Brin Bernatović – če ne bi bil harfist, bi bil pilot

Brin Bernatović – če ne bi bil harfist, bi bil pilot

Brin Bernatović – če ne bi bil harfist, bi bil pilot

avtor 18. novembra, 2017 0 komentarjev

Pri rosnih 20-ih letih se njegov umetniški življenjepis bere, kot jih imel dvakrat toliko. Stenografsko: 14 zlatih priznanj ali 1. mest na praviloma mednarodnih tekmovanjih, ena srebrna ali 2. in dve 3. mesti. Na petih tekmovanjih je dosegel maksimalnih 100 točk, še nekajkrat 99 ali 98. Pri 10-ih letih je bil proglašen za najbolj obetavnega mladega harfista. Doslej je imel 17 solističnih ali nastopov z orkestrom, kjer je bil solist. Posnel je skladbe za svojo prvo zgoščenko.

Brin izhaja iz družine harfistov: babica je igrala harfo v SNG Maribor, prav tako oče, ki je bil tudi njegov prvi učitelj in je pravzaprav »vzgojil« skoraj  vse slovenske harfistke in harfiste v zadnjih 20 letih. Spominja se, da se je začelo z igro: oče je igral harfo, on pa se je »guncal« na njenem stebru. Ko je bil dovolj velik, je sedel za harfo. Želje, da bi nehal, nikoli ni imel, saj je v igranju vedno užival in šlo mu je dobro, kaj dobro, odlično. Kljub veliko vaje, učenja, tekmovanj in nastopov je bil vsa leta tudi v šoli odličnjak. A čeprav mu je bilo igranje harfe tako rekoč položeno v zibko, ima še drugo ljubezen: adrenalinske aktivnosti in matematiko (ki je z glasbo tesno povezana – veliko matematikov je igralo kakšen instrument).

Če ne bi igral harfe, bi bil pilot. Komercialni. Priznam, težko si ga je predstavljati v tej vlogi, ampak tudi adrenalinske nagnjenosti mu ne bi pripisali, saj deluje zelo nežno. Po mami.

Za svoj največji uspeh doslej šteje absolutno zmago na 6. Mednarodnem tekmovanju Giovani Musicisti, Premio »Antonio Salieri« v Legnagu, Italija leta 2015. V harfističnem delu tekmovanja je bil absolutni zmagovalec z 99/100 točkami, nato pa v finalnem delu v zelo močni mednarodni konkurenci zmagal še med vsemi instrumenti in postal laureat celotnega tekmovanja. Nagrada je bil koncert v Veroni in Legnagu kot solist ob spremljavi orkestra Il virtuosi Italiani.

Pred nastopi je zastrt sam vase, nekomunikativen, osredotočen na nalogo, ki ga čaka. Po nastopih pa postane klepetulja, še posebej, kadar mu nastop uspe. Torej praktično vedno ☺. Največji mojster orkestracije je zanj Čajkovski, sicer pa nima najljubšega skladatelja. Rad ima raznolikost, različne stile, kar je tudi najbolj cenjeno na tekmovanjih.

Ste vedeli, da ima harfa 7 pedalov, za vsak ton eno in da je najtežje, ko pianisti pišejo skladbe za harfiste in morajo menjavati pedale po tekočem traku? Brinova najtežja tovrstna sekvenca je bila v skladbi, kjer je imel v 3 taktih 15 menjav pedalov. V 20 sekundah. Približno. Najraje ima, ko mu kasneje  kdo reče, da je zvenelo čisto enostavno.

»V naši družini kupujemo avtomobile na metre. Prvo merilo je, ali gre harfa v avto, po možnosti dvignjena bočno, tako da lahko poleg instrumenta v avtu sedijo še 3 ljudje.«

Tudi njegov prvi avto, ki so ga kupili, ko je odšel študirat v Zagreb, je dovolj »velik« za harfo. Glede na to, da se cene »šolskih« harf začnejo pri 18, koncertnih pri 27 tisoč evrih, dosežejo pa lahko tudi 100 tisočaka, ni čudno, da je temu podrejeno vse. Za razliko od violin harfe s starostjo ne pridobivajo na vrednosti, čeprav lahko ob rednem vzdrževanju »zdržijo« tudi 100 let. Najbolj cenjen proizvajalec harf je Horngaher, sicer pa so v Evropi cenjene harfe Camac in Salvi. Brin igra slednjo.

Včasih so bili harfisti izključno moški. V starem Egiptu so imeli podoben status kot svečeniki. Poškodovati harfista je lahko pomenilo tudi smrt. Pred približno 200 leti so se pojavile prve harfistke. Danes je to pretežno ženski instrument. Poleg Brina v Zagrebu študira še 6 deklet. Brin se v njihovi družbi sicer dobro počuti, pri druženju izven šole pa vseeno poskuša razprave speljati v smer, ki je vsaj malo zanimiva tudi zanj. A jim pusti tudi malo čenčanja.

Svojih poklicnih ciljev še nima izoblikovanih. Veseli ga solistična kariera, ugotovil je, da tudi poučuje zelo rad, študira pa tudi modul tonskega mojstra, saj ga tehnika veseli.

Kadar se ne ukvarja z glasbo, ima rad tišino. Razen v avtu sodobno glasbo posluša redko, a mu je všeč jazz. In kadar ne počne česa adrenalinskega, se v Zagrebu spravi tudi k pospravljanju svojega stanovanja, čeprav ima v svoji mariborski sobi »abstraktno umetnost« (beri: ustvarjalni nered).

Brin je nedvomno ena najsvetlejših mladih glasbenih zvezd in velik up slovenske klasične glasbe. Obeta se mu bleščeča mednarodna kariera. Pri 20-ih letih je po nastopih in zmagah že pravi rutiner, ki pa se ne zadovolji z doseženim. Priznava, da je perfekcionist, ki samemu sebi nikoli ne bi dal 100 točk, saj ve za vsako noto, ki je ni odigral brezhibno. Obenem se zaveda, da je to manj pomembno kot celoten vtis, ki ga glasbenik pusti na odru. K temu sodi vse od trenutka, ko stopi na oder. Tega se mlajši pogosto ne zavedajo. Brin pa se. Zato bi zanj lahko mirno rekli »the sky is the limit«.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.