vodi.me

Egocen, iskrenost, pravica do odklopa in krizolacija

avtor Natalie Cvikl Postružnik 25. aprila, 2024

Na Slovenski konferenci o odnosih z javnostmi bo govoril tudi Dan Podjed, humoristični pozitivni kritik moderne fevdalne družbe s stalnim priklopom na “doomscrollanje”. Dan zase pravi, da je idealist, optimist in srečnež. Idealist in optimist zato, ker še vedno verjame v človeško dobroto in začne vsako razmerje, pa naj bo prijateljsko ali poslovno, z mislijo na dober izid. Srečnež zato, ker živi v tem času na prelepem delu sveta, kjer živimo razmeroma v miru, ob njem pa so krasni prijatelji in sosedi, fenomenalni sodelavci in čudovita družina. »Ob tem skoraj kičastem opisu že mogoče zveni, da mi gre celo predobro, kar pa zna biti v Sloveniji skoraj sumljivo. Ampak je res tako,« poln humorja na začetku najinega pogovora pravi Dan. Govorila sva o egocenu, ekocenu, krizolaciji, homo insulatusu, (bodoči) ustavni pravici do odklopa, sanjah kot zadnjemu zatočišču pred še večjo produktivnostjo, potrebi po sprejetju zakona o prepovedi telefona v šolah, o neumnosti obvezne uniforme v šolah in pa seveda o iskrenosti, komuniciranju in vsemu vmes.

Obdobje egocena in gledanja na lastno r..

Ali nas tehnologije bolj učlovečijo ali razčlovečijo?

Antropologe vedno pogosteje vključujejo v projekte tehnoloških rešitev po meri ljudi. Pomagamo razvijati tehnologije, ki so ljudem prijaznejše in se trudijo ohranjati človečnost. Tudi midva se sedaj pogovarjava po zoomu. Lepo ozadje si si dala, priznam, konji in morje. Je pa na nek način vseeno virtualno. Vprašanje je, če naju to orodje bolj učloveči ali naju bolj razčloveči. O teh vprašanjih, ki so zelo tehnološka, bodo morali razmišljati in se z njimi ukvarjati razvijalci pametnih tehnologij prihodnosti. Eno je, da ne zmorem ves čas gledati v to piko (kamero) na zaslonu, da bi bilo videti, kot da te gledam v oči – in ti tudi, verjetno – zato pa vedno bolj gledamo drug mimo drugega. Kot drugo, kar se mi zdi pomembno, pa imamo prvič v zgodovini možnost gledati svojo lastno sliko na ekranu in potem ljudje bolj gledajo sebe kot druge; in nas lastna podoba moti. Zaradi te lastne podobe na ekranu postajamo še bolj zazrti sami vase. To pa nas vodi v začaran krog egocena, kot pravim obdobju, v katerem živimo.

Egocen je obdobje, v katerem nas tehnologije potiskajo v središče. Pametni telefoni s sprednjo kamero, komunikacijska orodja kot zoom, pa seveda družbena omrežja, na katerih preživimo vse več časa. Facebook, MySpace, YouTube, iPhone, vedno smo mi v središču. Zato potrebujemo antropologe, da nam povedo, da je v središču morda še kdo drug, ne zmeraj mi.

Zaradi tehnoloških orodij smo se začeli pogovarjati bolj – nečloveško

Tvoji komentarji in prispevki o aktualnih temah nas kar “prebudijo”, bi rekla.

Začelo se je v kovidni krizi. Očitno so takrat ljudje potrebovali antropološke odgovore. Komentiram od najbolj banalnih stvari, npr. kako se ljudje vozijo v službo, kaj vržejo proč; pa do tega, kar se dogaja z brezdomci v Petrinji, ko so izgubili streho nad glavo in sedaj živijo v kontejnerjih, pa do tega, kar se dogaja v Črni na Koroškem, kjer je prav tako naravna katastrofa uničila domove ljudi. Ene teme so bolj banalne, druge so bolj družbeno odgovorne. Kot je nekdo rekel na enem od forumov: Dan Podjed, to je eden tistih, ki veliko govori, pa malo pove. Eden največjih blebetačev.

