodka. Ampak dobi nalepko, tudi on je »pregorel«, ni zmogel, ni superman/superwoman. ‘Luzer’.
V svojem okolju poiščite podporo
Kje si ti našla podporo, kako si se izmotala iz situacije, kaj si se naučila, spoznala, kaj si se odločila za naprej?
Sama že od oktobra obiskujem privatne ure psihoterapije. Gre za izredno dolg proces, katerega rezultate opažam šele sedaj po nekaj mesecih. Dejstvo je, da je treba, pa naj se sliši to tako izredno poduhovljeno, delati na sebi. Ponovno sem začela malce telovadit; morda naj na tem mestu omenim, da ko gre za pretirano delovanje ščitnice, telovadba, fitnes, kardio ni priporočljiv, saj vse to še dodatno obremeni telo. Glede na to, da sem bila sama v preteklosti precej povezana s športom, slednji mi je predstavljal ventil, mi takšna omejitev ni bila najbolj pri srcu.
Morda bi tukaj omenila še Primorski tehnološki park, katerega ponosna člana sva od junija 2021 naprej. Gre za izredno podporno okolje, meni je ostalo v spominu sploh eno srečanje, kjer je en – v mojih očeh precej velik podjetnik – pred vsemi priznal, s kakšnimi strahovi, nespečnostjo se srečuje. V kar nekaj njegovih stavkih sem se našla in mi je pomagalo, češ »Pismo, če imajo veliki probleme, potem ni nič narobe, če jih imamo manjši tudi« …
Pa seveda podpora partnerja, Primoža. Navsezadnje sva oba v tem. Izredno pomembno je, da imaš partnerja, s katerim se lahko o čisto vsem pogovarjaš. Ne predstavljam si, da ga ne bi bilo …
******
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv, Conor’s Adventure
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.