preberi.me

Brene Brown: NEIZMEREN POGUM

avtor Amadeja Mlakar 18. decembra, 2019

V teh dneh je moje misli in dlani zaposlovala knjiga Neizmeren pogum avtorice Brene Brown. Priznam, ko sem opis knjige zasledila na spletu, me je zelo pritegnila. Le kdo si ne želi biti pogumen, če že ne neustrašen? Le kdo ne želi korakati skozi svet kot vitez_inja v sijajnem bleščečem oklepu in kazati svojega poguma? Če sem mislila, da bo knjiga govorila o pogumu zoper svet, sem se uštela. Je pa knjiga, ki mi je dala misliti, ki mi je odprla oči in mi hkrati pomagala razumeti druge, predvsem pa sebe, svoj odziv, dejanja in podzavestne misli.

~ ~ ~

Mnenje prispeva: Amadeja Mlakar, univ. dipl. zgodovinarka

Avtorica: dr. Brene Brown

Založnik: Cangura

Leto izdaje:  2014

~ ~ ~

Idilična slika ali resničnost?

Zajadrali smo v praznični december. Vse okrog nas utripajo lučke, izložbe in trgovine se lesketajo v praznični ponudbi, ljudje si stiskamo roke in izrekamo lepe želje. Spominjamo se preteklih prazničnih dni, obujamo stare anekdote ob druženjih in zaključkih, mize so polne dobrot, časopisi pa nas opozarjajo na stisko nekaterih, ki jim v duhu solidarnosti in prazničnosti vsaj malo želimo pomagati.

Na videz dokaj idilična slika, ki pa velikokrat zna pokazati popačeno podobo. Ja, drži, ulice, mesta, trgovine in marsikateri domovi se lesketajo v soju praznične okrašenosti, a vendar, a smo tudi mi tako praznično razpoloženi, polni veselja, toplih občutkov, ljubezni, sprejemanja, neobsojanja, poguma? Ali pa to le skrivamo za nasmejanim obrazom, za masko, v nas pa se zrcalijo zmedene misli in temačnejša občutja sramu, skrivamo občutke ponižanja, nelagodja in misli, da nismo dovolj?

Pogum in ranljivost – pot in svetloba

Avtorica v knjigi piše o pogumu in ranljivosti. Dva na videz nasprotujoča si pojma, ki pa sta povezana bolj, kot si mislimo. Da smo ranljivi in ranljivost pokažemo, potrebujemo pogum. In ko smo pogumni, smo hkrati ranljivi. Avtorica se v delu kar precej osredotoča na občutek sramu, ki je velikokrat v našem življenju prisoten v večji meri, kot se ga zavedamo. Marsikdaj svoj strah, svojo ranljivost in občutek sramu skrivamo za različnimi ščiti. Dušimo radost in vedno s strahom čakamo, kdaj bo v naše veselje zarezal kak zlovešč dogodek, skrivamo se za perfekcionizmom in upamo, da se bomo, če naredimo vse popolno, lahko izognili neprijetnim situacijam, kritikam in posledično občutku sramu, včasih pa postajamo otopeli in potiskamo vse občutke stran od sebe ter želimo delovati kot mehanski roboti. Velikokrat občutke sramu skrivamo za cinizmom, kritiko, krutostjo ali frajerstvom. Menimo, da če se bomo postavili višje od drugih in jih osramotili, bomo s tem zavarovali sebe.

Avtorica je prepričana, da »če hočemo najti pot iz sramote nazaj drug k drugemu, je ranljivost pot, pogum pa svetloba. Odložiti sezname o tem, kakšni naj bi bili, je pogum. Ljubiti sebe in drug drugega spodbujati, naj smo to, kar smo, je morda edini največji odraz neizmernega poguma.«

Ljudje smo kot lučke

Neizmeren pogum nima nobene zveze z zmago ali porazom, gre zgolj za pogum. Ranljivost je v tem svetu, kjer prevladujejo sramota, občutek strahu in pomanjkanje, neprijetna in včasih celo nevarna. A vendar, neizmeren pogum ni nikoli tako nevaren in škodljiv kot občutek, da stojimo zunaj svojega življenja, kukamo vanj in se sprašujemo, kako bi bilo, če bi imeli pogum prikazati se in pustiti, da nas vidijo. da (p)ostanemo to, kar smo si želeli biti, da uresničimo svoje sanje in zasijemo v svoji luči.

Obožujem praznike, še bolj pa praznično okrasitev, spominja me na sanje iz otroštva, na nek pridih čarobnosti, na nostalgične čase, ko »je vse bilo drugače«. Nekaj čarobnega je v lučkah, ki sijejo v temnih kotičkih. So majhne in ena sama ni nič posebnega, cel niz utripajočih se luči pa je čista lepota. Lepe jih naredi medsebojna povezanost. Svetloba je lepa predvsem zaradi teme.

Ljudje smo kot lučke. Velikokrat zaradi slabih izkušenj, občutka ponižanja, sramu, mišljenja, da nismo dovolj dobri in da ne delamo dovolj dobro, dopuščamo, da naša lučka izgublja svoj sij in svojo moč. Včasih lučko nehote ugašamo drugim ali pa dovolimo, da našo lučko ugašajo drugi. Pozabljamo pa, da se najmočnejši trenutki našega življenja zgodijo, ko skupaj nizamo majhne, utripajoče se luči poguma, sočutja in medsebojne povezanosti, ter vidimo, kako sijejo v temi naših težav.

Tvoja sreča je moja sreča

Novo leto prinaša možnost, da stvari začnemo znova. Je čas, ko mnogi delamo zaobljube, je čas, ko zapiramo stara poglavja in se z vsem srcem podajamo novim dogodivščinam naproti. Med mojimi zaobljubami v teh prazničnih dneh bodo zagotovo tudi prizadevanja, da bom bolj pogumna, ranljiva, razumevajoča, predvsem pa da bom bolj sočutna do drugih.

Sporočilo avtorice naj nas spremlja tudi v novem letu: »Bodite neizmerno pogumni ter s svojimi dejanji pokažite ljudem, ki potrebujejo pomoč, da niso sami. Z dejanji, ki pravijo: Tvoja stiska je moja stiska. Tvoja travma je moja travma. In tvoja sreča je moja sreča.«

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.

Foto: naslovnica knjige