Vsi smo upravičeni do svojega mnenja.

Da, seveda, cenim mnenje. Ker je to mnenje zapisano na nekem spletnem forumu (ne jemljem si tega k srcu, mi je na nek način zabavno), torej na tehnološkem orodju, ki nam je na voljo, pa ugotavljam, da smo se začeli pogovarjati bolj nečloveško. Ne verjamem, da bi mi kdo to rekel v obraz.

Antropologija kot vzvod kreiranja pametne tehnologije po meri človeka

Veliko se ukvarjaš z različnimi raziskavami. Koliko je posluha za izsledke tvojih raziskav v gospodarstvu, šolstvu, politiki? Govoriš o humanizaciji tehnologije – kaj se torej dogaja na tem področju, tudi v Sloveniji?

Dan Podjed v elementu

Tudi mi v Sloveniji smo že naredili veliko na področju razvoja tehnologij po meri človeka. Recimo pri razvoju pametnih stavb smo pripravili nasvete, ki jih inženirji potem dejansko upoštevajo. Uporabili smo pristop »Štirje koraki razvoja po meri ljudi«. Model je postal že mednarodno priznan. Prvi korak se imenuje identifikacija. Najprej ugotovimo, za koga razvijamo neko rešitev. Drugi korak je analiza. To pomeni, da gremo do ljudi, se pogovarjamo z njimi, živimo z njimi, preživimo z njimi nekaj časa in skušamo razumeti njihove navade. Tretji korak je interpretacija. S tem korakom se v industriji, tudi v vladi, nevladnem sektorju, običajno razvoj začne. Prva dva koraka pozabimo. Ne gremo do ljudi. Dobimo se v pisarni in začnemo razmišljati, kaj rabijo naši kupci, pacienti, odjemalci, stranke … kdor koli pač že. Četrti korak pa je testiranje. S tistimi ljudmi, ki smo jih identificirali v prvem koraku, preskusimo rešitev. To se sliši samoumevno, intuitivno, pa tega večinoma ne uporabljamo. Če stvar ne deluje, potem se vrnemo na prvi korak. Ali je to to, kar potrebujete? Pa naredimo še en krog, pa še enega, pa še enega. Tako dolgo, da pridemo do uporabnih rešitev in stvari. Do takšnih, ki jih ljudje potrebujejo in jih ne vržejo stran.

Živeti zmerno je moj nasvet, moja mantra

Zdaj imamo vse več stvari, ki jih ne potrebujemo več, jih enostavno zavržemo. In kupimo nekaj novega. Naš pristop (op. štirje koraki razvoja po meri ljudi) je bolj ukrojen ne le na ljudi, ampak tudi do planeta. Tako začnemo živeti bolj zmerno. Meni se zdi ena večjih grozot sedanjega sveta, kako nezmerno živimo.

Meni se zdi zmerno, zmernost eden bolj smiselnih opisov za prihodnost, ki je bližje Slovencem in Slovenkam. Bolj kot trajnost, trajnostni razvoj, odrast. Neke besede, ki postajajo »moderne«. Živeti zmerno pa pomeni živeti z mero, zmerno, po meri človeka. Da se nikomur ne za-meriš. Mi pa živimo vedno bolj nezmerno. Naša domovanja postajajo smetišča. Neka raziskava je pokazala, da imajo ljudje po domovih okrog 200 tisoč različnih objektov (podatki so sicer za ZDA, a veljajo podobno tudi pri nas). Od šivanke do pralnega stroja. Vsega tega se niti dotakniti ne moreš v enem tednu, pa če tekaš sem in tja po stanovanju. Naša domovanja se spreminjajo v purgatorije za stvari, ki bodo postale smeti. Doma imamo preveč stvari. Seveda ne vsi. Ne vsi. Nekateri imajo bistveno premalo in komaj shajajo. Raziskave pa kažejo, da so se domovanja v zadnjih 100 letih bistveno povečala, pa ne zato, ker bi v njih živelo več ljudi, marveč zato, ker je v njih več stvari, ki postanejo smeti.

