Sem Magdalena in našla sem svoje poslanstvo: Pomagati pogumnim ženskam v (peri)menopavzi, da odkrijejo svojo notranjo modrost in poiščejo ravnotežje v življenju. Da poskrbijo zase, spet najdejo strast in veselje ter se posvetijo stvarem, ki so jim pomembne. Moja filozofija dela in podpore je preprosta in srčna: Z mano je ženska varna, da je to, kar je v resnici, si globoko prizna in sprejme svoja čustva in ponovno najde svojo pot do prizanesljivosti in ljubezni do sebe.
Še vedno ne vem, kako je tisti e-mail o coachingu zašel v moj poštni predal in kako je pritegnil moje oko v vsej tisti e-slami. A tisti trenutek, ko sem ga prebrala, je moje življenje stopilo na Shinkansen. Bil je namreč vabilo na coaching konferenco, na kateri me je navdušilo predavanje moje bodoče trenerke, in že sem bila nadebudna študentka coachinga. Učinkovitost le-tega sem kaj kmalu preizkusila tudi na lastni koži.
Skozi različne coaching tehnike in nešteto zastavljenih vprašanj, pri delu v parih ali na »vročem stolu«, sem dobila uvid v globoko nezadovoljstvo v sebi. Ozavestila sem svojo stisko v službi, ki mi je bila stalen vir stresa, pri tem pa me ni izpolnjevala niti mi omogočala ustvarjalnosti in osebnega napredka. Delo brez sinergije, brez skupinskega duha.
Zavedela sem se, da imam možnost izbire, da lahko najdem pot iz svoje ujetosti. In dozorela je težka odločitev: „Grem!“. Dogovorila sem se za odpoved, čeprav na vidiku ni bilo nobene nove zaposlitve.
In ravno v tem najbolj stresnem obdobju mojega življenja, v času odločitve, da pustim službo, sem se zavedela, da se z menoj dogaja nekaj nepredstavljivega. Vzkipljivost, nihanja razpoloženja od brezna obupa do eksplozij besa, izčrpavajoče neprespane noči, vročinski oblivi…. Presenetilo me je, bila sem zgrožena, da se mi to dogaja, navkljub zdravi prehrani, športu, jogi…. Zdelo se mi je, da izgubljam stik s svojim telesom. Da me je moje telo izdalo. Diagnoza mi je bila hitro jasna … perimenopavza.
Zaman sem iskala podporo. Zato sem se, kot biologinja z dolgoletnimi izkušnjami v farmacevtski industriji le-tej pač nisem zaupala, zakopala v literaturo in iskanje naravnih rešitev. Dolge večere in noči sem brskala po knjigah in internetnih straneh ter skušala ločiti zrnje od marketinških plev. Poiskala sem kredibilne vire in prebrala izkušnje mnogih žensk. Preizkusila sem različna zelišča, energijske terapije, dihalne tehnike, homeopatijo, prehranske dodatke (in marsikaj, kar bom raje zadržala zase). Skozi eksperimentiranje, z mnogo vztrajnosti, sem nekako uglasila ta moj neuravnoteženi hormonski orkester ter pri tem našla svoje poslanstvo (ali pa je ono našlo mene):
Želim pomagati ženskam v menopavzi, ki se spopadajo s težavami zaradi hormonskega neravnovesja, da spet vzamejo življenje v svoje roke in ga zaživijo v vsej polnosti. Želim z njimi deliti svoje znanje, saj resnično ni potrebno, da gre vsaka sama na pot odkrivanja. Hočem odstreti tančico s te tako naravne, neizogibne transformacije.
Tako sem postala »Vodnica skozi menopavzo«.
Izkoristila sem vsako priliko, da sem lahko predavala (nagnjenost do poučevanja in deljenja znanja imam itak zapisano že v genih, glede na to, da je pol mojega sorodstva učiteljic). Knjižnice, medgeneracijski centri, ljudske univerze…povsod me je bilo polno. Na delavnicah sem spoznavala zgodbe mnogih žensk in se od njih tudi učila. Zgodbe preobremenjenosti, samožrtvovanja, prilagajanja pričakovanjem družbe in zahtevam okolice. Žalostne zgodbe izgorelosti, osamljenosti, krivde in samozatajevanja. Za nas, ženske, se zdi tako naravno, da skrbimo za vse okrog nas, za otroke, partnerja, ostarele starše in zapuščene živali, pa še v službi sprejemamo vedno večje obremenitve in odgovornosti. Dajemo in dajemo, ne da bi pomislile nase, saj vendar nočemo biti sebične. Tako so nas naučili, to se od nas pričakuje. Če bi najprej poskrbele zase, bi se počutile neprijetno. Zato sem ženske predvsem spodbujala, da končno poskrbijo tudi zase. Za svoje zdravje in dobro počutje.
