Fino s Kristino: Sirupi apaške doline s srcem in z dušo
avtor Kristina Budja 10. septembra, 2024Dovolite, da uvod zapišem kar jaz. Kristino Budja sem spoznala prek programa PONI na Razvojnem centru Murska Sobota. Kristina iz apaške doline je bila udeleženka, jaz izvajalka. Nekje se je spletla nit, verjetno, ker sva obe izkusili zavarovalništvo. Ali pa je bilo kaj drugega, saj sploh ni pomembno. Pomembna je Kristina. Mama, podjetnica, doživela izgorelost, preživela dvom drugih, ki se je naučila reči NE, ko je to potrebno. V 2020 je zmogla reči JA SEBI in slediti temu, kar dela s srcem, z dušo in drugače od drugih. Vse to so njene besede. Našli jih boste v njeni zgodbi, ki jo je delila z nami kljub največ dela ob višku sezone tik po četrtem rojstnem dnevu njene dopolnilne dejavnosti Fino s Kristino. Iskala je svojo pot, ki jo je našla v zemlji: melisa, meta, sivka … z rokami izdela sirupe z noro dobrimi okusi, tudi mojito (da!), medenjake iz apaške pšenice … vse je naravno. Njen nasvet? NIKOLI NE OBUPAJTE. NIKOLI. In to je njena zgodba … (op.: uvodnik izpod peresa urednice Natalie):
»Sem Kristina in prihajam iz apaške doline. Iz tiste doline ob reki Muri, ki je bila poplavljena, oropana, preseljena, izseljena. Iz tiste doline, kjer se še zmeraj čuti sovražnost in nepovezanost med ljudmi; na žalost.
Sicer sem svoje otroštvo preživela v Sv. Ani, to je na hribu, osem kilometrov stran, kjer pa te žalosti, ki se še danes čuti v apaški dolini, na srečo ni bilo.
Ponižana, a sedaj hvaležna, spoznam sebe in znam reči JA!
Moja zgodba se je začela tako, da še sama nisem vedela prav, da se je (smeh). Bila sem med ljudmi, delala v zavarovalništvu kot zavarovalna zastopnica; v gostinstvu kot natakarica. Vedno mi je bilo pomembno, da sem rasla, da sem postajala drug človek. A vendarle … zavarovalništvo (premolk), hm, ne. Tega ne bi delala vso življenje. Ne, ne bi. Zmeraj sem delala odkrito, s srcem. A če želiš biti bogat v zavarovalništvu, v življenjskih zavarovanjih – se bom tega dotaknila – če si pošten, bogat nikoli ne boš.
In tako sem ugotovila: Kristina, ti nisi za to. Ja, vem, a kaj bom delala? Avstrija, gostinstvo, sta me po letih naučili nekaj nemščine. Uspelo mi je in tam sem se srečala z drugačnimi ljudmi, drugačnimi odnosi in na koncu spoznala tudi samo sebe. Znala reči JA. Pred tem sem bila velikokrat ponižana; ker sem bila Slovenka; ker sem bila zadnja, ki je prišla na podjetje … ja, danes sem hvaležna. Za vse te izkušnje, ponižanja, sem danes hvaležna. Tudi zaradi njih znam kdaj reči tudi NE, … zaradi vsega tega sem danes tukaj, kjer sem.
Ko telo reče NE, duša pregori
Ko sem pred štirimi leti v času tik pred kovidom, novembra pregorela … ko je moje telo reklo: Kristina, zdaj pa je dovolj!, ko sem šepala, nisem več mogla hoditi,… še sedaj se spomnim, kako sem v kuhinji sedela na ‘šank’ stolu, rezala, kuhala … ker nisem mogla stati, le par korakov sem zmogla. Pri zdravnikih sem dobila nenormalno močne tablete. Glej, to je tvoja hrbtenica, hernija, ja, to je to… Dobila sem par blokad, ki seveda niso prijele.
Čez čas … ker sem bila ‘lena’, sem dobila informacije, da sem marsikoga tudi ‘zajebala’ v tistem času, ker enostavno nisem zmogla … no, takrat sem dobila informacijo: pregorelost. Tukaj ne bodo pomagala ne blokade ne zdravila … izčrpanost, pregorelost. …
Delaj to, kar delaš dobro in drugače od drugih!