Leto kovida je za našo generacijo leto nič

Z malo humorja pikra resnica. Pa greva z ekocena v krizolacijo (op. moja podzavest se je poigrala in namesto problema – egocen – našla rešitev – ekocen; in seveda me je Dan takoj popravil).

Dobro si rekla. Najprej je bil egocen (ko je bil ego v središču), jaz bi pa rad, da pridemo v ekocen (kjer je okolje v središču).

Kdaj si torej opazil prve globlje spremembe družbe, ki jo zajemaš v besedni skovanki krizolacija? Kaj je to, krizolacija? Kakšen postane človek, ko se med krizo izolira?  Kakšna je nova definicija krize?

Zagotovo je bila pandemija, leto kovida, leto 0 (nič), ko se je naša generacija preoblikovala. Mislim, da jo je ta pandemija globoko zaznamovala. Torej, ne samo naše, najine generacije. Ampak vse ljudi, ki živijo. Starejše, mlajše. Verjetno tudi sama opaziš, da ljudje rečejo, to je bilo pa pred kovidom, to pa po kovidu …

Da (se strinjam).

Tako imamo zdaj b.c. (before covid), pa a.c. (after covid). Naši dedki in babice so imeli takšno pojmovanje o drugi svetovni vojni; ko so opisovali svet, so ga kot ‘svet pred vojno’ in ‘svet po vojni’. Jaz sem mislil, da je bil tak prelomen dogodek za našo generacijo naša osamosvojitvena desetdnevna vojna, pa ni bila.

In zgodi se krizolacija

Ali pa strah pred računalniškim koncem sveta 31. 12. 1999 na 1. 1. 2000.

Dan Podjed. Foto: Miran Juršič
(osebni arhiv)

Eh, to ni bilo nič! Vsi smo pričakovali, da se bo zgodilo nekaj, a se ni zgodilo nič. Pri kovidu nismo ničesar pričakovali, pa se je zgodilo marsikaj. Zgodila se je prav ta krizolacija. Ta pa je mogoče najpomembnejše novo stanje sveta. Zato sem tak naslov dal tudi svojima dvema knjigama, ki izideta v maju. Ena je strokovna, druga pa je roman (fantastična pripoved o krizolaciji). Meni se namreč ta beseda, krizolacija, zdi tako pomembna, da moramo bistveno več govoriti o njej. Krizolacija nastane iz krize in izolacije. Pomeni pa, da zaradi občutka stalne, trajne krize tonemo v izolacijo.

Kriza ni samo ena, kriz je več in se medsebojno prepletajo. Takoj po kovidni krizi smo padli v krizo z ukrajinsko vojno. Iz vojne v Ukrajini se je medijska pozornost preusmerila v vojno v Gazi. Vmes se je v Sloveniji zgodila še podnebna kriza, katere posledica je bila naravna katastrofa lani poleti. Pa zaradi vojne v Ukrajini tudi energetska kriza. Pričakujemo novo finančno krizo. Dogaja se nam kriza identitet. Odvija se, poleg zdravstvene, še politična kriza. Saj v politični krizi se nenehno nahajamo.

