me.tuljev učinek vodi.me

Miha: človek brez zavor, ki verjame, da je življenje ustvarjeno za pogum

Avtor: Amadeja Mlakar 22. januarja, 2026

Če bi moral Miha Pipenbaher samega sebe opisati z eno besedo, bi se verjetno ustavil. Ne zato, ker ne bi vedel, kdo je, temveč zato, ker se ne želi zapirati v okvirje. »Samo človek sem. Nič več, nič manj,« pravi. A že po nekaj minutah pogovora postane jasno, da se v tej preprostosti skriva nekaj redkega – iskrena želja pomagati drugim: preprosto zato, ker lahko.

Kul Božički

Miha, ki ga mnogi poznajo kot Mike Von Hart, je eden tistih ljudi, za katere drugi pogosto rečejo, da so »preveč«. Preveč energije, preveč idej, preveč življenja. »Velikokrat me sprašujejo, če sem ‘high’. Če se drogiram. Pa ne. Tak pač sem,« pove z nasmehom. Pomaga z drobnimi dejanji, ki spreminjajo svet na bolje – od Kul božičkov do pomoči starejšim.

Cilj so ustvarjanje, gibanje in napredek

Njegova življenjska filozofija je hkrati preprosta in zahtevna: če lahko nekdo nekaj naredi, potem lahko tudi ti. Sanje niso namenjene temu, da ostanejo sanje – so načrti, ki čakajo, da jih nekdo vzame resno. Denar pri tem nikoli ni bil cilj. »Denar je posledica. Nikoli cilj. Cilj so ustvarjanje, gibanje in napredek,« pravi.

Miha ni človek ene poti. Njegovo življenje je mozaik na videz nepovezanih področij, ki pa se v resnici dopolnjujejo. Glasba, s katero se je resno ukvarjal že v srednji šoli, ga je naučila discipline, vztrajnosti in občutka za ritem – tudi življenjski. Njegov bend je dosegal uspehe, a pritisk je bil velik. Ko se je to poglavje zaključilo, se je odprlo novo: surfanje.

Ko nekaj počneš iz srca, pride tudi uspeh

Surfanje mu ni pomenilo le športa, temveč svobodo. Individualnost. Odmik od pričakovanj drugih. A tudi tam se je pojavilo ključno vprašanje: kako živeti tako, da lahko počneš to, kar te zares izpolnjuje? Odgovor je našel v ustvarjanju pasivnih prihodkov in v svetu nepremičnin – ne iz pohlepa, temveč iz potrebe po času. Času za življenje.

»Nikoli nisem kupoval zato, da bi bil največji ali najboljši. Kupoval sem zato, da lahko ustvarjam in živim,« pravi. Prav ta iskrenost se kaže kot rdeča nit vsega, česar se loti. Ko nekaj počne iz srca, pride tudi uspeh. Na različnih področjih. Ker ne sledi trendom, temveč notranjemu kompasu.

Svet dolgoročno teži k pravičnosti

Miha – življenje je ustvarjeno za pogum

Zadnje mesece se je podal še na novo pot – ustvarjanje vsebin na družbenih omrežjih. Zdelo se mu je škoda, da bi zgodbe, ki jih živi, ostale neizrečene. Rezultati so presenetili tudi njega: organska rast, milijoni ogledov, tisoči sledilcev. A bistvo zanj ostaja isto. »Če bi imel enega gledalca in bi bilo meni fajn, bi to še vedno delal.«

Miha verjame v ljudi. Morda celo preveč, bi rekli nekateri. Pomagal je mnogim – tudi takrat, ko se mu to ni finančno izšlo. Bil je prevaran, razočaran, oškodovan. A kljub temu ni postal zagrenjen. »To, da me nekdo izigra, me ne bo spremenilo v slabega človeka.« Verjame v ravnovesje, v karmo in v to, da svet dolgoročno teži k pravičnosti – če ne drugače, pa vsaj v notranjem miru tistega, ki ostaja zvest sebi.

Če vidiš nekoga v stiski, pomagaj

Miha s ponosom v očeh poudarja, da mu največ v življenju pomeni družina. V partnerki vedno znova najde oporo, tolažbo in ljubezen, hčeri pa ga vedno znova opomnita na krhkost življenja in dejstvo, da je treba ohraniti otroško radost, veselje in preprostost v življenju, saj so stvari, ki jih ni moč kupiti z denarjem, tiste, ki največ pomenijo in štejejo.