Kristina, kaj pa zdaj? Ali se boš smilila sama sebi ali boš šla naprej? Še zmeraj sem delala v zavarovalništvu in takrat mi ena oseba reče: Ja, veš, Kristina, s totimi marmeladami pa ti ne boš mogla živet’. In … Še danes to osebo srečujem in sem še zmeraj vesela, nasmejana. Sem tu, kjer sem. Vztrajna. In ja, lahko živim s ‘totimi’ svojimi marmeladami, sirupi, piškoti.
Ko je sestrična rodila, smo bili v enem takem krogu, in rečem: jaz sploh ne vem, kaj bi delala. V zavarovalništvu se ne vidim vse življenje. Pa reče Jernej, od moje druge sestrične mož, Kristina, delaj to, kar ful dobro delaš. Kar delaš drugače od drugih. Zakaj ti tega ne bi probala. … Imaš prav, to je tisto, kar rada delam.
Fina Kristina? Ne ne, Fino s Kristino!
Takrat sem končno, po nekaj mesecih, dobila ‘papirje’, odprla dopolnilno dejavnost. Začela sem delati sirupe in marmelade. Seveda so bile vse drugačne od ostalih. Navdih za to je bila moja bananina marmelada s cimetom, za katero so otroci rekli: To pa je vesolje. Nekaj povsem drugega. Ja, zakaj bi banane, ki so morda malce prezrele, metali proč, če so odlične za kakšen poseben namaz?
In tako je nastala Fino s Kristino. Takrat je potekala razprava … kaj če bi bila Fina Kristina? … A, to pa ne. Fina pa ne. … Če pa imaš takšne fine stvari. …. Ne ne, potem bodo mislili, da sem fina, jaz pa se plazim po zemlji … ena fina Kristina po zemlji ne bo plezala (se smeje). … Kaj pa če bi bilo Fino s Kristino? In tako smo prišli do moje blagovne znamke.
Paleta različnih okusov za paleto raznolikih ljudi
Takrat smo začeli zasajevati moj zeliščni vrt z jagodno meto, s sivko, z meliso … in navadno zeleno meto. Tako so prišli nenavadni, odlični okusi, wow, ratalo mi je! Seveda so še danes okusi, ki meni osebno niso preveč všeč, a imam stranke, ki jih obožujejo, npr. jagodna meta in sivka.
Včasih me kdo vpraša, kako to, da imam paleto toliko različnih okusov. Ker smo vsi drugačni! Saj vidim sčasoma, kaj se bo prijelo in kaj ne. Ne delam tega samo zase, to delam za stranke, za ljudi … Eno doživetje zadnjič iz AGRE. Gospa, kje pa imate vi laboratorij? … Ja, nimam ga? Zeliščni vrt imam doma? … Ja, pa ste ekološki? … Ne, naravni smo … Bilo bi smiselno, če bi ljudje počasi spoznali razliko med ekološkim in naravnim, da bi se vrnili nazaj k naravnemu … (premislek).
Meta nosi posebno mesto v mojem srcu
Meta je bila tista, ki je preživela to apaško dolino in vse te poplave. Nek poklon naši zgodovini. Poznamo več kot 600 vrst mete. Vsaka ima svoj okus. To so rastline, ki nimajo nobene kemijske sestavine.
Sirupe pa delam po enakem principu, kot verjetno tudi vi sami doma pripravljate bezgov sirup. Pobereš, narežeš, namočiš, pustiš namakat, precediš, dodaš sladkor, citronsko kislino, vroče gre v steklenice in nato na police oz. do vas.
Srčni medenjaki iz apaške pšenice
Ko sem začela, je bilo kar težko. Prvo stojnico sem postavila v Radgoni. Kako bom jaz te ženske dobila do svoje stojnice. Ja, pekla jaz nekih piškotov že ne bom! (se smeje) Pecivo že, piškotov ne … no, a se je tudi to obrnilo. Povezala sem se z ekološko kmetijo, z Andrejem s kmetije Kranjec, ki prav tako domuje v apaški dolini.