Predvsem pa imamo občutek krize, če spremljamo medije, množične, družbene, če drsamo po pametnem telefonu in padamo vedno globlje in globlje v pogubo. Če torej izvajamo t. i. ‘doomscrolling’, ko drsaš in ugotavljaš, da je svet skoraj propadel. To počnemo praktično od jutra do večera. Prva stvar, ki jo primemo zjutraj v roke, je telefon. In zadnja, ki jo odložimo pred spanjem. Po zadnjih podatkih smo na telefonu 4 ure dnevno. Tako imamo seveda kaj kmalu občutek, da je s svetom vse narobe. Da se je svet iztiril. Zakaj to vodi v izolacijo? Ker so zasloni postali naše glavno okno v svet in se pred njimi izoliramo. Drugič: Varni se počutimo predvsem med štirimi stenami in se vse bolj zapiramo v svoje fizične – in s pomočjo telefonov v digitalne – kontejnerje. Zapiramo se. Izoliramo. Po omrežjih, na katerih prebijemo največ ‘zaslonskega’ časa, pa postajamo vse bolj razdeljeni, razcepljeni, atomizirani. In zdaj se vse bolj udejanja tista ominozna prerokba Margaret Thacher iz leta 1987, ko je rekla: »Družba ne obstaja. Obstajajo moški. Ženske. Družine. A družbe ni.« In vedno bolj imamo tudi tak občutek. Da je vse narobe. Da moralne vrednote propadajo.

Vse propada: Občutek ali resnica? Percepcija ali dejansko stanje?

Oprosti, ker prekinjam, hiter skok. Ali je to občutek ali je to dejansko stanje?

Ali je kakšna razlika? Za posameznika je ni. Mislim, da tonemo v začaran krog. Seveda gre bolj za občutek.

Percepcijo.

Da, ne moreš pogledati stran od telefona. In kriz.

Toda: Kljub vojnam v Ukrajini, Gazi … živimo v obdobju relativnega miru.

Da, točno to.

Večina ljudi na tem svetu ta hip ni v vojni. A nikoli prej nismo bili v stanju spremljati teh vojn tako rekoč v živo. Tudi gledati, snemati in predvajati v živo grozljivih prizorov na cesti. Nismo navajeni tega, da bi se mladi medsebojno snemali, ko so nasilni drug do drugega, in to potem predvajali v živo. Na TikToku. In drugih omrežjih. Zato dobimo občutek, da svet vse bolj tone, da je vse narobe. Tako nastane ta krizolacija. Tudi naše otroke želimo čim bolj zavarovati, jih osamiti.

A glej, kako jih zavarujemo: Da jih zapremo med štiri stene, jim damo v roke ekrane in jih ne spustimo več ven. Zato dobivamo, kot pravi Jonathan Haidt (v knjigi The Anxious Generation), iz družbe mladih, ki je bila utemeljena na igri, družbo, ki je utemeljena na telefonih. Hkrati pa jim damo v roke naprave, po katerih tudi mladi ‘doomscrollajo’ in gledajo, kaj groznega se dogaja po svetu. Fizično jih zaščitimo, v roke pa jim damo naprave, ki jih zasvojijo in ki jih spremenijo, spremenijo njihov način razmišljanja.

Nujno je sprejeti zakon o omejevanju uporabe pametnih telefonov v šolah

Daj da te izzovem. Kaj torej lahko naredimo, da se ta začaran krog prekine? Kje začnemo? Pri starših, v šolah, politiki? Se da parcialno pristopiti? Je še pravi čas ali smo že predaleč podrsali po toboganu in ni več varnostne zavore?

Sem veseljak in nisem fatalist. Na prihodnost ne gledam črno. In mislim, da odrašča fantastična generacija, kljub vsemu, kar smo jim dali v roke.

To se zelo strinjam.

Ti mladi so se bistveno bolj sposobni odklapljati od naprav, kot se je sposobna naša generacija. In tudi razmišljati so sposobni mnogo bolj zrelo, kot je bila naša generacija v tej starosti. Oni so digitalni staroselci, mi pa ne. Zato nikakor nisem pesimist. Moramo pa starejši prevzeti odgovornost, ker smo jim mi dali te naprave v roke. Saj si jih niso sami kupili! To je tako, kot da bi otroku dali vrečko kokaina, pa bi rekli – zjutraj eno črtico in zvečer po eno črtico. Pa po pameti! Sami pa se medtem zadevamo direktno v žilo (po Facebooku). To se mi zdi hipokrizija.

