srž za.me

 »Ko spustiš in opustiš vse, česar se oklepaš, narediš prostor čudežem!«

avtor Petra Knez Bahor 13. junija, 2023

Rojstvo bolečine za porod ljubezni

Predstavljam se ekipi prodajalcev, s kateri bom delala v dneh, ki sledijo. Povem, da sem mama dveh otrok, med katerima je 8 let razlike. Kot iz topa me doleti vprašanje:

»Petra je bil drugi načrtovan ali pomota? Tudi ti jih imaš čez 40, a ne?«

»Čudež.« dahnem brez pomisleka in z nasmehom.

Zgodbo najine preizkušnje ljubezni sem z vami podelila pred leti. Po letih čakanja, sva jo končno objela in poljubila. Bila je v mojem naročju, čisto mala. Moja. Prepričana, da sem realizirana v celoti. Mama.

Tudi poslovno sem odkrila sem svoje poslanstvo za čas bivanja na tem planetu. Inspiriram ekipe prodajalnih svetovalcev, vodim sebe in njih po poti notranjega miru, sočutja in zaupanja, do preboja in zmag. Videla sem pristan. Varen. Prijeten. Plutje v mirnih vodah. A kot pravi znana misel:

»Ladja je najbolj varna v pristanišču, toda ladje niso bile narejene za to.« William Shedd

Moja ladja življenja ni bila pripravljena dneve prebiti v mirnem pristanu, želela si je pluti na odprtem ter čutiti prvinsko moč vetra, vode in sonca ali povedano drugače ljubezni, svobode in dogodivščin.

Med prvimi se je začela uresničevati ljubezen, ki mi je kmalu po prvem otroku podala roko. Hčerka je bila stara 3 leta, ko sem spoznala, da pričakujem drugega otroka.

Zadovoljna. Presrečna. Nadzemeljsko počutje, ker je tokrat vse teklo gladko. Veselje je omehčalo mojega moža, vsi dvomi so izpareli, zaupanje se je stopnjevalo.

Do noči. Dan je bil pol veselja, dobre volje, zahval. Praznovanje je bilo čudovito, dopolnila si tri leta. Pospravljam, v glavi tesnoba, v telesu strah, nepoznan. Utrujena sem, sklenem, da bo počitek naredil svoje. Sredi noči me zbudi bolečina, telesna in duševna. Vedela sem, da te ni več. Vedela sem, da si se poslovil. Nisi bil dolgo z mano v telesu, v mislih, pa neskončno. Bila je najdaljša in najtežja noč mojega življenja. Do jutra, sem vrtela vprašanje ZAKAJ v vseh možnih oblikah, dimenzijah …

Midva sva črpala moč drug ob drugem, v zaupanju, da je tako prav. Ona je bila najina največja moč za korake naprej, najina hčerka. Moč. Pogum. Čudež. Milino je kar nekaj časa, da sem lahko v polnosti ponovno začutila zaupanje in hvaležnost, da sem lahko stopila korak naprej v zavedanju in doživljanju.

Čutila sem majhnost in strah. Zakopala sem se v delo, katero me je veselilo, čutila sem, da tam lahko največ dam. A kaj ko sebi nisem dala časa, da razmislim, začutim, predelam, zaključim … Drvela sem dalje z zaključkom, da je en zdrav otrok moj blagoslov in da, ne bom več klonila pod pritiski okolice in njenih vzdihov: »kako bi bilo lepo, če bi imeli še …«

Sebe sem prepričala. Prepričala sem se, da nama ni dano, da predolgo traja, da sva prestara in naj kot reče moja nona »ne tolčeva boga po glavi«, ker imava vse. Drug drugega in hčerko.

Moj mož je verjel (do konca) v drugo zgodbo. Verjel je v tišini in bolečini. Najini pogovori so vedno preskočili to tematiko, besede niso našle poti v svobodo, ostale so ujete.

Srčni. Realizirani vsak v svojem prostoru, smo rasli drug ob drugem. Kdaj pa kdaj se je pojavilo vprašanje: Zakaj jaz nima sestrice ali bratca? Zakaj sem jaz sama?

Bolečina je prihajala na plano. Moja, prvinska, preživitvena. Nisva dala odgovora, ocenjujem, da sva s tem ustvarila okolje za novo priložnost. Nič dokončnega.

Poletje 2017 se prelevi v drugo polovico. Mi se počasi zaupanjem v srcu navajamo na spremembo, iz 3 na 4 člane. Veselje v srcu prvorojenke, otroška sreča, izpolnjene sanje. Moje. Njegove. Njene.

Pavza. Še enkrat prosim? Ponovite? Kot na snemanju filma … v glavi šum, ne nisem slišala prav. »Gospa, nekaj je narobe …« Padam, padam v trans … Želim si pri priči oditi, zbežati, pa ne … Saj je nona vedno rekla, da strela ne udari 2-krat na isto mesto! Kako?

Znana bolečina napolni življenje ob ponovni izgubi, tokrat s porodom brez nežnega joka, brez objema. Joče pa čisto vsaka celica v meni, joče dolgo in potiho, da dodatno ne rani družine. Tvoj pogled in besede tistega dne so se mi je zapisale v trajen spomin, nesem ga s sabo na pot v večnost: »Verjemi Petra, ponovno bo prišel k nam, našel nas bo! Ta duša nas je izbrala in našla bo pot, v tretje!«

Nadenem masko in se v treh tednih vrnem v službo, nihče ne ve, kaj preživljam. Nočem se smiliti, prevzamem vajeti in grem naprej. Delam. Delam. Ponovno črpam moč v zdravem otroku, v ljubezni do nje, do nas.

Zaključim in dokončno zapustim misel o štiričlanski družini. Iz malih premikov črpam hvaležnost. Sem. Bivam. Diham. Čutim. Imam. Nisem sama, povezana sva v dobrem in slabem, kot sva si obljubila.

Življenje vedno najde pot. Leta 2020, ko se je svet, kot smo ga poznali prej, podiral, je pri nas začelo rasti novo upanje in novo življenje. Tretjič si našel pot. V norišnici, ki se je dogajala zunaj, smo se mi trije v miru, tišini in ljubezni  počasi spreminjali v mi štiri. Na poseben dan leta 2021 smo se srečali.

Pri 43 sem te prvič objela, na dan ko goduje tvoj nono. Poseben. Samosvoj. Naš. Najin. Moj.

»Ko spustiš in opustiš vse, česar se oklepaš, narediš prostor čudežem!« Čudeže sprejmimo, imejmo jih radi. Pustimo jim čarobnost, brez obrekovanja in omejevanja. Prevečkrat gremo v obsojanje in ocenjevanje, ne da bi poznali zgodbo človeka pred nami. Njegovo prehojeno pot obsojamo, ne da bi poznali en sam njegov korak.

Ena sama beseda nas osvobodi vseh bremen in tegob življenja, ljubezen. – Sofokles

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv avtorice