Sem Darija, ločena ženska z dvema odraslima otrokoma. Starejši sin živi na svojem, hči živi še z mano in študira. Če bi ju vprašala, kakšna mama sem, bi mi kaj hitro odgovorila »Najboljša mama na svetu si«. Če bi postavila naslednje vprašanje: »Pa je bilo vedno tako?« Tudi tu bi prav hitro odgovorila: »Žal ne, mami. Ampak danes je vse v redu in je točno tako, kot je.«
Ja, moja zgodba sega v moje zgodnje otroštvo. Živela sem s staršema, ki se že od samega začetka nista razumela. Bila sta mlada, brez izobrazbe, s podeželja sta se preselila v mesto in pričela novo življenje skupaj. Rodila sem se jima, ko nista najbolj vedela, kaj bi en z drugim, kaj šele z mano. Oče je prihajal iz okolja, kjer je bilo uživanje alkohola normalno, in mama iz delovne družine. Nihče od njiju ni bil deležen materine ljubezni in oba sta si prizadevala to dobiti en od drugega.
In tako sta se ti dve duši odločili biti starša. Zelo narobe, bi rekla nekoč. Danes pa po vseh dognanjih o smislu svojega življenja zelo dobro vem, da sem si jaz izbrala njiju za svoja starša. Da sem si jaz izbrala njiju, saj sem morala doživeti vse te izkušnje, da sem lahko danes to, kar sem. Če bi se opisala v nekaj pridevnikih, bi zase rekla, da sem prijazna, ljubezniva, vesela, topla in srčna oseba. Sem ženska, ki trdno stoji na nogah, sama sebi daje ljubezen, varnost in toplino in tega ne iščem v drugih, predvsem pa ne v moških. Sem ženska, ki ji je zelo pomembno, da ima dušni mir in da sem pozdravila svoje bolečine in travme.
Občutim nezaželenost in se skrijem v »mišjo luknjo«
V svojem otroštvu sem doživela ogromno, tako lepih kot manj lepih trenutkov in dogodkov. Žal so se v meni zapisali težki trenutki, ki so me spremljali skozi življenje. Alkoholizem in ljubosumni izpadi očeta in nenehna žalost mame, pa njena depresija in tesnoba, so bila stanja, ki so mi bila poznana. Prevzela sem vzorec obnašanja mame in krivila očeta za vse, kar se je zgodilo med njima. Oče je bil krasen človek, le kadar je popil preveč alkohola, so privrele na dan težke besede in so se odvila tudi dejanja nasilja, tako psihičnega kot fizičnega. Kot otrok sem to zelo težko gledala, občutila sem nezaželenost in največkrat sem odšla spat, še preden se je oče vrnil domov, da mi ni bilo treba poslušati njunega prepira.
Ker nista zmogla partnerstva, kot bi bilo normalno, sta že pri mojih petih letih ugotovila, da je bolje, da se razideta. Takrat sem kot petletna punčka jokala in prosila očeta, da naj ostane, da bom pridna in da bom naredila vse za to, da ostanemo skupaj. Nehote sem prevzela nase odgovornost za njun odnos in se trudila po svojih močeh, da zaradi mene ni bilo prepira. Oče je takrat res ostal, jaz pa sem se navidezno skrila v »mišjo luknjo«, da me ne bi opazili in ne bi bila moteča, saj sem ves čas upala, da bo prepirov manj, če bom jaz tiho in pridna v šoli in neopazna s svojim obnašanjem.
Prevzamem vlogo mame
Razmere doma so se deloma umirile. Mami je zanosila v drugo. Rodil se je brat, dvanajst let mlajši od mene. V nekem trenutku se je zdelo, da se je z njegovim rojstvom vse uredilo in smo bili vsi skupaj ena srečna družina. A žal ta sreča ni trajala dolgo. Kaj kmalu se je mami znašla na robu živčnega zloma, popila preveč tablet za živce, da sem jo komaj zbudila iz globokega spanja in odpeljali so jo na zdravljenje v psihiatrično ustanovo.