Zdi se mi torej zelo pomembno, da v Sloveniji sprejmemo zakon o omejevanju pametnih telefonov v šolah. Tako kot v Franciji, na Nizozemskem, na Finskem … morda še kje. Prav te države bi nam morale biti vzgled, predvsem Finska.

Uniforme stereotipizirajo po spolu in odvzemajo svobodo identitete

Ja, na Finskem gredo spet nazaj na učbenike (s tablic).

Ne vem, če si opazila, ampak pri nas se zaradi oblačenja pojavlja ideja, da bi se spet uvedle uniforme.

Da, sem opazila. Waldorfska šola v Ljubljani je začela s to idejo. Sem zgrožena.

Tudi jaz sem zgrožen zaradi tega. To je res slaba zamisel. Če pogledaš, katere države imajo uniforme v Evropi: Velika Britanija, Irska, Rusija, Albanija, Belorusija, Romunija. Mislim, da bi se na tem področju morali zgledovati po Finski. Po mojem vedenju je to edina evropska država, ki je prepovedala uniforme v šolah.

Na intuitivni ravni razumem, da unificiranje, prisila v oblačila, za mlade ni dobra. Ali lahko z antropološkega vidika pojasniš, zakaj je to res narobe, mlade tlačiti v uniforme?

Zato, ker jih na ta način kalupimo po svoji meri. Naredimo jih za male odrasle, po svoji podobi, po možnosti s kravato okrog vratu. Določamo, kakšna naj bo njihova moda in podoba. In še bolj, recimo, označujemo to stereotipno razliko med spoloma – kako naj bodo oblečeni moški, kako ženske, da jih pripravimo na tako imenovano resno življenje. Odvzamemo jim svobodo, da se oblečejo, kakor se želijo in kakor je prav za šolo. Jaz ne pravim, da morajo biti mladi oblečeni nedostojno za v šolo. Prav nasprotno. Strinjam se, da je potrebno biti za šolo in za različne posebne priložnosti oblečen priložnosti dostojno, primerno.

Pa še nekaj; s tem ko bi mladim nataknili uniforme, bi prikrili resničen problem, naredili bi glazuro. Skrili bi bistvo problema. In kaj je bistvo problema? Po telefonih si mladi iščejo vzornike. In če vzornika ne dobijo doma, pa si ga najdejo v Kim Kardashian, po slogu oblačenja in po višini pasu na majici, ali pa še huje, fantje pa pri Andrewu Tateu. Ne vem, če veš …

Seveda vem. Grozljivo.

Zaradi tipov, kot je on, tonemo globoko v idiokracijo, torej vladavino bedakov, in v mizoginijo. Šovinizem.

Država, to sem jaz (in kje je moja vloga v spremembi?)

Ne morem verjeti, da se to dogaja v 21. stoletju. Oprosti, »ven sem padla«.

Dan Podjed z “bobom” ob prejetju naziva Bob leta. Foto: Robert Balen
(osebni arhiv)

Saj je v redu. Tudi jaz. Kar nekako ne morem verjeti, da se spet piše Deklina zgodba (op. a. mimogrede, če serije še niste pogledali, je to nekaj na vaši listi obveznega gledanja ali branja knjige!) Če bomo popustili tem trendom;  ‘stay at home wife‘ je recimo eden takih trendov, ki se vse pogosteje širi po Instagramu (žena naj bo doma, čaka naj na moža); moški pa z mišicami, ki se napenjajo pod majico, sedi v svojem športnem avtomobilu, z ogromnimi izpusti toplogrednih plinov, ker mu je vseeno za kaj drugega kot zase. Zato pa pravim, da je to idiokracija, ta način vzgoje.

In mi, kot država, kajti vsak med nami je država, lahko to storimo, torej omejimo uporabo, sprejmemo zakon. Malo bolj se moramo zavedati, da lahko rečemo, kot nekdaj sončni kralj »Država, to sem jaz« – vsak od nas je država, vsak lahko prispeva nekaj k temu, da pritisnemo na državne institucije, na šole, da omejimo uporabo telefonov v šolah. Veliko se pogovarjam s svojimi otroki. Pa z njihovimi prijatelji. Tudi otroci se s tem strinjajo.

