Zanimivo je, kako se določene osebe nezavedno dotaknejo mojega življenja in ga spremenijo za vedno. Violette je bila del mojega življenja samo eno uro mojega časa. Ona sama in njene besede so že zdavnaj prerasle najino fizično srečanje, ki se je zgodilo nekega soparnega septemberskega dne v zakotni vasici v osrčju Afrike.
Zaslišala sem pritajeno hihitanje, skorajda plašen smeh. Obrnila sem se, da bi videla od kod prihaja. Pred vrati učilnice so se zbrale matere. Med njimi je bila tudi Violette. Slišale so, da se v šoli dogaja nekaj nenavadnega in so prišle preverit, če je z otroki vse v redu.
Otroci so nepremično sedeli za lesenimi šolskimi mizami in s široko razprtimi očmi opazovali nekakšne duhove ali “mzunge,” kot nas belce kličejo v Burundiju. Mzungu je beseda, ki ni ne pozitivna, ne negativna. Je, kar je … beseda za belega človeka sredi črne Afrike.
Kasneje tega dne sem Violette in njene otroke pospremila do njihovega doma v bližini šole. Zanimalo me je, kako je “naša” šola spremenila življenje njenih otrok. Z Violette deliva isto število let in pa dejstvo, da sva obe materi. Ona je mati osmih, jaz treh mulcev.
Običajno ženske v burundijski družbi nimajo besede. In nič drugače ni bilo, ko sem njeno družino obiskala na njihovem domu. Oče je ves čas poudarjal, kako lepo je, ko imajo šolo tako blizu, kako jo je sam pomagal zidati in kako je zanj pomembno, da vsi otroci, vključno s hčerami, dokončajo šolanje. “Veš, če hodijo v šolo, potem nam jih ni potrebno tako zgodaj poročiti. Punce se kasneje poročijo in nimajo otrok, ko so še same otroci.” Ne glede na to, da poznam dejstva in številke o otroških porokah, me osebne zgodbe vedno znova pretresejo. Otroci naj bodo otroci. Naj obiskujejo šolo, počnejo neumnosti in brcajo žogo. Bližnja šola je Violettinim deklicam podarila otroštvo.
Violette je bila ves čas mojega obiska tiho. Na skrivaj sem jo opazovala. V nekem trenutku enostavno nisem več zdržala. Prosila sem prevajalca, naj prevaja moje besede: “Violette, kaj je pa tebi najbolj všeč pri novi šoli?” Za trenutek je obstala, kot da tehta besede in se jih boji izgovoriti. Nato je počasi privrela misel: “Všeč mi je, da si ti prišla. Ženska. Pokazala si mojim hčeram, našim puncam, da lahko tudi ženske nekaj dosežejo v življenju. Mhmm. Da, to mi je všeč. Všeč mi je, da si ti vodila ta šolski projekt. In si dokazala, da ženska to zmore.”
Od tega dne je Violette del mojega življenja. Njene besede so spremenile mene in moje lastno dojemanje življenja. Če želimo, da se stvari spremenijo in dosežemo enake možnosti tako za ženske kot tudi za moške, potem moramo ženske in matere postati vzornice svojim otrokom, še posebej hčeram in podpirati druga drugo.
Enakopravnost spolov namreč ni samo osnovna človekova pravica, temveč je osnova za zagotavljanje miroljubnega, razvijajočega in trajnostnega sveta. Še vedno se 750 milijonov deklic poroči pred 18 letom starosti, 200 milijonov žensk in deklic ima pohabljena spolovila zarado obrezovanja, vsaka peta ženska na svetu pa je doživela fizično ali spolno nasilje.
Svet bo lepši za vse:
– ko ne bo več razlikovanja na osnovi spola,
– ko nihče več ne bo izvajal škodlivih praks, kot so obrezovanje spolovil deklicam in ženskam, otroške poroke, prezgodnje in prisilne poroke, ….
– Ko bomo v družbi prepoznali vrednost neplačanega dela znotraj doma in ga enakopravno razdelili med vse družinske člane,
– Ko bomo vsem otrokom zagotovili dostop do izobraževanje, zdravstvene in socialne oskrbe,
– Ko bodo ženske enakopravno dostopale do plačanega dela ter bodo vključene v postopke odločanja tako na političnem kot gospodarskem področju.
Ko sem pred časom obiskala Violette, sem želela videti spremembo v okolu zaradi “naše” šole. Nedvomno je šola prinesla spremembo. Vendar največja sprememba se je zgodila v meni. Zavedanje, da živim v okolu z velikimi privilegiji, me je prisililo, da ponovno razmislim o odgovornostih, ki jih imam do svojih otrok in do človeštva. Sem ženska, ki lahko spreminja svet …. zase, za Violette in za najine otroke. Za vse. In zato to tudi počnem. Zaradi Violette.
Maja Ahac je Advocay Coordinator za Adra Europe in trenutno živi v Bruslju. Sledila je svojim sanjam ter poslanstvu in zapustila Slovenijo, da lahko pomaga svetu širše. Mož in trije otroci jo pri tem popolnoma podpirajo. Prispevek objavljamo na svetovni dan beguncev; Afriška unija pa na isti dan slavi afriški dan beguncev.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.
Foto: Maja Ahac
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.