Prevzela sem skrb za brata in očeta, kolikor sem pač lahko. Skrbelo me je za mamo, ali bo v redu ali bo preživela vse to in če bo sploh prišla nazaj domov. Prišla je, pozdravila se je in po nekaj mesecih se je vrnila v naš dom. A težave so se nadaljevale, dokler ni oče nekega dne objavil, da ima drugo žensko in je napovedal svoj odhod in s tem seveda ločitev.
Oče odide – najprej iz mojega življenja, nato s tega sveta
Še danes ga vidim, kako ponosno je hodil s to drugo žensko, kako je bil večkrat pijan kot trezen in kako nas je vse skupaj zelo močno nadziral, psihično maltretiral, tako da so ga kdaj odpeljali tudi na policijsko postajo za čez noč, da se je »malo ohladil«. A v odnosu do te druge ženske je bil precej drugačen kot do moje mame, česar pa takrat kot najstnica nisem najbolj razumela. Krivila sem ga marsičesa in sem zelo trpela v trenutkih, ko smo imeli stike skupaj z bratom. Bila sem razpeta med žalostno mamo in med očetom, ki je vidno propadal in se predajal alkoholu vsak dan, istočasno pa ni bilo vseeno za bratca, ki se je vsega skupaj bolj malo zavedal v njegovih rosnih sedmih letih. Z mamo smo bili brez denarja, očeta ni bilo več veliko na stike, kadar pa je prišel, pa je bil tako pijan, da je komaj hodil.
Nato pa se je čez noč zgodilo, da je dobil pljučnico in pristal v bolnici. Ker ni dovolj resno vzel navodil, se je kaj kmalu po prvem odpustu iz bolnice, znašel tam ponovno s še hujšo obliko pljučnice. Po drugem prihodu iz bolnice pa ni imel več kam priti. Druga ženska ga je postavila pred vrata, češ da si z bolnim moškim nima kaj pomagat … Domov ni prišel, saj je bil preponosen, da bi, in je živel na nedograjenem vikendu. Takrat pa so se mu odvile vse zgodbe iz njegovega življenja in ni videl več svetle poti pred sabo. Nekega dne se je odločil končati svoje življenje in je storil samomor.
Žalost, umik … in začetek mojega partnerstva
Madež samomora je bil, tako takrat, kot je tudi še danes, zelo velik, a ker smo bili že ločeni, se je zdelo, da bo pustil manjši pečat. Pa ni bilo tako…
In tako smo ostali sami, z mamo in bratom. In sem si mislila, zdaj pa bo lažje, saj ne bo več krivic in prepirov.
Pa ni bilo tako – bila je nepopisna žalost, ki se ni nehala. Na srečo sem bila takrat že študentka in sem hodila domov le ob vikendih, prav tako pa sem imela že fanta in sem veliko ostajala pri njemu. Tam je bilo družinsko življenje lepše kot pri meni doma, zato sem se umikala od mame in brata. Po končanem študiju sem se takoj zaposlila in kaj kmalu tudi zanosila.
Ne želim živeti »življenja« svoje mame in biti »poročena« s svojim očetom!
S partnerjem nisva našla skupnega jezika ljubezni, preveč sva si bila različna in tako se mi je zgodilo, da sem v enem trenutku ugotovila, da je moj partner zelo podoben mojemu očetu, jaz pa svoji mami. Četudi si nisem žela priznati resnice, je to tako tudi bilo.
Po nekaj letih skupnega življenja in ustvarjanja skupnega doma, pa sem ugotovila, da jaz ne želim živeti življenja svoje mame in da ne želim biti »poročena« s svojim očetom. Ugotovila sem, da delam otrokom iste stvari, kot sem jih jaz doživljala ob svojih starših, da v bistvu tudi onadva prenašata iste zgodbe od mene in mojega partnerja, kot sem jih jaz od svojih staršev. Četudi sem vedela vse to, pa sem v odnosu vztrajala. Pa veste zakaj?
Ločitev je torej lahko tudi rešitev
Ker je bila ločitev izbira, ki si je nisem želela zase in za otroke. Ker je bila ločitev tisto, česar nisem želela narediti svojim otrokom. Da bosta odraščala brez očeta. Če sem se kdaj zarekla, sem se pri ločitvi zagotovo – naredila sem namreč ravno to.
