(poet: potencialna oseba ekološkega temperamenta)
Človeštvo ima potencial doseči velike stvari.
Morda je to rekel že kdo pred menoj.
Toda ko pogledam na naš trenutni izkupiček, me ne nasiti. Tudi dobesedno ne – saj vendar stradamo! Če ne hranljivih sestavin za delovanje lastnega organizma v manj naklonjenih področjih, pa biotske pestrosti tam, duševne hrane drugje …
Kako zavzeto recikliramo, iščemo alternativne rešitve plastiki, podpiramo lokalno ali se preprosto nasmehnemo vsaj petim nepoznanim ljudem na dnevni bazi?
Kako poglobljeno poznamo sestavine svoje hrane, uporabljane kozmetike, najljubših kosov oblačil ali sploh definicije trajnostnega razvoja?
Tako obremenjeni smo z doseganjem nekih umetno ustvarjenih standardov uspeha, lepote, sreče domnevno razvite družbe 21. stoletja, da preprosto nočemo videti, kako prazni in utrujeni postajamo ob vsem tem. Smo družba izobilja, pa v splošnem nismo srečni, niti siti.
Kaj več bi pa še lahko dosegli,
se obenem sprašujemo, ko izgoreli pridemo domov, ali ne?
In ko potem čakamo letni dopust, kjer še toliko hitreje popustimo varljivo lažjim izbiram plastične slamice v pijači, daljšega tuširanja ali vklopu klime v apartmaju ves čas, ko smo na plaži – izbire, za katere na tihem že vemo, da na dolgi rok škodujejo človeštvu in planetu. Ker se nam pač ne da ukvarjati s tem, smo vendar na misiji oddih od sveta?!
Toda svet ne gre nikamor.
Tudi če se med vikendi radi izgubljamo v naravi, ker nam to predstavlja nujen premor od stresa in betona, ne počnemo kaj veliko zase.
V resnici potrebujemo Severnico
Smo vrsta, ki se zaveda same sebe, ki skuša iskati smisel, potrebuje navdih, da včasih vstane iz postelje in opravi vsakodnevne obveznosti, ki nam jih nalaga svet v pričakovanju naših poskusov odziva nanj.
Toda pravzaprav potrebujemo Severnico, da nam pogled usmeri v zvezde, nas okara, kako majhni smo v galaksiji, le okrušek na robu vesolja.
In kako neskončno neodgovorni, ker tako brezbrižno ugašamo naš edini dom.
Strah pred prostranimi širjavami
Mi, pametni ljudje z gibljivim palcem, ki našopirjeno lahko hodimo povsod po svetu z dvignjeno glavo, dokler ne rabimo biti odgovorni.
Mi, ki znamo narediti satelit, raketo, se dotakniti lune. In v prizadevanjih iskanja iskre življenja na drugih planetih, tukaj mimogrede, skoraj brez hujšega napora izvajamo še ekološki teror čudeža Zemlje.
Brez realnega zavedanja, kako povezani smo z mikroorganizmi, nekimi majhnimi črvički v prsti ali planktonom v svetovnih oceanih. Nevedni, kako odvisni, prepleteni in podobni smo si z vsakim prebivalcem modrega planeta.
Ograjujemo se v beton, kakor da nas postaja strah prostranih širjav in zelenja, ki buči od življenja. Sami sebe delamo obstrance, tujce in potem še vedno pričakujemo, da se bi naj svet vrtel okoli nas.
Slaba šala smo
Nič več ne znamo plezati po drevesih, oponašati ptičjega petja in krotiti morij na roke. Nič več.
Slaba šala smo.
Pa vendar se čutimo poklicane, da upravljamo z materjo Zemljo.
Njenimi dobrinami.
Njeno velikodušnostjo.
Uničujemo njene kreacije za nekaj številk tekočega računa. Ki pa so tako neoprijemljive kakor zrak. Pa vendar njune funkcije – zraka in denarja, njune esencialnosti in čarobnosti – ne moremo primerjati v ničemer več. Vsaj ne zares, ko šteje naš obstoj.
Zato ne verjamem
Zao ne verjamem svetu dandanes.
Modernim trendom in idejam o neodvisnem človeku.
Zaslepljeni smo.
Najbrž pomaga, če si starejši.
Če si prepotoval pol sveta.
Če imaš dostop do svojega vrta.
Nikakor pa zgoraj našteto ni pogoj, razlog ali vzrok, da spregledaš.
Koliko duš je potrebnih?
Še več!
Ali veš, da sploh ne bi potrebovali aktivistov_k za človekove pravice in naravovarstvenikov_c, če bi se znali obnašati humano?
Niti ne bi potrebovali tega članka, ki skuša ustvariti prostor za spremembe, ker bi sedeli nekje pod starim hrastom na svežem zraku v tem toplem poletnem večeru in se pomenkovali o tem, kako plevel ni zares plevel in koliko duš je potrebnih, da se splete trdna skupnost.
Seveda želimo pustiti nekaj za seboj, preden utonemo v pozabo kratkočasnega utrinka na nebu.
Pobeg od vsega
A ko se vprašamo, kakšne sledi puščamo na tem planetu, nas vest vendarle mora pocukati za osebno odgovornost.
Pa se še upamo poslušati?
Le kdo si kdaj ne zaželi pobegniti od vsega – iz mesta, nekam v toplo leseno kočo sredi gozda? Z deko, dobro knjigo, dobro družbo. Samo tako, da lažje zadiha?
Da poišče nov košček smisla in ga položi v svoj mozaik, s katerim soustvarja svet.
Boljši jutri. Ker se je potrudil začeti že danes.
Če klecnemo enkrat manj, si bomo hvaležni
In če vas že ne zanima reševanje sveta za vse ostale okoli vas, za prihodnje generacije, za tujce na drugi strani planeta – pa počnite to sebično, zase.
Za kristalno morje in brezmadežne gore na naslednjem dopustu, za jutranje vstajanje brez smoga na mrzlih januarskih ulicah, za polnovredno prehranjevanje vašega telesa in vaše duše – za toliko malenkosti, ki jih potrebujemo.
Ne uspe vedno, vem. Toda če klecnemo enkrat manj na teden, si bomo hvaležni.
Že ko je Tone Pavček rekel, kako lep je ta svet… ko smo humani?
Zato. Poglej v zvezde. Poglej v sočloveka. Poglej vase.
In videl boš …
Vem, da razumeš.
Hvala, ker si.
O Evi
Eva je študentka managementa trajnostnega razvoja v Kopru. Navdušila nas je s svojo iskrenostjo, ko smo jo spoznali na izobraževanju za vodjo certificiranja za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj v okviru IRDO inštituta; s svojo idejo za Živo tržnico pa je navdušila tudi mednarodno žirijo International Call for Solutions on Innovation in Agrifood, kjer sta bila s kolegom uvrščena v finale. Povabili smo jo k pisanju, k predstavljanju res dobrih, navdihujočih zgodb, ki ne poznajo meja in pomagajo nam, naši družbi, našemu okolju. Hvaležni smo ji, ker se je vabilu odzvala. In tukaj je njen uvod, kmalu prihaja več zgodb.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Eva Žunec
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.