Uživala sem v tem, kar sem počela. Bilo je tako vzpodbudno! A meseci na zavodu za zaposlovanje so minevali in vedno bolj mi je bilo jasno, da bi od svojega početja sicer rada živela, a nimam pojma, kako. Izgubljala sem samozaupanje in počasi tudi motivacijo. Ko se je pokazala prilika za službo, sem jo z velikim odporom zagrabila. Sramotno nizka plača, napeti odnosi in nikakršnega zadovoljstva. Seveda pogodba za določen čas. Prav nič nisem žalovala, ko mi je niso podaljšali. Dobila sem namreč tisto, kar sem potrebovala. Trdno odločitev, da bom uspela! Saj sem ja bojevnica, ki je odraščala v fantovski družbi, v kateri si je bilo včasih potrebno položaj utrditi s pestmi!
Potem mi je vesolje začelo pošiljati natančno to, kar sem potrebovala. Znanko, ki mi je postavila internetno stran. Brezplačna izobraževanja. Podjetniške programe. Objave v medijih. Čudovite punce iz skupine »We Inspire«. Kolo se je zavrtelo. Odkrila sem, kako bi lahko menopavzo še hitreje detabuizirala. S programi za podjetja. Oblikovala sem ponudbo in hitro se mi je pokazala prilika, da jo preizkusim. Delavnice in potem še podporna skupina v večjem podjetju. Srečevale smo se več mesecev in spoznavale fiziologijo hormonskih sprememb ter se učile reševati menopavzne težave, kot so vročinski oblivi, nespečnost, motnje razpoloženja, težave s koncentracijo, inkontinenca… Sledila so naročila drugih podjetij.
Zdaj lahko pomagam in podprem veliko število žensk. Sem podjetnica. Srčna.
Menopavza pa je tudi čas za življenjsko bilanco, ko se ženska vpraša: »Ali grem v pravo smer, ali vlagam svojo energijo v prave odnose, svoj čas v stvari, ki so mi res pomembne in ki mi prinašajo veselje?«
Kaj pa moja menopavza? Včasih si še vedno prideva navzkriž. Poleti so mi malo odveč vročinski oblivi, pa vem, da mi bodo pozimi v ajdovski burji še kako prišli prav. Tudi razpoloženje hoče kdaj pa kdaj strmoglaviti, pa mu ne dovolim več. Sprejela sem svoja čustva, tudi jezo in strah, ter preko čuječnosti ujela prisotnost v vsakem trenutku. To je moje obdobje prehoda, razvoja in preobrazbe. Rojstvo nove, senzualne, neposredne, intuitivne, svobodne in močne ženske.
Z vso močjo se oklepam tudi enega mojih prvih »menopavznih simptomov« – zasvojenosti s plezanjem. Ja, pri svojih rosnih triinštiridesetih, v času začetka hormonske zmede, sem si prvič nadela plezalno opremo in strast se od takrat le še stopnjuje. Redno si vzamem čas, včasih cel vikend. Vedno v družbi zabavnih ljudi, nasmejemo se in izzivamo drug drugega. Plezanje je naporen trening za telo, pa tudi za moj um, saj zahteva koncentracijo in skoraj meditativno stanje. Mojo dušo napolni s svobodo. Daje mi energijo, samozavest in pogum za vsakdanje izzive.
Tako se je iz želje preizkušati neznano začelo ustvarjanje novih možnosti, odprlo se mi je novo življenje, v katerem bom polno izkoristila svoje notranje vire in potenciale, da spreminjam svet. Za nas, pogumne ženske!
Dovolim si biti drugačna, si privoščim luksuz, biti avtentična jaz, in hčeri sta se sprijaznili, da imata noro mamo. Naučila sem se biti ponosna na svoje telo, saj mi krasno služi (pa tudi če včasih malo zaškripa v križu). Negujem odnose, ki mi napolnjujejo življenje s smislom in ne preživljam več časa z ljudmi, ki mi polni negativizma kradejo energijo.
Ostajam večna mladenka, nagajiva in polna humorja. „Polna življenja – tako da včasih skoraj skačeš, ne hodiš“, kot me je pred leti opisala sodelavka. Še vedno verjamem v svet, kjer so občutljivost in naklonjenost ženske bolj cenjeni kot njen privlačen obraz ali vitek stas.
Revijo Navdihni.me in portal navdihni.me ureja Insights d.o.o.
Foto: arhiv avtorice
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.