Zbrala sem vso svojo moč in energijo in sem kupila stanovanje, brez prihrankov, v celoti na kredit… Uff, to je bil preboj na moji poti. Nepremičnino sem kupila, pa nisem pravzaprav vedela, kako bom živela dalje. Ker je partner to zelo težko prenesel, ni hotel slišati o kakšni preživnini ali čemu podobnemu, tako sem leto in pol bila tudi brez tega dohodka. Veliko se je dogajalo, kar je načenjalo moje psihično in tudi fizično zdravje. Otroka sta bila vredu, kolikor se je pač dalo, le mene so vedno bolj pestile težave. V službi sem še sledila vsem zadevam, medtem ko mi je za doma zmanjkovalo energije.
Ko se poškoduje hči, »počim«. In poiščem pomoč.
In nekega dne je počilo. Med službo sem prejela klic iz šole, da je hči padla pri telovadbi in da jo je treba priti iskat in odpeljat k zdravniku. V trenutku sem se počutila nemočno in popolnoma izgubljeno. Samo še tega se mi je manjkalo ob vseh mojih težavah in problemih, ki sem jih imela. Pričela sem neumorno jokati. Poklicala sem prijateljico, da me je prišla iskat v službo in odpeljala po hčero. Vmes pa sem poklicala drugo znanko, ki je bila psihoterapevtka, ji na hitro razložila, da potrebujem pomoč in jo prosila za priporočilo kakšnega terapevta. V nekaj dneh sem že bila na stolu pri terapevtki.
Psihoterapevtki sem na uvodnem srečanju povedala, da sem prišla z namenom, da ozdravim svojo bolečino ob samomoru očeta, da pozdravim ločitev staršev in posledično tudi svojo in da pozdravim tudi odnos z mamo, ki je bil že takrat močno skrhan. Pa sem začela čistiti sebe v svoje globine in celiti svoje rane. Ran je bilo ogromno, saj sem se v vsakodnevnih odnosih večkrat ujela, kako so me prizadela ravnanja ali besede ljudi in si nisem znala razložiti, zakaj mi je tako hudo. To so bili moji »sprožilci« – vsaka situacija, ki me je zmotila, je v bistvu odprla rano iz mladosti in dokler nisem zacelila teh ran, je bilo življenje zelo pestro. Dve leti in pol sem hodila k psihoterapevtki, iz tedna v teden zdravila rane, ki so se odpirale, jokala včasih tudi cel vikend skupaj, a ko sem se prebijala skozi vse to, sem čutila lahkotnost in prijeten občutek, da pa vendar sem bolj lahkotna in bolj sproščena v vsakdanjem življenju.
Po fizičnem celjenju pride na vrsto energijsko
A ker sem oseba, ki me življenje zelo močno vodi, sem nekega dne ugotovila, da sem na fizični ravni naredila vse za svoje boljše počutje. Da sem odprla vse rane, katerih sem se zavedala. Tako me je pot pripeljala v energijski svet, v svet, kjer se tudi zdravijo rane, a to so tiste, ki nastanejo na nezavedni ravni.
Ker nič v življenju ni naključje, ampak se vse zgodi z razlogom in ker je bila moja želja po boljšem počutju in občutju sebe zelo močna, sem se nekega dne udeležila dogodka ob predstavitvi knjige »Življenje je več kot to«, ki jo je prevedla v slovenščino znana Slovenka, ki se ukvarja z duhovnostjo in medijstvom. Ob samem dogodku nisem kaj dosti razumela, sem se pa na dogodku srečala s prijateljico in njeno prijateljico, ki sta se prav tako ukvarjali z energijami.
Ker sta obe zaznali, da je moja bolečina ob izgubi očeta zelo močna in zelo velika, sta mi ponudili pomoč in me povabili na zdravljenje z energijo in me pripravili na energijski tretma, imenovan Postavitev družine. Gre za metodo, kjer na energetskem polju pogledaš v svoje odnose in ugotoviš v kakšnih energijah so ljudje povezani s tabo in kako to vpliva na tvoje življenje.