Njegova srčnost ni deklarativna, temveč dejanska. Če vidi nekoga v stiski, pomaga. Če je pločnik zasnežen, ga očisti. Ne zaradi pohvale, temveč zato, ker je lep občutek, ko se ozreš nazaj in vidiš, da si naredil nekaj dobrega. »Ne morem pomagati celemu mestu. Lahko pa naredim en majhen del.«

Občutek odgovornosti do skupnosti

Miha je samoiniciativno čistil sneg v Slovenski Bistrici. Ker lahko in ker je tako prav.

To se je jasno pokazalo tudi januarja, ko je Slovensko Bistrico zajel močan snežni metež. Medtem ko so bile številne ulice in pločniki težko prehodni in so komunalne službe opravljale svoje delo na glavnih prometnicah, v mestu Miha ni čakal na pozive ali navodila. Preprosto je zavihal rokave. Prvi dan je sam, naslednji dan pa skupaj s prijateljem, s štirikolesnikom in plugom prostovoljno plužil po mestu. Njegova pobuda je bila spontana odločitev, ki je izhajala iz občutka odgovornosti do skupnosti. Želel je, da bi bil korak po pločniku varnejši, da ljudem ne bi bilo treba gaziti po snegu.

A to za Miho ni osamljen primer pomoči. Takšno delovanje mu je v veselje. Spomladi želi skupaj s prijatelji in otroki organizirati čistilno akcijo v naravi, razmišlja pa tudi o dnevu, ko bi z znanci brezplačno pokosili travo starejšim in tistim, ki tega sami ne zmorejo.

Majhne geste gradijo boljše okolje

Sicer pa je Miha tudi idejni oče Kul božičkov, skupine desetih prijateljev, ki so se v letu 2025 že četrto leto zapored s štirikolesniki zapeljali med otroke na različnih lokacijah in starostnike v domovih za ostarele ter širili božično veselje. Z lastnimi sredstvi so kupili darilca in jih delili med ljudi. Prvo leto se je Miha skupaj s prijateljem zapeljal po mestu s štirikolesnikom in delil bombone.  »Zakaj pa ne, če lahko s temu nekomu polepšaš dan? Morda je to edino darilce, ki ga bo otrok dobil, saj se vsi zavedamo, da veliko ljudi živi v stiski in pomanjkanju.

In če lahko na ta način nekomu narišem nasmeh na obraz, bom to počel,« je odločen Miha.

V ozadju njegovih dejanj je jasna življenjska filozofija – prepričanje, da so prav majhne geste tiste, ki gradijo boljše okolje. »Svet je postal zelo frustriran. Ljudje so nezadovoljni in dobrota se izgublja. Jaz verjamem, da če nekaj daš, dobiš nazaj – in s tem izboljšaš okolje, v katerem živiš.«

Naj se dobrota širi in skupaj naredimo vsak dan bolj človeški

Po njegovem mnenju kakovost življenja ne izhaja iz materialnih dobrin, temveč iz občutka varnosti, sprejetosti in medsebojnega spoštovanja. Čeprav živimo v mestu, to po njegovem ne bi smel biti izgovor za odtujenost. »Neumno je živeti v okolju, polnem napetosti in tesnobe, če pa bi lahko šel po ulici z veseljem, pozdravil soseda in bil zadovoljen, kje živiš.«

Njegova želja ni osebna izpostavljenost, temveč širjenje miselnosti. Če bi s svojim zgledom spodbudil le nekaj ljudi, da naredijo korak več za druge, meni, da je namen dosežen. »Če se dobrota razširi še na dva človeka in gre naprej, smo vsi na boljšem.« Zgodba Mihe Pipenbaherja tako ni le pripoved o posamezniku, ki je navdih drugim in spreminja svet na bolje. To se zgodi takrat, ko posameznik – brez pričakovanj in brez izgovorov – naredi tisto, kar lahko. In prav v takšnih dejanjih se skriva luč, ki dela vsakdan bolj človeški.

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.  Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

 Foto: osebni arhiv sogovornika