Želela sem vedeti, od kod prihajajo sestavine in kakšne so. Želela sem sodelovati z nekom, ki je na enak način začutil naravo kot jaz. Takrat sva z Andrejem začela pripravljati moko; mlela sva, testirala … in tako so danes tukaj medenjaki. Na to sem zelo ponosna. Z veseljem povem, od kod prihaja pšenica. Da raste na naši apaški ravnici. Da Andrej zmeraj zmelje moko samo za moje medenjake!
Cilji, poti …? Joj, koliko stvari mi raja po glavi!
To je zgodba o meni, moji rasti ob podpori mojega partnerja, otrok. Kljub dvomu, ki so ga spočetka imeli nekateri. A ljudje, kupci, so se začeli vračati. To mi je dalo energijo, da grem naprej. Danes sem prisotna na 30 lokacijah v Sloveniji; še zmeraj bolj severovzhod, do Celja, Vranskega. Za letos je cilj, prebiti se do Ljubljane. A gremo korak za korakom.
Kje se vidim v naslednjih letih? Življenje nam vedno daje neke izzive. Vedno pride točno takrat, ko nam je nekaj dano. Nekih ciljev nimam; bi pa rada napolnila police po Sloveniji, našla kakšnega ‘botra’, razširila proizvodnjo, koga zaposlila … ja, kar precej stvari je zadaj, ki mi vsakodnevno rajajo po glavi. Najbolj pomembno je to, da to, kar delam, delam s srcem in z veseljem. Mi pa res večkrat zmanjka rok, sploh pri lepljenju nalepk (se smeje), pobiranju zelišč … Nekdo reče eh jaaa, ste samo pobrali, pa je to to. Kje pa, traja cele dneve, da poberem … če je suša, je treba zaliti, če dežuje, je treba počakati na sonce, saj zelišča izgubijo svojo aromo, če so mokra …
Ko smo pripravljeni, pridemo točno tja, kamor moramo
Želim si, da to mojo zgodbo preberete vsi tisti, ki ste na poti, pa ne veste, kje ste, kaj si pravzaprav želite: POSLUŠAJTE SAMI SEBE. Tudi če vam sto ljudi reče: to je brez veze, ne delaj tega, kdo bo pa to kupil …! Moji nasveti? Vztrajaj. Ne odnehaj. Bodi to, kar si. Bodi močna.
Za koga to delam? Kdo je moja motivacija? To sta še vedno moja dva otroka, ki bosta baje šla po svoji poti … nikoli ne veš, kam te pot odpelje. Sem zmeraj rekla, jaz pa ne bom tega delala, jaz pa ne bom po zemlji plezala, jaz pa ne bom imela umazanih rok … danes pa znam biti blatna kot pujs, bosa, umazane noge, roke … Ja, to nam prinese življenje. Kar nam je dano, nam je dano. Celo življenje nam daje popotnice, da pridemo do tega, ko smo pripravljeni. Danes sem tu in moja najlepša objava, prva, ki sem jo dala na FB, je bila: Ne vem, kam grem. Vendar grem. Greš z menoj? Še danes sem tu. Ne vem, kam grem. Pojdi z menoj in bomo videli, kaj nam bo življenje prineslo.
Nikoli ne podvomite vase, nikoli ne obupajte
Res je, da lahko neke stvari v življenju začrtamo. Ampak vedno imamo več poti in mi se moramo odločiti, po kateri bomo šli.
Vsem želim, da ste močni, vztrajni in da NIKOLI NE PODVOMITE VASE. Čeprav bo prišel trenutek, ko boste padli, ko boste rekli, kaj je meni tega treba, v službo bi šla, bi delala osem ur. Jaz sem zmeraj delala vse vikende. Za koga? Zase ne. Vedno pa sem delala z dušo in s srcem. Imejte lep dan, imejte se radi, uživajte ga. Predvsem NIKOLI NE OBUPAJTE. NIKOLI.«
O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.
Če vas zanima, kako lahko se osvoboditi neželenih vzorcev in pripeljeti polno pozornost v svoje življenje (ali osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom), bomo veseli vašega kontakta.
Spletni portal Navdihni.me in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.