No, tu pa je bil zame preboj v ta energijski in duhovni svet. Moje življenje je začelo dobivati smisel in moji zakaji, ki sem si jih postavljala toliko let, so začeli dobivati odgovore. Celotna moja zgodba se je zelo intenzivno sestavljala zadnjih pet let.
In ko danes pogledam nazaj, lahko rečem le, da so bili ti začetki, ko sem vstopila na pot zdravljenja sebe, tako zelo nujni, da bi vse naredila še enkrat.
Takrat mi nihče ni jamčil, da bom bolje, a jaz sem vedela, da bom.
Jaz sem bila tako željna tega, da bi bila dobro; da bi se lahko smejala brez občutka krivde; da bi bila sproščena; da bi mi bilo lepo in da bi bila ljubljena, da sem se samo podajala na to svojo pot, od delavnice do delavnice, od terapije do terapije in danes lahko rečem le eno – ločitev staršev ni bila lahka, je bila pa nujna. Ločitev je bila v bistvu odločitev očeta zase, saj je mislil, da bo živel lepše in boljše. Danes vem, da je bil zaveden s strani druge ženske, a on je v tem vsaj nekaj časa užival.
Ko pa je oče naredil samomor, sem se počutila krivo, saj mu nisem znala pomagati, niti mu nisem mogla. Bila sem premlada, da bi vse razumela, bila sem polna obsodb do drugih. Kasneje, ko sem ozavestila, da človek, ki naredi samomor, pravzaprav ponovno izbere svojo pot zato, da se odreši bolečin na tej strani in mu ni mar, kako bo to vplivalo na druge. Gre za dejanje, ki ga težko razumejo tisti, ki izgubijo ljubljeno osebo na ta način. Meni je pomagalo, ko sem se z očetom povezala preko readinga in mi je medij predal njegovo sporočilo. Takrat sem si šele oddahnila in sem prenehala nositi občutek krivde. Ob readingu sem prejela čisto natančno sporočilo, zakaj je oče naredil samomor in vse je naenkrat dobilo smisel. Bil je nesrečen, imel je občutek, da ga nihče nima rad in se tu ni več našel.
Zaslužim si le najbolje
Mi je bilo pa všeč, ko sem sprejela tudi sporočilo, kako on zdaj mene vodi in mi pomaga, da sem tu kjer sem in mi je podal mnenje, da moram življenje živet in uživat in da si zaslužim le najboljše. Včasih bi se mi zdelo čudno, če bi mi nekdo to rekel, danes pa sprejemam vse to in se mi zdi super, da ga imam ves čas ob sebi.
Odpustila sem mu tudi to, da me je zapustil, kajti tudi to je bil moment, ko sem morala sprejeti, da je odšel z razlogom. Kajti občutek zapuščenosti je bil v meni dolgo časa zelo močno prisoten. Ko pa sem ozavestila, da je to pravzaprav bolečina od izgube očeta, sem si odprla pot naprej, tudi v partnerskem odnosu.
Poklicanost k zdravljenju drugih
Ker sem sama ob vseh delavnicah in terapijah tudi začutila, da lahko svoje izkušnje in svoje znanje delim naprej, me pri tem spodbujata.
Zaradi prehitre izgube očeta in zaradi dolgotrajnega celjenja svoje bolečine, sem se podala v svet medijstva tudi sama in tako želim drugim pomagati na poti iz njihove bolečine ob izgubi ljubljene osebe. Sprejela sem, da sem se samo na podlagi vseh svojih izkušenj, lahko podala na to pot življenje, ki se sicer šele začenja, a se je zelo veselim.
Zato je tudi nastal ta zapis, ker želim pomagat. Da še kdo uvidi, da je vse možno in da je za vse potrebna le ODLOČITEV.
Dolžni smo si to – narediti si življenje lepo in polno, prijetno in sproščeno, zadovoljno in notranje mirno. Če tega nimamo, se moramo vprašati, kaj lahko naredimo, da bi to imeli. Vsak izbere sam in prav je tako. Le vsak zase najbolj ve, kaj mu ustreza in kaj mu ne.
Zato ne odlašajte. Izbiraje pot zase in izberite tisto, za katero čutite, da je prava, ne tisto za katero mislite, da je prava.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: Moj Foto
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.