Seveda se strinjajo. Kdo pa hoče biti sneman sredi pouka ur, nenehoma. Pa pri telovadbi, pri preoblačenju v garderobi, pa ko greš na WC itd. itd.

Mislim, da bi preprečili ogromno takih ekscesov, če bi omejili uporabo telefonov v šolah. To ne pomeni, da jih otroci ne smejo imeti. Pomeni, da jih v šoli odložijo na posebno mesto, na varno; ko gredo domov, pa jih spet vzamejo. Mislim, da potem tudi ne bi bilo sebkov, ki jih objavljajo mladi po omrežjih med odmori itd. Predvsem pa bi se mladi spet začeli gledati iz oči v oči. Komunicirati, se pogovarjati. Imeli bi, to kar rabimo tudi odrasli, digitalno razstrupitev. Zato rabimo šole. Zato ker v šoli nastaja družba. Tako kot nastaja doma, nastaja tudi v šoli. Kje dobiš prijatelje za vse življenje? V šoli. Kje se naučiš reda? In kje se naučiš kršite red? V šoli. V šolah nismo samo zato, da se naučimo matematike, angleščine, fizike … ampak tudi zato, da nastane družba. Če se pa hočemo družbi v celoti odpovedati, pa zaprimo šole in imejmo spet pouk na daljavo.

Le skupaj lahko stopimo iz kroga krizolacije

Slovenija je kot nek otoček; da, nekaj migracije, nekaj azilov, a na srečo ne vojne, ne glavni “interes velikih”. Kako pa se mi kot majhen narod znajdemo v tej globalni situaciji in v tem družbenem diskurzu? Ali so nosilci odločitev, komunikacije, sprememb v slovenski družbi opremljeni za soočanje s temi spremembami? Kaj nam manjka?

Mislim, da bi najprej morali skupaj najti pot iz tega začaranega kroga krizolacije. Mi, kot ljudje, mi, kot država. Ne moremo mi, država, samo čakati, da se bo oblast zganila. Tudi oni, oblast, se mora zbuditi in pogledati stran od kamere, zaslona in namesto da se javljajo urbi et orbi z družbenih medijev, naj gredo spet malo pogledati med ljudi. Spomnimo se našega bivšega premierja, ki je po twitterju skorajda zanetil državljansko vojno. To, kar je vedno z nami, ni samo orodje, ampak je lahko tudi orožje. Lahko pa kdaj pogasi tudi kakšen spor. A najbolj bi pogasilo spore to, če bi se ljudje, tudi politiki, odklopili od omrežij, si vzeli premor in premislili. Se srečali v živo in se pogovorili v živo.

To je človeku blizu. Zadnjih 200 tisoč let to počnemo v živo, z glasom, z rokami, z obrazom. Na daljavo se pa družimo zadnjih 20 let, še to ne. Pa tega ne obvladamo, nikakor. Na začetku sem omenil tisti komentar s foruma. Tega v živo ne bi nikoli rekli. Jaz verjamem, da smo ljudje večinoma dobri. Kljub temu, kar kroži po omrežjih, nisem nikakor izgubil vere v človeka.

Sploh pa v krizi. Spomnimo se samo lanskih poplav, kako smo si pomagali, materialno, finančno, s svojim delom. Takrat sem na Facebooku napisal, s takšno Slovenijo, kot je danes, takoj podpišem dosmrtno pogodbo.

Iskrenost v komuniciranju nova premisa današnjega časa

Glede na to da boš predaval na Slovenski konferenci o odnosih z javnostmi, kako je ta tema povezana s komuniciranjem, z odnosi?

Naša naloga je, ponovno se spomniti, kako komunicirati po meri ljudi. Mi smo to nehali početi. Predvsem zato, ker po omrežjih velikokrat polepšamo lastno podobo. Izbiramo svojo najlepšo lastno podobo. Jo olepšamo s kakšnim programom. Ko gledam iz moje pozicije tvojo, sem ti že malo zavisten – v ozadju imaš konje, morje … ampak to je fikcija, to ni res.

Ko potem srečam svojega sošolca iz srednje šole, se čudim, kako pa zgleda, če je na instagramu toliko lepši, brez gubic …

In ja, podobno kot z lasmi. Imam sive, pa kaj, dajo neko patino, nekaj smo že dali v življenju skozi. Ne vem, zakaj bi jih še barvala.

Ja, to mislim, tudi če bi prekrila z barvo, bi spet olepševala. Tukaj pa govoriva o iskrenosti. S komuniciranjem je povezano prav to – iskrenost. Iskrena sporočila. Iskrene kampanje. Iskreno komuniciranje z javnostmi. Če si iskren, ljudje to takoj začutijo. Mislim, da je vse manj iskrenih oglasov in (vse manj iskrenih gostiln). Veš, zakaj? Zaradi imperativa politične korektnosti. Ker boš drugače nekoga užalil. Pa ne me narobe razumeti, meni so tvoji lasje čisto fajn (smeh).

Fevdalni podatniki, homo insulatus in pravica do odklopa

Kako bi opisali novo vrsto človeka – homo insulatus?

Novi človek, ki je kontrapunkt Hararijevega homo deusa, ki se povzpne v nebo, v digitalne oblake … Homo insulatus je izoliran človek v svoji celici pred zaslonom. Ne vem, če veš, en zanimiv podatek, a približno 10 % ljudi tudi med seksom pogleda na ekran (vir: Celeste Headlee, Do Nothing).

Kje le najde čas za to (smeh)! Kdo pa novega človeka tačas z zanimanjem spremlja od daleč? 

Ja kdo. Vsi tisti, ki postavljajo mreže, 5G in ostali s pametnimi napravami. Predvidevamo, da bo kaj kmalu kar 75 milijard pametnih naprav. Kar nekajkrat več kot pametnih ljudi (smeh).

Prepričan sem, da moramo pravico do odklopa (pa ne samo na delovnem mestu oz. od službe) vpisati v ustavo. Vsi ti, ki upravljajo z mrežami, omrežji in pametnimi napravami, se na naš račun bogatijo. Izmenjujejo podatke, snujejo svoje prodajne in druge strategije … Nekateri nam pravijo, da smo pravi fevdalni podaniki vsem tem, ki so lastniki omrežij, naprav … jaz pa pravim, da smo fevdalni podatniki. In to, ko hoče kapital prodreti še v zadnje sfere našega prostega razmišljanja, svobodnega premisleka, torej v spanje, se mi zdi povsem zgrešeno. Podjetje, ki je posredno v Muskovi lasti, ponuja možnost priklopa na napravo, skorajda programiranja spanja, učenja skozi spanje, iskanja rešitev ipd. v spanju. V celoti izgubljamo pravico do zasebnosti. Meni pa se zdi izjemno pomembna. Zanimivo je, da je mladi sploh ne dojemajo kot nekaj posebnega.

To se mi zdi katastrofa, ta stalna razkritost, dostop neke korporacije do vsega, kar je »naše od zunaj in znotraj«.

Da, tudi mene preseneča, kako svobodomiselni so mladi glede svoje zasebnosti. Ne zdi se jim nič strašnega, če so ves čas opazovani, ‘merjeni’, spremljani. Jaz pa menim, da je odklop ena temeljnih človekovih potreb. Iti v naravo in samo dihati (brez ekranov in naprav), svobodno razmišljati, brez nenehnega priklopa. Svoboda. Morda bo pa res čez nekaj let že samoumevno, da bomo ves čas nadzorovani. Zame ne. Zato se zelo zavzemam za vpis pravice do odklopa v ustavo.

O Navdihni me in izdajatelju Insights d.o.o.

Dan: Nikakor nimam fatalističnega pogleda na svet. Ljudje s(m)o dobri! Foto: Sara Arko

Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv sogovornika in kot navedeno ob fotografijah